DUBAJSKA PRAVLJICA - 2.del "Srbski šejk Luka"

JUG SE JAVLJA. Dubajska pravljica 2. del. Potovanja v dežele, ki so oddaljene od tvoje dežele, pa sploh ni pomembno ali je to sto ali deset tisoč milj daleč stran, pomenijo odklop. Oddaljenost ni niti ključen dejavnik potovanj, ampak to, da se premakneš od tvojega sidra in pljuješ, kakor ladja v neznano ter v pričakovanju novega in nepričakovanega. Nikoli v življenju še nisem bila tako daleč, kakor sem bila tokrat in če bi me kdo vprašal, čemu Združeni arabski emirati oziroma Dubaj in Abu Dhabi, bi bil moj odgovor nepričakovan in tudi mogoče narobe razumljen. Potovanja so del mene, vendar sem se za to možnost odločila, ker je bila to strokovna ekskurzija. Tem še vedno dajem prednost. Tako, pač je. V mojem vrstnem redu pravljic so na prvem mestu Cookovi otoki, Avstralija in Nova Zelandija, Bali, Moskva in Islandija. Tak nek vrstni red – čeprav jih je še nekaj, ki preizkušajo moje brbončice.

Pravljica se je začela v Krškem, kamor naju je pripeljal Melitin mož ter nas je pričakal možakar, katerega sva »razumeli in zadeli vse o njem« po 10 minutah pogovora ter smo do Budimpešte raje bili tiho, ker je to s takšnimi moškimi edini recept. Poln kombi pripravljenih za potovanje je nakazovalo, da bo to odlična zgodba. Kasneje smo jo poimenovale pravljica. Letalo v pink barvi Wizz Air, stevardesah in stevardih, ki so nosili pink in vijola srajce ter kostime. Končno tudi nekaj lepega za pogledat. V kolikor ne potujete veliko, potem kot ženska pregledaš stevardeso že zato, da lahko opaziš, da nima niti grama preveč ter da bi tudi ti bila takšna, potem pa je zgodbe opazovanja konec. Ni več zanimivo razen tega, da bi tudi ti bil takšen kot ona. Pri moških stevardih pa je zadeva povsem drugačna – o, da. Posebej, če gre za mladce, kakršna sta bila ta dva. Da mi ne bi bilo dolgčas sem imela kar nekaj vprašanj za postavnega visokoraslega omladinca. To sedaj v tapravih letih znam narediti, ko sem bila mlada mi je bilo vedno nerodno postavljati takšna vprašanja. Let je trajal pet ur in pol, vendar so nas zamotili s hrano, pijačo in parfumčki, kar je bilo sicer zelo drago, vendar saj smo potrošniška družba, kajne. To smo zelo dobro tudi videle v naši pravljici. Tla Združenih arabskih emiratov so peščena, vendar so postavljena na način, da ljudje živijo v pravljici. Kljub temu, da je mrk "šejk" na carini gledal bolj moj obraz v potnem listu, kakor mene, je nakazoval, da prihajamo v moško družbo in družbo, kjer se ve, kdo je šef. Ko smo izstopili iz klimatiziranega letališča, nas je toplotni val skoraj odnesel. Za ograjo so stali ljudje z napisi, koga čakajo. Zagledamo naš napis in visokega črnolasega možakarja, ki je imel takšen čudovit nasmeh na ustnicah, ko je videl, da smo njegovi. Sledil je stavek stoletja, tam Bogu za hrbtom:«Pa dobrodošli u Abu Dhabi, ja sam Luka.« Njegov srbski »naglasak« je bil tako značilen, da nas je skoraj odnesel v balkansko pravljico.

V trenutku mi je bil všeč.  V nekem majhnem avtobusu, katere tudi imajo v emiratih, nas je očaral s svojo preprostotjo, s svojim šarmom in karizmo. Glejte, nekaj imajo te vodiči iz Srbije. Definitivno – smejali smo se ves čas in končno sem lahko to srbsko špreho, čeprav se lomim kot velika, udejanjala tudi sama. Svetoven občutek. Luka je bil naš lokalni vodič ves čas in nas je res razvajal ter nam tudi priporočal stvari – kako bi to lepo zapakirala – priporočal takšne užitke kot jih lahko le oni. Ja, priznajmo si. Naši južni bratje znajo uživati in znajo tudi drugim ljudem ponuditi užitke. 

