NORO RAZBIJANJE DVEH SRC

JUG SE JAVLJA. ON. Dobro jutro. Njegov pogled se je ustavljal vsepovsod. Ustavljal se je tam, kjer se je vse začelo. Trepetala je, kakor trava v poletju. Njegov pogled se ni spuščal, tako dolgo, da je zabolelo. Tista prijetna bolečina, ki jo je spominjala, da je živa. Trepetalo je celotno njeno telo. Bilo je eno samo noro razbijanje dveh src, njegovega in mojega, ki sta se čudežno znašla v nekakšnem duetu, sicer neubranem, a neustavljivo privlačnem muziciranju želje, čustev in strasti. Melodija želje, prvinska, nepričakovana, brutalno močna, ki se je ni dalo več utišati, zamegliti, preusmeriti. Oglašala se je v zamolklih, vročično drhtečih tonih.

 

"Hočem nehati, navkljub vsem mojim željam in idealom. Moram, ker ta sterilna hladnost prežema moje bolno telo. Govorim sama s sabo. Danes tega ne bom naredila. Danes ležim in strmim. Strah me je. Sama sebe ne morem pogledati v oči. Strah me je ne-naju. Ampak vse kar vem, da je to res on, in vem, da občudujem to njegovo hlinjeno bolečino, in njegove ženske, seks, perverznost in nezvestobo, celo to. Njegov egocentrizem, nezanesljivost….ker je vse tako nehlinjeno njegovo, tako odkrito, da je skoraj nedolžno. In vse te stvari, ki pustošijo v meni. In boli ta brezosebni hedonizem, nemoč odrekanja, ko želim, da bi rekel: »Glej, kakšen prasec sem, žival« in razgalil vso svojo temo. Pokazal svoje karte, ravzratnež, užitkar, perverzneš. Želim, da mi pove tisto, o čemer ne more govoriti. Želim, da mi pove, da je vse prazno in da si obupno želi nekoga, ki bi vsaj za trenutek izpolnil to praznino, tudi če bi samo pljunil vanjo. Kontraverznost je prisotna na vsakem trenutku. Nočem, da mi govori take stvari, saj ob njih postanem ledena. Želim si priti zaradi stvari, ki so vroče kot žerjavica, zaradi vsega tistega, kar žge. Zaradi dotikov, ki si jih želi in jih ni…Zaradi besed, ki jih ni…Zaradi pogledov, ki ne obljubljajo ničesar. Zaradi vsega, česar ni in so samo želje. Zaradi dotikov, ki premamijo mojo dušo. Zaradi seksa, ki ga ni. Zaradi erotike, topline, vznemirjenosti, potešenja, združitve, omamnosti ……"

 

Njegov pogled jo je slačil, tako, da so ji trepetale noge, ne samo srce. Tudi njena roka se je spustila niže po njegovem vratu, na njegove prav malo poraščene prsi, jih ljubkovala v majhnih zapeljivih krogih. Zašla na trdna ramena in še bolj čvrst, iz mišic zbit hrbet, se vrinila na prsi, mu pobožala popek in njegov atletski trebuh. Spustila se je tudi nižje, kjer so se ji roke od poželenja in strahu tresle. Ustnice so podrhtavale. Njegova roka se je skoraj istočasno selila niže in niže. Dotikal se je njenega vročega telesa, ki je podrhtavalo od vročice. Lepo se je dotikati drug drugega. To je popolnoma drug svet, svet dotikov, omamno čuten, meseno stvaren in poln neizrečenih besed. Že zdavnaj mu je spet stal strumno kot vojak in nejna je bila vsa vroča in vlažna, onadva pa sta se samo božala, neskončno nežno in počasi. Dotiki so postajali trdnejši in strastnejši. Poljubljal jo je povsod, da se ji je vrtelo. Gledal jo je demonsko. Vračala mu je poljube, zahtevne, kakor čokolada. Bilo je samo eno noro razbijanje dveh src, njegovega in njenega, kakor melodija ljubezni. Prvinska, nepričakovana, brutalno močna, ki se ji ni dalo več utišati, zamegliti, preusmeriti. Bila sta vsa potna. Bil je goreč, skoraj nasilen. Oklepala se ga je kot brodolomka. Počival je in zajemal sapo. Nazadnje si jo je vzel, jo zaril v živi zid iz ostrega kamenja in školjk kot da bi jo hotel pribiti na grešni križ. A zabolelo jo je šele potem, ko jo je že izpustil iz svojega zahtevnega objema. Naposled je kriknila, bolj od olajšanja in bolečine kot naslade. Pospešil je gibe in tiho kot vedno končal. Zahvalni poljub. Obred oblačenja. Preprosto slovo.

"Obležala sem v postelji. Počutila sem se kot bitje, kateri so dali življenje for lifetime. Počutila sem se živo ob mrtvem, mojem moškim, ob svojem še živem telesu in ob živem morju, ki je tiho šumelo v daljavi. Ure in ure, ko nisem mogla spati, sem premišljevala o tem. Za nekaj časa me je rešil spanec. A ne za dolgo. Zdelo se mi je, da zdaj, ko živim brez sanj, tudi spim brez njih. Polnost, ki se je ne da opisati. Niti čutiš je ne. Čutiš vse. Preveč. Eksplozija občutkov. Morje, sem pomislila. Moje pribežališče. Kako hrepenela sem po tebi, kako komaj čakala, da se ti vržem v  objem. Na trenutke se mi je dozdevalo, da se porajam znova, da vstopam iz morskih pen, ki jih ladja pušča za sabo. Nepopisen občutek. Moj. Samo moj."

Samo njen?

 

Djevojka sa sela

GIBONNIJEVA EKSTAZA - Brežice, moje mesto

JUG SE JAVLJA. Ko začneš poletje in zaključiš šolsko norijo ter se vse to poveže s festivalom tvojega majhnega mesteca in glasbenimi presežki, potem zmoreš le nedeljsko vegetirati. In nič drugega. Vsak ima svojega kralja med glasbeno sceno. Ko preideš trideseta, potem se ti kralji le zasidrajo še bolje, kakor prej. Ker ceniš in ker se ti vzpostavijo neke drugačne vrednote. Glasbeni kralji te odnesejo tja, kamor se tvoja prijetna in neprijetna čustva zbudijo, sprostijo in ventiliraš. Ventiliranje je nujna zadeva. Nujna.

