JUG SE JAVLJA. O dobrodelnosti
vsako leto razmišljam. Vem, da tudi vi. Vem, da se tudi spreminja naš pogled na
dobrodelnost. Ne samo pogled, tudi mišljenje in razmišljanje. Predvsem zaradi
časa, v katerem živimo. Vse bolj. Kakor nas napada kriza, vse bolj govorimo o
dobrodelnosti in vse manj pozitivne naravnanosti imamo do nje oziroma vse manj potrpljenja do le-tega. V zadnjih letih
sem bila aktivno vključena v dobrodelne akcije tako ali drugače kot večina
ljudi, s katerimi sem se srečevala. Tudi dobrodelne organizacije in ljudje
vidijo težave, o katerih ljudje niti ne razmišljajo na tak način, kakor če bi
bili v istem kotlu. Vsak je na svojem bregu razumevanja. Ljudje, ki se
ukvarjajo z dobrodelnostjo večino svojega prostega časa, znanja in energije
dajejo v to, kar verjamejo, da je prav in da bi moralo biti. To so ljudje, ki
imajo cilj in vizijo, da so dobrodelni za nekaj časa, za vse življenje in z
namenom. Nihče me ne bo prepričal, da greš v dobrodelnost, kar tako. Motiv je
vedno v ozadju. Motiv pomoči. Motiv dobrih dejanj. Motiv v okviru tega se
pojavlja sredi akcij in priložnosti. Motiv, da imaš občutek tega, da nekomu
daš, ker ti imaš in lahko. Motiv, da se boljše počutiš, kadar daješ. Motiv, da želiš dati. Ta zadnji
je tako kot pri Bloomovi taksonomiji ciljev najvišja stopnja. Zadoščenje ob
dajanju. Brez vseh navlak, brez vsega kar pride zraven in brez vse ceremonije.
V svojem življenju dajanja sem
začenjala razumeti ljudi na različne načine. Opazujem jih, kaj jim pomeni
dobrodelnost in kaj je bistvo vsega. Dobrodelni ljudje, ki imajo neverjetno
potrebno po reklami in samopromociji se vse bolj pojavljajo okrog s pretvezo,
da jim to sploh ni pomembno, vendar da morajo izraziti in povedati krogu
ljudem, če že ne veliki sredini ljudi. V vsem tem sem se naučila, da največji
dobrotniki ali dobrodelneži ne dajejo na velik zvon svoje dobrodelnosti, niti svojih
dejanj, niti svojih misli, niti tega, koliko so dobrodelni.
Pred leti sem bila deležna zgodbe
gospe, ki je želela pomagati tako, da ni želela, da povemo ljudem, katerim bi
pomagala. Anonimen dobrodelnež. Takrat sem razmišljala, da si nisem znala
razložiti, čemu bi želela ostati anonimna, če naredi nekaj dobrega. Če naredi
nekaj takšnega, kar si bo ta otrok ali družina zapomnila za vse ljube čase.
Gospa mi je po telefonu zagotovila, da je tako najbolje, saj se drugače njena
dobra dejanja sprevržejo v nekaj, kar si ne želi.
Dobrodelneže, katere sem spoznala
na moji poti, so bili tisti, ki potrebujejo potrditev in tisti, ki je ne
potrebujejo s strani okolja. Okolje je tisto, ki potrdi tisto, kar narediš
dobro? Res?
Koliko ljudi v naši dobri
državici naredi dobre stvari, pa niti ne vemo. Koliko mojih bližnjih »srčnih«
to naredi brez, da bi oglašali ali govorili o tem. Veliko
jih je. In jaz vem, da so. In to je dovolj. In niso samo moji.
To je tisto, ko vidim, da je
romski biser dobil nove teniske. To je tisto, ko vidim, kako ljudje pustijo
polne košarice s hrano v trgovinah. To je tisto, ko nekdo pokupi vse čestitke
in kekse na bazarju preko telefona in noče akcijske cene. To je tisto, ko v steklen glaž za prispevke, da več denarja kot so vredni
izdelki, in to naredi tako, da nihče ne vidi. To je tisto, ko nekdo sovje nečake
štipendira, ker nima svojih otrok. To je tisto, ko nekdo pomaga svojcem s
kuverto brez besed. To je tisto, ko nekdo donira brez, da bi si želel reklame. To
je tisto, ko nekdo poišče vse sponzorje, napiše vsa pisma ter pove tako bežno
odgovornim ljudem. To je tisto, ko nekdo nameni ure in ure svojega dela v
nekaj, kar verjame. To je tisto, ko nekdo uredi stojnico brez besed. To je tisto. To je to.
Toliko o dobrodelnosti. Kratko in
jasno, pa bi želela povedati vsem tistim, ki morajo in želijo govoriti o tem,
le to: "Ne več dejanj. Več srca brez besed." Ker dobra dela so nekaj kar bi moralo biti »pričakovano«, ne
pa čaščeno in ovekovečeno s fotografijami.
Ja.
Je pa res, da se nenehno sprašujem,
kako to, da je moja preljuba državica postala dežela dobrodelnosti, ki se
utaplja v dogodkih in tistih, ki hlepijo po tem, da pomagajo? Kako to?
Do kod bo to šlo?
V srcu vem le nekaj. Tudi
dobrodelnost ima svoje zakonitosti, meje in srce. Ne verjamete?
Djevojka sa sela
