PRIJATELJSKA FORA - TO JE NAŠA STVAR.

JUG SE JAVLJA. Prijateljstvo gor in dol. Prijatelji in prijateljice pod to resnično krinko in brez krinke. Brežice moje mesto je dogodek, na katerega moraš, če si zaveden Brežičan. No, pa ne samo zaradi tega, ampak zato, ker, če si v mestu ne moreš spati ali zatisniti očesa, ker so zvoki, poletno vzdušje, kakor, da si na morju ter je povsod okoli tebe tisto poletno vzdušje. Ne vem, kako bo, ko bomo stari, tečni in polni vsega, sedaj je vse tako kot mora biti. Severina je prijateljstvo zapečatila. Dala piko na I. Nismo bile edine. Prijateljice vse povsod okrog nas. Zavezništva. Kako lepo je bilo to videti, občutiti in doživeti.

Zavezništva prijateljstev. Prijateljstva iz otroštva. Prijateljstva, ki so nastala v vsakem desetletju. Prijateljstva, ki ostanejo in prijateljstva, ki imajo nek skupni imenovalec. Neko skupno točko, nek skupni interes in neko skupno podlago. Se spomnite, kako smo navezovali prijateljstva, ko smo bili v vrtcu? Šlo je tako – da smo se takoj pokompali z nekom, ki je prinesel v vrtec podobne stvari ali igračke kot mi, ki ni mogel spati, ko je bil čas za počitek, pa sva si žmrkala in se potiho pogovarjala na daleč z očmi, ali, ko je bila neka skupna aktivnost, pa te je vedno izbral on ali ona. Vrtčevska leta prijateljstva so šla tudi v to obliko in gibanje, da so se prijatelji zelo hitro tudi menjavali, kakor nogavice. No, ne pri vseh. Prijateljčke si izbral in si jih imel, kakor si jih čuval ali skrbel zanje. Skrbeti za prijateljstvo pa je ključna stvar, da ostaneš, da ne greš in da ne odnehaš. Skrb, da nisi samo Ti, ki si glaven, pomemben in egocentričen, ampak tudi nekdo drug na svojevrsten način. To je bilo v času otroštva zelo težko, ker smo kot otroci večinoma v egocentrični fazi »AJ, AJ, AJ«, vendar smo tudi socialna bitja, ki brez drugih ne moremo, kar kaj kmalu zvemo.

Prijateljstva se pojavljajo v vseh oblikah. Tista prava. Tista zadetkovna.  Tista srce parajoča. Ženska in moška. Tista, za katera misliš, da bodo za vedno obstala. Tista, ki so zaradi interesov. Tista, ki so družinska. Tista, ki niso prava. Tista, ki so prava, pa se zaradi okoliščin, nerazumljenih, ali kako že spremenijo v nekaj, kar niti opisati ne zmoreš. Prijateljstva, ki jih izgubiš in tista, ki jih zanemariš z največjim izgovorom tega sveta, da nimaš časa. Prijateljstva gor in dol.

Kasnejša prijateljstva v osnovni šoli so bila tista, kjer si našel prijatelja, s katerim si delil vse prve zaljubljenosti, sreče in nesreče, dogodke, ki so se ti zdeli izrednega pomena, da te je on ogovoril in da te je ona povlekla v/iz blato/a ter da so ti starci spet težili glede šole. Srednješolska leta so zadeve poglobile tako, da si izbral prijateljstva, ki so ti ležala, ki so bila tvoj DNK in tvoja številka. Veste, ko smo takoj uvideli, kam pašemo, kje smo in kam ne sodimo.  Ljudje se razlikujemo ravno po tej kemiji, ki jo imamo. Jp, kemija je le vstopnica, da si ogledamo predstavo ter jo imamo na repeatu do onemoglosti. Do trenutka, ko se nekaj »zgodi«, ko se nekaj spremeni in kot zapoje Gibonni »I svoje tajne tebi govorim na glas. Ko da sve je s nama isto kao pre, a nije. To su priče za djeco, o kojih ne želim govorit.« Ko se na tej poti zgodijo stvari in jih dovolimo, da se zgodijo, da smo iskreni in ne zmoremo narediti ničesar, kakor pustiti, da gredo mimo nas in da odidejo (mo). Pomislimo, da tako mora biti in da tako pač je, ter se v tej naglici srednješolskih let obrnemo naprej in drvimo k novim zmagam naproti. Prijateljstvom. Zavezništvom.

