JUG SE JAVLJA. Poletje. Kolonija. Otroci in mladostniki. Takšni in drugačni. Od povsod. Zveza prijateljev mladine omogoča vsem otrokom, predvsem pa tistim z zdravstvenimi indikacijami, Pomežik k soncu - otrokom iz socialno nespodbudnih okolij ter vsem ostalim otrokom, ki želijo družbo, morje in vse kar sodi zraven. Druženje. Bivanje. Odraslost. Odgovornost. Pomežik morja, sonca in topline. Krško. Brežice. Sevnica. Jug naše države - čeprav se bi, kakšen geograf skregal z mano na mač. ZPM Krško. Pred leti sem bila prostovoljka na ZPM Krško. Uf, leta nazaj sem bila v koloniji. Vem le, da sem se takrat počutila tako nekompetentno in nemočno, da bi kar pobegnila. Vsa ta odgovornost, ki je butala vame takrat, me je ubijala. Noro. Takrat je bilo vse drugače. Bila sem rosno mlada. No, niti ne tako. Biti prostovoljec je imelo svoj čar. Od tistih časov se nisem nikoli več odločila za kolonijo. Drugi izzivi, drugi časi, druga jaz. Priznam, malce sem pozabila, pa tudi to, da sem imela izredno "neprijetno" izkušnjo, ki me je skoraj odnesla, je botrovala temu, da me kolonije niti niso več pritegnile. O njej, kdaj drugič. Obljubim. Rečem le lahko, da ni vsak za kolonijo. Ni. Pika.
Z "glavo ZPM", ki s srcem in dušo dela za vse programe, ki jih ponuja ZPM, sodelujem že več časa. Skupaj rasteva v večini stvari. Nazadnje sva pri regijskem otroškem parlamentu, kjer sva svoje znanje, moči in sposobnosti odlično združila. O tem, da so kolonije naporne in da potrebujejo res celega človeka, mi je večkrat govoril. Tudi o tem, da bi združila moči. Ja, pa sem končno pristala. Da grem in se ponovno malce "preizkusim".
Študij psihoterapije je nekaj pripomogel k temu, da sem si želela biti del kolonije. Del tega, da ne delaš "v pisarni", ampak na terenu z otroki, ki jih ne poznaš. Z otroki, ki niso del nikakršnega sistema in nas večinoma ne poznajo in ne vedo, kaj in kdo smo ter kaj delamo in počnemo. V sistemu.
Nikoli si nisem mislila, da bi lahko postala sistemska, ker sem vse več in vse dalj od sistema. Ne verjamete? Povprašajte. To me včasih tudi malce "tepe", vendar se ne dam. Sistem počasi začne rasti v tebi, v kolikor nisi poslušen, ubogljiv in "priden" ter te preraste, preslepi in te postavi v položaj, da moraš plavati z njim. Znan transakcijski terapevt Milivojević mi je nekoč rekel: "Plivaj, ili nečeš preživeti." Ne, da se mu "pokoriš" in ponižno slediš, ampak poskušaš kljub temu sobivati. Hard task.Težak je ta boj. A vendar znanje vedno postavlja mejo temu, onemu in tretjemu. Zato tolikokrat trobim, kako je izobraževanje pomembno. Posebej, ko opazim mlade, sposobne ljudi, ki so odnehali zaradi različnih stvari v sistemu, ga zapustili ter želijo oditi svojo pot. No, to ni najslabše, da gredo svojo pot. Bolj me skrbi to, da vse več izredno uspešnih, pametnih, s svojo glavo razmišljujočih ljudi odhaja. Odhaja tam, kjer je znanje cenjeno. Odhaja ven iz sistemov, kjer ni posluha zanje in ker se ne čutijo slišane, sprejete in to, da bi lahko, kaj spreminjali. Noro, kajne?
