Otrok otroku VSE

JUG SE JAVLJA. Poletje. Kolonija. Otroci in mladostniki. Takšni in drugačni. Od povsod. Zveza prijateljev mladine omogoča vsem otrokom, predvsem pa tistim z zdravstvenimi indikacijami, Pomežik k soncu - otrokom iz socialno nespodbudnih okolij ter vsem ostalim otrokom, ki želijo družbo, morje in vse kar sodi zraven. Druženje. Bivanje. Odraslost. Odgovornost. Pomežik morja, sonca in topline. Krško. Brežice. Sevnica. Jug naše države - čeprav se bi, kakšen geograf skregal z mano na mač. ZPM Krško. Pred leti sem bila prostovoljka na ZPM Krško. Uf, leta nazaj sem bila v koloniji. Vem le, da sem se takrat počutila tako nekompetentno in nemočno, da bi kar pobegnila. Vsa ta odgovornost, ki je butala vame takrat, me je ubijala. Noro. Takrat je bilo vse drugače. Bila sem rosno mlada. No, niti ne tako. Biti prostovoljec je imelo svoj čar. Od tistih časov se nisem nikoli več odločila za kolonijo. Drugi izzivi, drugi časi, druga jaz. Priznam, malce sem pozabila, pa tudi to, da sem imela izredno "neprijetno" izkušnjo, ki me je skoraj odnesla, je botrovala temu, da me kolonije niti niso več pritegnile. O njej, kdaj drugič. Obljubim. Rečem le lahko, da ni vsak za kolonijo. Ni. Pika.

Z "glavo ZPM", ki s srcem in dušo dela za vse programe, ki jih ponuja ZPM, sodelujem že več časa. Skupaj rasteva v večini stvari. Nazadnje sva pri regijskem otroškem parlamentu, kjer sva svoje znanje, moči in sposobnosti odlično združila. O tem, da so kolonije naporne in da potrebujejo res celega človeka, mi je večkrat govoril. Tudi o tem, da bi združila moči. Ja, pa sem končno pristala. Da grem in se ponovno malce "preizkusim". 

Študij psihoterapije je nekaj pripomogel k temu, da sem si želela biti del kolonije. Del tega, da ne delaš "v pisarni", ampak na terenu z otroki, ki jih ne poznaš. Z otroki, ki niso del nikakršnega sistema in nas večinoma ne poznajo in ne vedo, kaj in kdo smo ter kaj delamo in počnemo. V sistemu.