Prijateljstva "se naredijo" na hitro, premišljeno, čutno in z namenom ter obstanejo ali gredo narazen na enak način. Na čisto enak način. V to sem prepričana. Bolj ko razmišljam, kaj res pravo prijateljstvo je, bolj ugotavljam, da je formula, čeprav bi večina vas nasprotovala tej moji trditvi, da formul ni v življenju pri medsebojnih odnosih ali pa da so le nesprejemljive za vsakega posebej, ker smo si toliko različni. Različnost je tudi ta, da imajo ljudje prijatelje, ki to sploh niso in da imajo prijatelje, ki jih pokličejo le, ko jih potrebujejo. Prijatelje, ki jih delijo na dnevne in nočne. Prijatelje od katerih nekaj hočejo in to zapakirajo na tak način, da še celofan zgleda, kakor kokosova preja. Prijatelje od vse povsod in od nikoder. Prijatelje, katerim se ne upajo povedati resnico, ker je preveč boleča. Prijatelje, ki so na "stendbaju", kadar jih potrebujejo. Prijatelje,  katere pokličejo, kadar so osamljeni ali v težavah. Delna prijateljstva ali zavezništva, ki odgovarjajo le enemu, drugemu pa niti ne, pa je naivno tiho.

Seveda pa obstaja tudi ta plat zgodbe kovanca, ki je prijetna, da imajo večinoma ljudje prijatelje, zato, ker so del njihovega življenja od nekdaj. Prijatelje, za katere se trudijo. Zbudijo sredi noči. Naredijo uslugo kar tako brez prošnje. Ustavijo čas zate. Zapolnejo praznino. Se veselijo s tabo in ti stojijo ob strani, ko to najbolj potrebuješ. Ki te pokličejo samo za to, da ti slišijo glas. So  s tabo vedno in povsod, čeprav daleč stran.  Ki so. Ki te zdramijo. Ki te zadenejo. Ki te negujejo. Ki so.

Vsak od nas ima zgodovino prijateljstev, ki jo neguje, zapira ali odpira vsako toliko časa. Vsakdo od nas. Obdobje, ko si ponosen na svetle trenutke in trenutke polne vsega in na trenutke, katere bi najraje pozabil za vedno.  Odnos do prijateljstev si tako ali tako oblikujemo v zgodnjem otroštvu. S posnemanjem ali doživljajsko. Ne vem, če sem vam povedala, da sem svoj odnos do prijateljstva oblikovala v otroštvu, ko sem opazovala moje starce, kako in na kakšen način namenjajo pozornost ljudem okoli sebe in prijateljem. Moja mami je bila carica v tem, priznam, je še sedaj, čeprav oče ne zaostaja. Poleg moža, otrok, hiše, zahtevne službe, je svoje prijatelje imela povsod. Ni jih bilo veliko, tistih tapravih, zame takrat se je zdelo, ogromno. Vse njene prijatelje sem imenovala TETE, kar jih imenujem še danes. Te tete so se družile pri nas doma, kakor nek klub prijateljic, vsaka posebej. To je moja mami vedno govorila – da nimamo vsi istega DNK-ja, da se družimo. Odnos ki ga je vzpostavljala do svojih prijateljic, je bil edinstven. Je še danes. Moja mami se razdaja za svoje prijatelje na način, da ne pozabi ničesar, kar je pomembno in si je v tem bazenu ustvarila prijatelje iz službe, iz Trnja, iz telovadbe in iz »nekega posebnega kluba Copataric«. Čas, ki ga namenja zanje, je nezanemarlijv, vendar je ključno to, da za svoje prijatelje, vedno najde jezik, ki je nežen, čuten in neobsojujoč. V njihova življenja se ne meša, kakor tudi ne pametuje, kaj bi in kaj bi moralo biti in kako drugače. Ni šlo vse gladko in lepo, kakor nič v tem lajfu, vendar je bilo to glavno vodilo. Jaz bi ga poimenovala pravilo »JUST BE, please.« Čeprav ta prosim pove veliko, če ga preberete na prav način. Just be, please. Kljub padcem in vzponom. Sprejeti to, da so vzponi in padci v prijateljstvu. Da so izgube in dobitki. Da odnos obstane ne samo s trudom, ampak tudi z vložkom obeh strani. Sprejemanje sebe v tem odnosu prijateljstva, da nisi ti toliko pomemben, kakor tisti na drugi strani kovanca. Da nisi ti v ospredju s svojimi mislimi, idejami in dilemami. Da gre tukaj za to svojevrsten odnos sobivanja prijateljev, ki pridejo do neke meje, kjer morate obstati, stati in počakati. Kjer morate pametno zastopati svoja stališča in ne kot bumerang ustreliti vse, kar ti pade na misel. Just be, but please…….