Mojim glasbenim kraljem je skupno nekaj, kar sem seveda analizirala. Všeč mi je res zelo različna glasba. Vsem je skupno to, da so drugačni, da presegajo mejo mainstreama in da so ustvarjalni na potenco. Seveda se nekako bolj nagibam k moškim kraljem, ker me tudi zadanejo na drugačen način. V zadnjih dvajsetih letih se je tudi moj okus zelo spreminjal, hkrati pa sem vedno pokazala in povedala, da določeni glasbi, kljub svojim koreninam, ne (z)morem slediti. Kljub modi. Kljub nekim smernicam, ki mi jih nekdo drug vsiljuje, pa niti ne vem, čemu. No, vem, vendar se ne dam. 

Nekoč sem prišla v stik z nekim turističnim vodičem, ki je vestno in goreče hodil na koncerte svojih glasbenih kraljev in vse pofotografiral in dokumentiral. Kako dobra ideja, da izpolniš svoje srce in svoje otroške želje. Ja, tudi njemu se je menda to začelo dogajati pred tridesetim. Nič zato, priznam, da v življenju vse nekako počasi in z zaostankom dohajam. Moj večji koncert se je začel z U2, kjer sem kot šiparica vse Bonove pesmi zapisovala v takšen moder blok. Ko sem bila slabe volje, sem ta moj moder blok odprla in prebirala. Ja, tako je šlo. Svojega glasbenega okusa ne morem deliti kar tako, ker gre zame vedno za najbolj intimne stvari. Glasbo tako doživljam in takšen vpliv ima name. Tako me zadane, da bi lahko živela samo od zraka nekaj dni. Moji srčni glasbeni kralji, katere sem "koncertirala" so bili tudi  Bon Jovi. Joe Cocker. Seal. Robbie Williams. Srčni, ja. Slednjega sem prečekirala do potankosti, z vsemi avtobiografijami. Ja, temeljita sem pri glasbenih kraljih. Pri enih cenim kakovovt, touch, stil ali energijo. Temeljita sem tudi pri mojem kralju, ki ga zmorem poslušati, kadar sem slabe ali dobre volje ali sploh ne vem, kakšne volje sem. Zlatana Stipišića sem proučila še malce bolje, kakor  zgoraj omenjene. Mogoče tudi zato, ker imava kar nekaj skupnega. Verjetno tudi zato, ker ni duha ne sluha o cenenosti, kiču in brezveznim bisom. Vsakič, ko je prišel v Brežice, kar je bilo po mojem pomnilniku štirikrat, sem dojela nekaj. On je moj prvi kralj. Predvsem zaradi teksta, vsebine in tega, da z neko svojo perfekcionistično noto zmore zadeti in zaslepiti vse okoli sebe. V tistem trenutku, ko pade noter, pademo tudi mi noter. V brežiškem gradu ga je tako motila luč, da je stol vrgel iz odra in želel, da se luči ugasnejo. V "brežiškem balonu" je violinist zaigral nek ton, ki ga je tako zmotil, da je nehal peti, prekinil pesem in sta začela ponovno. Na BMM pa je letos znorel nad kamero, ki ga je snemala ter kamerwomenko povabil na oder. Prinesel ji je box, kjer naj bi stala in snemala nas. Naenkrat je videl "Julija in Romeo balkon" ter povprašal, kaj se gor dogaja ter čemu ne uživajo. Njegova dejanja me vedno presenetijo, a kljub temu razmišljam o njih še nekaj časa. 

BMM je presenetilo s poslastico leta z glasbenim kraljem, ki ne koncertira zaradi novega albuma. Ki je pri svojem albumu MIRAKUL prodal vse svoje premoženje, da je lahko obogatil svoj album z glasbeniki in vsebino. Si predstavljate? 
Predskupina na BMM je bila Maaraya, ki nikakor ni spadala v ta kontekst. Zame, da smo si na jasnem. Opazovala sem ljudi, kako so padli na to euforijo na način, ki je meni tako daleč. Kljub vsemu moram reči, da sta bila še sprejemljiva s slušalkami, cd-ji in majicami. Mladina je prišla prav s tem namenom. Da padejo v to norijo. Ni pomembna glasba, ampak vse, kar je zraven. Selfiji, videoposnetki in vsa maškdarada zraven so del te generacije. 

Gibonni je kasneje opazil to sceno s selfiji in mobiteli ter se ustavil. Kakor on zna. Dekle za mano je jezno izjavila: "Naj poje." Ko je dekletu v prvi vrsti rekel, da naj neha snemati za Facebook in postirati slike ter da naj ga posluša, ni naletel na aplavz. Jaz sem kot nora ploskala, čeprav sem nato opazila, da je bolje, da tudi jaz neham. Selfiji so bili moteči še zanj. Mladina se je zadevala in komaj stala. Mladina, ki niti ne ve, kdo Gibonni je. Jim ne zamerim, veste. Ker morajo tudi oni skozi ta del mladostništva in ker sem v tistem trenutku uživala do ekstaze. 

Gibonni je zadel. Tako kot bi me zadel Paolo Nutini, moj škotski kralj. Ker zmoreta nekaj drugače. Ker zmoreta tako uživati v tem, kar delata, da ne moreš ne opaziti. Gibonni je v trenutku svojega uživanja šel na kolena ter pel. Brez drog - sem prepričana. Gibonni je zaprl oči, ko sta z Vlatkom pela/igrala skupaj. Gibonni je pel vsa svoja besedila, kakor, da poje kraljem in kraljicam. Ob koncu je tudi poklical ljudi, ki so v "ozadju" ter se jim zahvalil. Tudi našemu Mitji Križancu, ki ga je na nek način povabil v to naše majhno mestece. Tega mu ne bi bilo potrebno storiti, vendar je to naredil, kakor je že naredil z lučmi, stolom in kamero.

Veste kaj, mislim, da mladina ne šteka tega, kar se je dogajalo. Mislim, da jih moramo naučiti tudi tega, da zmorejo slišati to, kar slišimo mi. Moramo. Mislim, da bi se Gibo strinjal z mano. Mislim, da bi veliko bolj uživali kot sedaj. 

Njegova glasba je večna. 

Njegov pristop k delu. 

Njegov odnos. 

Njegovo srce. 
Danes bi brez težav lahko še enkrat ponovila zadevo, čeprav sem bila po treh dneh BMM kar malce utrujena. Bi. 

"Bože, divno je.......aaaaaaa a to ne sliči na mene."

