LJUBEZEN - a sem ali nisem?

JUG SE JAVLJA. Zadnjič sem sedela pri frizerju, pa še to v dopoldanskem času, kar je res privilegij zame. Spočita za spremembo. Frizerka mi je tako kot vedno ponudila revije, da bi kaj prebrala tako na hitro. Kapučino mi je prinesla brez da bi me povprašala. Takšen brez sladkorja. Ne vem, kolikokrat ste vi slišali »grenka kava za sladko življenje« ali obratno. Ste slišali ?! Koliko in kako sladko življenje imam, bom raje preskočila, da ne bi kdo dobil sladkorne bolezni ali hiperglikemije. V eni izmed rumenih revij me je naslov takoj privlekel, zagrabil in posvojil. Veste občutek, da bo to gotovo zanimivo. Fatalne ljubezni. Prepovedane ljubezni. Ljubezni. Besede so me popeljale v svet kraljevin, kraljestev Evrope in angleškega otočja. V zgodbe ljudi, ki so se imeli radi, pa niso smeli biti skupaj ali pa jim ni bilo dovoljeno. Vsaj na začetku. Dokler ni svet ugotovil, da je njuna ljubezen močnejša od vseh. Da je njuna ljubezen TISTA PRAVA. Veste, o čem govorim ?  O kraljih francoskega in angleškega imperija, no pa tudi malce nizozemskega, norveškega in švedskega.  Spomini so me takoj odnesli v gimnazijska leta, kjer sem oboževala odisejado francoskih dinastij. Profesorico zgodovine, Rožmanovo, sem občudovala. Po tem, kako nam je podajala snov in tudi koliko vsega novega sem se naučila. Vem, da mi je bil ta del zgodovine zelo blizu – del srednjega veka , francoskih revolucije, tja do pomladne revolucije. Nekega dne me je zbudila iz mojih sanj s stavkom: »Andreja, francoske dinastije«. Ne spomnim se več, katero obdobje je bilo, vendar sem prepričana, da ni bil Sončni kralj. Vem, da sem le zmogla reči, da nisem pripravljena ter da naj mi da enico, ker si jo zaslužim. To sem plačala »big time«. V kolikor bi me povprašala o Sončnem kralju – Ludviku XIV bi znala povedati vse do podrobnosti, o nejgovem ljubezensem življenju pa vam lahko povem še danes. Kaj vse se je dogajalo v tistih časih? Saj ne, da bi kdo misli, da so sedaj boljši časi. Glede ljubezni mislim.  Le bolj prikrite, prefinjene in sofisticirane oblike prepovedanih ljubezni so. Sedaj se ločujejo na bolj sofisticirane načine, razhajajo na bolj človeški način in »ubijajo« na enako krut način, le da jih ne obglavljajo. Realno. Metaforično pa je druga stvar.  Ampak, ko pa JE ljubezen, pa tudi JE. Tista čista, prava in iskrena. Tista, ki te odnese. Tista, ki te prevzame. Tista, ki te »ošamuti«. Tista, ki živi.

Lepi časi so za ljubezen. Vedno bili, vedno so in vedno bodo. Kamor se obrnem, ljudje govorijo o ljubezni. Od ultimativne definicije ljubezni, kjer se prepletajo duše, srca in telesa, kakor da bi šlo za stavo ali prepričljivo stvar, ker tako mora biti, do tistega zmaličenja v odnosu dveh, ki se ljubita. Če se še.  Ljubezen je čustvo. Pika. Prijetno čustvo, kjer pogosto ne kažemo ambivalence, kakor to počnemo pri drugih čustvih. No…Če povprašam otroke, kaj je ljubezen, je bil najbolj zanimiv odgovor ta, da je ljubezen to, kadar ti D. da liziko, ne da bi kaj hotel. Veste, že petletniki razumejo stvari in jih determinirajo do kosti. Seveda, veste, kje sem se ustavila - »ne da bi kaj hotel«. Kdaj ste nesebično, čisto in z zavestjo nekoga ljubili, ne da bi podzavestno ali kako drugače hoteli ali želeli, kaj od tega? Kdaj? Ste? Verjamem, da ste. 5-letna B. pa je zaključila tako: » On je moj, ker je lep.« O, da. Tukaj se bom malce (za)ustavila. Moja prva ljubezen, katere se seveda spomnim, kakor da je bila včeraj, me je zadela v 2. razredu. Ime mu je bilo Gordan. Gordan je imel črne lase, angelski obraz, lepe roke in dobro srce. Večino časa je bil tiho, ampak meni je bil tako preprosto lep. Lepe poteze, lepe oči, lepe lase. Vse. Lep kot Adonis. Tudi kasnejše moje ljubezni, tiste platonske, so bile lepe. Lepota je kriterij, ki je lahko zelo subjektivna, vendar je zame lepota vedno zelo, zelo objektivna. Seveda, je pa lahko tudi zelo kruta. Lepota, mislim….Kako se je premikal, kako je hodil, premikal roke, noge, se smejal, popravljal frizuro in kako ni videl nikogar. Saj veste tisto, za kar ne potrebuje besed. Na prvi pogled lahko vedno postavimo ločnico med »dobrimi« in »porednimi« bejbiči. To je čisto tako enostavno. To se je preprosto videlo (moram uporabiti preteklik) in opazilo. Moj Gordan je bil tih deček, zatopljen v svoj svet in tako ne moj. Pogosto sva skupaj delala naloge, se pogovarjala in on ni nič vedel o tem, kakšna čustva gojim do njega. Nič. Moja druga osnovnošolska ljubezen je bil Nani  v 5. razredu, kjer sem vse fante presegla za dve glavi in enormno trpela zaradi tega dejstva. No, pa tudi zaradi očal in še kakšnih drugih majhnih malenkosti. Vse smo bile zaljubljene vanj, ker je bil tako lep in smo ga zmogle gledati, ne da bi ga videle ter sanjale o tem, kaj vse bi počele z njim. Ne vem točno, kaj sem si takrat predstavljala »pod biti skupaj in kaj početi z njim«, vendar to je bilo to. Kriterije, ki smo si jih kasneje postavile, so bili različni. A sem trdno prepričana, da so enaki, kakor sedaj pri večini. Dolgo časa smo tudi živeli v nekem fazonu, ko so nam starejši, modrejši in izkušnejši, prodajali, da lepota sploh ni pomembna, da je pomembno, kaj in kako se pogovarja, kako simpatičen je in iz kakšne družine izhaja. Vem, nekateri boste rekli, nebuloze do konca. A vendar sem vsem takrat starejšim in pametnejšim dejala, da je lepota odločilen kriterij, to sem mislila predvsem takrat, kadar moški izbira žensko. Seveda sem se hitro zapletla v mrežo, ko so me povprašali, kaj je odločilnega pomena meni. Veste dolgo, ampak res dolgo, sem govorila, da bejbič »mora imeti nekaj«, kar je bilo super, ker ni bilo določljivo in to, da mora biti simpatičen je bilo več kot nuja. Težko si simpatičen v teh rosnih letih, ne da.

