BOMBASTIČNO ME ZADENI - IGNORANCA, ne dam(o) se!

Jug se javlja. Kulturni praznik. Cankarjevo leto. Slovenščina. Slovenski jezik. Moj pogled. Majhen. Zame pomemben. Verjamem, da tudi zate. Tako je, da je šolska slovenščina vedno na razpotju: ali jo imaš rad ali je nimaš. Priznam, da sem slovenščino oboževala od majhnega. Prepričana sem, da je predmet vedno tudi povezan s tistim, ki ti ga posreduje, zapečati in približa. Prva profesorica slovenščine, profesorica Maroltova, je bila zame vse - učiteljica, profesorica, srčna duša, skoraj da mama v šoli. Srčna je bila na zunanji pogled, kakor tudi na notranji. Če si jo bolje spoznal. Hodila sem vsem njenim krožkom. Filmski. Recitatorski. Dopisni. Dramski. Dodatni pouk. Tekmovanja. Skoraj vse. Najraje sem pisala, igrala in recitirala. Brala sem skoraj vse, kar je prišlo pod roko. Knjižnico sem vedno oboževala. Še vedno jo. Knjige se bile vedno takšen neprecenljiv vir bogastva, ki je v meni še sedaj. Pompozno razmišljanje, kajne. Ampak danes si dovolim. Dovolim si, da razmišljam o tistem, kar me bogati, kar mi daje energijo in tisto, kar ne more kar tako umreti v meni. Profesorica Maroltova je bila nežna in romantična duša, ki je vso književnost pričarala na takšen način, da sem bila zaljubljena v slovensko prozo, poezijo in dramatiko. Zaljubljena. Očarana. Angleži imajo tako čudovit izraz za to; I was completely mesmerised by....... Uročena.

Kasneje je prišla druga avtoriteta, profesorica Lelićeva, ki pa v meni zbudila nekaj drugega. Težko je, če iz romantike preideš v realizem. Težko. A vendar, ljubezen do slovenščine je ostajala.S svojo avtoriteto je zbujala vse to, kar nisem želela biti, a vendar si je drznila iti preko mej. V slovenščini. Oboževala je književnost, kakor tudi sem jo sama, za kar sem jo vzljubila. Po tiho. Ker na glas je bila "strah in trepet" vseh. Spomnim se veliko dogodkov iz gimnazije, ki jih pogosto delim z učenci, tistimi, ki želijo in tistimi, katerim želim sporočiti, kakšen moralen nauk. Prva najina zgodba je šla v smeri totalnega sramu, ponižanja in ponižnosti. Takoj na začetku. Zato je toliko pomembno, ko govorimo o otrokovih dosežkih, na kakšen način spregovorimo o njih. Res. Prvi spis v 1. letniku. Pisali smo 4 spise na leto. To je bilo moje močno področje. Od takrat, ko mi ni šlo do takrat, ko sem to izpilila. Se opravičujem, izpiljevala. Nedovršni glagol, definitivno. Torej, prvi spis smo prejeli nazaj. To so bile takšne pole papirja, s katerimi sem imela težave na začetku, ker se nikoli nisem mogla odločiti o čem bom pisala in ker me je velikost papirja oziroma pole vrgla v orbito. Prva ocena. Zadostno. Spomnim se občutka. V grlu me je stiskalo. Rdečica. Sram. Strah. "Brigitka, tvoji stavki so tako bombastični, da sem se zaradi tega odločila, da bo zadostna ocena. Drugače bi bila nezadostna." Nič mi ni bilo jasno. Ne to, da me je poklicala po maminem imenu, kaj je to bombastično in čemu je to dobro, da nisem pisala nezadostno. Ker to mi je želela sporočiti. Nato je še poudarila, da smo vsi iz brežiške osnovne šole pisali nezadostno, razen mene in mojih bombaizmov. Kot da bi mi hotela narediti uslugo. Medvedjo. Meni se je zdela lisičja in pretkana. Na poti domov sem razmišljala samo o tem, kaj to je. Ker smo bili tipična slovenska družina (cinizem - watch out), smo imeli slovar slovenskega knjižnega jezika doma. Oče je imel utopično željo govoriti brezhibno slovenščino. Hercegovec de lux. S srbskimi koreninami. Besedo sem našla. Takrat še ni bilo interneta. V tem tisočletju sem živela.

