JUG SE JAVLJA. Brežice je moje rojstno mestece. Mestece, kjer živim. Mestece na jugu moje države. Jug tako ali tako. Vendar tisti jug, ki ima dušo, srce in pamet. Kljub vsem pripertijam, ki ga doletijo tako na mač. Politikov, ki se menjujejo kot da bi preoblačil nogavice. Vsak s svojimi reformami, spremembami in novostmi. Politika me ni nikoli zanimala, ker sem vedno ob njej dobila občutek, da gre za neko umazano igro. Igro manipulacij, kar me odbije v orbito. Tako, da bi tam najraje tudi ostala. Vem, gre za igre, ki jih igrajo "igrači" (se opravičujem izrazu), ki se jo lotijo na način, ki mi samo ni všeč. Poštena igra je tako redka, da jo iščeš z lučjo. Pa četudi jo vidiš in najdeš, se skrije za vsem tistim, kar ni v redu. Politika vpliva tudi na vse, kar se dogaja v mojem malem mestecu. Na projekte, na dogodke in na spremembe. V preteklosti smo bili vedno v toku dogodkov tako s strani bližnje ali daljne družine, kar je tudi pripomoglo k mojemu odnosu do "politike" dogajanja v mojem priljubljenem mestecu. Odnos, ki ga imaš in ga neguješ tudi sedaj, ko nisi več otrok. V preteklosti je oče izoblikoval moj odnos do tega, ker je bil tudi sam dejaven na občinski ravni. Velikokrat premišljujem o teh njegovih zgodbah iz preteklosti. O gospodarstvu. O novih projektih. O "politiki", ki je prevladovala. O igrah. O tem, na kakšen način je to vse delovalo. O tem, kako si naš, njihov ali nikogaršnji. Ali sploh moraš biti čigav, da si OK? Ali sploh moraš biti nekdo, da te uvidijo? Kdo je sploh pomemben?
Ljudje povezujejo delovanje mojih Brežic (občinske uprave in vsega, kar sodi zraven) tudi s projekti. Tudi s festivalom Brežice, moje mesto, ki je v preteklosti doživljal povezanost s strujami, strukturami in sistemi ter s tem, da si MC (Mladinski center) lasti veliko več kot bi si smel. Kasneje ZPTM. Takšne zgodbe so me vedno utrujale. Mislim, da nisem edina. Festival Brežice, moje mesto je uvod v poletje in odklop, ki presega vse meje. Dogodek, ki se vsako leto izpopolnjuje tako, da je vsako leto boljši. Brežičani vemo, da je zadnji teden junija, STAY HOME varianta. In to je to. Da lahko doživiš Brežice v vsej svoji lepoti, povezanosti in druženju ljudi. S politiko ali brez nje.
Brežice so drugače "mrtvo mestece". Ja, si drznem to zapisati. Mrtvo. Društva in ljudje, ki ga obujajo, delajo neverjetne stvari, vendar je odzivnost majhna. Žal. Med vikendi je moje mestece pusto, osamljeno in prazno. Kakor, da bi udaril cunami in odnesel vse. Tako to je. Ljudje, ki to opažajo, kakor jaz, spreminjajo moje mestece. Spreminjajo z reformami na področju družabnega. Da ne bomo postali Slovenci narod delavnih ljudi, ki se utapljamo v alkoholnih omamah na svojih domovih ali vikendicah. To me spomne na Stockholm, kjer delovni ljudje zaključujejo svoje delovnike v pubih, kjer najdeš ljudi 30+, ki uživajo v jazzu, soulu, bluesu, rocku. Ljudje, ki so ugotovili, da je glasba in druženje terapija po delovniku in stresu, ki ga imamo. Tudi šport, tudi šport. Antistresni dejavnik pa je, da nisi okupiran sam s sabo, kar pri športu si, ampak tudi z drugimi. Zato podpiram vsako dejanje, ki povezujejo glasbeno umetnost ali kulturo.
Mislim, da se v zadnjih letih Brežice res trudi, le odziva ljudi ni takšnega, kakršnega bi si želeli. Ampak Brežice, moje mesto ruši rekorde vsako leto. Ponovno mu je to uspelo. Tako, da maja že nestrpno pričakujemo, da izvemo, kaj bo letos. Všeč mi je zasnova, ki so si jo zastavili, ljudje z glavami na pravem mestu. In končno to šteje - te glave in seveda, kaj je v njih. Zasnova slovenske in tuje glasbe brez pridiha narodnjakov. Zasnova kvalitetne glasbe in glasbe za okus množic. Težko je biti tako pameten, da boš zadovoljil res vsakomur, vendar ekipa BMM to dela že vrsto let na svetovnem nivoju Woodstocka. Ekipa, ki vsakič pokaže, da to presega "njihovo plačilo" in da to naredijo, ker verjamejo, da je to za moj jug - TO. Razumete? Ljudje prihajajo kot mravlje iz svojih mravljišč, se zbirajo v mestecu, ki premore toliko, da zadovolji množice ljudi. Ker leta bežijo, se tudi stare mačke drugače obnašamo na BMM, a se ne damo. Mogoče je le način drugačen, vendar na BMM-ju moraš uživati. Moraš. Ni druge.