A vendar je vladalo neko tiho pravilo, da sem točno vedela, kdo je v »mojem dosegu« in kdo ni oziroma komu sem jaz v dosegu in komu ne. Prevod? Izbire so bile lahko izven ali v dosegu zmožnosti, da sploh veš, da bi imel kakšne možnosti oziroma jih nimaš niti v startu pri določeni osebi. To je tisto, ko kasneje (z)veš, da nisi v istem koncentričnem krogu, zato moraš iskati drugje in niti ne smeš misliti, sanjati ali kaj šele upati o tem. V svoji glavi sem imela prepričanje, da je ljubezen vedno odločilnega pomena zaradi lepotnega kriterija. Čisto preprosto, kajne. Kasneje sem to samo še utrdila, potrdila in poglobila. Lepota je kriterij. Lepota je zakon. Lepota je ustava. Spomnim se študentske kavarne, profesorja s črnimi lasmi in dve provokativni vprašanji za nadebudne študente, kateri sta to mojo teorijo skoraj ovrgli. Ali je lepota kriterij? Ali se da ljubezen kupiti?

Seveda sem tokrat zastopala svojo teorijo o tem, kako je lepota edini in odločilen kriterij. Imela sem več podpornih sistemov, dokazov in dejstev. Vedno se me nekako želeli prepričati, da lepota ni odločilen kriterij ter da prevladajo ti drugi številni kriteriji. Vedno je bil argument - »pri pravih ljudeh«. Veste, to še danes ne vem, kaj pomeni. Kdo neki so pravi ljudje? Kdo? Večinoma pa so me prepričevali ljudje, ki so imeli lepotni kriterij. V vsem tem me je vedno motilo to, da gre preprosto za igro, katere se vsi niti ne morejo iti, niti igrati in niti speljati do konca. Ker je krivična. Na prvi pogled, seveda. Vse je na prvi pogled, vsaj na začetku. Tudi mene nekdo opazuje na prvi pogled. Tudi vi nekoga opazite in opazujete na prvi pogled. Tukaj lahko ljudje zanemarijo vse ostale kriterije, ker niti ne morejo priti do ostalih kriterijev ali jih spoznati ali prepoznati, ker jih prvi odločilen kriterij zaustavi. Zablokira. Zabetonira. Zasidra.

Pred leti smo mlada dekleta obiskovale diskoteke, ki so bile takrat nekaj, kar je bilo povezano z glasbo, plesom, »miksanjem« bi rekla moja mama, igrami mačk in miši ali zajcev in srn, tudi kakšnimi drogami, nasiljem in lepoto. Točno smo vedeli, kdo je plesna kraljica, katera dekleta so imela največ povpraševanja, kateri moški so bili za kaj in kdo je kakšen kriterij. Točno smo vedeli, kdo je prišel po kaj. To se je vedelo. Tam ni bilo časa za poglabljanje. Tam je bil čas za igro. Uf, koliko spominov. Tam sem začela razumeti igro lepote. Na lastni koži. Spoznanje, ki me je tudi zadelo, kljub temu, da sem velikokrat mislila, da so besede moj skrit kriterij in adut, ki bodo pohrustale ta prvi kriterij, je bilo, da temu ni tako.  Pred časom mi je »lepotni bejbič«, se opravičujem izrazu, opisal igro, katero so se šli v diskoteki, takrat, ko so bili mladi. Tako je šlo. Skupina namaziljenih lepotcev si je v diskoteki vedno našla pozicijo za šankom ali na kakšnem mestu, kjer so jih vsi videli. Saj veste, naj jih gledajo, ker jih ne morejo imeti.

»…Ko smo si razgledali teren, smo malo popili. K. je prišel do ideje, da se gremo danes malo igrat, ker nam je bilo dolgčas. Smejali smo se kot nori, ko nam je povedal, da bomo izbrali »eno ružno« in ji bo najboljši tip od nas začel težit. Dekleta so plesala, izbrali smo »najružniju« in K. je prišel do nje, jo ogovoril, jo peljal na pijačo in jo začel osvajati. Kasneje nam je povedal, da najprej ni hotela iti in mu je rekla, da naj izbere neko drugo. A vendar je vztrajal. Saj veš, dobri smo bili. Mi smo vse opazovali in se smejali. Ko je »mala zagrizla«, jo je pustil in rekel, da mora iti domov. Malo je pustil na plesišču…..«

Veste, kaj me je v tej zgodbi  najbolj prizadelo? Ne to, da je to sploh mogoče. Ne to, da sem se znašla v družbi, kjer sem to poslušala. Ne to, da so se tile namaziljeni lepotci kruto igrali z njo. Ne to, da se še kakšni bejbiči to igrajo ali so se. Ne to, da ona niti ni vedela, da gre za kruto igro. Ne to, da je nekomu sploh to prišlo na pamet in da je odločil, kdo je lep in kdo ne. Ne to, da takšne stvari obstajajo v realnem svetu in ne samo na filmih. Ne to. Ne. Tukaj znotraj me je zabolelo dejstvo, da sem jaz to dekle. Da bi lahko bila. Da sem mogoče komu bila.

Si lahko predstavljate? In če mi bo še kdo poskusil prodati, da lepota ni bila pomembna, ni res. Bila je. Ljudje moji, lepota je ključna – pri pravih ljudeh. Me razumete? Tako ali drugače.

Veste, ker se je na angleškem in francoskem dvoru dogajalo marsikaj, sem izbrskala, kako je bilo z dvorno ljubeznijo v srednjem veku. Saj ne, da Francozi in Angleži niso bli zanimivi v svojih predajanjih ljubezni in vsem oblikam, ki ni bila ljubezen. Ker, če si kralj potem lahko spremeniš zakon ali vplivaš na cerkev, da spremeni odlok o tem, koga boš ljubil ali ne. Dobesedno. Če si imel ljubico, si dal usmrtiti ženo. Če si imel ženo, si si omislil ljubico ali celo paleto le njih. Če nisi bil zadovoljen z ženo, si jo odmaknil na "počitnice" daleč stran. Eden izmed francoskih kraljev je imel 75 ljubic. Si predstavljate?! Ne vem, če je bilo povezano z lepoto. Vem le, da je bila lepota takrat še bolj ključna kot je sedaj. Naslednja pravila in elemente dvorne ljubezni v srednjem veku je v 12. stoletju napisal Andreas Capellanus iz Francije in so me resnično nasmejale. No, pa tudi dale misliti.