Vsako toliko časa se sprašujem, do kdaj bom zdržala jaz, pa odgovore vedno najdem v otrocih. To je tisto, kar me je vedno "gor držalo". To, koliko se lahko od njih naučim, ko jim prisluhnem, jim pomagam skozi stiske in dileme, ko skupaj naredimo nekaj, kar nas vrže na tire zadovoljstva in sfere "O.K. je biti jaz". Ko vemo, da z besedami se vse DA, če se zna. Uf, še rima se. Ja, z besedami moraš znati. Tega se še vedno učim, ker vedno se lahko izpopolniš in rasteš. To je nazadnje rekla eno pametno mlado dekle v koloniji, ki v sistemu ni zdržala. Eno pametno dekle, ki je pripomoglo k temu, da sem v tej koloniji zdržala skoraj brez "ran" in me vpeljalo v svet otrok, odraslih in celotnega pedagoškega vodenja.
Glejte, ni vsak za delo z otroki. Ali pa z ljudmi. Ni. Trdim in govorim ter apeliram na vse, da bi morali za delo z otroki imeti najtežje preizkuse vsi, ki karkoli delajo z njimi. In ne enkrat.
Dodatna strokovna pomoč je bil "moj" naziv - si lastim to pravico, čeprav bi bil lahko na mojem mestu kdorkoli drug. Dodatna strokovna pomoč, poleg pedagoškega vodenja, vzgojiteljev skupin, pomočnikov in zdravnice. Zelo dobro utečen stroj. Svet v malem. Ljudje, ki s svojo prostovoljnostjo odpirajo nekaj, kar se mogoče niti ne zavedajo. Nekaj vrednega. Nekaj izredno zahtevnega, a izpopolnjujočega. Nekaj, kar ti bo ostalo v spominu za vedno, če to na tako gledaš. Nekaj, kar moraš preživeti, zdržati in sobivati. Ljudje, ni tako lahko. Verjamete?
Enajst dni v koloniji kot dodatna strokovna pomoč je bila daleč najboljša izkušnja v mojem življenju. Daleč. Tako kot tista, ko sem šla s froci na "Vikend za bistre glave" na neznane lokacije, kot tisto, ko sem šla v deželo najstarejše vladajoče kraljice z avtobusom in kot tisto, ko smo izpeljali mediacijski tabor s 50 froci v šoli, kot tisto, ko sem delala kot študentka na področjih, kjer nihče ni imel velike želje delati. Nepredvidljivost je tista, katere se večina njih ustraši ali pa jo regulira na različne načine. Tudi nefunkcionalne.
Ljudje, to je bila neprecenljiva izkušnja.
Neprecenljiva na mač.
Vsak dan je bil prežet z dejanji otrok, ki so v tem sistemu delovali kot urca, se malce ustavljali in zaostajali, prehitevali in sledili svojemu toku. Z dejanji otrok, ki so se stopili v eno celoto otrok, katerim je bilo omogočeno, da gredo na morje samostojno, odgovorno na drugačen način kot je to s starši. Uf, brez njih. BREZ NJIH.Tam, kjer vlada neka struktura, kateri se moraš prilagoditi, jo upoštevati, če ti paše ali ne. Kjer v skupinski dinamiki 10-12 otrok bivaš deset dni ter deliš z njimi vse svoje skrivnosti. Kjer ti tvoj vzgojitelj postavlja meje, ti prisluhne, te vodi in zdrži s s tabo in z vsemi tvojim strahovi. Kapo dol vsem vzgojiteljem prostovoljcem - ljudem, ki to ŽELIJO delati. Res. Od njih sem se tudi veliko naučila. Otroci, od katerih sem se naučila to, kako lahko vrstniki veliko bolj in na drugačen način pomagajo vrstnikom z besedo, empatijo in tem, da so ljudje. Veš, tisto, "otrok otroku", "človek človeku" vse. Veš tisto, ko naredijo nekaj, kar so jih naučili njihovi starši ali pa jih je naučilo okolje, pa strmiš in ne moreš verjeti, da zmorejo toliko sočutnosti, empatije in ljubezni. Pa tudi otroci, ki zmorejo svoje stiske izkazovati na način, na katerega nisi navajen, pa je tako blizu tem otroku, da se te dotakne.