Takšna majhna gesta Luke je bila ta, da ko smo prišli iz letala v avtobus, da je vsem dal plastenko vode in je ta najbolj žejnim dal tudi dve plastenki. Si predstavljate, da plastenka vode naredi takšne čudeže? No, pa tudi to, da je mladec (ker to pa je res bil) znal pritisniti na naše gumbe. Veste, tisto, ko veš, da nekdo pritisne na »na tvoj gumb«, se zavedaš in pustiš ter nato zverbaliziraš »Kako je vedel?«. A v bistvu si vedel, kaj dela in dovolil. Veste, o čem govorim? Naš turistični vodič Luka nas je peljal na večerjo, kjer smo se peljali po kanalu z ladjico obkrožene z največjimi nebotičniki na svetu, ki so nam žmrkali, kakor novoletne lučke in to pod 30 stopinjami. Ja, pod. Kljub vsem banalnostim, sem se v trenutku znašla, da se smejim sama sebi in da uživam, kakor že dolgo nisem. Puščava je tudi naredila svoje, kjer smo po nekem čudnem naključju prišle z Melitko z našim vodičem skupaj. Da ne bo vse izpadlo takšno naključje (to s puščavo je res bilo), priznava, da sva najraje zraven vodičev, da lahko vse slišiva, da lahko se vprašava in da sva na tekočem. Ja, takšni sva – vendar nas tudi vodiči vzljubijo – to tudi pokažejo, če že rečejo ne. Čas, ki smo ga prebile v puščavi, kjer nas je voznik Mohamed peljal po brežuljkih in peščenih peščina, je bil tako, kakor v filmu. Vreščale smo bolj kot na filmu, ker se prav nič nismo delale fine, tudi pred Luko ne. Kljub temu, da sem opazila, da Luka nenehno pogleduje za menoj, je bilo to zato, ker sem nekako vedno našla še nekaj dobrega za pofotkat, ali koga kaj za vprašat ali prebrat. V puščavi si je dal malo duška in je rekel, da si bo izdelal napis tablo NINKOVIĆ in bo hodil z njo okoli in me klical. Glej, ta Luka sploh ni razumel, da če se ti šejk nastavi slikat ali ti trgovec na souku zniža ceno, res ne moreš razmišljati o njemu, avtobusu in točnosti. Ker je humor tudi zelo dobrodošel na potovanjih, jaz pa uživam v njem, je bilo vedno bolj smešno, prijetno in sproščeno. Tako kot mora biti. Vodič Luka je poskrbel za nas tudi tako, da je vse živo klical ker smo me z Melito pod nujno želele v mošejo Abu Dhabi, ki je ena izmed najlepših mošej. Kljub temu, da se je potrudil in si gotovo mislil »zahtevne Slovenke opet nešto hoče«, je to skril in klicaril, usklajeval in zaključil tako, da smo imele nasmeh še nekaj časa obrazu. Ni se izšlo, vendar je pripravil presenečenje, na katerega smo padle tudi midve. Kot domine. Ko smo se zadnji dan peljali skoz najbolj bogat emirat Abu Dhabi je rekel:«E, sad iznenadženje za vas kao u avtobusu iz onog srbskog filma. Kojeg........« Gledale smo ga, se smejale, medtem, ko je voznik zapeljal dva kroga okrog najlepše mošeje na svetu (ne smeš se ustavljati, razen, če nimaš organizirano), kjer smo lahko izjemoma odprli okna na stežaj in poslikali to in ono, kar smo želeli. Takšna majhna stvar, ki se je meni v trenutku zdela, ogromna. 

