JUG SE JAVLJA. #BMM2019.
Devetič. Težko bo to. Izredno težko. Nisem na prvo žogo. Več kot pol leta nisem
pisala. Ni šlo. Včasih v življenju preprosto nekaj ne gre. Nikakor. Ne samo, da
ni nekega feelinga, ampak ni besed. Beseda ima vedno pomen, takšen ali
drugačen. Beseda zmore zadeti, ustreliti, prilepiti, zaslepiti in pritisniti na
vse tiste ventile, ki jih imaš, pa sploh nisi vedel, da jih imaš. Beseda zmore v odnosu narediti veliko vsega - tako na eni strani kontinuuma kot na drugi. Beseda zmore
to, za kar je rojena. Živeti. Ne more, kar tako umreti. Ne more, kar tako oditi.
No, to celo lahko, odide in se vrne. Kar tako, ker jo nekdo vrže iz tega
preprostega gospodinjskega lajfa vsakdanjosti, zanemarjenosti in
brezizraznosti. Tako enolično vsak dan, da se preživi in da se gre naprej. Ker
nenehno ti vsi govorijo, kako moraš iti naprej, kako moraš biti v stiku sam s
sabo, kako moraš biti hvaležen, da imaš ljudi okoli sebe, ki ti stojijo ob
strani in kako stavek "ne morem", ni besedna zveza, ampak jo moraš
zamenjati z "moram" oziroma riniti naprej. Veš, tako kot tisto, ko
moraš za staro/novo leto jesti svinjino in ne piščanca. Da greš naprej.
Nebuloza 1. Kaj če ne moreš? Kaj če ne gre? Kaj če obstaneš? Kaj če te stvari
tako posrkajo, da ne zmoreš? Kaj če se ukvarjaš preveč s stvarmi, ki te
prevzamejo drugje? Znano? Mogoče se boš zdrznil in trznil in boš šel naprej,
ampak je to drugače iti naprej. To je tisti "iti naprej", ker greš,
greš in greš in se ne ustavljaš, ker ne smeš. Ker če se boš ustavil, boš
obstal. To je tisto, ko so nekatere druge stvari bolj pomembne ali si jih samo
Ti dal v ospredje. Ostalo pa mora počakati. Ja, to. Prioritete. Čeprav tudi pri
teh, nekdo vedno pravi, da je le pomembno, kako načrtuješ. O, to in socialne
veščine. Moji najšibkejši točki. Bili. Se upam, tudi na glas povedati. S
temi veščinami si na nek način lajšamo življenje na mač in na tač. Ste vedeli?
Blagor vam. Jaz sem dolgo le-te veščini štela za
"nočežetreba,dajihimaš", pa jih imej(mo). Zagotovo je med vami tudi,
kdo, ki mi je blizu. Zagotovo. Socialne veščine - le kaj ima to zveze z
#BMMjem? No, to je ta pristnost, ki jo začutiš pri
nekaterih ljudeh brez, da bi bilo potrebno fejkat. Enostavno. Pure simple.
Začutiš. Ne potrebuješ sploh veliko besed. Ne potrebuješ učenosti ali materialnih dobrin. Nope. Ko začutiš in zmoreš vse to ubesediti, potem je to ta pristnost odnosa. Pristnost na mač.
To pristnost sem začutila to
leto. Vi niste?
BMM ni več event, katerega je potrebno oglaševati, čeprav se je tudi
Radio 1 znašel v tem, da je prodajal BMM letos ali je bilo ravno obratno. Ti
radijci vedno mislijo, da navadna populacija ljudi ne ve, da se vsak oglas,
vsaka beseda in reklama giblje okoli tega - promocije, samopromocije in reklame
na mač. Vemo. Vemo, da je vsak singl, vsaka reklama, vsak oglas denar. Vemo, da
je zato težko priti do neke vrste glasbe, ki ni samo denar. Ker dobra glasbe
nikakor ne more biti samo denar. V smislu, dejmo čimprej čim več ljudi
priklicati in čim več zaslužiti. Tako u izi. Si predstavljate Modrijane (vem,
sedaj bo zagotovo kdo rekel, da ne razumem te glasbe) na drugi strani pa Rudija Bučarja z
bosimi nogami in kozarcem rdečega? Si? Nebuloza 2. Sploh to dvoje
primerjati. Vem. Včasih, mi je šlo boljše s primerjavami. Vem.
Dobra glasba je kot eleksir za
vse tiste, ki zmorejo slišati dobro glasbo. To me je naučil eden od biserov, ko
je s svojim nekonvencionalnim okusom za glasbo pokazal, da glasba ni stvar množice,
hitenja, norenja, kričanja ali drvenja. Razen v primeru kraljev in kraljic
glasbe. Imam jih kar nekaj. Pač tistih mojih. In prosim, ne me narobe razumeti,
tudi Modrijani so "glasba" in naredijo svetoven žur. To mi vsi
nenehno govorijo in cenim tudi druge zvrsti glasbe. Razen "trasha" (to je ta nov
izraz), mi smo temu rekli šund ali shit glasba. Angleščini se nikakor ne moremo
izogniti. Mogoče je tudi to vpliv mojih dveh let v prestolnici ter druženja z
naturščiki Barja. Who knows?