Otroci, ki zmorejo na tej človeški ravni nekaj VEČ, da te zmrazi, da se ti orosi oko in da se obrneš in zadržuješ emocije. Teh dogodkov je bilo za knjigo. A vendar ne morem pozabiti enega, ko smo vsi odrasli dobili cmok v grlu. Ko je množica stotih otrok sedela v krogu, pa je eden izmed najstnikov imel domotožje, in je neutolažljivo jokal. Solze so polzele. Kar naenkrat se je 15-letnik vstal, se vsedel zraven njega, položil roko na njegovo rame ter mu nekaj rekel. Obraz domotožnika je ostal isti, le solze so nehale polzeti. Odrasli smo se spogledali, se zdrznili in opazovali, kako je ta 15-letnik naredil nekaj, kar bi mi želeli. Kar bi mu mi rekli. Kar bi mu mi svetovali. Veste, ko vidite, TO JE TO. Še je upanje. Še. Od tega najstnika se je celotna skupina učila vseh deset dni. Postali so kompaktna skupina, ki je zmogla potolažiti "enega izmed njih". Alen mu je bilo ime. Ko smo ga pohvalili niti ni vedel, čemu in kaj. Alen, ja.
Otroci, ki zmorejo s svojo iskrenostjo reči:
"Ti si najboljši pogovor majstor ever."
"Pogrešal te bom."
"Saj ne živiš tako daleč od mene, da me ne bi mogla pridet pogledat."
"Pogrešal te bom, ampak imam mamico rad, veš."
"A mi boš za rojstni dan spekla torto in kupila bagra?"
"Vi se res znate pogovarjat."
"Hvala vam. A vas lahko objamem?"
To je edino, kar delim NAGLAS, vse ostalo bo vedno ostalo TU - pssssst.
Otroci me vedno kupijo.
Ne, otrokom se niti kupiti ne dam. Ne zmorem.
Otrokom se dam na pediestalu, ker vem in začutim, kdo to potrebuje. Pa četudi samo rešim mobitel, polnilec, trn v peti, rano, solzo, strah, nočno moro ali temo. Pa četudi sem samo rame in uverturna pesmica "Commercial break."
Hvaležna sem, da sem bila lahko del te dragocene izkušnje za katere sploh nisem imela besed. Samo občutki, ki so prevevali moje telo in src. Hvaležna, da sem se naučila, da so trenutki osebnega stika vredni na mač in na tač.
Hvaležnost ni kar tako in jo ne smemo jemati "for granted", ker se lahko sprevrže v to, da s svojo samovšečnostjo postanemo to, kar najmanj želimo, da bi postali.
In spreleti me, ko se spomnim jutranje kave, radosti, podzravov, humorja, solz, žalosti, veselja, radovednosti, jutranjega morja, Televrina, plesa, učenja, motiviranja, jutranje telovadbe, peke, kuharije, rojstnodnevnega presenečenja, smrti, popustov v Nerezinah, meduz, cvetenje morja, moje plaže, 5 minut zjutraj, večernih pogovorov, skritega prijatelja, vodne aerobike, košarke s froci, glasbe na zvočniku, plesa odraslih z motom "za otroke gre", majhnih stvari.....
Hvala ti, svet.
Tk-tk - pa si zadet. Kot cuker v žilo.
Sem brez njega.
Spreleti me....
No, to, da sem po skoraj 20 letih zopet prišla v Nerezine, kjer sem kot otrok, najstnica in kasneje pozna najstnica izkusila in podoživela vsa tista čustva, vse tiste ljubezni, vse tiste iskrivosti, vse tiste srčnosti in vse tiste zgodbe, je pa druga zgodba. No, poslovila se nisem. To sem lahko opazila, ko hodiš po košarkaškem igrišču, nerezinski plaži in tej in oni stezici.
Nerezine, I am back.
Svet, hvala ti za to.
Cenim.