1. Če se poročiš moraš ljubiti.
2. Kdor ni ljubosumen, ne more ljubiti.
3. Nihče se ne more zavezati dvojni ljubezni.
4. Znano je, da se ljubezen vedno povečuje ali zmanjšuje.
5. To kar ljubimec vzame svoji ljubljeni brez dovoljenja, ni užitek .
6. Fantje ne ljubijo dokler ne odrastejo.
7. Ko ljubljena oseba umre, je zahtevano od preživelega, da dve leti žaluje za njim.
8. Nihče ne bi smel biti prikrajšan za ljubezen, če ni pravega razloga za to.
9. Nihče ne more ljubiti, razen če je začaran od pritiska ljubezni.
10. Ljubezen je vedno tujec v hiši lakomnosti.
11. Ni primerno ljubiti katerekoli ženske. Če bi se je kdo sramoval, ni primerna.
12. V pravi ljubezni si ne želiš objeti nikogar drugega razen svoje resnične ljubezni.
13. Ko javnost izve za ljubezen , je ne prenaša.
14. Za ljubezen se je potrebno potruditi. Enostavnost jo naredi nezanimivo.
15. Vsak zaljubljenec postane bled v prisotnosti svoje ljubezni.
16. Ko zaljubljenec ujame pogled ljubljene osebe mu srce podivja.
17. Nova ljubezen prekaša staro.
18. Vsaka dobra oseba je vredna ljubezni.
19. Človek v ljubezni je vedno v skrbeh.
20. Če se ljubezen zmanšuje, hitro propade in ne oživi.
21. Resnično ljubosumje povečuje občutek ljubezni.
22. Misel na ljubljeno osebo zaljubljencu krajša čas in ne je, ne spi veliko.
23. Zaljubljenec se nikoli ne naveliča svoje ljubezni.
24. Nič ne preprečuje eni ženski biti ljubljena iz strani dveh moških in obratno.

Kakšna pravila pa obstajajo danes? A vas zanima, katera aliena oziroma zaporedna številka mi je najbolj všeč? Sem jih bila deležna par resnic od mojih moških. A vendar ne morem mimo številke 18, 13, 10 in 8. O teh ne bi mogla pisati - še. O 6 bi pa lahko začela. Čisto enostavno.

Katera številka pa vas zadane? O, vas, vas. <3  

 

Djevojka sa sela

BEŽI STRAN TEMA - GIVERJI aliTAKERJI

JUG SE JAVLJA. Mrtva točka. Starost. Veste, o čem govorim? O tem, kako je starost tista, ki se neizbežno približuje, trka na vrata kot nora ali nam skače za ovratnikom kot koza nora. Starost je tista, ki nas vedno spomne na vse tisto, kar nismo ali kar smo bili. Vračanje nazaj kot neizpodbitno dejstvo. Pred leti, dokler nisem bila stara osemnajst, sem bila zelo vesela, da sem bila starejša ter da mi je večina bejbičev reklo in opazilo, da zgledam starejša. Vauuu, to je bil najboljši stavek. Kasneje, »po petindvajsetem letu«, bog ne daj, da bi me kdo okategorizirali s starejšo kot sem bila. Po tridesetem pa je bilo zelo pomembno, če so mi pripisali mlajša leta. O, da. Prepričana sem, da sem s svojim stilom oblačenja zelo blizu »mlajše generacije«, saj mi velikokrat ne pripišejo dejanskih let. Mogoče tudi zato, ker sem vedno v stiku z mladimi. Sedaj, ko sem v zelo občutljivem obdobju pa sem vesela vsakomur, ki me primerja z mojo generacijo ter opaža razliko med mano in njimi. Genetiko imam po tastarem, tako, da sem dejansko mlajša, kakor sem dejansko na papirju. Starost je tista, katera nas determinira z vsako lastnostjo, podrobnostjo in značilnostjo. O, Bog….starost je tista, katere se najbolj bojimo, kakor tisti zajci ali podgane. Ne vem, kdo bolj ženske ali moški. Čeprav mislim, da so moški v prednosti. Veliki. Njim ne tika biološka ura in so z leti še šarmantnejši, lepši in uspešnejši. Definitivno. Ne verjamete?

Pred leti sem ugotovila, da noro pogrešam mojo babico, njene besede, njeno prisotnost in njeno ljubezen. Spomini na otroštvo vedno v meni prebudijo tisto v mojem srcu, kar je skrito, zaprašeno in zastrto. Moja babica Dragica je bila vedno »stara« babica. Veste tista babica, ki me je znala razumeti, objeti in pripraviti najboljše stvari v obliki presenečenj. Stara je bila od nekdaj in smo se hecali, kdaj bo umrla, ker je od svojega 50. leta naprej govorila, da bo umrla. Drugo leto bo napolnila stotko. Toliko v vednost. Vse kar je naredila babica je bilo najboljše. Njene čuvene palačinke. Zna narezati najboljši pršut, speči najboljši kruh, pripraviti najboljši kajmak in puro ter posaditi najboljši krompir. Povedati najmodrejšo stvar v vasi. Modrovati, kakor sam Stalin ali Mandela. Moja babica je bila v mestecu Vrbno prava pojava. Ko so ji partizani ubili moža, je ostala s tremi otroci sama do današnjega dne. To, da so tudi njo samo zaprli v zapor za dve leti, ker ni bila »prave barve« je neizpodbitno dejstvo, katerega ni moč pozabiti ali izbrisati. To, da so jim partizani vzeli vse premoženje, ki ga je dedek prinesel iz Amerike, je vedno naletelo na slonova ušesa pri nas. To, da so se preživljali z delom in samo delom, veliko pove o moji babici in naši družini. Poštenost je bila ena izmed najmočnejših vrednot. Moja babica ni nikoli »bila v službi« pa je preskrbela svoje otroke, ki so ji zvesti še sedaj. Trmasto bitje je moja babica. Polna modrosti. Polna ljubezni. Polna topline. Polna posluha za druge. Njena hiša je bila vedno polna. Ko sem bila majhna, tega vsega niti videla nisem. Takrat je bilo samo pomembno, da sem njena vnukinja »Slovenka«, za katero se je razdajala v tistih časih. Pogosto me je imenovala TUTANJ (nekdo brez obstanka in nemira v sebi) in ker sem bila najstarejša vnukinja njenih sinov, ker to je razlika, če si moški ali ženski otrok (O, da), sem imela privilegij tega, da sem bila najmodrejše bitje od vseh drugih po nekem njenem prepričanju. Moja babica Dragica je bila moja »baba«. Še vedno je.  Ko srečam, kakšno starejšo gospo ali babico, se spomnem moje babe. Starejši ljudje v meni zbudijo vsa tista čustva, ki jih premorem le z njo.