Ob koncu pa ni zanemarljivo to, da so moje mrtve Brežice oživele za tri dni. Tudi s KUHNO NA ULICI, ki je poln zadetek. Poln. Danes zjutraj je bilo zopet vse tiho in mrtvo. Danes me ni niti motilo. A ne bom izgubila upanja. Ne bom.  Mogoče bo drugače - čez čas. "Brežice, moje mesto, HVALA TI."

Djevojka sa sela

Brežice, moje mesto - BE GOOD

JUG SE JAVLJA. BREŽICE MOJE MESTO. Poletni festival – je nekaj kar nas spremlja že vrsto let, kakor tisti nujni spremljevalec, da padeš v poletje. Da se vržeš v to brezskrbno poletje, če je to sploh lahko. Festivali sprožijo v ljudeh več stvari. V prvi vrsti to, da se ljudje povežejo in da se obudijo stara jedra, ki niso povezana s šoping centri, ki vodijo to bitko. Na mač. V drugi vrsti gre za dogodek, kjer ljudje ugotovijo, da je to edini prostor ali čas, kjer se lahko zabavajo, vidijo ostale ljudi in pokažejo pripadnost mestu ali festivalu. Ne nazadnje pa je to tudi prostor in čas, da si ljudje nagajajo in pokažejo svoj pravi ali skriti obraz. To so takoimenovani kritizerji, ki tako ali tako vse kritizirajo in postavljajo stvari na glavo ali na nos. O teh bi lahko veliko in dolgo, vendar se bom osredotočila na dobro in drugačno plat.
Brežice ležijo na jugu moje države. Srce juga. Srce meje med dvema državama, ki sta včasih bili eno. V tej brežiško-krški kotlini najdete vse. Od nuklearke do term do parkov z afriškimi živalmi do gradov, jezov, elektrarn, rek ter brzic, vojske in letališča, kulture in športa. Kaj ti srce poželi. Jug vedno nudi ogromno in še več. ;-) »Samo reč – pa dobiš.« Tako rečemo Brežičani.
Brežice dobivajo podobo po ljudeh. Tega se še predobro zavedamo. Kultura je del tega. Glasba pa sestavni del. Meni na ljubo imamo v Brežicah polno tega. Ne čutite?
»A ste vedeli, da so se vsi veliki glasbeniki vedno ustavili v Brežicah? Niste vedeli?! O, da. Tudi veliko ljudi imamo, ki so organizatorji z veliko začetnico. Takšni majhni ljudje, ki niti niso majhni. Gibonni, ki je moj hrvaški kralj, je nekoč rekel na koncertu v brežiškem gradu: « Nešto tu zrači i Brežice, taj mali grad, me uvijek dočeka kao veliki grad.« Ja, pa kako prav je imel. Na vse koncertih sem bila, ko je bil Gibo v Brežicah, ker to, da nekdo pride v naše mesto, je zame privilegij in sem globoko počaščena. Ja, tako iz srca. To, da Brežice premorejo športnike, glasbenike in ustvarjalce ni potrebno omenjati. Ampak bom. Moram. Brežice so popeljale v svet Primoža Kozmusa. Jureta Rovana. Barbaro Špiler. Gorazda Škofa. Vlada Keva. Nušo Derenda. Klemna Slakonjo. Mateja Filipčiča. Saša Podgorška. Primoža Jesenka. Petra Dirnbeka. Marjana Novaka. Vesno Davidovič. Mateja Koširja. Leeloojamais. Majhne – velike ljudi, ki v meni zbudijo tak brežiški ponos, da vem, da vsi vedo, kje so moje/tvoje Brežice. Ja, to so te Brežice – jug države. Me razumete?! Pa še koliko ljudi, katere nisem omenila, pa so in sooblikujejo naš boljši jutri in našo zavest, da smo ponosni, da smo Brežičani. » (Blog 2012)
Brežice moje mesto letos gosti mojega kralja. Na vseh njegovih koncertih, ki jih je imel v Brežicah, sem bila. Gibonni je poseben človek. Človek v vsakem pomenu besede. Vem, da pozna Brežice ter da bo začutil čar našega juga. Začutil bo tudi delo in trud ljudi, ki delajo BMM.

Brežice, moje mesto je festival, ki je kvaliteten.
Brežice, moje mesto je zadeva, ki presega meje kvalitete. Brežice, moje mesto je zadetek od nekdaj.
Brežice, moje mesto je uspeh. Z Gibonnijem ali brez njega.
Priznajmo si to.

V preteklosti so bile skoraj vse moje srčne skupine. Skoraj. Peščica ljudi, ki dela in diha pod okriljem Mladinskega centra, so ljudje, katere bi lahko objela, jim čestitala in zaploskala. Ne, samo jaz. Vsi, ki smo to opazili in tudi za tiste, ki niso. Res, ker to ljudje, je garaško delo, ki ga le-ti opravljajo. Profesionalno. Tako na »brežiškem«nivoju srčnosti. Vsako leto do onemoglosti. Vsako leto naredijo nekaj drugače in popestrijo ponudbo.

Prosila bi, da cenimo to. Cenimo trud, ki ga vložijo za to, da naredijo nekaj. Da odmeva tudi na radijskih in televizijskih valovih. Da seže dober glas do vas – do tebe in mene. Prosila bi, da si nehajmo nagajat in kritizirat. Prosila bi, da pokažemo svoj doprinos s tem, da zmoremo biti dobri. Prosila bi, da pokažemo to, kar lahko pokažemo svetu. Tako tisti najboljši obraz in izraz. To zmoremo.

Pridite v moje mesto. Pridite. Ne samo, da občudujete festival kot tak, ampak, da sprostite sebe in zadihate s polnimi pljuči. Za to, da date doprinos. Zaenkrat. Za to, da začutite moje mesto. Njen utrip. Njeno srce. Skozi glasbo, družbo in besedo.

Pridite iz polžjih lukenj, pustite vrtove in vrtičke. Saj ne bo težko. Mi ne verjamete?

In še nekaj. Izrednega pomena. Za vse stvari. Za vse.

Fokusirajte se na DOBRO z eno mantro:
"Be good.
Do good.
Just (do) that and breathe."

Tudi Gibonni pravi: "Nema pravila. Tu nema pameti. Kad nastupi tišina, mi smo dvoje ljudi....i činim pravu stvar. Da ne bi obsovao život koga dijelim na pola. Jezik pregrizem na.........da ne bi obsovao ovaj život."

Naredimo jo. Pravo stvar. Tako, ker znamo. Ker čutimo.

