ALI JE ŠE KAJ PROSTORA NA JUGU?

JUG SE JAVLJA. Srčni ljudje. Tisti, ko prvi trenutek, ko jih srečaš, veš, da imajo nekaj, kar nimajo vsi ljudje. Neko posebno noto ali dovtip, ki te spominja na vse tisto, kar je prav v življenju. Nekaj tistega tako preprosto naravnega, da želiš ostati tam več časa, in predvsem dlje. Nekaj tistega tako blizu tebi, da ne moreš verjeti, da obstajajo in se gibljejo z neko posebno tankostjo gibanja. Ljudje, ki te objamejo, brez objema. In te prepričajo, da si ti poseben, ne oni. In ti dajejo vedeti s svojo skromnostjo, lahkotnostjo in srčnostjo, kako pomembni so drugi ljudje, čeprav so v resnici oni tisti brez katerih svet ne bi bil takšen kot je. Definitivno.

V življenju ne srečaš veliko teh ljudi, ker si pogosto fokusiran na tiste, ki ti delajo sive lase ter tvojo amigdalo razburjajo, da sploh ne veš, da imaš srednje možgane, s katerimi lahko funkcioniraš in bi moral. Te ljudje, ki živijo v nekem svojem svetu, teh ljudi sploh ne zmorejo razumeti. Niti približno. Želijo, vendar se pogosto ustavijo na tisti prelomni točki, ko jih tako hitro vrže nazaj v njihovo orbito, kjer se počutijo varne, da okategorizirajo te ljudi za "nekam posebne", "živeče v svojem svetu" in "srčnjake, ki ne razumejo sveta.

Znano?

Veste za črno-bel svet, ki nam ga vsi želijo sproducirati, ne, ups, ki je sproduciran, postaja smešen, ko nisi vpleten ali vključen zraven. Svet mavrice, barv, odtenkov, prosojnosti, tankočutnosti in pristnosti, ki je tako občutljivo zadetkoven. Ti ljudje vseh mavričnih dovtipov, "frjolčastih" barv so ljudje zaradi katerih je svet boljši. Ti ljudje ga delajo boljšega. Ti ljudje ustvarjajo neko posebno noto življenja, da ti zastane dih na vsake toliko časa. Tako preprosto, vzamejo ti ga, pa četudi je to za 23 sekund, ko tvoj src ne bije več. Ker drhti. Ker jemlje zamah in zalet. Ker se pripravlja na skok. Ker čaka na to, da bo skočil v ta bazen srca. Transparentnosti ne prepoznava, ker se zliva v to, kakor da se ni nič zgodilo in nam umirja korak. Severa Gjurin prepeva: 
"Kakor, da se ni nič zgodilo, si mi vdihnil nov zrak. Vračam se domov. Divje vode se vzpenjajo čez krov in moje temne gore se lomijo na pol. Kakor, da se ni nič zgodilo. Zlil si se v moje srce. Kakor, da se ni nič zgodilo, našel si moje ime. Kakor, da se ni nič zgodilo, si umiril moj korak. Kakor, da se ni nič zgodilo, si mi vpihnil nov zrak."

Ti ljudje se velikokrat niti ne zavedajo, kakšen pomen in vlogo imajo, ker so toliko osredotočeni na to, da delajo stvari instinktivno, naravno, brez zadržkov in neobzirajoč na vse. Seveda morajo videti smisel v tem, kar delajo, če ne se tega sploh ne lotijo. Svet, črno-bel, razumejo, vendar ga ne želijo in se odbijajo od njega na različne načine. Ne da ne bi zmogli, ne želijo. Prav imajo. Tako prekleto prav.

Srčni ljudje nas nekako pogosto najdejo ne glede na to v kakšnih življenjskih okoliščinah se znajdemo. Najdejo. Kot da nas zavohajo, da zadrhtimo z vsem svojim bitjem, ker pomislimo, da bi želeli biti za odtenek blizu - njim. Za odtenek. Kot da jih je nekdo poslal, ker jih v tistem trenutku potrebujemo, da so naš veter za naprej ali naš ogenj ali naša voda. Kot da se "nasjajijo", da bi nas ustavili, da razumemo vso to našo temo. Da jo ustavimo. Da prekličemo vse tisto, kar je globlje od bolečine. Da odrinemo v ta njihov svet, v katerega nas vlečejo na mač. Da začnemo razumeti, kaj je tisto tako pronicljivo, a pomembno. Zame. Zate. Za svet. In za ljudi v njem.

In v kolikor bi želel kdo iz tistega belo-črnega sveta te ljudi kako poimenovati, zbanalizirati stvari, ki jih počnejo ali jih predstaviti svetu kot tiste, ki malce lebdijo nad zemljo in ki so tako drugačni, imam novico zanje: "Še je prostora na jugu. Zanje. Še. Na mač. Na tač. In upam, da ga nikoli ne zmanjka."