Danes sem to občutila BIG TIME. Spomini so tisti, ki me izdajajo, da sem stara. Priznam.  Pa dejstvo, da ničesar ne pozabljam. Če pa že pozabljam, imam vse drugo in prvo zapisano v nekih »skritih zvezkih«, preden so prišli računalniki, kjer se lahko v trenutku zopet vsega spomnim. Današnji dan je bil eden izmed takšnih dnevov, ko ne bom potrebovala spomina zapisati. Ne. Pred leti smo s prijateljico-kolegico dobile idejo, da bi znova obudile svoja prostovoljska leta, tokrat na najini šoli. Sama sem potrebovala izziv, saj sem ravnokar zamenjala službo. Prostovoljstvo je bilo izziv, s katerim nisem samo izgubila časa, ampak tudi srce. Saj nič za to. Prejela sem veliko več. Ogromno. To, da lahko mlade navdušiš, da postanejo prostovoljci, je bila moja misija. To, da razumejo, kaj dajati, kako in na kakšen način. V življenju so vedno GIVERJI in TAKERJI, ni druge. Vem, da razmišljate o tem, kam vi spadate ter da je preklemano pomembno to, da bi bili GIVERJI. Vsaj v tem času, v katerem živimo. A vendar je TAKERJEV vedno več. Vem. V krizi vrednot in družbi, ki nas dnevno obmetava z razvrednotenjem vrednost, amoralnostjo in brezskrbnostjo, razmišljamo o bistvu in pomenu. Kdo neki bi čutil potrebo, da bi nekaj naredil za to, ker bi se potem počutil bolje? In kdo daje več in kdo dobi več – tisti, ki daje ali tisti, ki dobi? Kdo?

Dom upokojencev Brežice. Petindvajset prostovoljcev najine šole. Petindvajset otrok. Petindvajset duš. V majhnem prostoru, jedilnici, kjer se za starostnike tudi vse dogaja. Že ob prihodu mi povedo, da nas komaj pričakujejo ter da že cel teden govorijo o tem, da pridemo. Razmišljala sem o tem, kako bi to bilo – čakati na en dogodek v tednu. Samo eden. Otroci so s svojo razposajenostjo prinesli nek nemir med tiste zidove. Pričakovanje. Iskrice v očeh. Generalka v parku nas je obogatila vse skupaj, ko smo sedoč na klopcah in tleh, s kitaro v rokah peli, se smejali in bili preprosto srečni. Potiho sem si rekla: »To je moj daleč najboljši delovni dan. Najboljši«. Čas se je približeval našemu nastopu. Vse so nam pripravili. Projektor. Mikrofone. Ozvočenje. Polna jedilnica starostnikov z berglami in vozički je sprožila val treme. Otroci to ne počnejo prvič, vendar gre vedno ZARES. Vedno. Starostniki so ploskali, navdušujoče prisluhnili našemu enournemu programu. Biserčica si je na koncu zamislila kviz, ki je bil zadetek v polno. Na zadnji drsnici je bil izziv, da naj zapojejo nekaj iz svoje mladosti. Mikrofon se je selil mednje, kjer smo drhteče glasove poslušali, kako so peli in se trudili. Zapela je stoletnica.  Naenkrat zaslišim glasno ploskanje »najinih otrok«, ki spodbujajo starostnike, kričijo in se veselijo. Veste, kakšen občutek. Veste, ko ni potrebno prav nič reči, pa to začutijo in naredijo. Si predstavljate?

Sledi odhod v sobe v drugem in tretjem nadstropju. Nepokretni starostniki, ki so ležali in niti niso vedeli, da bomo prišli do njih. Jure in Jože vzameta harmoniki in nas vodita od ene do druge sobe. Tega ni bilo v programu. Za to se nismo pripravili. Vonj v sobah. Bledi obrazi. Sivi lasje. Topi pogledi in sestre, ki razlagajo, da so jim učenci nekaj pripravili. Otroci pojejo. Igrajo pesmi. Čutim njihovo energijo. Smeh na obrazih. Medtem, ko na drugi strani starostnikov opazim nekaj, kar me stre. Čisto. Tam na mestu. Veste tisti pogled ljudi, ki nimajo nič v življenju, in jim nekdo pride zapeti Čebelice ali V dolini tihi ali Mi se imamo radi. Tisti občutek, ko so se spomnili svoje mladosti, ljubezni in ljudi, ki jih več ni. Tudi njih ni. Drhteči obrazi. Četrtošolka me pogleda. Ne razume, kaj se dogaja. Reče mi na uho: »Andreja, oni jočejo.«

Opazi, da tudi jaz jočem in se niti ne zadržujem, ker ne morem. Ker ne bi bilo pristno. V tistem trenutkov sem občutila mojo babo Dragico, ki je tudi v Domu za stare. A vam povem, kaj je rekla, ko smo jo pri 96 letih namestili tja:«Pa nisam luda, da me vežu.«

Brez besed stojimo, ampak smo objeti, plešemo, pojemo in obiščemo vsako sobo.  Otroci to znajo narediti. Znajo narediti vzdušje. Znajo. In ko smo se poslavljali od vseh (utrujeni) in ko sem opazovala solzne obraze najinih prostovoljcev,  sem razmišljala, da je to življenje in da je to šola. Da je TO TO.

Njihovi obrazi. Njihove solze. Njihova sreča.

 

 

Naši obrazi. Naš smeh. Naša sreča.

 

 

Kdo je dobil več in kdo je dal več?

 

 

 

Djevojka sa sela (čustveno povsem izpraznjena)

SRČNE STVARI - SLOVESA

JUG SE JAVLJA. Srčne stvari. Tiste res srčne, ki te zadenejo. Šolsko leto se približuje koncu. Nikjer več ni mene. Nikjer. Samo še obveznosti, drugi ljudje in druge stvari. Otroci zaključujejo s pikniki, starši se poslavljajo učiteljic, predvsem razrednikov. Lepo je gledati, poslušati in spremljati, kako starši vidijo učitelje in kako se eni drugim na nek način zahvaljujejo. Sama nisem velikokrat prisotna na teh zaključkih, ker tudi nisem razrednik in ker je delo svetovalne delavke že tako ali tako občutljivo, skrivnostno, zaupno in polno nepričakovanih dogodkov ter razpletov. Veliko bolečine, žalosti, problemov in iskanja poti iz teh situacij, kjer vsi izgubimo veliko moči. Tudi srca vsake toliko. In tudi veliko napredkov, majhnih korakov, ki jih mi štejemo za velike, ogromne. Veliko srca. Veliko nasmehov. Veliko rešitev. Veliko izhodov. Veliko energije. To si upam trditi in pisati. Svoje delo obožujem. Vsi tisti, ki me poznajo, vedo, da sem vedno vsaki stvari pripadna. Vsaki. Tako službi. Delu. Prijatlom. Hobijem. Prostovoljstvu. Ljubezni. Beseda in pisanju. Igri. Ustvarjalnosti. Mojim »ljudem«. Otrokom, ki me potrebujejo. Resnici. Fotografiji. Umetnosti. Glasbi. Tudi stvarem, ki niso dobre zame. O, tudi to.