bombástičen -čna -o prid.(á) 
pretirano zanosen, stilno nabrekel: bombastični govori o domovini; bombastičen slog; bombastične besede / bombastična reklama

Takrat sem to razumela "preveč bogati, okrašeni in pocukrani stavki". Počutila sem se tako nepocukrano. Občutka se še sedaj spomnim. Nekaj, kar sem znala početi odlično, sedaj več nisem znala. Kar hitro sem ugotovila, da ne gre samo za to, ampak tudi to, kakšen stil ima nekdo. Tako kot v življenju. Vsak ima svoj stil, ki ti odgovarja in tisti, ki ti ne odgovarja. Od avtomobilov, hiš, notranjega dekorja, moških, hrane, dopusta, morja ali hribov, črne ali bele barve, vrsta teka, glasbe, športa, prepričanja......Stil je zadeva osebnosti. Definitivno. Moj stil sem morala spremeniti, tako, da sem še vedno lahko ohranila sebe in se približala avtoriteti, ki sem jo spoštovala. Dolgo sem potrebovala. Dolgo - dokler nisem v času mojega tihega uporništva začela pisati o Cankarju, Partljiču in mojem pogledu na politiko, domovino in srce. Težko lahko tam uporabljaš bombaizme. Izredno težko.

Veste čemu nisem marala slovenskih klasikov, razen Gradnika, Murna, Ketteja, v tistem času odraščanja? Ker sem bila velik sanjač in so me njihovi realizmi oziroma njihova depresivna stanja spravljala v orbito, v kateri nisem želela biti. V orbiti sanjanja je veliko boljše. V orbiti, kjer je vse možno in dosegljivo, kjer nikoli ne veš, kako se bo razpletlo. Logično za 15-18 letnico, kajne.

Avtoriteta od Lelićeve je bila odlična v tem, da je oboževala književnost, kar nam je "vtetotivrala" v srce. Vsaj meni. Želela je, da razumemo odnos do kulture, kar sem sprejela zato, ker je bila kultura vedno nekaj, kar sem smatrala, da je največji intelektualni dosežek poleg znanosti na svetu. Želela je, da razumemo, da bomo bodoči intelektualci, ki moramo ne samo spoštovati kulturo, ampak jo tudi udejanjati, kreirati in jo raznašati. Kot poslanstvo.

Sem zaprisežena šolnica. Kulturnica by side. Veliko bolečine se je nakopalo v teh letih mojega udejstvovanja v šoli. A vendar kot šolnik spodbujam kulturo na različne načine. Ker imam kulturo v sebi poskušam s prireditvami (za katere si vzamem ves dodaten čas, ker ne spada v moj % dela svetovalne delavke) in dajem v vse spore delovanja skritega in odprtega kurikuluma. Svoje udejstvovanje nadgrajujem z nečim, kar je zame neprecenljivo, in to so biseri. Otroci in mladostniki. Nikoli nisem bila mnenja, da moramo avtoritete narediti, pripraviti, zapakirati in dostaviti kulturne prireditve ali kulturo takšno kot si mi želimo ali si jo začrtamo. Ne. Moje prepričanje je, da morajo biti biseri ustvarjalci le-tega. Kritični. Aktivni. Sodelujoči. Vodilni. In da se ne bomo narobe razumeli, ne pri izvajanju, ampak pri so ustvarjanju. 

Želim, da oni sami kreirajo kulturo. Tam, kjer lahko in tam, kjer zmorejo. Čemu neki bi samo želela, da otroci preberejo, kaj jaz napišem ali kaj jaz ustvarim? Čeprav sem tako zaneseno prepričana, da mi to gre dobro od rok, velikokrat naletim na vse mogoče. Trnova je to pot. 

Ko sem ta preobrat naredila v moji glavi že pred leti, nam je to vzelo vedno veliko več energije, časa in živcev, neodobravanja ostalih avtoritet, vendar zagovarjam to, da kulturo ne moreš kopirati, prenašati ali posnemati. Moraš jo ustvarjati. Moraš jo čutiti, da lahko vztrajaš. 