Težki časi tudi za prijateljstva. Definitivno. Težki.

In formula za te težke čase je predvsem ta, da sprejemamo prijatelje takšne, kakršni so in da smo tiho, ko ne bi hoteli biti in da smo glasni, ko je čas za to. Formula je v sprejemanju njihovega prav in njihove resnice, čeprav je le-ta tako daleč od tvoje. Čeprav te trga znotraj, da bi vse povedal, da bi ti bilo lažje, kaj vidiš, čutiš in ………..Zanka – to  ni to in ne more biti to. Čeprav misliš, da je tako prav. Čeprav.

Ne gre zate. Gre zanj. Gre za to, da tehtnico premakneš na drugo stran. Da zaštekaš, da prijatelj potrebuje le tvojo dlan, stisk in objem. Brez besed. Pa mogoče Severino, ki pri tem pomaga in nekaj kozarcev piva. Hec.

Gre za to – da smo. Da zmoremo. Da presežemo. Da se potrudimo.

Danes sem še vedno pod vplivom »Brežice, moje mesto«, kjer so organizatorji prispevali nekaj, kar Brežice nujno potrebujejo. Druženje brez levih, desnih, sredinskih, ortodoksnih, zelenih, pravičnih, ampak za to, ker je to nujno potrebno. (Da ne bo pomote tudi krizo moramo rešiti in stanje v državi). Ne vem, če katero mesto naredi takšen spektakel kot je to v Brežicah. In vsako leto je boljše in kvalitetnejše. Toliko ljudi še v življenju nisem videla v mojih "Brešcah".  Čeprav je bil moj radius usmerjen v ozek krog prijateljev, s katerimi vsako leto preživimo te dneve skupaj, sta me Manouche in Severina tako ali tako zadela. Zaradi tega občutka prijateljstev. Takšnih in drugačnih. Mojih, tvojih, naših. In zaradi njih - tudi tistih, ki sem jih pogrešala.

Ker ste se mogoče kje prepoznali in uvideli kot jaz, da imam še kar nekaj dela »s prijateljstvi«. Garanja. S popravki. S trudom. S ponosom. Z namero. Za tiste, ki so ostali moji prijatelji (definitivno po njihovi zaslugi), ki se trudijo z mano, ki me razumejo tako ali drugače, pa sem neizmerno hvaležna. Njim in luftu. Za tiste, ki so odšli ali ki so morali oditi, pa le:«To je naša stvar.«

To je naša stvar.
Ni druge.

In glavno vodilo zavezništev in prijateljstev je preprosto to: »Just be, but please don¨t tell me everything. Please.«

 Ni druge.

 

 

Djevojka sa sela

MOJA JUGA - gor in dol.