 

Z mojo bližnjo prijatlo sva nekega davnega leta rekli, da se bova sami začeli poslavljati na svoj način – tako, da ne bova »čisto prisotni« ob zaključku zadnjega dne. Slovesa so najtežja. Pa četudi za dva meseca. Slovesa tako ali tako ne maram, ker so tako dokončna in me skoraj vedno spravijo v slabo voljo. Vedno. Lepih trenutkov pa kljub temu ne moremo pozabiti, pa čeprav sledijo slovesa. Slovo od otrok je zame vedno najtežje. Vedno. Niti si ne upam v juniju spustiti v to, kako bo brez njih, saj so zadnji dnevi tako naporni, da komaj diham. Komaj. Letošnja daljša odsotnost iz službe je postavila vse na glavo. Zmanjkuje mi  časa še bolj, kakor prej. Dnevi hitijo z brzinsko hitrostjo, se niti ne ozirajo in niti ne čakajo. Samo še brezglavo gledam naokoli, kljukam, kaj sem vse že naredila in pišem, kaj še morem. Nor tempo v meni spodbudi adrenalin, katerega začnem pogrešati, kadar ga ni. Priznam. Odkrito. Adrenalin v meni sproži le še več energije za delo in vse, kar imam popoldan. V kolikor bi me danes poklicali, če imam čas v četrtek, bi vam zagotovo rekla, da ne vem. Ker res ne. Ampak imam polno, ko enkrat vidim svoj kolendar. A vendar, zadnji dnevi v meni sprožajo tudi posebno veselje in zadovoljstvo. Letos me niso prehiteli devetošolci s povabilom na valeto, ampak vrtčevski starši in otroci, ki so me povabili na zaključen piknik. Vabilo me je pričakalo v pisarni. Že pred enim mesecem. V svoji praksi sem prejela vabila, katera lahko preštejem na prste ene roke, razen devetošolcev, ki me povabijo vsako leto. To je že običaj. Za vse. Vabilu teh petletnikov sem se odzvala. Tako impulzivno. Tako intuitivno. Tako kot se odločam za večino stvari, ki se potem izkažejo za več kot dobre.

Sobotno dopoldne je minilo v predzadnji gledališki predstavi/dramski igrici za otroke. Zaljubljeni žabec. Ta predstava je bila najtežja do sedaj zame. Najtežja. Celo noč nisem spala. Zjutraj sem spila dve kavi kot za malico. Tekstovno sporočilo zgodaj zjutraj me je presenetilo, vrglo iz pol spanja.  Opravičilo prijatelja, da ne bo prišel na igrico. Kot gledalec. (V trenutku sem mu oprostila, saj me »moji srčni ljudje« vedno malce vržejo iz tirnic, če me gledajo in opazujejo, pa čeprav v vlogi podgane, žabca ali račke). Skorajšnja nesreča, ko sem letela domov po rože pred glavno generalko, me je še malce naadrenalinala. Veste, tisti close touch na veliko. Ob desetih sem zagledala moji dve srčni prijatli, ki sta prišli na igrico. Samo oplazila sem jih s pogledi. Kaj več niti nisem zmogla. Veste, ko v občinstvu vidite nekoga, ki vam je tako blizu, potem bi lahko skakala kot žabec cel dan. Ne samo v igrici. Kljub majhni zmoti v tekstu, igranju na kitaro, o izlivanju čustev kot zaljubljen žabec (Priznam, da bi pred par meseci to zaljubljenost lahko odigrala še bolj doživeto. Sama zaradi vremena in določenih posebnih okoliščinah.), o skakanju v višino, dvigovanju uteži, kvakanju in petju, sem se uspela »spraviti« skupaj na popoldansko druženje s petletniki in starši. V tem druženju sem doživela več presenečenj, katere ne morem ubesediti. Ne še. Svoje zavetje sem poiskala v otrocih, ker se tam vedno počutim najbolj varno. Oni me vedno sprejmejo. Vedno v meni zbudijo občutek, da nekaj znam. Da nekaj delam prav. Da mi nekaj gre. Da nekaj razumem in da nekaj delam tako, da me sprejmejo za svojega. Otroci to znajo narediti zame. Znajo me sprejeti. Znajo me vključiti. Znajo »me« narediti ljubljenega. Znajo me razumeti – vsaj mojega »lačnega otroka«.  Znajo mi dati občutek, da mi vsaj nekaj gre, če mi že nič drugega ne gre. Potiho sem hvaležna vsakemu od njih. Naglas pa se zmorem smejati skupaj z njimi in govoriti o tem, kar doživljam širnemu svetu. Tako preprosto. Tako moje.

Na igrišču so me preplavili s svojimi besedami in dejanji. Naenkrat smo si poiskali izziv risanja s kredami po igrišču. Tako preprosto. Takoj so padli noter. Izziv je bil, da narišejo sanjsko hišo. Avtomobil, katerega bodo imeli, ko bodo veliki. Dinozavra rastlinojedca. Bili so tako ustvarjalni. Res. 11-letni ustvarjalni biser, bratec enega petletnika mi je prišepnil na uho, če lahko on da izziv za otroke, kaj naj narišejo. Seveda mi je bilo všeč, da se je izziv »prijel«, zato sem se mu nasmehnila.

»Dajem izziv, da narišete nekaj, kar ima blond lase in je tukaj.«

Otroci zakričijo »Andrejaaaaa."

Spravili so se risati brez oklevanja, zadrževanja ali odlašanja. Prosili so me, da naj jih ne gledam, ko me bodo risali. Seveda sem se malce umaknila. Biser z mojim fotoaparatom je "škljokal" vse naokrog. Tudi mene. Odrezal mi je vse glave in noge, ko sva pogledala, kaj je slikal.  Všeč mu je bilo, da sem mu zaupala moj fotoaparat. Njegov nasmešek do Trebinja in nazaj. Ko so me poklicali nazaj, so želeli, da si ogledamo prav vsako "Andrejo". Risbe, ki so nastale na asfaltnem igrišču so me tako ali tako zadele. Vse. Eni so poudarili moje ličnice, drugi trepalnice, postavo in napisali moje ime ter me narisali z eno nogo ter povedali, da sem »angel.«. No, razen ene »Andreje«, ki je imela ustnice navzdol.