Djevojka sa sela
Vsako toliko časa se sprašujem, do kdaj bom zdržala jaz, pa odgovore vedno najdem v otrocih. To je tisto, kar me je vedno "gor držalo". To, koliko se lahko od njih naučim, ko jim prisluhnem, jim pomagam skozi stiske in dileme, ko skupaj naredimo nekaj, kar nas vrže na tire zadovoljstva in sfere "O.K. je biti jaz". Ko vemo, da z besedami se vse DA, če se zna. Uf, še rima se. Ja, z besedami moraš znati. Tega se še vedno učim, ker vedno se lahko izpopolniš in rasteš. To je nazadnje rekla eno pametno mlado dekle v koloniji, ki v sistemu ni zdržala. Eno pametno dekle, ki je pripomoglo k temu, da sem v tej koloniji zdržala skoraj brez "ran" in me vpeljalo v svet otrok, odraslih in celotnega pedagoškega vodenja.
Glejte, ni vsak za delo z otroki. Ali pa z ljudmi. Ni. Trdim in govorim ter apeliram na vse, da bi morali za delo z otroki imeti najtežje preizkuse vsi, ki karkoli delajo z njimi. In ne enkrat.
Dodatna strokovna pomoč je bil "moj" naziv - si lastim to pravico, čeprav bi bil lahko na mojem mestu kdorkoli drug. Dodatna strokovna pomoč, poleg pedagoškega vodenja, vzgojiteljev skupin, pomočnikov in zdravnice. Zelo dobro utečen stroj. Svet v malem. Ljudje, ki s svojo prostovoljnostjo odpirajo nekaj, kar se mogoče niti ne zavedajo. Nekaj vrednega. Nekaj izredno zahtevnega, a izpopolnjujočega. Nekaj, kar ti bo ostalo v spominu za vedno, če to na tako gledaš. Nekaj, kar moraš preživeti, zdržati in sobivati. Ljudje, ni tako lahko. Verjamete?
Enajst dni v koloniji kot dodatna strokovna pomoč je bila daleč najboljša izkušnja v mojem življenju. Daleč. Tako kot tista, ko sem šla s froci na "Vikend za bistre glave" na neznane lokacije, kot tisto, ko sem šla v deželo najstarejše vladajoče kraljice z avtobusom in kot tisto, ko smo izpeljali mediacijski tabor s 50 froci v šoli, kot tisto, ko sem delala kot študentka na področjih, kjer nihče ni imel velike želje delati. Nepredvidljivost je tista, katere se večina njih ustraši ali pa jo regulira na različne načine. Tudi nefunkcionalne.
Ljudje, to je bila neprecenljiva izkušnja.
Neprecenljiva na mač.
Vsak dan je bil prežet z dejanji otrok, ki so v tem sistemu delovali kot urca, se malce ustavljali in zaostajali, prehitevali in sledili svojemu toku. Z dejanji otrok, ki so se stopili v eno celoto otrok, katerim je bilo omogočeno, da gredo na morje samostojno, odgovorno na drugačen način kot je to s starši. Uf, brez njih. BREZ NJIH.Tam, kjer vlada neka struktura, kateri se moraš prilagoditi, jo upoštevati, če ti paše ali ne. Kjer v skupinski dinamiki 10-12 otrok bivaš deset dni ter deliš z njimi vse svoje skrivnosti. Kjer ti tvoj vzgojitelj postavlja meje, ti prisluhne, te vodi in zdrži s s tabo in z vsemi tvojim strahovi. Kapo dol vsem vzgojiteljem prostovoljcem - ljudem, ki to ŽELIJO delati. Res. Od njih sem se tudi veliko naučila. Otroci, od katerih sem se naučila to, kako lahko vrstniki veliko bolj in na drugačen način pomagajo vrstnikom z besedo, empatijo in tem, da so ljudje. Veš, tisto, "otrok otroku", "človek človeku" vse. Veš tisto, ko naredijo nekaj, kar so jih naučili njihovi starši ali pa jih je naučilo okolje, pa strmiš in ne moreš verjeti, da zmorejo toliko sočutnosti, empatije in ljubezni. Pa tudi otroci, ki zmorejo svoje stiske izkazovati na način, na katerega nisi navajen, pa je tako blizu tem otroku, da se te dotakne.