Vodič Luka nas je tudi zapeljal na tržnico zlata in začimb ter nas je tako po srbsko odpeljal v eno, kjer nam je pomagal barantati s svojim prijateljem. Tako nevsiljivo je znal pokazati, da smo razumele, da je vse v življenju biznis ter, da moraš v življenju izkoristiti trenutke in priložnosti. Definitivno jih je on znal – pa četudi nam je zaupal, kakšno njegovo skrivnost iz osebnega življenja ali njegovo razmišljanje. 

Zadnji dan si je malce več upal, kar pogosto opažam pri vodičih, zato je prešel iz vikanja na Ti, kar sem bila hvaležna Bogu, šejkom in puščavi ter me je omenjal skoraj vsako »postojanko«. Iz teh stavkov »Pa, opet vi poslednji.....Kako to, da uvijek ja vas tražim......Bila je gužva u muzeju, zar ne....« je prešel na TI in moj priimek. Saj veste, da paše pozornost, vendar ne takšna. Priznam. Na tapeti sem bila all the time. Še dobro, da sem imela sončna očala na nosu. Ta zadnja je bila najbolj duhovita. »E, tako u 16.30 svi kod avtobusa, a Ninković Ti u 16.25.« Priznam, da je bila to največja njegova fora, ker se je tudi celoten avtobus smejal.Glejte, kraljica nikoli ne zamuja. Vsi morajo priti prej in jo čakati, kajne? Tisti dan sem bila tudi z mojo nogo med prvimi.

Ker sva se z Luko ujela tako na naš »srbski sproščen način«, je starejši prileten možakar, ki je potoval z nami, kar naenkrat sredi smeha, sproščenosti in humorja rekel v srbskem jeziku: »A šta je to između vama?« Groba tišina je nastala v celotnem avtobusu kot da bi jo rezal. Vodič Luka je povprašal, šta to misli, medtem, ko sem jaz te slovenske vibracije že čutila. Ponovil je: »Pa šta je to između Ninković i vama?« 

Si predstavljate? 

To, da je prileten možakar povedal, da se to nešto celo vidi na obrazu Luke, ki je zardel, je bila pa pika na i tudi zame. Takrat vidiš, da moraš reševati tudi sebe. Tako elegantno sem se obrnila in izjavila: »Pa znate, to je ta energija između nas od dole. Osjeti se uvijek.« 

Vodič Luka me je le pogledal in je bil do letališča tiho. Ja, pravljice se tudi tako končajo, priznajte? Kljub temu nas je naš vodič srbskih korenin razvajal na tak način, da ne bomo nikoli pozabile. Ta njegov šarm, preprostost in milina - ja, pa tudi to, da je tudi mojo najljubšo besedo BUKVALNO večkrat uporabljal, ko smo mu to povedale.

Ja, tako, tudi srbski šejk Luka mi je polepšal mojo pravljico. Bukvalno.

Djevojka sa JUGA

DUBAJSKA PRAVLJICA - 1.del "Slovenski šejk Miha"

JUG SE JAVLJA. Dubajska pravljica. 1.del. Strokovna ekskurzija v Dubaj. Moja prva pravljica, ki je imela nepredvidljiv konec. Celotna pravljica je nakazovala, da se dogajajo v življenju tudi stvari, ki so dobre in odlične, tudi takrat, ko to najmanj pričakuješ. Potovanja so del mene in mojega življenja na obroke. Na potovanjih postanem tista druga Andreja, ki oživi, ki postane v tem nekem tujem okolju živa za vedno in ki verjame, da še vedno je upanje za vse tiste dobre stvari, ki se morajo zgoditi v življenju tudi meni. Čeprav »nekdo še vedno štrajka« v moji vrsti na veliko. Na potovanjih se ljudje povežejo na nek poseben način, se vzpostavijo vezi in vezice, se skonektaš z vodiči, kar nama z mojo prijatlo Melitko uspeva vsakič, poleg konektanja z ljudmi, ki mogoče tudi niso naš profesionalni foh. Priznam, da nama socialne veščine gredo dobro od rok in to, da je večina vodičev moških. Tako skromno priznavam tudi vam.