11-letni biser je rekel: «To si pa ti, ko v tvojo pisarno pride kdo……..saj veš…….Potem pa imaš lase kot elektrika. Sam ne za dolgo. Ti nisi jezna, še na sovražnika ne.«

Srčno darilo staršev in govor ene mamice, ki je rekla, da sem s srcem tam vsak dan med njihovimi otroci ter da si me želijo vseh devet let v šoli, v katero se podajajo njihovi malčki, pa je bila začimba, da nisem zmogla prav veliko besed ob zahvali.  Ne vem, če niste vedeli, ampak ob srčnih zadevah vedno umolknem. Vedno. Kar vprašajte moje pretekle ljubezni.

Premišljevala sem o tem, kako malo potrebujemo na tem svetu. Kako malo. Pa tako VELIKO.

Djevojka sa sela (sedaj vsaj veste, kako me dobite. Samo narišite me s kredo na asfalt).

 

 

 

 

LAŽI, O LAŽI

JUG SE JAVLJA. Laži. O, ne. O, da. Se spomnite, ko ste se prvič zlagali? Kdaj je to bilo? A je bilo v vrtcu? A je bilo v osnovi šoli? Tam nekje se je gotovo začelo, pa mogoče se niti spomnite ne. Vaši starši ali stari starši se gotovo. Laži so povsod okoli nas. Povsod. Ne verjamete? Pa poskusimo. Laži so del naših življenj, vendar jih ljudje imenujejo drugače. Nekateri jih celo drugače poimenujejo. Majhne laži. Sladke laži. Potrebne laži. Nujne laži. Prijetne laži. Vse pridevnike, ki jih slišim okrog, pred ali za lažmi, povzročijo v meni, da bi najraje zakričala, pa čeprav bi bil le odmev, katerega ne bi slišal nihče blizu. Slišati bi ga bilo na črno celino, pod ekvatorjem, ali pa na Cookove otoke - tam, kjer ne bi morali prav ničesar narediti ali sprmeniti, če bi slišali to mojo laž. Ne morem verjeti, da obstajajo laži, ki so potrebne. Seveda zagovorniki laži bi mi takoj oporekali in me prepričevali, da so nekatere laži pač potrebne, da je ljudem lažje, da jih ne prizadenemo ali pa laži prizadenejo njih.

Veste, svoje prve laži se ne spomnim. Poklicala sem svoje starše, najprej mami, s katero sva bili tako ali tako večino časa skupaj, in imeli love-hate odnos, večinoma pa je bila mami tista, ki je poskrbela zame. »Občutljivo dete« sem bila od nekdaj. Mami je bila nekaj časa tiho, nato pa je dejala, da se ne spomni nobene moje laži. Vztrajala sem pri tem, da naj se le spomni, ker me res zanima. Ni šlo. Seveda sem kasneje zmotila tudi očeta, ki je kar nekaj let starejši od moje mame, vendar ima spomin kot moja babica, ki pri svojih 99 letih ne pozabi ničesar. Moje oče se prav tako ni spomnil. Glejte, babice res nisem hotela vznemirjati. 

Mogoče se res nista spomnila, ker je najbolje, da slabe stvari odvrnemo od sebe oz. jih potisnemo daleč stran, tja, kamor ne boli. A vendar mi pričujoče dejstvo, da se ne spomnita moje laži, ni dalo miru. Po tihem (samo ne nobenemu povedati), mi je zadnja plat ploskala. Laži ne maram od nekdaj – odkar se mi je sošolka B. iz osnovne šole zlagala, da oni doma jedo vsak dan pohane zrezke in pomfrit. V tistih časih je bilo to redkost. Meso ali pohano meso je prišlo na vrsto le ob vikendih ali pa ob praznikih. Vsaj v mojem otroštvu. Še sedaj lahko prikličem učilnico. Predura je bila. Bile smo pri nekem krožku, ne vem katerem, ker sem v tistem času zaradi svojih posebnih potreb, obiskovala vse krožke, kar sem lahko. Vem, ne nič reči. Ob koncu osnovne šole se mi je zlagala prijateljica, da ni »tisto počela s tipom«, kar so počele nekatere napredne punce v tistih časih. Še sedaj vem, da sva sedeli na klopci v Trnju, kjer sem odraščala, ko mi je natrosila neko »big lie«, ki je zvenela v tistem trenutku tako patetična. Lagali so mi tudi kasneje. Moški. Tisti, ki so mi bili zelo blizu. Še sedaj se spomnim sobice, popisanih zidov, keksov v kozarcu (tisti dvojni čokoladni z lešnikovo kremo) in laži tega bejbiča. Pa delavci na črno, ki so mi urejali stanovanje, pa so lagali, kdaj bodo prišli in kako je zaradi povečanega obsega dela cena narastla astronomsko visoko.  Pri lažeh je bilo vedno isto to, da nikakor nisem mogla pozabiti občutka in čustev, ki sem jih doživljala, ko so se mi zlagali. Občutka ponižanosti. Občutka, da nisem vredna, če mi lažejo. Saj ne v tistem trenutku, ampak, ko zveš kasneje, ko te osebe, ki so ti lagale sploh niso zraven tebe. Kar je vrag, saj bi v tistem trenutku zmogel to, kar počno poklicni vojaki ali pa še kaj hujšega. Ta resnica, ko izveš za laž, je trenutek, ko malce izgubim tla pod nogami. Brez kakršnihkoli substanc.