Nikoli si nisem mislila, da bi lahko postala sistemska, ker sem vse več in vse dalj od sistema. Ne verjamete? Povprašajte. To me včasih tudi malce "tepe", vendar se ne dam. Sistem počasi začne rasti v tebi, v kolikor nisi poslušen, ubogljiv in "priden" ter te preraste, preslepi in te postavi v položaj, da moraš plavati z njim. Znan transakcijski terapevt Milivojević mi je nekoč rekel: "Plivaj, ili nečeš preživeti."  Ne, da se mu "pokoriš" in ponižno slediš, ampak poskušaš kljub temu sobivati. Hard task.Težak je ta boj. A vendar znanje vedno postavlja mejo temu, onemu in tretjemu. Zato tolikokrat trobim, kako je izobraževanje pomembno. Posebej, ko opazim mlade, sposobne ljudi, ki so odnehali zaradi različnih stvari v sistemu, ga zapustili ter želijo oditi svojo pot. No, to ni najslabše, da gredo svojo pot. Bolj me skrbi to, da vse več izredno uspešnih, pametnih, s svojo glavo razmišljujočih ljudi odhaja. Odhaja tam, kjer je znanje cenjeno. Odhaja ven iz sistemov, kjer ni posluha zanje in ker se ne čutijo slišane, sprejete in to, da bi lahko, kaj spreminjali. Noro, kajne?
Vsako toliko časa se sprašujem, do kdaj bom zdržala jaz, pa odgovore vedno najdem v otrocih. To je tisto, kar me je vedno "gor držalo". To, koliko se lahko od njih naučim, ko jim prisluhnem, jim pomagam skozi stiske in dileme, ko skupaj naredimo nekaj, kar nas vrže na tire zadovoljstva in sfere "O.K. je biti jaz". Ko vemo, da z besedami se vse DA, če se zna. Uf, še rima se. Ja, z besedami moraš znati. Tega se še vedno učim, ker vedno se lahko izpopolniš in rasteš. To je nazadnje rekla eno pametno mlado dekle v koloniji, ki v sistemu ni zdržala. Eno pametno dekle, ki je pripomoglo k temu, da sem v tej koloniji zdržala skoraj brez "ran" in me vpeljalo v svet otrok, odraslih in celotnega pedagoškega vodenja.
Glejte, ni vsak za delo z otroki. Ali pa z ljudmi. Ni. Trdim in govorim ter apeliram na vse, da bi morali za delo z otroki imeti najtežje preizkuse vsi, ki karkoli delajo z njimi. In ne enkrat.
Dodatna strokovna pomoč je bil "moj" naziv - si lastim to pravico, čeprav bi bil lahko na mojem mestu kdorkoli drug.  Dodatna strokovna pomoč, poleg pedagoškega vodenja, vzgojiteljev skupin, pomočnikov in zdravnice. Zelo dobro utečen stroj. Svet v malem. Ljudje, ki s svojo prostovoljnostjo odpirajo nekaj, kar se mogoče niti ne zavedajo. Nekaj vrednega. Nekaj izredno zahtevnega, a izpopolnjujočega. Nekaj, kar ti bo ostalo v  spominu za vedno, če to na tako gledaš. Nekaj, kar moraš preživeti, zdržati in sobivati. Ljudje, ni tako lahko. Verjamete?
Enajst dni v koloniji kot dodatna strokovna pomoč je bila daleč najboljša izkušnja v mojem življenju. Daleč. Tako kot tista, ko sem šla s froci na "Vikend za bistre glave" na neznane lokacije, kot tisto, ko sem šla v deželo najstarejše vladajoče kraljice z avtobusom in kot tisto, ko smo izpeljali mediacijski tabor s 50 froci v šoli,  kot tisto, ko sem delala kot študentka na področjih, kjer nihče ni imel velike želje delati. Nepredvidljivost je tista, katere se večina njih ustraši ali pa jo regulira na različne načine. Tudi nefunkcionalne. 
Ljudje, to je bila neprecenljiva izkušnja.
Neprecenljiva na mač. 
Vsak dan je bil prežet z dejanji otrok, ki so v tem sistemu delovali kot urca, se malce ustavljali in zaostajali, prehitevali in sledili svojemu toku. Z dejanji otrok, ki so se stopili v eno celoto otrok, katerim je bilo omogočeno, da gredo na morje samostojno, odgovorno na drugačen način kot je to s starši. Uf, brez njih. BREZ NJIH.Tam, kjer vlada neka struktura, kateri se moraš prilagoditi, jo upoštevati, če ti paše ali ne. Kjer v skupinski dinamiki 10-12 otrok bivaš deset dni ter deliš z njimi vse svoje skrivnosti. Kjer ti tvoj vzgojitelj postavlja meje, ti prisluhne, te vodi in zdrži s s tabo in z vsemi tvojim strahovi. Kapo dol vsem vzgojiteljem prostovoljcem - ljudem, ki to ŽELIJO delati. Res. Od njih sem se tudi veliko naučila. Otroci, od katerih sem se naučila to, kako lahko vrstniki veliko bolj in na drugačen način pomagajo vrstnikom z besedo, empatijo in tem, da so ljudje. Veš, tisto, "otrok otroku", "človek človeku" vse. Veš tisto, ko naredijo nekaj, kar so jih naučili njihovi starši ali pa jih je naučilo okolje, pa strmiš in ne moreš verjeti, da zmorejo toliko sočutnosti, empatije in ljubezni. Pa tudi otroci, ki zmorejo svoje stiske izkazovati na način, na katerega nisi navajen, pa je tako blizu tem otroku, da se te dotakne.
Otroci, ki zmorejo na tej človeški ravni nekaj VEČ, da te zmrazi, da se ti orosi oko in da se obrneš in zadržuješ emocije. Teh dogodkov je bilo za knjigo. A vendar ne morem pozabiti enega, ko smo vsi odrasli dobili cmok v grlu. Ko je množica stotih otrok sedela v krogu, pa je eden izmed najstnikov imel domotožje, in je neutolažljivo jokal. Solze so polzele. Kar naenkrat se je 15-letnik vstal, se vsedel zraven njega, položil roko na njegovo rame ter mu nekaj rekel. Obraz domotožnika je ostal isti, le solze so nehale polzeti. Odrasli smo se spogledali, se zdrznili in opazovali, kako je ta 15-letnik naredil nekaj, kar bi mi želeli. Kar bi mu mi rekli. Kar bi mu mi svetovali. Veste, ko vidite, TO JE TO. Še je upanje. Še. Od tega najstnika se je celotna skupina učila vseh deset dni. Postali so kompaktna skupina, ki je zmogla potolažiti "enega izmed njih". Alen mu je bilo ime. Ko smo ga pohvalili niti ni vedel, čemu in kaj. Alen, ja.