Djevojka sa sela

BELI BOGOVI - sistem going down

JUG SE JAVLJA. Beli bogovi za zaprtimi vrati. Boginje. Življenje se ti lahko iz trenutka spremeni iz 300 na 10. Hitrosti ali kilogramov. To je stavek, ki je ves čas ropotal v mojih mislih, hkrati pa pristajal na jedilniku pogovora s tistimi, ki so me želeli poslušati. Sporočilo, ki ga želiš prenesti svetu, ter hkrati in najbolj, samemu sebi. Pogosto pa ta sporočila slišiš, ko se šele zaustaviš, in ko ti kdo postavi ogledalo pred tebe, tako na mač. Pa še ni dovolj. Pa potrebuješ tudi besede, rafal le-teh. Rafali so vedno dobri, ker v tebi sprožijo misli, procesiranje, analiziranje ter te hkrati ustavijo. Zabremzajo. Zaustavijo na eno točki. Onemogočijo. Ovirno pritrdijo na eno točko. Zabetonirajo. Zacementirajo. Zalepijo. Pritrdijo. Zabijejo. 
"Telo je vedno tisto, ki te opozarja." Ta stavek mi je šel vedno pošteno na živce. Pošteno. Posebej zato, ker se mi je zdelo, da je iz trte zvit in da ga izrekajo ljudje, ki ne vedo, kaj reči, če se ti kaj zgodi. Pač zboliš. In to je to.Za kaj neki govorijo o telesu in sporočilih? Čemu? 

 

Zdravje je vrednota. Vem. Se zavedam. Z vsako črtico na koledarju vse bolj. Črtice ene, kajne.

 

Nekoč, ko sva bili z mojo prijatlo na seminarju za osebno rast, kjer smo morali sestaviti seznam vrednot. Takrat zdravja kot vrednoto sploh nisem postavila kot prioriteto na seznam vrednot. Smejali sva se takrat, sama še posebej. Kako neki, da zdravja nisem postavila na lestvico? Vedno sem bila zdrava kot hren. Aktivna. Polna energije. Polna elana. Nikoli niste od mene slišali, da nečesa ne zmorem. Nikoli, da mi ne bo uspelo. Moram priznati, da jamračev nikoli nisem kaj posebej marala. Ne, celo na živce so mi šli in nisem razumela, kako nečesa ne zmorejo. Sama sem živela vedno preko svojih zmožnosti  - to sem ugotovila kasneje, ko me telo več ni "ubogalo". Tako potiho je dajalo znake, da ne zmore - začelo se je z alergijo na ambrozijo. Tam več ni šlo z nobeno vrsto preusmeritve. Tisto smrtonosno rastlino, ki te ohromi kot tistega otroka, da samo spiš, jokaš in se smiliš samemu sebi kot 80-letna babica. Z ambrozijo sem postala prijatla, ker sem se odločila, da svojih sovražnikov ne smeš nikoli pustiti na drugem bregu, da čakajo v zasedi. O, ne....ambroziji sem pokazala zobe, da sem se zašundala in zamaskirala ter se s kolesom odpeljala tam, kjer je je bilo največ, ter kolesarjenja nisem opustila v obdobju poletja, ko najraje kolesarim. Kljub temu, da te alergeni ohromijo, da prav čutiš, kako si slab, sem s športom reševala stvari. Tako amatersko. Ne, nič reči. Vsako leto ji napovem vojno, kakor bi to naredila vsaki bolezni. Ja, Klub ambrozijcev se veča vsako leto tudi v mojih krogih prijatlov, kar je za "mojo prijatlo ambrozijo" le podatek, ki se ga ne zaveda, da smo skupaj močnejši. Res, da avgusta porabim malce več šampona, ker si lase umivam vsak dan, ker se ta biserčica zasidra v lase in ti potem nagaja v zaprtem prostoru. Dolgo nisem vedela, čemu kiham, jočem in si hočem izpraskati oči, pa četudi ne grem nič ven. Kapljice in tablete so nujna izbira, ko res ne gre več. Evo ga...počasi. Ta beseda ima pomen. O, ima. V bolnišnico me še ni spravila. 

In to je to. Od mojih bolezni. Glavobola kot tipičnega ženskega prijatelja ne štejem zraven. Priznam pa, da ga nikoli nisem uporabljala za izgovor pri posteljnih aktivnostih. Nikoli.

 

Priznati moram tako na glas, da sem si v preteklosti vedno želela, da bi bila v bolnišnici, za kar so me vsi moji prijatelji pošteno okarali in me ne-razumeli. Otroško razmišljanje je šlo v smeri tega, da sem nenehno koga obiskovala, pa sem to sprejela kot dogodek. Ja, in še danes imaš ljudi, ki to obračajo na dogodek. Še danes. Kljub temu sem si z leti vedno manj želela bolnišnice in sem bila toliko bolj ponosna, da si takšno bedastočo sploh upam ponoviti komu ter jo povedati naglas. 

Dokler nisem sama pristala v njej. Tako nepredvidljivo presenetljivo.
 

O sistemu Belih Bogov sem se soočala preko zgodb mojih bližnjih, vendar je vedno obstajalo neko nezaupanje do sistema, kar sem sama pripisovala temu, kakor reče Munc: "Še en sistem - going down." O sistemih, ki strmoglavo gnijejo ali padajo kot hiša iz kart pred potresom. Sociala. Šolstvo. Zdravstvo. O Belih Bogovih bi najraje napisala vse tisto, kar sem začutila, pa nimam jajc. Figurativno jih imam - zato se bom potrudila.

 

Beli Bogovi ne obstajajo. Obstajajo vsi tisti zraven njih, ki garajo cele dneve in prikrivajo napake le-teh ter sistema. Strežnice. Sestre. Brati. Specializantke. Zdravniki, ki jih iščeš z lupo, da ti pokažejo tisto človeško plat. Sistem je še eden sistem, ki ne zdrži tega, da bi obstal. Ne, ljudje, ne zdrži. Veste, zakaj? Zato, ker lahko Beli Bogovi delajo, kar želijo in jim nihče ne more ničesar. Bolniki smo tiho, ker smo nemočni. Sestre se zgražajo potiho in so nemočne, ker ne morejo nobenemu "superiornemu dohtarju" reči: "Ej, to ni O.K. Kaj delaš? Dej zmigi se. Dej naredi ta pregled." Dobri Beli Bogovi so osamljeni primeri, ki ne bodo "slabega Belega Boga" zacinkali ali o njih grdo govorili, temveč se trudijo v sistemu kolikor zmorejo. Nimajo toliko moči. Veste, to, ne da.

