MOŽJE V MODREM - LONG LIVE THE KING.

 

JUG SE JAVLJA. Ljudje v modrem. 1.del. Blue je modro. Blue je moralno. Blue je red. O, da red. Koliko reda imaš v sebi? Koliko se držimo reda in pravil? Kolikokrat si se ugriznil v jezik ter si rekel, da bi moral drugače, da ne bi smel lagati ter da bi moral "bolj politično". Zanimiv izraz, kajne. Politična nikoli nisem znala biti. Nikoli. Jaz vedno udarim v sredino - z mišljenjem, razmišljanjem, besedo in stavkom. Jaz povem, kar mislim in upoštevam red in zakon, kakor se drži pijanec plota. No.....

Policiste obožujem že od nekdaj. Tudi oni mene. V preteklosti sem dala skozi veliko-takšnih ali drugačnih zgodb - od prometnikov do policistov na carini do stand komikov. Zgodbe, o katerih lahko govorim ure in ure. Mogoče zato, da lahko povem poleg anekdot tudi to, da red spoštujem, vendar se mi vsako toliko časa zgodi, da nekaj ne naredim, tako kot bi morala, pa dobim moralno zaušnico ali oreng zaušnico opozorila človeka v modrem. In od sebe, da se razumemo.

Ljudje v modrem. V moji rani mladosti sem se večinoma kregala z njimi. No, ne ravno kregala, vendar govorila tem modrem svetu, da ne vem, čemu so me ustavili in da nisem prehitro vozila ali bila neprivezana. Veste, tako otroško lažnivo. Ker čemu priznati, če sploh temu ni tako in se gredo nečesa, kar bi lahko naredili komu drugemu in ne meni, ki malce prekršim. Tako malce.

Takšna prva anekdota, ki me je popeljala v razmišljanje, da bo s policisti sam križ in kraž je bila takrat, ko smo se mlade nadebudne študentke peljale domov iz Novega mesta, Atlantisa, v poznih jutranjih urah. Saj veste, kje je bila tovarna Krka in kako je bila speljana cesta? Veste, kajne. Takrat se nam niti sanjalo ni, da bi bil kje radar, saj smo bile omamljene od podgorskih pubičev, ki so znali preobračati z besedami tako, kakor bi mazal ramo na kruh. Drive terapija je bila vedno povezana s hitrostjo. Streznitev je prišla malce kasneje, ko sem prejela obvestilo sodnika za prekrške. Rdečico še sedaj čutim. Spomnim se ozkega hodnika na sodišču v Brežicah, kjer sem v zelo temnem hodniku čakala, da so me poklicali v sobano, kjer me je sodnica povprašala, da naj ji opišem, kako je bilo takrat zjutraj ter mi prebrala poročilo policista, ki je vse to ovekovečil. Povedala sem zgodbo, tako resnično, kakor so me naučili starši »Don¨t lie¨- not ever.« in gledala sodnico v oči. Sodnica je nadaljevala tako, da mi je pomagala, kar sem takoj uvidela. »Ja, veste, a je na tisti strani pločnik in a je bilo kaj pešcev na pločniku?« Še sedaj se spomnim tega trenutka in teh njenih vprašanj. Saj veste občutka nikoli ne pozabiš, kako si se ob nekomu počutil in ko si uvidel, da ti pomaga. To je bila prva sodnica, ki je uvidela kako in kaj. Da ne bo kdo mislil, da sem kakšno ime v tem mojem malem mestecu. Jaz nisem ime, niti nisem iz »ugledne aristokratske družine«, ki ima zveze, veze in vezice povsod. Ne. Kvečjemu sem dekle, ki je imelo zaradi družinskega porekla več težav, kakor koristi. »A ste študentka in a imate redne prihodke?« Vse sem povedala po resnici in se počutila kot takrat, ko sem svojo veliko ljubezen videla na pločniku z neko drugo bejbo, pa me ni niti pozdravil, ampak se je samo sprehodil mimo mene, kakor, da sva največja neznanca na svetu. Tako kruto resnično malo. Sodnica je zaključila. Ko sem prejela pošto, sem prebrala, da se je odločila, da zaradi olajševalnih okoliščin (nekaznovanost, nealkoholiziranost, študentski staž – brez rednega dohodka, noči, osamljenost te ceste«) opozori voznico. Zgodba se ni še zaključila, saj sem prejela čez nekaj časa pismo  modre barve. V pismu je pisalo, da so se možje v modrem pritožili na odločbo sodnice, kar je v meni razburkalo vse živo. Ne, samo pri meni, saj je sodnica tudi pokazala svoje zobe, ko sva se gledali še enkrat. Iz oči v oči. Policijska logika ni bila ravno najboljša, kajne. Kljub temu, da smo bili klicani še enkrat, možje v modrem in jaz, je bila sodnica neizprosna v svoji trditvi in odločitvi. Policisti pa v svoji. 60.000 tolarjev je bila višina njihove kazni. Sodnica jim je obrazložila olajševalne okoliščine v »živo«, kar je v meni sprožilo velik val odobravanja in tega, da sem verjela v sodni sistem. Policistom je nakazala, da naj se osredotočajo na prekrške s težo, vendar sem kazen vseeno plačala na obroke in nekako zmanjšano vsoto. Mediacijska fora že takrat. Torej se moj začetek z možmi v modrem ni začel najbolje. Ne da? Tudi to, da je sodnica povedala v jezi, da se ji kaj takšnega, še ni zgodilo. (Čeprav sedaj veliko bolj razumem "to pravico", da si bomo na jasnem, nisem več naivka de lux.)