JUG SE JAVLJA. Naravne nesreče. Lahko je samo ena. Dovolj je. V zelo kratkem času uvidiš in zaznaš, kako hitro se lahko naravi igra s tvojim življenjem, s tistim, kar imaš in si ustvaril. Dogodki v moji in vaši bivši Jugoslaviji so povzročili nekaj, kar je celo okrnilo evropske volitve ali jih celo postavilo na stran. Naravna nesreča takšne razsežnosti, da sem se spraševala, kaj vse je narava zmožna. Kaj vse? V kolikor je še kdo delal primerjave, kaj je bolj grozno, poplave ali požari, vem, da je prišel do enake ugotovitve, da tega ne moreš primerjati, vendar požare »lahko vsaj malce ukrotiš«, medtem, ko vode ne moreš. Nikakor. Ne, saj ni možno primerjati. Nikakor. Pozabite.

Poplav se bojim kot miš mačka. Mogoče je tudi povezano z mojim »zgodnjim otroštvom«, katerega se niti ne spomnim, vendar se ga dodobra spomnijo moji starši. Prva leta me je »bejbisitala« teta Mimica, ki je živela v bloku, v katerega sem šla takoj po faksu živeti, ker sem se želela osamosvojiti. Ni naključij, bi rekla moja prijatla Romana. Nekega dopoldneva me je teta Mimica pustila na mizi,v takšnem oranžnem sedežu, ter odšla ven k prijateljici na hiter čvek. Menda. To zagotovo ne bi nikoli izvedeli, če ne bi počila cev v tem kletnem stanovanju, kjer sta živela teta Mimica in stric Ivan. Voda je prišla do višine mize, ko so me rešili. Samega dogodka se ne spomnim, vendar imam vedno neprijeten občutek, kadar se vozim s trajekti ali kadar sem na mostovih, kjer je voda spodaj. Najhujša mora je zame takrat, kadar moram stati na kakšnem mostu in ne gremo niti ne naprej, niti ne nazaj. Grozen občutek. Poplave v Sloveniji so pred leti naredile v meni občutke totalne nemoči, žalosti in jeze. Ko sem se po nesreči peljala v nesrečne Železnike, kjer je voda vedno nekje blizu ceste, sem o tem občutku podoživljala vse tisto, kar se je dogajalo tukaj. Kar se je dogajalo sedaj. Kar še nosi posledice.

Naravne nesreče v ljudeh zbude vse od žalosti, jeze, razočaranja in nemoči. Totalne nemoči pred tem, da bi lahko rešili tisto, kar se rešiti da ali pobegniti ali vzeti tisto, kar lahko. Si predstavljate, da morate vzeti tiso, kar je za vas najpomembnejše? V tistem pičlem trenutku? Še na delavnicah ljudje potrebujejo kar nekaj časa, da naštejejo prioritete ali pomembne stvari v svojem življenju. Naštejejo. Obleke? Hrano? Vodo? Avto? Kartice? Album s slikami? Kozmetiko? Darilo moža. Najvrednejši prstan? Nič? Sebe?

Si predstavljate?

Naravne nesreče v ljudeh, ki smo »opazovalci« spodbudijo tiste globoke občutke in čustva, katerih se ne zavedamo, kadar živimo svoja življenja in nestokamo ali stokamo zaradi politike, življenja, laži in korupcije. Samo, da si bomo na jasnem – zaradi teh stvareh moramo biti glasni, čeprav nas vsi »tišajo«, kakor v sistemu iz preteklosti. V sistemu iz preteklosti ali v državi iz preteklosti pa so se dogajale tudi prečudovite stvari. Prečudovite. Tiste, ki so nas spomnile na otroška leta in na »neresnost do konca«, ko si lahko lovil čričke, kresničke in sedel v travi in opazoval rimske vozove. Preteklost je tista, ki nas prikova, zaznamuje in determinira tako ali drugače. Ker ni drugega izhoda. Ker tako pač je. Preteklost zbudi  v nas tudi ta občutja in čustva, kakor pri naravnih nesrečah. No, vsaj inteziteto le-teh, da se razumemo ter nas postavi v tri situacije. V prvi, smo tisti, ki obmolknemo, se sesedemo, zmrznemo. Ne moremo razmišljati, ne vemo, kaj bi morali storiti, vendar vemo, da bi nekaj morali. V drugi, vidimo vse, kaj bi lahko naredili, pa nergamo, se spotikamo, ustavljamo in iščemo prepreke, jih nekako prebrodimo, a smo prepočasni. V tretji, pa pademo v situacijo, kakor, da smo profesionalci in kakor, da je vse "mala malca", pa še daleč ni. Vse nam tudi uspeva in odzivnost je takšna kot bi jo pričakovali v sanjah.