 

Ne vem kolikokrat bom še ponovila stavek mojega psihoterapevta, ki je rekel: "Kaj ti ni jasno, Andreja? Sistem je močnejši od tebe. Nauči se plavati v njem." Dolgo sem razmišljala o tem in sedaj, ko sem ležala v novomeški bolnišnici, sem želela le to, da bi me nekdo videl kot Andrejo. Ne kot gospo. Ne kot nekoga, katero so pretepli. Ne kot kakšno  pijanko. Ne kot kakšnega simulanta. Ne kot nekoga, ki ne ve za kaj gre. Kot Andrejo. Kot Andrejo, ki je kolabirala, se potokla kot največja nasprotnica Zavca in izgubila ravnotežje za več kot petnajst dni, da tudi hoditi ni mogla sama in trpela bolečine glave kot pokrovko, ki jo hoče odpreti in raznesti. Tako kot ekonom lonec. Bububububu.

 

Ves čas mojega zdravljenja sem poslušala gospa, "čop-čop" gor dol. Saj so se trudili biti simpatični, vendar na neprav način. Ves čas sem čakala, da bi me nekdo pogledal v oči in rekel: "Glejte, potrudili se bomo, da ugotovimo, kaj se z vami dogaja. Potrudili se bomo." Ves čas sem čakala, da bi me kdo ohrabril z besedami: "Kako ste spali danes? A je z glavo, kaj boljše? Kako je z vašim ravnotežjem?" Prenesla bi tudi tikanje, kar te v teh situacijah še bolj dotakne. Transfer gor ali dol. "Ej, Andreja, trudimo se in ne se dat."

Beli Bogovi so prihiteli na vizito ter se spraševali, kako sem pristala na travmatološkem oddelku, čeprav sem zrel primer za nevrologijo. Beli Bogovi so me gotovo 10 povprašali, kaj se je zgodilo, tako, da sem že imela občutek, da me preverjajo. Nobenega osebnega vprašanja. Nobenega osebnega stika. Kot na tekočem traku. Nobenega aktivnega poslušanja. Samo strmo gledanje vame. Izjave, da sem malce prestara, da ne bi slišala na ORL-ju. Izjave, da ne vedo, čemu me glava še boli. Nato so večinoma predali delo specializantom, ki niso še Beli Bogovi. Izjava zelo prijazne specializantke, ki je dejala dobremu Belemu Bogu, ko je jo poprosil, če bi poklicala nevrologa zame:"Joj, ne vem, če je to pametno, da bi name deloval, ker sem preveč inferiorna zanj." Pri tem je pogledala vame ter rekla: "Specializantka." Pogledala sem jo, zdravnik je pokimal in rekel, da bo on poklical. Ni mi dalo miru, zato sem rekla: "Vsi smo mi nekomu inferiorni, veste. Inferiorni smo toliko, kolikor to dovolimo." Saj vem butasta izjava, ker tako je. To je dejstvo. Dovoljenje gor ali dol.

Nasmehnila se je, vendar je tudi ona hitela naprej. A niste vedeli, da je glavno vodilo v bolnišnici, da se HITI. No, saj je tako v vsakem sistemu. Ko te sestre vržejo ob pol šestih zjutraj v akcijo, in nato naprej tablete, brisača, vizita, razgovori, stiki. Vse je na hitro kot blisk. Hitenje je zadeva, ki me je spravljala v stanje, da bi nekomu rada zakričala: "Ne, hitite, prosim. Za trenutek se ustavite in me poglejte v oči. Za trenutek. Kam bežite?" In druga stvar, TO NI MOJA ODGOVORNOST. 

V tem celotnem sistemu sem v šestnajstih dneh spoznala, kaj je dobro in kaj ne. Tako na uč ugotovitev, ki je lahko tako kot vsa mnenja laikov, ki sem jih slišala od drugih ljudi, pregrešno napačna. Tako nekako se mi dozdeva, da "smo vsi pravniki, vsi ekonomisti, učitelji in zdravniki." To so ta siva področja na katera se vsi spoznamo. Vsi znamo poiskati diagnoze in svetovati. Mojim najbližjim niti ne zamerim. Moji najbližji so prejeli tudi največ informacij, da lahko prenašamo mnenja gor dol, levo in desno. 

Vse ostalo je podaljšek sistema. Vsi vse vemo. 

Pojma nimamo. Samo to. Belim Bogovom pa sporočam, da sem hvaležna tudi za te tri tedne ugotavljanja. Kljub vsemu. Beli Bogovi bi potrebovali nov sistem. Definitivno. Da ne bi obračali oči, ko bi poslušali zgodbe strokovnih napak, odločitev in nedela ostalih Bogov. 

Vsi bi ga. 
Beli Bogovi pa bodo ostali v sistemu, za katerega je psihiater Mravlje izjavil, da je tempirana bomba. Puf.

Specializantka nevrologije, ki je prišla v moje sobane belih zidov ob pol desetih zvečer na dan, ko sem že skoraj obupala od diagnoz in nediagnoz, katere so mi pripisovali, je rekla: "Z vami je vse v redu, le............". Končno se je našel nekdo, ki je povedal, kako in kaj ter me potolažil. Pa kaj potem, če so naslednji testi pokazali še srce. V sistemu Belih Bogov je moje srce preneslo vso to hladnost, sistemskost in slovo.

In ja tiho smo, ker smo "odvisni" od njih, tako kot so starši od učiteljev, uporabniki od socialnih delavk in bolniki od zdravnikov. Vsemu je skupno nekaj - MOČ. 

Bogovi sistemov, dajte jo uporabljati PRAV. Prosim. Spomnite se časov , ko ste bili specializanti, ter vam je bil pacient človek. Je bil pomemben. Je bil. Je bil. Ker mogoče bo kdaj prav obratno. Mogoče boste prišli s svojim otrokom k kakšni svetovalni delavki, psihoterapevtu, uradnici v socialnem sektorju ali učitelju. In boste v glavi imeli enak miselni tok, pa prav ničesar ne boste mogli storiti.

Kakšnega Boga bi si želeli? 

Veste. 
Vem, da. 

Djevojka sa sela

NAMESTO KOGA ROŽA CVETI - ZATE?