Sinonim za dobro glasbo je za
vsakogar zelo različen. Zelo. Severine nihče ne uvršča v dobro glasbo zaradi
zadnjih let druge smeri v njenem glasbenem pristopu, a vendar je zame album z
Matijo Dedičem eden izmed njenih najboljših albumov. Dobro, ostajam na terenu
bivše Yuge, kjer šelesti od dobre glasbe do tiste, ki jo zelo hitro pozabiš.
Gibonni je eden izmed kraljev hrvaške scene, zame od nekdaj dovtipen tip, ki
svojo glasbo živi. Ki je za album MIRAKUL prodal skoraj vse, da ga je lahko
izdal. Veste, tisti tip človeka, ki bo za kakovost naredil vse. No, tukaj gre
pristnost odlično skupaj. Gibonnija ne bi mogel nikoli začutiti, če ne bi bil
tako downtoearth, kot on to zna biti. S svojo tankočutnostjo naredi ta
svet dotakljivejši. To zmorejo ti nadarjeni dotakljivci. Od nekdaj ga poslušam. Ker ga moraš poslušati, da bi ga
razumel. Da bi ga začutil. Moraš tudi vztrajati z njim, ker ne dovoljuje
površinskosti, ki je lažja. Lažje je narediti torto s keksnim
dnom kot speči bikvit. Vem, vem, prave tortarke, se bodo takoj strinjale z
mano. Glej, ker biskvit ne zmore vsak narediti in če že se lotiš, tudi ne uspe
vedno, kajne? Tako je tudi s pristno glasbo.
Po Nuši Derendi, Aleksandru Mežku, Alyi, Klemnu
Slakonji, Manoucheu in Siddharti, je sobotni večer nakazoval, da bo nekaj samo
za tiste, ki Gibonnija spremljamo od nekdaj. Tako srčno. On je nedvomno kralj
src in duš, ker se s svojo dotakljivostjo dotakne res vsakogar. Tebe. Mene. Njega.
Njo. In tudi tokrat je bilo tako. V Brežicah ni prvič. Vedno občutim pri sebi, da kot
majhen otrok pričakujem tisto, kar CD (sorry stara šola) ali youtube ne zmoreta
prinesti na krožniku. Nekaj tistega TEGA, da me bo očaral, da me bo zadel in da se bom vrnila v nek drug čas. Tako, tk tk.
A se še kdo poigrava s tem? No, in s svojim
prihodom na oder je naredil nekaj, kar lahko naredijo le ljudje, ki se samo
pojavijo in naredijo nekaj velikega. S svojo pristnostjo. Komad za komadom. Od
prvih začetkov do danes. Tako en lahek sprehod. Ko je takoj naredil interakcijo z množico, ko je dekle zaprosil za šilt kapo za svojega kitarista. Veš, šilt
kapa. Saj vemo, da ni šlo samo zanjo. Ta preprost odnos. To. Ker Gibonni dela to.
Njegove pesmi te popeljejo v ta svet čutnosti, iskrene sreče, ljubezni in
bolečine. Kot vrtiljak, ki ti ne dovoli dihati, ampak čutiš le bitje srca. Bije na mač. Bum-bum-bum.
Koncerti me vedno prelevijo v nekoga drugega. V neko »pjevačico, plesačico,
backvokalko« na mač. No, določeni koncerti. Čeprav sem od nekdaj rada plesala.
No, se tudi zvijala, ko je bilo treba. Priznam. Gibonni je stopnjeval svoj izbor
glasbe tako, da ni publike »podžigal«, da bi kričala, ampak jo je navajal, da
mu je sledila v tej njegovi prezenci. Tišine. Umirjanja. Stika s sabo. Stika z
občutji in s feelingom glasbe. Feelingom, da slišiš, kaj govori. To on vedno
odlično naredi. Moja najboljša prijateljica me naenkrat prekine in reče: «A ti znaš
vse njegove komade?« Smeh. Glej, tudi, če ne znam, zelo hitro padem notri. Ljudje,
skoraj vse njegove albume imam. Vse. Ko je imel še dolge lase, je imel eno drugo
prezenco. Od Mirakula pa je drugačen. Tako nemnožičen, čeprav ravno s tem
privlači množice. Ko je spregovoril,da ima občutek kot da je na morju, ker ima na desni strani vodo, pred sabo svetilnik in množico poletnih ljudi, me je dobil na mač. Povsem dobil. No, vsaj mislila sem tako.