Otroci, ki zmorejo s svojo iskrenostjo reči: 
"Ti si najboljši pogovor majstor ever."
"Pogrešal te bom."
"Saj ne živiš tako daleč od mene, da me ne bi mogla pridet pogledat."
"Pogrešal te bom, ampak imam mamico rad, veš."
"A mi boš za rojstni dan spekla torto in kupila bagra?"
"Vi se res znate pogovarjat."
"Hvala vam. A vas lahko objamem?"

To je edino, kar delim NAGLAS, vse ostalo bo vedno ostalo TU - pssssst.

Otroci me vedno kupijo.
Ne, otrokom se niti kupiti ne dam. Ne zmorem. 
Otrokom se dam na pediestalu, ker vem in začutim, kdo to potrebuje. Pa četudi samo rešim mobitel, polnilec, trn v peti, rano, solzo, strah, nočno moro ali temo. Pa četudi sem samo rame in uverturna pesmica "Commercial break."

Hvaležna sem, da sem bila lahko del te dragocene izkušnje za katere sploh nisem imela besed. Samo občutki, ki so prevevali moje telo in src. Hvaležna, da sem se naučila, da so trenutki osebnega stika vredni na mač in na tač. 
Hvaležnost ni kar tako in jo ne smemo jemati "for granted", ker se lahko sprevrže v to, da s svojo samovšečnostjo postanemo to, kar najmanj želimo, da bi postali.
In spreleti me, ko se spomnim jutranje kave, radosti, podzravov, humorja, solz, žalosti, veselja, radovednosti, jutranjega morja, Televrina, plesa, učenja, motiviranja, jutranje telovadbe, peke, kuharije, rojstnodnevnega presenečenja, smrti, popustov v Nerezinah, meduz, cvetenje morja, moje plaže, 5 minut zjutraj, večernih pogovorov, skritega prijatelja, vodne aerobike, košarke s froci, glasbe na zvočniku, plesa odraslih z motom "za otroke gre", majhnih stvari.....

Hvala ti, svet.
Tk-tk - pa si zadet. Kot cuker v žilo. 
Sem brez njega.

Spreleti me....

No, to, da sem po skoraj 20 letih zopet prišla v Nerezine, kjer sem kot otrok, najstnica in kasneje pozna najstnica izkusila in podoživela vsa tista čustva, vse tiste ljubezni, vse tiste iskrivosti, vse tiste srčnosti in vse tiste zgodbe, je pa druga zgodba. No, poslovila se nisem. To sem lahko opazila, ko hodiš po košarkaškem igrišču, nerezinski plaži in tej in oni stezici.

Nerezine, I am back.
Svet, hvala ti za to. 
Cenim.