Otroci, ki zmorejo na tej človeški ravni nekaj VEČ, da te zmrazi, da se ti orosi oko in da se obrneš in zadržuješ emocije. Teh dogodkov je bilo za knjigo. A vendar ne morem pozabiti enega, ko smo vsi odrasli dobili cmok v grlu. Ko je množica stotih otrok sedela v krogu, pa je eden izmed najstnikov imel domotožje, in je neutolažljivo jokal. Solze so polzele. Kar naenkrat se je 15-letnik vstal, se vsedel zraven njega, položil roko na njegovo rame ter mu nekaj rekel. Obraz domotožnika je ostal isti, le solze so nehale polzeti. Odrasli smo se spogledali, se zdrznili in opazovali, kako je ta 15-letnik naredil nekaj, kar bi mi želeli. Kar bi mu mi rekli. Kar bi mu mi svetovali. Veste, ko vidite, TO JE TO. Še je upanje. Še. Od tega najstnika se je celotna skupina učila vseh deset dni. Postali so kompaktna skupina, ki je zmogla potolažiti "enega izmed njih". Alen mu je bilo ime. Ko smo ga pohvalili niti ni vedel, čemu in kaj. Alen, ja.
Otroci, ki zmorejo s svojo iskrenostjo reči:
"Ti si najboljši pogovor majstor ever."
"Pogrešal te bom."
"Saj ne živiš tako daleč od mene, da me ne bi mogla pridet pogledat."
"Pogrešal te bom, ampak imam mamico rad, veš."
"A mi boš za rojstni dan spekla torto in kupila bagra?"
"Vi se res znate pogovarjat."
"Hvala vam. A vas lahko objamem?"
To je edino, kar delim NAGLAS, vse ostalo bo vedno ostalo TU - pssssst.
Otroci me vedno kupijo.
Ne, otrokom se niti kupiti ne dam. Ne zmorem.
Otrokom se dam na pediestalu, ker vem in začutim, kdo to potrebuje. Pa četudi samo rešim mobitel, polnilec, trn v peti, rano, solzo, strah, nočno moro ali temo. Pa četudi sem samo rame in uverturna pesmica "Commercial break."
Hvaležna sem, da sem bila lahko del te dragocene izkušnje za katere sploh nisem imela besed. Samo občutki, ki so prevevali moje telo in src. Hvaležna, da sem se naučila, da so trenutki osebnega stika vredni na mač in na tač.
Hvaležnost ni kar tako in jo ne smemo jemati "for granted", ker se lahko sprevrže v to, da s svojo samovšečnostjo postanemo to, kar najmanj želimo, da bi postali.
In spreleti me, ko se spomnim jutranje kave, radosti, podzravov, humorja, solz, žalosti, veselja, radovednosti, jutranjega morja, Televrina, plesa, učenja, motiviranja, jutranje telovadbe, peke, kuharije, rojstnodnevnega presenečenja, smrti, popustov v Nerezinah, meduz, cvetenje morja, moje plaže, 5 minut zjutraj, večernih pogovorov, skritega prijatelja, vodne aerobike, košarke s froci, glasbe na zvočniku, plesa odraslih z motom "za otroke gre", majhnih stvari.....
Hvala ti, svet.
Tk-tk - pa si zadet. Kot cuker v žilo.
Sem brez njega.
Spreleti me....
No, to, da sem po skoraj 20 letih zopet prišla v Nerezine, kjer sem kot otrok, najstnica in kasneje pozna najstnica izkusila in podoživela vsa tista čustva, vse tiste ljubezni, vse tiste iskrivosti, vse tiste srčnosti in vse tiste zgodbe, je pa druga zgodba. No, poslovila se nisem. To sem lahko opazila, ko hodiš po košarkaškem igrišču, nerezinski plaži in tej in oni stezici.
Nerezine, I am back.
Svet, hvala ti za to.
Cenim.
Djevojka sa sela