JUG SE JAVLJA. Takšen dan za srce napolniti. Kulturna prireditev v Domu za starejše občane Brežice. Že peto leto. Ideja se je porodila pri prostovoljcih, ki so sedaj že krepko v srednji šoli. Vsako leto to naredimo tako za starostnike - pa četudi to ostaja med in za zidovi trdnjave, v katero bomo prav vsi pristali in prišli. Slej kot prej. 

Starost je tista, ki s strmoglavo hitrostjo udarja v nas, nam zaudarja zaušnice, nas ščipa ter terja da se nenehno borimo z njo - na tak ali drugačen način. Z njo bomo nekoč izgubili bitko. Z njo bomo nekoč stiskali zobe in premlevali bolečino na vse načine. Z njo se bomo poslovili od vseh tistih lepih svobodnih stvari in gledali na svet nekoliko drugače. Pred tem se bomo zagotovo ustavili na "zadnji postaji" našega življenja. Postaji zidov. Nastanili se bomo v prostoru, ki bo lahko še tako lep, prostoren in topel, pa bomo za vedno hrepeneli po trenutkih iz zunanjosti. Starost in predvsem dejstvo, da bo moral nekdo skrbeti za nas, bo naredil iz nas drugačne ljudi.

Tečne. Žleht. Jokajoče. Stresne. Majhne otroke. Nevoščljive. Poskočne. Polne zgodb in zgodbic. Vesele. Upočasnjene. Trenutne. Pozabljajoče. Srčne.

Starost nas bo doletela takrat, ko mladi ne bodo več imeli časa za nas. Takrat nas bo zadela kot "wrecking ball". Takrat bo nekje na neki šoli nekdo delal z otroki - prostovoljci. In jih bo učil, kako pomembno je priti med te zidove, nasejati nasmeh in vrniti voljo. Takrat bo to imelo smisel. Takrat bo to zadelo. Bo.

Tudi letos so "najini" otroci prispevali k temu, da so se zidovi stresli in nasmejali. Pesem, beseda, energija in otroci vedno naredijo svet lepši in zadetkovnejši. Vedno. Obrazi ljudi so bili na začetku našega nastopa, kakor maske - toge, brezizrazne in hladne. Koliko truda smo vložili, da je nekdo rekel:"A vi veste, kaj ste danes naredili zame?" Ženska s sivimi lasmi, rdečimi lici in smejočim obrazom me je zadela z besedami in tem, da mi je stisk roke še vedno žgal, ko smo hodili po hodnikih Šentvida. Sprehod po sobah in deljenje keksov, rožic in zvoki harmonike ter besede. Ob koncu hodnika sem pristopila do starostnice, kateri sem segla v roko. "Veste, jaz sem najstarejša v tem domu." Nasmehnila sem se, medtem, ko mi je ženska stiskajoč roko govorila o modrostih življenja in mi nato zaupala skrivnost. "Veste, v življenju sem se odločila, da sem vedno dobre volje, da se veliko smejem in odmislim skrbi. Tiste, ki so ves čas slabe volje, pa me ne zanimajo. Tudi vi morate tako - čim več se smejte, bodite in mislite dobro." Gledala sem jo, kakor bi gledala svojo babico in ji navrgla, da bom ta nasvet upoštevala. "Se vidimo kmalu. Vi ste danes polepšali moj dan." Stara je 103 let.

Ko sem stopala po hodniku, nasmeška nisem mogla skriti. Daleč od tega - smejala sem se kot najbolj bogato bitje na tem svetu. Tako močno. Tako toplo.

Ko smo zaključevali naš pohod po sobanah, se zdrznili ob ljudeh, ki so nepokretno ležali in so se sestre z njimi pogovarjale, kakor, da so njihovi otroci, ki so ječali v zrak in jokali. Tudi mi smo imeli cmok v grlu. Tudi jaz sem tolažila "moje otroke". Vsi so iz svojih sob prinašali bonbone. Tako dobrosrčno. Ob koncu sem na hodniku srečala možakarja, ki je dolga leta hodil po brežiških ulicah in se nikakor ni dal nastaniti "v zidove". Ko me je potrepljal po ramenu in se zahvalil za dobrotice, sem odšla. Ko sem se na hodniku, bogsigavedi čemu, obrnila in ga še zadnjič pogledala, me je spreletelo. Po celem telesu. Možakar je z dvignjenimi rokami (ne, ne tako kot naši bratje Srbi) plesal sam na hodniku in se smejal. Vrnila sem se in ga poslikala, čeprav tega drugače ne delam brez dovoljenja. 

In veste kaj - danes sem zidovi spoznala, da so ljudje vedno ljudje. Da je src vedno src. Da imamo mi vsi otroka v sebi ter da znamo biti majhni in veliki hkrati. 

Za zidovi mojega doma danes vidim možakarja, ki pleše sam na hodniku in razmišlja o vsem tistem, kar mu je drago.Za zidove trdnjave pa imam sporočilo. "Namesto koga roža cveti. Namesto koga sem jaz. Namesto koga sem jaz."

Namesto koga smo mi? 

SMO. Pa četudi za vzdihljaj srca in dreget telesa. 

Djevojka sa sela 

FOTELJARSKA SCENA ROKOMETNE RESNICE

JUG SE JAVLJA. Športno komentiranje iz fotelja. Iz kavča, počivalnika ali ležeče sedežne. Športno komentiranje, ki zaide v mejo pametovanja, deljenja nasvetov, popravljanja zgodbe in nasvetovanja, ki se zaključuje z objavami na socialnih omrežjih, kjer so vsi športniki tako ali tvoji prijatelji. Poznano? Obdobje medu je, ko gre našim športnikom odlično, ker takrat je večina teh »foteljarjev« tiho in večinoma niti ne zmorejo pritisniti, kakšnega pozitivnega komentarja ali se pohvaliti ali širiti pozitivno energijo. Obdobje medu bi lahko bilo čisto drugače, če bi bili ljudje zadovoljni sami s sabo in svojo situacijo. Definitivno. To je povezano tako ali drugače. Potem pa pride obdobje zelja in kumine, ko našim ne gre ali pa ko bi lahko igrali drugače, učinkoviteje ali bolje v obrambi ali v napadu. Obdobje, ko ne gre in ko se ne samo žoga, ampak cela »foteljarska« scena obrne proti njim in se izživi na socialnih omrežjih. Socialna omrežja so kot vaba za vse tiste frustracije, ki jih ljudje imajo, da se prilepijo na statuse, na spodbude, ki to niso, na mnenja, kaj bi morali narediti igralci ali trenerji ter kako bi morali igrati. V socialna omrežja vabijo tudi športniki sami ali njihovi administratorji, ki so nekje slišali, da je to dober ventil.