Kasneje sem se opremila tako, da sem vsem povedala in naročevala, da naj me raje zadenejo z resnico, kakor, da mi lažejo. Meni ali kateremkoli drugemu. Najbližji so razumeli za kaj gre. Ona in laži ne gredo skupaj. Ona ne prenese laži. Udari jo z resnico, pa bo. Preživel boš. Kako pa je pri vas ? Vem, kaj boste rekli. Tudi vi ne marate laži. A vendar, a se vam kdaj zgodi, da kaj preslišite ali nekako »onemite« ali nekako »ne spregovorite«? A se vam kdaj zgodi, da omilite resnico, da jo ublažite ali pa preprosto ne izrečete besed, katere bi morali? Pri otrocih opažam, da se laži naučijo od nas. Zadnjič mi je 11-letnica rekla, da bolje, da malce po svoje pove resnico, ker ji tako odrasli lažje verjamejo. Kot raketo me je izstrelilo iz stola in vrnilo nazaj vanjo Vem, otroci se naučijo, kako najbolje shajati z nami odraslimi. In če je svet poln laži, kaj se bodo naučili ? Če ljudje na televiziji, tej črni škatli, lažejo večino časa, kaj smo jih naučili? Ne, ne bom šla v smer diplom, poneverb, političnih spletk, gospodarskega kriminala…Ne. Ne želim, ker sem lahko raketiram na luno in nazaj, ko samo pomislim na to. To, da sistem dovoljuje laži, je to, kar me najbolj skrbi. Sistemi so vedno šibki in imajo pomanjkljivosti, kajne. V sistemu se naučiš, da si najšibkejši člen, če si sam, zato se opremiš. Tako ali drugače. V sistemu šole že šestletnike »peglam«, da mi morajo povedati resnico, kakor pa da se zlažejo. Pa ne samo meni. Velikokrat gre za to, da otroci večino časa lažejo, da so pozabili domačo nalogo, a resnica je, da je sploh niso naredili, da zvezka sploh niso odprli ter da niso bili na obisku pri babici, teti ali prijateljici, ki se ločuje. Najboljša laž šestletnice je bila, da ni naredila domače naloge, ker bo mamica novembra rodila (pogovor pa se je dogajal decembra) in so cel ponedeljek »prebili« s to novico. Laž osem letnika, ki je vztrajal skoraj dva tedna, samo jaz tudi, da on ni tega naredil, kar je, me je skoraj postavila v situacijo, da nisem imela nobenega orožja več. Orožje, katero uporabljam, so tako ali tako besede. Se pa smešno sliši ne, orožje. Laž mladoletnikov je bila, da niso pijančevali in kupovali alkohola, ker se to res ne spodobi. Laži odvisnikov gre v smeri: "Samo še danes. Samo še nekrat. Zadnjič". Laži nemoralnežev dela gre v smeri: "Ne, sploh nisem vedel, da moram to narediti? A ja, danes je bil rok?"  Laži moških ženskam. Laži sester. Laži mam. Laži družine v devetem kolenu. Laži prijateljev. Laži, da te ubranijo. Laži, da te ne prizadanejo, kajne. Pa še bi lahko naštevala. Laži, ko se enkrat razširijo, so kot bolhe na psu. A ste vedeli, da iz ene gnide nastane 50 bolh? Jp, tako je z lažmi. Laži, kar naenkrat dobijo podporne sisteme ali osebe, ki za to poskrbijo, da res laž postane laž. Ups, oprostite, laž postane resnica. Veste, pri otrocih še razumem. No, zmorem razumeti. Šestletni biser  je čez nekaj časa, ko sem se na samem pogovorila z njo o lažeh, dejala:«Ti pa res ne maraš laži, ne da.«

Ne, ljudje, jaz jih res ne maram. In v sistemu, v katerem delam, niso tako redke. In v svetu, v katerem živim, niso tako redke. Povsod so. Kamor se obrnem. Ljudje, ki me ne gledajo v oči. Ljudje, ki me gledajo povsod, samo v oči ne. Ljudje, ki rečejo tako nedolžno laž:»Veš, zamujam, ker je bila gneča na cesti, pa RDEČI VAL semaforjev, pa parkinga ni bilo, pa….«. A ne bi bilo enostavneje reči: »Prepozno sem odšla od doma, zato sem zamudila. Zelo mi je žal. Bom poskusila popraviti drugič«. Ljudje, ki obljubljajo in ne naredijo nekaj pa je za otroke isto, kakor laž. Ne vem, kako je z vami, ampak obljubljanje je pa še ena zadeva, ki nima epiloga. Še nekaj, namerno omenjam nedolžno laž. E, in tudi to sem pozabila našteti tam zgoraj. Nedolžne laži.

 

Laž je tako ali tako prostitutka, nikoli ne more biti devica. Sorry.

Za konec pa se v živo spomnim oddaje na NOVA(I) TV, katero je vodila Alka Vuica, ki je svoje goste s svojo karizmatičnostjo »pometala« s foteljev. Pred leti že. Gost je bila Severina (njo drugače obožujem, razen njenega filmčka, o katerem imam poleg celotnega moškega sveta svojo zgodbo in mnenje, in če je kateri moški mislil, na to, kar je, ne, ni to), ki je v tistem času imela hit VIRUJEN U TE. V njem je govorila z vsem svojim žarom, da ko jo moški vara, je njej lepo (I kad me varaš s tobom lipo mi je). Ja, vem, znani transkacijski psihoterapevt Milivojevič bi rekel, da pesniki in pisatelji delajo takšno škodo "realnim odnosom". Alka jo je prosila naj ji to razloži, ker ona tega ne razume. Provokativno. Severina se je nasmejala in s dalmatinskim naglasom rekla: »To ti je isto, kad ti pjevaš »LAŽI, LAŽI, LAŽI ME, TI TO RADIŠ NAJBOLJE«. Pa sta končali. S smehom.

Laže(m)jo vsi. In to je resnica. Brez smeha.

 

Djevojka sa sela

 

P.S.- "A moram priznati, sa njenog prozora, SVIJET JE IZGLEDAO DOLE KAO FINA IGRAČKA. U MOJEM NARUČJU BILA JE KAO KRALJICA".

ODNOSI

Jug se javlja. ODNOSI. O, da. Odnosi. Niso najboljši časi, kajne. Kriza je v vseh porah, tudi pod kožo odnosov. Odnos je vedno interakcija med ljudmi, ki se zmorejo tako ali drugače. Odnos pomeni, da zmoreš imeti z nekom preteklost, sedanjost in prihodnost. Vsaj v nekem mojem notranjem pogledu so odnosi temelj za vse, kar ljudje potrebujemo v življenju. Odnos lahko na koncu koncev tudi vzpostaviš z neživimi stvarmi, kar ljudje vse bolj počnejo. Počnemo. Odnos do računalnika. Odnos do socialnih omrežij. Odnos do denarja. Odnos do knjig. Odnos do glasbe. Edina razlika, ki jo nežive stvari ne dajejo ali jo dajejo v drugačni obliki, je odziv. V odnosih najbolj pričakuješ reakcijo ljudi, tistih, ki so vpleteni. Odnosi med moškimi in ženskami me najbolj fascinirajo, me najbolj razočarajo in me najbolj prizadenejo. Tudi, če sem samo nemi opazovalec, tudi, če se dogaja mojim najbližjim in tudi, če se dogaja meni. Takrat nisem ravno objektivna, ker me čustva čisto preplavijo, kakor, da bi še malo burja pomagala morju, da me valovi zalijejo kot suho miško. Mogoče, sem v tistih trenutkih bolj podgana. Samo glede velikosti, ljudje.