Pred enim mesecem sem prejela vabilo na 50-letnico človeka, ki ga najbolje poznam kot starša, katerega otroci hodijo v mojo šolo. Kot Brežičanka ga poznam od prej, iz različnih krogov ljudi. Veste človeka, ki sije s tisto svojo preprostostjo, in ki te znova in znova sezuje...tudi z balerink ali 10cm pet ali all stark ali tenisic (brežiški izraz namerno uporabljam), da te ustavi in vrže v neko drugo orbito. Ob vabilu sem zanemela, saj si je želel deliti ta rojstni dan z ljudmi, ki so stopili v njegovo življenje na tak ali poseben način. Da proslavimo. Povabil je Severo Gjurin, katero obožuje, ter napolnil viteško dvorano Posavskega muzeja Brežice ljudi, njegovih ljudi, ki so darila zanj namenili Sončku Maribor. Tako je želel. Za otroke. Za otroka s cerebralno paralizo njegovega prijatelja. Polna dvorana ljudi. Pogledov gor in dol, levo in desno. S krajšim govorom in Severo, ki je povedala, čemu je prišla na rojstni dan, ker drugače tega ne počne. Vsedel se je v 10 vrsto s svojo srčno družino ter v svojem obsijanem stilu privoščil vsem nam to, kar Severa Gjurin tudi lahko da. V njegovem govoru, v katerem je bilo čutiti toliko preprostosti in genijalnosti, katero premorejo vsi nadarjenci, je nasmejal dvorano in ti dal vedeti, da je bistvo, kljub temu, da je nevidno, v NAS. V tem, kako in na kakšen način gledamo na svet in na ljudi. V tem vsem sem dojela nekaj, zato tudi delim vse to, ker drugače ne bi, da je še veliko prostora za ljudi, ki sijejo na druge. Da ga moramo poiskati in ga prekleto narediti zanje. Da je ta svet na tako dotakljiv način boljši zaradi njih. Da ljudje, ki naredijo nekaj, da vključijo tebe, da skoraj težko zadržuješ solze, ker delaš nekaj dobrega, so .......THE ONE(S). So. Brez njih ne bi bil ta svet le luknja. Ozonska. Brez njih ne bi bilo vsega tega. To jaz imenujem "to je to." Ko izgubiš vse besede in lahko le čutiš to polnost celotnega prostora dvorane ljudi, ki čutijo nekaj, kar se težko opiše. Se čuti. Se je čutilo. Njegov svet. Njegove vrednote. Njegov fokus. Njegovo vizijo.Njegovo srce. Njegov kozmus.
Omenil je tri ženske v njegovem življenju ter mamico otroka, ki ima cerebralno paralizo, ki je prišla pred nas. Z besedami. Tk- tk, pa te zadane. Vse. Celoten paket.

Včeraj, kljub izredno napornem službenem dnevu, se je moj svet zdel tako enostavno preprost proti vsem tem, kar sem tam doživela ali se primerjala. Vse je vse zapisalo v mojih možganskih sinapsah, amigdali in srednjih možganih, srcu in telesu. Vse. Ni druge. Več stvari. Več ljudi. Več oči. Več pogledov. Več hrbtov. Več besed. Več smeha. Več preteklosti. Več sedanjosti. Več prihodnosti. Vse tisto, kar smo pustili, kar imamo in kar mislimo, da bi lahko bilo. Trenutek, ki ga ne moreš pozabiti. Za vedno. Ste mislili, da bom delila še kakšen "small talk detajlič"? Bom. Brez teatralnosti, ker je niti ni bilo. Ste dvomili v to? Ni potrebe. 
Stojimo, se pogovarjamo in ustvarjamo "zgodovino". Gneča povsod. Ogromno ljudi s samimi nasmehi na obrazih. Z izjemami. Z mladino okrog nas. Dva natakarja sta ves čas hodila k nam z vinom, kljub temu, da moj kozarec ni bil prazen, ter me nežno nagovarjala s steklenico in prosečim izrazom. Da res moram. Gledala sem jih, se ubranila enkrat, nato pa sta se še kar naprej vračala. Tak vpliv imam na vino in gospoda. Kot da sta imelo tajno nalogo/misijo. Sta že vedela čemu. 
Ne, in nista me zgrešila, kljub mojim 180 centimetrom, ter se uspešno vračala. Postanki so bili kratki, a jedrnati. Pristanek tudi naslednji dan. Z nasmehom na obrazu sem zaspala in si rekla: "Točno takšno 50-letnico bi imela." Moja srčna prijateljica je rekla: "You cannot beat this." Točno to. Točno to. Manjka mi še kakšen centimeter, kakšen percentil in kakšna distanca. 

Djevojka sa sela