Priznajte, da je bil vsak v tej »foteljarski« sceni. Vsak od nas. Vsak. Ko te je držalo, da bi škatlo, sedaj je samo tanka plošča, vrgel skozi okno, ker osnovnih stvareh ne razumejo ali štekajo. Kako neki igralci ne igrajo, kakor bi lahko? Čemu? Kaj jim hodi po glavi? Kako so lahko tako ……? Kako trenerja ne zamenjajo? (Sedaj je vsaj malo zatišja pre d tem.) Kako je izbral takšno postavo? Kako "razdalja" nič ne zadeva? Kako je ukvarjanje z videzom bolj v ospredju, kakor igra? Poznano, ne da?

O, da. Foteljarska scena je nevarna na mač. V kolikor dovoliš, da te gane. V kolikor jo slišiš, poslušaš in spremljaš. V kolikor si dovzeten do vsega tega. V kolikor ne zmoreš brez socialnih omrežij in si kot sokol, ki spremlja vse, kar se dogaja na tem nevarnem spolzkem terenu, ki je nevarnejši od spolzkih ploščičnih tal. V kolikor dovoliš, da te vrže iz orbite in si poln jeze, ki se opaža tudi v izjavah in odgovorih na novinarska vprašanja. V kolikor dovoliš, da se braniš in napadaš. Povsem brez potrebe. Povsem brez takta. Povsem narcisoidno. Povsem neprimerno. Povsem. Če gre za foteljarje. Če gre pa za igralce, pa mislim, da je manj več. Vedno tako trdim. Kadar ljudje nimajo materiala, tudi nimajo kaj govoriti. Tudi nimajo terena ali energije.

Kadar pa zaradi vseh emocij, ki se sprožijo v igralcih ali kapetanu ekipe, slišijo izjavo »o foteljarjih« imajo zopet gradivo. Imajo zopet kaj za glodati. Pa četudi je kost od perutničke.

Urošu Zormanu in vsem našim, katere tudi komentiram v svojem prostoru doma, zato, ker želim najbolje zanje, bi le zaželela, BE OFF. (Razložim). Foteljarska scena bo vedno. Toda prosim bodite uvidevni do »foteljarske scene«, ki vas spodbuja, ki skače, ki spodbuja, ki ko vam ne gre, hodi živčno po bajti, ki stiska pesti in zobe, ki vas podpira in ki vidi vse, kaj zmorete. Foteljarska scena, ki trepeta za vsak gol in udarec, ki ima svoje mnenje, kakor vsak navdušenec, ki skače od veselja in trpi, kadar ne gre. Pozitivno, seveda. Vedno sta dve plati foteljarske scene. Vedno.

Bodimo pravični. Bodite. In le to, da je izjava Uroša zadela vso tisto foteljarsko sceno, ki ni na tisti drugi strani »obrekovanja« na mač. Izjava, ki je vrgla vse v isti koš. In na koncu koncev sploh ne gre za to, ampak gre za to, da bomo vedno desni-levi, pozitivci-negativci, črni-beli…ali kakšni že. Vedno.

Kot del te foteljarske scene ne potrebujem izjave s SELFIJEM ter s pripisom »Evo en "selfi" za vse SLOVENCLNE, ki sedijo doma v fotelcik pa papcajo cis pa pivicko....evoooo vam!!!!!!! nemoze nam niko nistaaaaaa!!!!!!! Bravo fantjeeeeeee«. Ker četudi jo vidim ali slišim, vem, da je bila mogoče nepremišljena. Mogoče. 

Veste, kaj potrebujem? Nič, kar je povezano  socialnimi omrežji, če vanjo dajemo veliko energije, nam nekje nekaj zmanjka.  Potrebujem le to, da se dobro počutim, ko gledam vašo igro. Potrebujem le to. Za vas pa ne vem. Vem le, da potrebujete tudi vi ventil. Tudi vi morate veselje, navdušenje, jezo in prizadetost dati ven. Tako preprosto. Ali pa tudi ne. Foteljarska scena le ugiba. Tako javno. Veste, kaj je prav? 

BE OFF - just a GAME. Just a GAME. 
Foteljarska scena pa bo vedno z vami. V dobrem in slabem. 
A ja - tista ali ta foteljarska scena.

Djevojka sa sela - foteljarska scena, ki od nekdaj verjame v slovensko reprezentanco. Od nekdaj. Sama malo manj glasna je od te "taglasne foteljarske scene". ;-) Do sedaj.

LAŽNO UPANJE BIG TIME

Jug se javlja. Pismo nerojenemu upanju. Lažnemu. Tebi. Meni. Njemu. Njej. Lažno upanje. Upanje, ki se dotika vsega tistega, nedotakljivega, neresničnega in …Skorumpcalo je izraz, ki ga "ven mečemo" na mojem jugu. Skorumpcala de luks. Ko veš, da ne moraš nekaj obljubiti, pa obljubiš. Ko veš, da ne smeš nekaj upati, pa upaš. In nenazadnje, ko nekaj nekomu obljubiš, pa veš že v štartu, da tega ne boš mogel izpolniti. Veš. In se greš te igre lažnega upanja, ker je izredno težko nekomu v obraz povedati kako, kaj in čemu. Kljub vsem resnicam in stanju duha, ko ti vsak za vsakim desnim in levim ovinkom (ne) mečejo pesek v oči in pričakujejo, da se resnica pove, čeprav  nismo pripravljeni nanjo. Ali pa mislimo, da smo, pa nismo, ko nas zadane.