Djevojka sa sela

#BMM2019 - BREŽICE, MOJE MESTO

JUG SE JAVLJA.   #BMM2019. Devetič. Težko bo to. Izredno težko. Nisem na prvo žogo. Več kot pol leta nisem pisala. Ni šlo. Včasih v življenju preprosto nekaj ne gre. Nikakor. Ne samo, da ni nekega feelinga, ampak ni besed. Beseda ima vedno pomen, takšen ali drugačen. Beseda zmore zadeti, ustreliti, prilepiti, zaslepiti in pritisniti na vse tiste ventile, ki jih imaš, pa sploh nisi vedel, da jih imaš. Beseda zmore v odnosu narediti veliko vsega - tako na eni strani kontinuuma kot na drugi. Beseda zmore to, za kar je rojena. Živeti. Ne more, kar tako umreti. Ne more, kar tako oditi. No, to celo lahko, odide in se vrne. Kar tako, ker jo nekdo vrže iz tega preprostega gospodinjskega lajfa vsakdanjosti, zanemarjenosti in brezizraznosti. Tako enolično vsak dan, da se preživi in da se gre naprej. Ker nenehno ti vsi govorijo, kako moraš iti naprej, kako moraš biti v stiku sam s sabo, kako moraš biti hvaležen, da imaš ljudi okoli sebe, ki ti stojijo ob strani in kako stavek "ne morem", ni besedna zveza, ampak jo moraš zamenjati z "moram" oziroma riniti naprej. Veš, tako kot tisto, ko moraš za staro/novo leto jesti svinjino in ne piščanca. Da greš naprej. Nebuloza 1. Kaj če ne moreš? Kaj če ne gre? Kaj če obstaneš? Kaj če te stvari tako posrkajo, da ne zmoreš? Kaj če se ukvarjaš preveč s stvarmi, ki te prevzamejo drugje? Znano? Mogoče se boš zdrznil in trznil in boš šel naprej, ampak je to drugače iti naprej. To je tisti "iti naprej", ker greš, greš in greš in se ne ustavljaš, ker ne smeš. Ker če se boš ustavil, boš obstal. To je tisto, ko so nekatere druge stvari bolj pomembne ali si jih samo Ti dal v ospredje. Ostalo pa mora počakati. Ja, to. Prioritete. Čeprav tudi pri teh, nekdo vedno pravi, da je le pomembno, kako načrtuješ. O, to in socialne veščine. Moji najšibkejši točki. Bili. Se upam, tudi na glas povedati. S temi veščinami si na nek način lajšamo življenje na mač in na tač. Ste vedeli? Blagor vam. Jaz sem dolgo le-te veščini štela za "nočežetreba,dajihimaš", pa jih imej(mo). Zagotovo je med vami tudi, kdo, ki mi je blizu. Zagotovo. Socialne veščine - le kaj ima to zveze z #BMMjem? No, to je ta pristnost, ki jo začutiš pri nekaterih ljudeh brez, da bi bilo potrebno fejkat. Enostavno. Pure simple. Začutiš. Ne potrebuješ sploh veliko besed. Ne potrebuješ učenosti ali materialnih dobrin. Nope. Ko začutiš in zmoreš vse to ubesediti, potem je to ta pristnost odnosa. Pristnost na mač.

To pristnost sem začutila to leto. Vi niste? 

BMM  ni več event, katerega je potrebno oglaševati, čeprav se je tudi Radio 1 znašel v tem, da je prodajal BMM letos ali je bilo ravno obratno. Ti radijci vedno mislijo, da navadna populacija ljudi ne ve, da se vsak oglas, vsaka beseda in reklama giblje okoli tega - promocije, samopromocije in reklame na mač. Vemo. Vemo, da je vsak singl, vsaka reklama, vsak oglas denar. Vemo, da je zato težko priti do neke vrste glasbe, ki ni samo denar. Ker dobra glasbe nikakor ne more biti samo denar. V smislu, dejmo čimprej čim več ljudi priklicati in čim več zaslužiti. Tako u izi. Si predstavljate Modrijane (vem, sedaj bo zagotovo kdo rekel, da ne razumem te glasbe) na drugi strani pa Rudija Bučarja z bosimi nogami in kozarcem rdečega? Si? Nebuloza 2. Sploh to dvoje primerjati. Vem. Včasih, mi je šlo boljše s primerjavami. Vem. 