Sledilo je obdobje, ko se me ustavljali kot za stavo – tako, da sem jim kazala opremo, da sem morala braniti svojo vožnjo po slovenskih cestah in ne angleških ter da sem se nenehno »pričkala« z njimi, da vozim spodobno, ne-prehitro ter da ne prehitevam, kakor ni prav in da ni klanec, kjer sem prehitevala, ampak ravna cesta. Do trenutka, ko mi je znan psihoterapevt Milivojko (ljubkovalno) rekel:

»Policisti morajo uvijek pobjediti. To baš tako je. Uvijek.«

Njegovo teorijo sem si razložila tako. Kakorkoli če pogledaš, ne moreš reči, da ne veš, čemu te je ustavil, ker enostavno veš. Če pa ne veš, tudi ni O.K., ker potem pa tako ali tako ne veš, kaj se dogaja s tvojim avtom in nimaš oblasti nad svojo vožnjo. Razumete? Torej, v vsakem primeru moraš povedati resnico, ampak še to s posebnim prijemom. Tako, da veš, da je narobe in da je prav, da te je opozoril. To, da če bo potrebno, da boš pa tudi plačal, pa poveš čisto potiho in čisto na koncu. Čisto na koncu. Čisto potiho. V vsej tej komunikaciji nisi freh, nisi hladen, nisi zadirčen in nisi, kakor, da si ti pameten in so oni »norci, ki nimajo nič za delati in te ustavljajo, ker si jim všeč«. V tej komunikaciji tudi nisi »bjonda«, ki si na pol priglupa tupa, ampak si resnična Andreja.
 

Sem poskusila in ljudje presenetljivo, z njimi nisem imela več težav in me niso več ustavljali toliko. No….Imela sem primere, ko sta se šla oba policista za moj avto smejat, ko sem jim pokazala svojo prazno denarnico in rekla, da delam v šoli ter da tiste mandatne kazni niti ne morem plačati. Ne vem, če je deloval moj šarm, moja »zunanjost« definitivno ni. Tako sem bila sveto prepričana. Seveda so vsi tisti, ki so še vedno imeli težave z njimi, niso verjeli, da ta preprosta taktika »Daj njim, da zmagajo in da so bossi« deluje. Deluje. Je pa tudi malce povezana od sreče. Definitivno. Priznam.

Naletela sem tudi na takšnega moža v modrem, ki me je z osebnim avtomobilom ustavil, ker ni mogel prenesti, da sem ga prehitela in me je potem ustavil ter natvezil zgodbico o tem, da me lahko kaznuje, četudi je v civilu. Spomnim se te čateške zgodbe, ko sem mu enostavno rekla:«Ja, potem me pa kaznujte. Ni druge.« Še sedaj se spomnim njegovega močnega vratu, ki je zamahnil z glavo in rekel, da si bo izpisal podatke ter, da bo vse uredil na postaji. To je pa tudi bilo vse. Tako bogokletno vse.