Po dobri uri in pol je sledila OPROSTI, tudi s to pesmijo sem
povezana. A kdo ni? A kdo ni povezan s kakšno glasbo? Njegova odločitev, da gre
dol iz odra ni vznemirila samo mene. Vznemirila je poleg ostalih ljudi, tudi
varnostnike in vse organizatorje. Sem prepričana. Kar naenkrat je ubral
sredinsko pot in se počasi približeval med ljudmi ter se ustail točno tu, kjer
smo bile me. Točno tu. Podobno je naredil v Mc Brežicah pred leti, kjer sicer nisem bila tako
blizu. Tokrat je bila ta bližina tako blizu, da je kričala. Žgala v lica. Butala kot morej v skale. Nato je obstal. Njegov pogled je bil tako.....Nato je z besedami
premaknil celotno množico, da je malce povadila kolenske obroče, navzdol,
skupaj z njim. Ta tišina, ki se je naenkrat vzpostavila, razen tistih, ki so s
telefoni škljokali in se mu nastavljali, se je širila kot toplotni obroč. Uf, uf, uf. Ni se dal motiti. Vsi smo bili "downtoearth" skupaj z njim. Ko smo
vstali, je tukaj z nami vzdržal še nekaj minut, ki so se meni zdeli dnevi. Nato
je odšel na levo, kjer se mu je ena srebrnopinklasdeklina prilepila, kar je
motilo še njene prijatelje, da so ji pomagali odlepiti se. Šel je naprej. Ta trenutek
očarljive preprostosti, te prisotnosti v srcu in telesu, te nepredstavljive energije. Veš, tisto, ko imaš nasmeh na ustnicah, in ne zgine. Kot
tetovaža na tvojem telesu. Brez dotika.
Zadnje pesmi so nakazovale, da bo tudi to
slovo izredno težko. Vedno je tako pri pravih ljudeh. Kar naenkrat se je pred mano postavil 12-letni šolski
biser, me pozdravil, nato pa obstal tik pred mano. Nisem se dala motiti v svojem moodu.
Njegov prijatelj me je ves čas opazoval in se obračal. Veste, to je ta šolska scena – nikoli ne
moreš biti človek, vedno te gledajo v neki drugi luči. Čeprav mi ta njegov
prijateljček ni bil znan, me je opazoval ves čas. Kar naenkrat je postavil
vprašanje BMM 2019:«A ti veš, kdo to poje?«
Sem mu povedala. Mlade je
potrebno učiti, kajne.
Zaključil je s tem, kar se je enostavno
dotaknilo ne samo mene, ampak množice. »Gledaj, možda sam je glup, ali znate
ovi telefoni in youtube to je nočna mora za mene.«
Sporočilo, ki ga je vrgel v množico, je požela aplavz pri večini. Razen tistih, ki so živčno skrivali mobitele in eni, ki se niso dali motiti in so škljokali naprej.
"Dejmo ugasniti vse te elektronske
naprave.
A zmoremo mi to?
A moremo mi biti z njim v tem trenutku na
mač in na tač?
Da se samo začutimo. Povežemo. Dihamo.
Dotakljivo smo.
A zmoremo?"
Z besedami preroka. Z besedami nekoga, ki
glasbe ne bi mogel ustvarjati na takšen način, če ne bi bil v stiku s sabo.
Evo, točno to mu zavidam. Točno to. To, da ne glede na vse, zna biti s sabo.
To, da je pozdravil Oliverja ni
slučajnost. Ni. Ob njegovem govoru na pogrebu, sem si rekla:«Takšnega prijatelja
bi si jaz želela. Takšnega človeka.«
Elemental je imel nezahvalno vlogo, vendar so naredili svetoven špil. Niso imeli druge izbire.Kljub temu, da sem bila pod vtisom Gibota, sem imela še moči za "miglanje in plesanje". V zraku si čutil ves tisti naboj emocij, ki nikakor ni mogel zginiti. Ni šans. Preplavil je to brežiško morje.
In veste kaj ob koncu moram še to:
BMM, you did it again.
Vso
to čutnost vam je uspelo priklicati na dan za par dni. Vso to energijo.
Ves ta src.
Vso to telo.
Hvala Ti, BMM.
To kar delate je ….brez besed.
Hvala ekipi, ki je zmogla ta presežek, kar
je na mojem jugu res redkost. Brežiški WOODSTOCK - to je to.
Brezmejno sem hvaležna temu, da je kvaliteta prepoznana in da jo prepoznajo vse ciljne skupine. Vse.
K.O.N.Č.N.O.
Naj tako ostane.
In Hvala, ker niste poslali varnostnikov za Gibotom. To je bil najboljši del."U libar svojih dugova, upiši mene. Jer odavno te kupujem, s onim šta si htijela čut. Od straha, da ne potone tvoja ljubav za mene, kao pčela u žlici čaja....ja nemam razloga za strah." In to, da sem začutila, da sem živa. Again.
Djevojka sa juga