Dobra glasba je kot eleksir za vse tiste, ki zmorejo slišati dobro glasbo. To me je naučil eden od biserov, ko je s svojim nekonvencionalnim okusom za glasbo pokazal, da glasba ni stvar množice, hitenja, norenja, kričanja ali drvenja. Razen v primeru kraljev in kraljic glasbe. Imam jih kar nekaj. Pač tistih mojih. In prosim, ne me narobe razumeti, tudi Modrijani so "glasba" in naredijo svetoven žur. To mi vsi nenehno govorijo in cenim tudi druge zvrsti glasbe. Razen "trasha" (to je ta nov izraz), mi smo temu rekli šund ali shit glasba. Angleščini se nikakor ne moremo izogniti. Mogoče je tudi to vpliv mojih dveh let v prestolnici ter druženja z naturščiki Barja. Who knows?

Sinonim za dobro glasbo je za vsakogar zelo različen. Zelo. Severine nihče ne uvršča v dobro glasbo zaradi zadnjih let druge smeri v njenem glasbenem pristopu, a vendar je zame album z Matijo Dedičem eden izmed njenih najboljših albumov. Dobro, ostajam na terenu bivše Yuge, kjer šelesti od dobre glasbe do tiste, ki jo zelo hitro pozabiš. Gibonni je eden izmed kraljev hrvaške scene, zame od nekdaj dovtipen tip, ki svojo glasbo živi. Ki je za album MIRAKUL prodal skoraj vse, da ga je lahko izdal. Veste, tisti tip človeka, ki bo za kakovost naredil vse. No, tukaj gre pristnost odlično skupaj. Gibonnija ne bi mogel nikoli začutiti, če ne bi bil tako downtoearth, kot on to zna biti. S svojo tankočutnostjo naredi ta svet dotakljivejši. To zmorejo ti nadarjeni dotakljivci. Od nekdaj ga poslušam. Ker ga moraš poslušati, da bi ga razumel. Da bi ga začutil. Moraš tudi vztrajati z njim, ker ne dovoljuje površinskosti, ki je lažja. Lažje je narediti torto s keksnim dnom kot speči bikvit. Vem, vem, prave tortarke, se bodo takoj strinjale z mano. Glej, ker biskvit ne zmore vsak narediti in če že se lotiš, tudi ne uspe vedno, kajne? Tako je tudi s pristno glasbo.

Po Nuši Derendi, Aleksandru Mežku, Alyi, Klemnu Slakonji, Manoucheu in Siddharti, je sobotni večer nakazoval, da bo nekaj samo za tiste, ki Gibonnija spremljamo od nekdaj. Tako srčno. On je nedvomno kralj src in duš, ker se s svojo dotakljivostjo dotakne res vsakogar. Tebe. Mene. Njega. Njo. In tudi tokrat je bilo tako. V Brežicah ni prvič. Vedno občutim pri sebi, da kot majhen otrok pričakujem tisto, kar CD (sorry stara šola) ali youtube ne zmoreta prinesti na krožniku. Nekaj tistega TEGA, da me bo očaral, da me bo zadel in da se bom vrnila v nek drug čas. Tako, tk tk.

A se še kdo poigrava s tem? No, in s svojim prihodom na oder je naredil nekaj, kar lahko naredijo le ljudje, ki se samo pojavijo in naredijo nekaj velikega. S svojo pristnostjo. Komad za komadom. Od prvih začetkov do danes. Tako en lahek sprehod. Ko je takoj naredil interakcijo z množico, ko je dekle zaprosil za šilt kapo za svojega kitarista. Veš, šilt kapa. Saj vemo, da ni šlo samo zanjo. Ta preprost odnos. To. Ker Gibonni dela to. Njegove pesmi te popeljejo v ta svet čutnosti, iskrene sreče, ljubezni in bolečine. Kot vrtiljak, ki ti ne dovoli dihati, ampak čutiš le bitje srca. Bije na mač. Bum-bum-bum. 