 

Tej zgodbi pa lahko nalepim včerajšnjo zgodbo, ki se je zgodila moji prijatli in meni.  S telefonom na ušesu, čeprav imam na volanu vse žive nastavke, kaj lahko vse naredim s pametnim telefonom, sem pripeljala do rondoja. Na svoji levi sem videla policijski kombi, vendar sem bila toliko zatopljena v razgovor »reševanja«, da sem slišala Bredo, ki je rekla »Policisti, Andreja«, vendar sem rekla, še malo lahko. V vzvratnem ogledalu sem videla, da gre kombi za mano, kar me je prepričalo, da sem ga vrgla v žep in začela tako razgreto »drgniti po mojem levem ušesu«, kakor, da imam ozebline 10 stopnje. Veste, kamuflaža. Pri Lidlu sem čisto potiho slišala, da je nekaj zažvrgolelo, vendar ni bilo dovolj glasno, vam rečem in niti dovolj prostora, da bi zavila in ustavila. No, vendar je bilo pri bencinski črpalki dovolj glasno. Res. Ustavim in vmes izrečem par sočnih. Mlad možakar reče: »Kontrola dokumentov.« (Prva njegova laž.) Izročim mu dokumente, ko on gleda in reče, kje imam očala. Seveda sem prijazna in ne rečem, da doma, čeprav imam na koncu jezika. Vpraša me, če vem, čemu me je ustavil. Gledam ga in rečem, da ne vem.(Prva moja laž -izsiljena). Vem, ljudje, ne nič reči, ampak to je prišlo iz mojih ust in sem se ušivo počutila že na začetku. Začel je z dolgo pravljico o tem, kako nevarno je, če smo z mobitelom v rondoju, ker se vključujemo v promet in moramo biti pozorni na toliko stvari, da je groza. Gledam ga in poslušam in si mislim, kaznuj me že, ni druge. In ne, ne bom prosila in  ne bom obrazloževala. Ne, ne bom. Nadaljeval je, da vse ljudi kaznuje, če jih vidi z mobitelom pri vožnji. Tiho sem bila kot polit pes, ampak sem ga gledala v oči, ker so me tako naučili in jaz učim vse okoli sebe. Glej v oči je moje drugo ime. Vpraša me, kje živim in povem, čeprav bi mu hotela reči, da to tako ali tako piše v mojih dokumentih. Odide v kombi in ga ni nazaj kar nekaj časa. Moja prijatla Breda reče: «Veš, ampak imam občutek, da ne bo nič.« Seveda sem tudi jaz imela ta občutek, vendar ga dolgo ni bilo iz tistega kombija, zato sem že videla številke. Rdeče do vulkana. Sedela sem kot prikovana in razlagala, kako moji varčevalni ukrepi zadnji mesec ne delujejo več. Tak kisel smeh je spreletaval moj obraz. Možakar pride nazaj in reče, če mu lahko pokažem opremo.

»Evo ga, še eden kaliber z opremo. Pa dej, skuliraj se. Pokaži mu in pika. Ni druge. On je boss. Halooo, si pozabila.«

Seveda storim, pokažem, ko vidim, da mu niti ni pomembna oprema, zato se pripravim za poslušanje in premišljujem, kako bi mu že povedala, da vem, čemu me je ustavil. Veeeeeeem in veeeeem, kaj sem storila narobe. Vem. Prekleto vem.

On pa reče:
»Andreja, kaj bova naredila?«

My line je sledil v tem, da sem kot otrok zdrdrala vse, kar sem že prej hotela. Vse. Da vem, čemu me je ustavil. Da vem, da nisem prav ravnala. Da vem, da dela svoje delo. Da vem, da me mora kaznovati. Da vem. Na koncu pa še rečem, da sem ravno prijatli rekla, da imam varčevalne ukrepe, pa me ustavijo. Možakar v modrem me je pogledal in rekel: »Kaj imate?« "Ja, varčevalne ukrepe." Smejal se je, tako veste, ko ne bi smel ali ne bi želel pokazati. Pa se je. Malce.

Zaključila sva tako kot bi rekel Milivojko, da je šolski primer.

»Andreja, veste, da drugačne ne kaznujem domačinov, zato vas ne bom kaznoval. Opozarjati pa vas tudi ne bi smel. Res ne bi smel.«

Ah, in, ker sem prekleto pametna, sem seveda rekla, da so možje v modrem tu, da nas opozarjajo in kaznujejo in….(skoraj bi se zaštrikala, zato sem se ugriznila v jezik tako oreng) ter.........da prav, da me je opozoril in da mu želim čudovit dan. Pogledal me je in odšel.

Ampak veste kaj, hotel se je nasmejati, vendar se ni smel.

In sodnica in možakar v modrem imata eno skupno točko. O, da. Oba sta GOOD GUYA. Moja resnica, obžalovanje in pogled v oči nimajo toliko moči. Saj vem.

Moški primerki bi rekli: "Ja, misli si. Ženska si."
 

Samo, pšssssssssssst, Andrejči.

 

Djevojka sa sela (skoro modra)