Na potovanjih vedno pustiš del svojega srca, ker ti tudi kaj drugega ne preostane. Ali se zaljubiš v deželo, dogodke in ljudi ter z neko lahkotnostjo preplavaš tudi puščavo, če moraš, ali pa tekaš po deželi, bemtiš in bemtariš ves čas. Nič ni težko na potovanjih, pa četudi moraš tekati po požarnih zanemarjenih stopnicah, ker dela samo en lift ter nočeš zopet zamuditi ali pa se ubadaš s kakšnim nadležnim gostom ali lokalnim prebivalstvom, ki te na vsakem koraku povpraša od kod si, ter pojma nima kje je tvoja preljuba deželica.

Združeni arabski emirati. Abu Dhabi.

Tokrat smo se odpravili pogledati NYU v Abu Dhabiju, na drugem koncu sveta, kjer smo želeli spoznati način izobraževanja na ravni fakultete, vpliv svetovalnih delavcev in vsega, kar se dotika izobraževanja. V vsem tem kotlu eksotike, pa bi danes želela poudariti nekaj, kar enostavno moram deliti z vami. Ker je MUST. Ker morate slišati, da boste razumeli, kar že deset let razglašam kot počen zvočnik, pa me ne slišijo. Ker vem, da me boste vi slišali. Vem.

 

Njujorška univerza se je nahajala v samem središču, kjer so nas naši vodiči spustili ter prepustili strokovnim rokam. Njujorška univerza ima svoje »enote« po vsem svetu, ena izmed le teh je tudi na oddaljenih tleh najbogatejšega emirata od sedmih emiratov. NYU Abu Dhabi ima svojo politiko, ima svojo vlogo in način dela. Že sam sprehod po hodnikih je nakazoval, da je to čisto drugačen izobraževalni sistem od našega. Popolnoma. Sam pristop in zrak, ki je preveval naše radovedne ume. Ogromne stavbe, ki nakazujejo, da tukaj nudijo študentu vse, kar potrebuje, da se izobražuje, raste in dozori v osebo, ki bo prinašala in vnašala spremembe v življenje tukaj ali tam. Macovi računalniki so bolščali vame ter me pozivali, da se jih samo malce dotaknem. Knjižnica velikosti naše občinske brežiške, zdigitalizirana in opremljena za vse sodobne prijeme z dostopom do vseh ostalih knjižnic ter posebnim prostorom, kjer uporabljaš elektronske napravice brez katerih v tem sodobnem svetu ne gre in ne bo šlo. Plavalni bazen in igrišče za vse športe, poleg fitnesa so nakazovali, da želijo, da so njihovi študenti psihofizično pripravljeni, ker je to podstat in je potem vse lažje. To je dejstvo, ki se ga zavedamo tudi v našem izobraževalnem sistemu, priznam. Univerza, ki ponuja 90 smeri in predmetov, da lahko študentje izberejo ter se hkrati udeležijo tudi 2/3 tudi ostalih predmetov, ki nadgrajujejo njihovo znanje in dodatno vrednost.

Študentje so nam s svojimi očmi prikazali, kakšen je način dela tukaj in kako vse deluje. Nikakršnega PPT ali PREZIJA ali listov, ampak vse iz glave, z besedo, držo in glavo. Ko smo se posedli v sprejemno pisarno, so se nam pridružili trije študentje iz Slovenije, katerih smo bili še posebej veseli, da je sploh možno (čeprav se mi zdi, da je vse bolj možno), da študentje odhajajo v tujino na študij in da to ni Erazmus ali kaj drugega. Trije mladi fantje so se postavili pred nas ter začeli govoriti o sprejemu, testih in načinu ter življenju dela tu. Preprosto dejstvo, da so bili sprejeti na podlagi njihovega odličnega rezultata na maturi, ki je bil le predpogoj, da te sprejmejo. Pomembna odločitev za univerzo je bil dve urni razgovor s posameznikom, ki ni vseboval preizkušanje znanja, temveč preizkušanje in seznanjanje z njegovimi moralnimi in etičnimi načeli, osebnostjo in socialnostjo. Ko to opravijo, se odločijo, da jih sprejmejo, v kolikor zadostijo njihovim zahtevam, s tem, da je izrednega pomena osebnost, kakršen si in ne odličnost sama.