Odnosi med moškim in žensko determinirajo naš obstoj. Očetje to vedo predobro. Tisti, ki imajo hčerke vedo, da je to poseben odnos. Ne, danes ne bom razglabljala o Ojdipovih oz. Elektrinih kompleksih, vendar je odnos očeta in hčerke ključen, kako se odnosi razvijejo naprej. Kako uspeš voziti v odnosih naprej.  Moj oče je bil oče na »dopustu«, saj je večina časa delal v Zagrebu do poznih večernih ur. Vsak popoldan, ko je prišel domov, je bil najboljši oče na svetu. V svoji aktovki (danes je po mojem kakšen lap top), sva s sestro iskali, če ima kaj za naju. Ponavadi je imel čigumije, bonbone ali čokolado, vendar samo ob petkih. To so bili drugačni časi. Malenkosti, ki pa so ga dvignile v orbito, da je bil najboljši oče na svetu. Za naju. V času osnovne šole se nismo pogovarjali o ljubeznih in zaljubljenostih z njim, saj je bila za to mami, ki je imela uho do Đevđelije. Kasneje, ko sva s sestro začeli obiskovati diskače, verjemite, da sem bila kraljica po dolžini obiskovanja diskačev, samo to, da ne bo pomote, je bil oče, ki naju je v poznih urah prišel iskati ter nas je še čakal, kadar sem jaz (njegov prvi otrok) prišla prositi, če lahko še pol ure plešemo. Tako elegantno je zamahnil z roko, da bo počakal še malo. Kasneje, ko so prve ljubezni vstopile na vrata, je pokazal svoj pravi jaz. Nobeden moški, no bolje fant, ni bil dovolj dober, ter jih je vse poimenoval s posebnim "mašilom" - ZGUBIDANČIČ, kar me je velikokrat zadelo še bolj, kakor, če bi to storila mama. Kasnejša obdobje raziskovanja odnosov, sem malce preskočila z očetom. Bilo je pametnejše. Kasneje, ko smo se odselile, je to sprejel veliko slabše, kakor mama. Ne vem, koliko časa ni prišel pogledat v moje stanovanje, kamor sem se »osamostalila" (beri osamosvojila) in pokazala, da zmorem sama. Čeprav nisem imela jedilne mize, dnevne sobe, televizije, računalnika, dodatkov, pa še marsikaj. To so bili tisti časi, ko je bila samostojnost ključna. Kasneje, ko so prišla prva razočaranja od »tapravih moških«, je tudi pokazal svoj odnos do moških. O, da. Odnos z mojim očetom je definitivno determiniral moj odnos do moških. Definitivno. Očetje so tako prekleto zaščitniški do svojih »deklic«. To včasih vidim pri deklicah, ko deklice točno vedo, kaj morajo narediti, da so očetje njihovi za vedno–kljub ločitvam, težkim odnosnim razmeram, ki se dogajajo med partnerji in katerih je vse več. Deklice imajo očete vedno »v šaki«, bi rekla moja hercegovska kri. Zadnjič je 5-letni biserčica rekla: «Veš, moj ati je moj ati. Z njim se bom poročila.« Premišljevala sem o tem, odnosu med moškim in žensko, o otroški percepiji in kasnejših iluzijah odnosov. No, malce drugačen način kot je to omenila biserčica. Veste, otroci znajo biti tako dobri psihologi, da me vedno znova spravijo v miselni proces, ko se prepričam, da bolje razumejo stvari od nas. Boljši so od nas. Moji starši so kljub vsem padcem in vzponom od odnosov vztrajali do konca. Do danes. Sedaj v priletnih letih imata celo čas eden za drugega. 

Danes je tega veliko manj. Vztrajanja. Ne vem, če je temu kriva osveščenost ali kaj drugega. Po mojem nekem prepričanju, je za to »krivo« obdobje, kjer so užitki na prvem mestu. Kjer ni več vredno potrpeti, ker zakaj bi. Kjer te povsod nafilajo s tem, da si samo Ti pomemben, in samo Ti. Deloma se celo strinjam s tem. Kjer si je potrebno vzeti čas in pravico za užitek. Kjer ni več potrebno trpeti, ker to ne sodi v ta balon uživanja. Ker kdo pa še danes trpi? Ker kdo pa še danes ne uresničuje svojih želja, ne samo potreb? Ker kdo danes živi v odnosu, ki ni zdrav iz njihovega vidika »zdravosti uživanja«? Ker kdo danes dela na odnosu, tako, da je iskren do samega sebe ter šele potem do drugih? Kdo? Ma, kdo? Ker najlažje je oditi. Ker najlažje se je skriti. Ker najlažje je ne govoriti o tem? Ker najlažje je živeti pod črko zakona uživanja? Ker najlažje je oditi? Prosim ne razumite me napak, tudi najtežje je to narediti za vse tiste, ki vemo, da so odnosi ključni in ne verjamemo v stvari, ki niso prav.

In veste, kaj ni prav? Ne to, da ne odideš, ker je tako lažje, ampak, da ne razmisliš, da v tem odnosu, kljub vsemu, kar si naredil, si se trudil in si popravljal, ne gre več. In ne zaradi egocentrične potrebe, da je bolje, da sta skupaj, ker drugače uničiš odnos. Ali zato, ker imata materialno zadevščino skupno, pa se je težko dogovoriti, komu kaj in koliko. Ali zato, ker imata otroke skupne, ker imata prihodnost skupno, ali ker v pičlem trenutku ugotovita, da tudi z drugo osebo ne bo rožic, ampak bo tudi trnje ali kisla zemlja. Ali ker imata.....

Veste v čem je point? To, da nimata. Nimata se. To, da ni naju. To, da ni vaju. Veste, ljudje, v kolikor si ne moreta pogledati v oči in reči "Kaj midva sva? Kaj midva delava? Kaj se nama dogaja? Čemu to dovoljujeva?", je vse zaman. Žal.

 

Iskrenost je tista, ki te najbolj prizemlji in ne moreš verjeti, da si nekaj izgubil ali nikoli ne imel. Da ne bi kdo mislil, da imam svetniški sij tam zgoraj. Nope. Jaz sem vedno iskrena v odnosu. to sem se naučila z leti, saj sem v preteklosti prevečkrat pobegnila. Tako elegantno sem se potuhnila v svet bolečine, samote in trpljenja ter poniknila. Kakor, da me ni. Kakor, da njega ni.
 

Pa sva vedno bila.

Pa sva vedno bila, čeprav daleč stran.

 

Nekoč mi je nekdo zelo blizu rekel: "Ljudje so lahko skupaj, lahko živijo skupaj, pa so petsto kilometrov narazen. Petsto." Ne morem nekako priklicati mojega spomina, če je v tistem trenutku mislil name, vendar teh besed ne bom nikoli pozabila. Nikoli. Kako blizu in kako daleč smo si lahko?

 

Kako daleč smo si? Kako daleč ste si? Koliko? Kljub temu, da ste v istem prostoru, v istem življenju, v istem odnosu, se je potrebno boriti, da ste skupaj. Da se čutite. Da se berete. Da se zadihate. Da vztrajate. Da ne zmrznete. Da ne obupate. Da ne popustite. Da ne odnehate.

 

Za ceno odnosov se morate potruditi. Morate.

Za ceno odnosov pa morate tudi oditi. Morate.

 

Morate. Pika.

 

 

Djevojka sa sela