Zato sem trdno prepričana, da je lažno upanje izključno povezano z resnico ter dejstvom, da je težko povedati tisto, kar je tako transparentno, da ga ni moč spregledati, razumeti ali sprejeti. Z resnico je križ kraž od nekdaj. To vsi vemo. Od ranega otroštva do odraslega obdobja. Ko so vam kot otročku obljubili, da vas bodo vzeli v posteljo k sebi, ko ste neumorno prosili, ker niste hoteli spati sami. Ko so vam obljubili, da boste odšli »mogoče« na morje, pa je ati moral delati. Ko so vam obljubili, da si bodo vzeli čas za vas, pa je nekaj prišlo vmes. Ko so vam »ljubezni na frišnem štartu« obljubile stvari, ki jih niso nikoli udejanjile. Ko so vam obljubili, da vas bodo poklicali, pa vas nikoli niso. Ko so vam obljubili mačka v žaklju, pa ste prejeli takšno majhceno miško. Ko so vam obljubili nekaj, kar že v »štartu« niso smeli obljubiti. Ker gre preprosto za to. Ker gre preprosto za to, da so lažna upanja del tega, da človek "nevemzaradikaterega" razloga obljubi nekaj, kar ne zmore uresničiti. No, in v prvi vrsti tudi ne bi smel obljubiti. In ne, ne mislim na avtomobilska zavarovanja, turistične agencije, zaposlitvene možnosti, zavarovalne agente, prehrambene verige in ostale industrije. Vse te fike foke. Ne, tokrat sem pri enostavnih obljubah in lažnem upanju človeškega izvora med ljudmi. Ker sem prepričana, da je tega več kot je potrebno in koristno, sem razmišljala o tem, kako sporočiti nekomu in mu dopovedati, da naj neha. Kako nekoga opogumiti, ko ostane na drugi strani lažnega upanja. Kako mu vliti pogum, da obrne list in da gre naprej.

Zadnjič sem bila deležne zgodbe, ki sem jo poskušala razbrati. Poskušala, da me ne bi posrkala. Neuspešno. Zgodbe me vedno posrkajo. Vedno. Zgodbi dveh moških, ki sta oba bila deležna rojenega-lažnega upanja. Prva situacija, kjer je moški bejbič 30+ sedel z neko priletno princesko in druga situacija, kjer je drug moški bejbič 20+ sedel sam v lokalni restavraciji. V soboto zvečer. 

Moški bejbič, ki je sedel s priletno princesko, se je nasmihal, govoril kot raztrgan »dohtar« in je bilo od daleč opaziti, da se je želel prikazati v svoji najboljši luči. Princeska ga je čakala pol ure, preden je prišel. Bejbič se je smejal in jo šarmiral, ker je bilo nemogoče, da ne bi bilo opaženo. Bejbič mi niti ne bi padel  oko, če ne bi vedela, da je to bejbič, ki trenutno nekomu drugemu obljublja pravljično deželo, oblake, "to je to" in resnico zanjo. No, in to, da to ni bila princeska, ki je sedela nasproti njega.

Get a picture?

Moški bejbič, ki je sedel zelo blizu naše mize, pa mi je padel v oko, ker je prišel sam, se vsedel ter položil mobitel na mizo ter ga čekiral ves čas. Ura je odbijala, ko sem se po nekem času obrnila, in ugotovila, da sedi še vedno sam. Takrat sem postala bolj pozorna nanj. Kadar sem v dobri družbi, včasih izgubim sled za časom, zato se mi je dozdevalo, da sedi tam že dolgo časa. Ko sem se obrnila in ga z desnim učem dobro pogledala, sem ugotovila, da ves čas pogleduje k vratom in se dotika mobitela. Čaka jo. Ura je odbijala in sem po nekem času le opazila, da si je v polni sobotni restavraciji naročil pizzo, jo pojedel in končal. Sam. Čakal je še vedno. Ta celotna zgodba je trajala nekaj časa, ko je še zadnjič pogledal mobitel, se oblekel in odšel. 

Get a picture?

Zgodbi sta mi dali razmišljati. Me ne boste vprašali, katera me je bolj ganila? 

Ganili sta me obe. Obe. Občutila sem celotno paleto čustev, ki sta se močno razlikovali pri obeh zgodbah. V kolikor je šlo za neke črne scenarije, potem sem se odločila za sporočila, ki bi zadela tudi mene, če bi kdaj bila ta oseba na eni ali drugi strani. Sporočila morajo slišati tudi tisti, ki se gibljejo okoli, okrog in imajo pravico reči. Njemu ali njej.

Ker gre za korist. Pri koristi, pa je potrebno povedati. No, naj bi bilo tako.

Sporočilo NJEMU/NJIM

Prosim, povejte ji resnico, ker jo morate in ji ne obljubljajte stvari, za katere niste zmožni izpeljati. Razumete? Ne bodite slabiči. Ne sedet na dveh stolčkih, ker niste zmožni na enem. Ne bodite guyi, ki se ne zmorete odločiti in ki padete na »pasti«, ki vam jih nastavljajo drugi (po vašem razmišljanju). Bodite izbor in izbira. Bodite moški s tistim, kar imate spodaj, in ne delajte stvari za katere veste, o veste, da niso prav. Bodite boljši, kakor ste bili včeraj. Bodite fer.

SPOROČILO NJEJ/NJIM

Prosim, povejte resnico, ker mu jo morate. Razumete? Ne morete nekoga vleči za nos in ga pustiti čakati v neki restavraciji v soboto zvečer, ker mu niste že na prvem mestu mogle povedati, da ne boste šle na večerjo z njim, ampak ste čakale na neko sporočilo iz vesolja, ki vas bo rešilo. Ne morete nekoga spraviti v položaj čakanja in sprejemanja vaših butastih izgovorov kasneje, da preprosto ni šlo in niste mogle priti v soboto zvečer nekam, kamor ste obljubile. Ker v dobi digitalizacije in informatizacije, niste mogle poklicati in reči: «Oprosti, ampak ne bom prišla.« Ne, da ne veste, če boste lahko. Ne, da se je zgodil informacijski mrk. Ne – stoindrugi izgovor, ampak to, da ne boste prišle. Pika. Ostalo pa mu boste povedale na štiri oči.

Včeraj sta me zgodbi ganili, da sem začela razmišljati o lažnem upanju na način, o katerem vsi razmišljamo. Prepričana sem, da smo vsi šli skozi zgodbo, ko smo bili na eni ali na drugi strani. Smo. Ste. So.

Veste kaj, lažno upanje sucks. Big time.

In boli. Boli na mač.

Včeraj me je držalo, da bi obema povedala svoje. Obema. In se opravičila tudi nekomu, kateremu sem tudi sama dajala lažno upanje pred leti. Ker vsi smo ga. Priznajte. Priznajmo si.

Oprosti. 
Za lažno upanje. Za to, da nisem imela "frnikol" za povedati, da si lahko le moj prijatelj in nič drugega. Za to, da nisem bila iskrena na mač. 
Oprosti. 
Danes bi zmogla povedati. Bi. Ker včasih se je treba le potruditi, zrasti, dobiti kakšno poleno po glavi, sprejeti, kakšen nasvet in razumeti, da je lažno upanje zadeva šibkih.  

Djevojka sa sela