Akcija zbiranja pomoči je stekla v mojih Brežicah, kakor bi nekdo prižgal zažigalno vrvico. Tk-tk. Čk-čk. Ne, kakor, da bo podoživljal čustva iz tretje situacije. Vse se je zgodilo v Mladinskem centru, kjer se je informacija po spletnih omrežjih razširila, kakor prižig te čudežne vrvice. Veliko ljudi je bilo tu, ki so vzpostavljali red in logistiko, kjer so se informacije spreminjale iz ure v uro. Od Kinološkega društva Izar, Okrepčevalnice Tik Tik (Intermarketa), Mladinskega centra in osebe, ki je bila odgovorna za del tega vsega. Simona Potočar. Sploh ni pomembno ali je bila ekipa zanjo ali je bila sama, vendar ta zažigalna vrvica je sprožila v ljudeh mojih Brežic to, kar sem občutila, kot popolno zadoščenje, radost in srečo. To, kako so ljudje hodili, prinašali pomoč in pomagali. Vse prostovoljno. Vse brez skoraj nikakršnih imen. Vse po delovniku ali vmes ali pred. Človek človeku. Veste, tako kot mora biti. Tako kot bi vsak naredil, ko bi videl nekoga drugega, da je v težavah.

V parih dneh s(m)o zbrali 9 ton pomoči. V parih dneh. Do danes je ta številka prišla na 15 ton.  

 

Na moji šoli tudi. Na naši tudi. 

Biserčica, ki je prišla k meni na jutranji ples v telovadnici je rekle: "Učiteljica, koliko stvari je tukaj. Jaz sem pa prinesla dve vrečki bonbonov." Kljub temu, da smo izrekali, da se potrebuje samo voda, sanitarni pripomočki in hrana, je deklica z žarom v očeh rekla: "Saj vem, da vode nimajo, ampak mogoče bi pa kdo želel kakšen bonbon."

 

Ja, to je to. Mogoče je kdo želel bonbon. Ljudje, ki so izgubili vse? Si lahko samo predstavljate? Si lahko?

Veste, kaj sem razmišljala, ko sem gledala ljudi, ki so nesebično pomagali, odhajali na "prizorišče", na konvoje vojske, na gasilce, na reševalce, na preproste ljudi, na otroke? 

Ne le o teh vprašanjih, ki so zadevala tudi vas - Kaj razmišljajo, ko gredo spat? Kako zaspijo? Kaj rečejo svojim otrokom? Kaj si zaželijo? Kako zaspijo? Kako ublažijo bolečino? Kako prebolijo izgubo živali? Kako preživijo?- ne spraševala sem se to.

 

Kako za vraga preživijo? Kje najdejo "svetlo luč"? Kako?

 

Nisem verna, vendar verjamem, da nekdo tam nekje je. Verjamem. Verjamem, ker "moje Brežice" so bile tukaj z dvema osebama z vžigalno vrvico. So. In z vsemi iskricami za njima. S celim aparatom. Z vsemi nami. S tistimi, ki niso potrebovali medijev, pa so to naredili. Za vse tiste, ki so to tiho naredili. Brez pompa. Za vse.

Se vidimo v nedeljo? Brežice moje, to je to.

Djevojka sa juga (ja, moje novo ime ;-))