Prvi mlad fant Gregor, ki študira primerjalno književnost je razlagal o razpršenosti in pestrosti predmetov in profesorjev, ki prihajajo iz uveljavljenih svetovnih univerz, ki se odzivajo na študente v rekordno hitrem času (cca 1 ura na elektronsko sporočilo) ter so na dosegu ves čas. Za vse želje in potrebe študentov. Ko smo ga povprašali, kakšen je odnos, je ta mlad fant izjavil: »Veste, gre za zdravo klimo.« Ne samo, da sem razmišljala o teh dveh skovankah skupaj, vendar sem se spomnila svojih študentskih let. Drug mlad fant Miha, ki je pravkar prišel iz Maribora ter študira psihologijo, nam je bil pri srcu že zaradi našega foha in tega, da je iskreno povedal, kako je enostavno prišel sem. Na pobudo svetovalne delavke in da preprosto ni mogel verjeti, da univerza plača vse – celotno izobraževanje brez šolnine, z žepnino 2000 $ na leto za vse stroške, ki bi jih lahko imel. O tem, kako je prisotnost na predavanjih 100% obvezna ter da dosega 20% ocene. Tretji mlad možakar Jovan prihaja iz Črne gore, preseljen v povojnem času v Slovenijo. Študent strojnega inženiringa, ki je tako enostavno povedal, da je to študij, ki ima malce več predmetov, kakor smeri njunih kolegov, vendar še to ne pomeni, da je študij težji. Tako skromno, pozitivno in seveda simpatično, je izjavil, da v kampusu pač živiš in delaš. In to je to. Kaj drugega jim niti ne pride na pamet. No…..Njihova motivacija je neverjetna.

Njihov nastop se je končal z našimi vprašanji, ki so kar deževala, ter nato z vprašanjem kolegice, kam nameravajo po študiji oziroma kje se vidijo. Odgovori so šli v smeri, da nameravajo še nadaljevati študij ali se vrniti domov, medtem, ko je 19-letni študent psihologije, Miha, odgovoril tako: «Jaz se nameravam vrniti v domovino in spremeniti šolski sistem.«

Moja roka se je začela potresavati od snemanja in naenkrat sem začutila ježenje po celem telesu. Ker sem ugotovila, ko sem poslušala predstavitev univerze, predstavitve najstarejšega angleškega študenta in naših študentov, da je nekaj povsem jasnega, ne samo meni in mojim kolegom, ki govorimo glasno in jasno ter si želimo sprememb in napredka. Da je jasno 19-letnemu Mihi. Otroku, učencu, dijaku in študentu, ki je šel skozi sistem in si želi TO. In si želi teh sanj. Ne sanj o bogastvu, o dobrinah in o sebi, ampak o tem. O šolskem sistemu. O spremembi le tega.

Tako daleč od doma, v oddaljenem Abu Dhabiju sem bila ponosna, da sem Slovenka. Ponosna na nadarjenega Miho. Ponosna na vse nadarjene otroke, učence in dijake v moji deželici, s katerimi delam(o) in se trudim(o), kljub nerazumevanju in neprilagajanju, da oni še vedno imajo sanje. Takšne, ki zadevajo. Takšne, ki si upajo. Takšne, ki ne odnehajo.  Sanje, da nekaj spremenijo – in ne zase, ampak za druge. Tako kot je imel šejk Združenih arabskih emiratov sanje, da želi, da bi njegov narod živel dobro in da bi bil bogat. Vendar to je že druga zgodba dubajske pravljice.

Mihi in ostalim sem segla v roko. Njihova prisrčnost je obsijala prostor. 

Obstala sem tam še nekaj časa in se vprašala tako naglas: »Kaj mi delamo? Kaj za Boga?«

Nekaj že delamo dobro, da ima Miha takšne sanje. Ne, in ni provokacija ali zmota.

 

 

Djevojka iz Abu Dhabija