Ker se vedno na poti najde nekdo, ki bo tvojo kulturo postavil v kot ali jo celo izbrisal. Ker se vedno najde nekdo, ki je ne spoštuje in ki jo ne ovrednoti. Ker se vedno najde nekdo, ki jo površno pogleda. Najhuje, kar se dogaja zadnje časa je to, da se pojavlja v naši sredini igra ne upoštevanja s pridihom "naj nekdo dela, kaj hoče mojega odobravanja ne bo". Ignoranca v bombastičnih dimenzijah. 

To je tako kot pri nasilju - najprej zminimiliziraš, znormaliziraš in nato postaviš v kot in se ne zmeniš kot da ne obstaja. To. In to se ne dogaja samo v sferi kulture. To se dogaja v sferah, kjer se glas, znanje in vse tisto, kar šteje, ne šteje. Ko zminimiliziramo stvari, ker jih ne razumemo in ker jih zato ne moremo sprejeti, se znajdemo v začaranem krogu, kjer naj verjetneje odloča nekdo s pozicije moči. Ko se znormalizirajo stvari, ki so nevarne, škodljive in neustrezne, potem to naredi nekdo, ki ni odprt, ki vlada s pozicije moči in ki ne zmore sprejeti nikakršnega drugega mnenja. Odprtost k mnenju, drugačnemu, je v naši družbi le na papirju oziroma deklarativni ravni v smislu "Ja, seveda, ampak obveljalo bo "naše" in pika." 

Avtoritarnost je tako nevarna, da zaboli. 

Neupoštevanje strokovnosti in stroke, ki govori svoj jezik je postala folklora, ki postavlja svoja pravila. Neupoštevanje glasu razuma je tako močno udarno, da demokracije ni. Že zdavnaj smo jo pokopali in jo sedaj opevamo v smislu, da je. Obstaja samo lažna demokracija, ki govori o tem, da imamo vsi možnost. Vendar je nimamo. 

Že pri kulturi je nimamo.

Že pri upoštevanju strokovnosti je nimamo.

Že pri upoštevanju intelektualne srenje in posluha je nimamo.

Že pri tem, da se daje možnost, je nimamo.

Že pri tem, da se razmisli - kaj, čemu in kaj lahko naredimo in popravimo, je nimamo.

Vse kar je lažno boli.

Vse kar je zacelofanano boli.

Vse kar je tipično avtoritarno boli.

Govor Vinka Moderndorferja me je včeraj zadel.

Vem, da je zadel tudi politike. So skrivali, vendar se jih je dotaknilo.

Ker koga se ne bi?

In veste, to, da ne odnehaš je to, kar imam(o) v krvi. Realno ali bombastično. S ponosom. Z zanesenostjo. S tem, da presegamo okvirje zapriseženega in folklorizma. V kulturi. In drugod. Pretirano zanesena sem le takrat, ko slišim,da me ne slišijo. In bom. Pretirano glasna z noto, s spoštovanjem in z zmernostjo. Ne, ne bom pretirana. Poskušala bom biti, jasna in iskrena.
Poskušam.

Vlačugarjem sodobnega sveta pa sporočam(o): "Ne bomo se ustavili. Ne bomo. Pa četudi nas strašite, kategorizirate, omalovažujete, skrivate, lažno predstavljate, opredeljujete, škodujete našemu ugledu, minimalizirate, posplošujete, škodite. Nekaj moramo poudariti, kar je mogoče nezanemarljivo, da se bombastični zadetki nikoli nismo predali in se ne bomo. Ker beseda je otrok, ki ga imaš najraje. Ki ga ljubiš. Ki ščitiš in zaščitiš. Ki ga neseš na piedestalu. Ki ga neguješ. Ki ga ovrednotiš. Ki ga nosiš v sebi kot škrlatno znamenje v srcu.

To. Želim biti BESEDA. 

Sem.

In bom.
Spoštljiva.
Tako so me učile vse avtoritete.
Vse.
Zato bom BESEDA.
Ni druge.
In tudi vi bodite.
Ker zmoremo.
Ker kultura ni samo kultura.
Je veliko več.

In če niste poslušajte še enkrat slavnostni nagovor Vinka Moderndorferja. Morate.

"Značilnost današnjega časa ni demokracija, ampak ignoranca."

Zato morate. 

Djevojka sa sela