BMM 2016
Nuša Derenda z gosti. Nekonvencionalni JINX-i, za katere večino spotov režira ustvarjalec brežičan Sašo Podgoršek. JINX-i so zadeli. Mladina, ki se je zibala na njihovo glasbo, je pokazala, da vedo, kaj je dobra glasba. Kopica mladcev se je ustavila blizu nas in začela na sredi Jayine pesmi: "Čebeliceeeee, čebeliceeee..." Pa še nekaj verzov je bilo, ki si jih nikakor nisem mogla zapomniti. Smeh je preletel okolico. Bolj krohot teh mladcev. Čeprav sploh ni bilo smešno. "Narodnjaki so danes upor mladih" je rekla Jaya nekoč. Ja, so. Mladina, ki nima svoje glasbe. Mladina, ki svoj upor kaže s turbo folkom. Oni rečejo "balkan" glasba. Daleč od Balkana, priznajte. Mladina, ki pride na BMM, ker je to zanje dogodek. Ne, toliko zaradi glasbe, ker svoje tako ali tako nimajo, ampak za to, da se pojavijo. Da lahko žurajo. Da lahko se družijo. Tudi prav. Pri vsem tem cenim, da se ekipa BMM trudi z neko drugo zvrstjo glasbe. Da so izgubljeni mladi prišli. Da so se uporniki s ČEBELICAMI hitro pobrali. Da upam, da narodnjaki nikoli ne bodo preplavili BMM.
Sobota s tekom Primoža Kozmusa, Kuhno na ulici, Alyo in Parnim Valjkom pa so postavili klicaj na koncu stavka. Klicaj in vprašaj. Včerajšnja sobota je naredila nekaj, kar je nazadnje Gibonni, ki je tako ali tako moj kralj. Srčni. Nazadnje smo bile na Valjku v prestolnici s srčnimi prijatlami, kjer smo uživale v neki stoti vrsti v Stožicah ali Tivoliju. Spomin me malce bega. Malce, sem rekla. Pšššššt. Takrat vem, da je bilo nepozabno. Poslovilni koncert. Ti stari rockerji znajo narediti ta preblisk in dozirajo na način, da dosežeš vrhunec.
Sobotna predpriprava na terasi lokalnega gostišča, kjer nam je natakar Rudi povedal, da Aki še spi. Časa dovolj. Ko smo zagledale Simono (Potočar), ki je iz zanesljivih virov, organizatorka na svetovnem nivoju, smo postale malce nestrpne. Da ne bomo kaj zamudile. ;-) Vem, vem - fora starih. Vidimo kako je prestopala in čakala nanj. Skulirana ženska na mač. Iz Splavarja je prišel Aki ves pospan. Hodil je kot stari dedek. Na začetku se je malce oprijel Simone, nato pa sta počasi odpeketala do odra. Ja, neverjetno, kako je to v mojem mestecu, vse blizu. Center - to je ena glavna ulica. To je to.
Počasi smo se tudi me pomikale do prizorišča, ki je bilo tako polno, da bi se še Woodstock lahko skril. No...saj vem, da zaradi ljubezni do BMM, malce čustveno reagiram. Oprostite. Zaradi spremembe prizorišča je tudi padel kakšen komentar. No, tudi z naše strani. A kljub temu, sem ob pol dveh rekla: "Hvala Bogu, da je tukaj oder, vsaj piha." Seveda smo se približale odru na neko varno razdaljo. Trava je bila naša. Kdor še ne ve, na koncert se ne hodi s petami - pa četudi je polna peta. Ti dedki Parnega valjka so naredili nekaj, kar že dolgo nisem doživela. Ali pa sem podoživljala vsa tista čustva preteklosti, spominov - prijetnih in manj prijetnih, mladosti, neizživetih sanj in upanja. Rockerji so zadeli. Bolj ne bi mogli. O dedkih ne duha ne sluha.
Ljudje moji, to je bila ekstaza večera brežiške poletne noči s pridihom čutne nostalgije.
To je bil delirij.
To je bil vrhunec nad vrhunci.
To je bil vrhunec do obisti.
To je bilo nekaj, kar že dolgo nisem občutila.
To je bilo to.
To je bilo to.
Plesne nožice in ročice so nas malo bolele (emšo ljudje, emšo), vendar sem odkrila, da zmoremo še vedno uživati brez telefona, brez selfijev in brez tipkanja na mobitel, kakor so to počeli ljudje na VIP stage-u. VIP stage. Ja, o tem bom pisala, kdaj drugič. Ampak glejte, vsi koncerti ga imajo. Vsi. Mene pa zmoti le to, da se tam znajdejo ljudje, ki uživajo na zeloooo drugačen način od mojega. Le to. No, pa še kaj. Priznam.
BMM je nenadomestljiv del mojega JUGA. Razumete? To, da je prišlo 10 000 ljudi je zanemarljiv podatek zame, zagotovo pa ni za vse tiste, ki se s tem ukvarjajo. BMM je konstatacija nečesa neponovljivega daleč naokoli. Daleč. Gibonni je nekoč rekel: "To je malo mestece sa puno srca."
Kako prav je imel. Hvala ekipi BMM - to kar počnete je neprecenljive vrednosti. Neprecenljive. Prosim, nikoli ne ugasnite. Prebudili ste v nas tisti žar, da tudi mi ne bomo ugasnili. Nikoli.
Djevojka sa sela