Koncerti me vedno prelevijo v nekoga drugega. V neko »pjevačico, plesačico, backvokalko« na mač. No, določeni koncerti. Čeprav sem od nekdaj rada plesala. No, se tudi zvijala, ko je bilo treba. Priznam. Gibonni je stopnjeval svoj izbor glasbe tako, da ni publike »podžigal«, da bi kričala, ampak jo je navajal, da mu je sledila v tej njegovi prezenci. Tišine. Umirjanja. Stika s sabo. Stika z občutji in s feelingom glasbe. Feelingom, da slišiš, kaj govori. To on vedno odlično naredi. Moja najboljša prijateljica me naenkrat prekine in reče: «A ti znaš vse njegove komade?« Smeh. Glej, tudi, če ne znam, zelo hitro padem notri. Ljudje, skoraj vse njegove albume imam. Vse. Ko je imel še dolge lase, je imel eno drugo prezenco. Od Mirakula pa je drugačen. Tako nemnožičen, čeprav ravno s tem privlači množice. Ko je spregovoril,da ima občutek kot da je na morju, ker ima na desni strani vodo, pred sabo svetilnik in množico poletnih ljudi, me je dobil na mač. Povsem dobil. No, vsaj mislila sem tako. 

Po dobri uri in pol je sledila OPROSTI, tudi s to pesmijo sem povezana. A kdo ni? A kdo ni povezan s kakšno glasbo? Njegova odločitev, da gre dol iz odra ni vznemirila samo mene. Vznemirila je poleg ostalih ljudi, tudi varnostnike in vse organizatorje. Sem prepričana. Kar naenkrat je ubral sredinsko pot in se počasi približeval med ljudmi ter se ustail točno tu, kjer smo bile me. Točno tu. Podobno je naredil v Mc Brežicah pred leti, kjer sicer nisem bila tako blizu. Tokrat je bila ta bližina tako blizu, da je kričala. Žgala v lica. Butala kot morej v skale. Nato je obstal. Njegov pogled je bil tako.....Nato je z besedami premaknil celotno množico, da je malce povadila kolenske obroče, navzdol, skupaj z njim. Ta tišina, ki se je naenkrat vzpostavila, razen tistih, ki so s telefoni škljokali in se mu nastavljali, se je širila kot toplotni obroč. Uf, uf, uf. Ni se dal motiti. Vsi smo bili "downtoearth" skupaj z njim. Ko smo vstali, je tukaj z nami vzdržal še nekaj minut, ki so se meni zdeli dnevi. Nato je odšel na levo, kjer se mu je ena srebrnopinklasdeklina prilepila, kar je motilo še njene prijatelje, da so ji pomagali odlepiti se. Šel je naprej. Ta trenutek očarljive preprostosti, te prisotnosti v srcu in telesu, te nepredstavljive energije. Veš, tisto, ko imaš nasmeh na ustnicah, in ne zgine. Kot tetovaža na tvojem telesu. Brez dotika.

Zadnje pesmi so nakazovale, da bo tudi to slovo izredno težko. Vedno je tako pri pravih ljudeh. Kar naenkrat se je pred mano postavil 12-letni šolski biser, me pozdravil, nato pa obstal tik pred mano. Nisem se dala motiti v svojem moodu. Njegov prijatelj me je ves čas opazoval in se obračal. Veste, to je ta šolska scena – nikoli ne moreš biti človek, vedno te gledajo v neki drugi luči. Čeprav mi ta njegov prijateljček ni bil znan, me je opazoval ves čas. Kar naenkrat je postavil vprašanje BMM 2019:«A ti veš, kdo to poje?«

Sem mu povedala. Mlade je potrebno učiti, kajne.

Zaključil je s tem, kar se je enostavno dotaknilo ne samo mene, ampak množice. »Gledaj, možda sam je glup, ali znate ovi telefoni in youtube to je nočna mora za mene.«

Sporočilo, ki ga je vrgel v množico, je požela aplavz pri večini. Razen tistih, ki so živčno skrivali mobitele in eni, ki se niso dali motiti in so škljokali naprej. 

"Dejmo ugasniti vse te elektronske naprave.

A zmoremo mi to?

A moremo mi biti z njim v tem trenutku na mač in na tač?

Da se samo začutimo. Povežemo. Dihamo. Dotakljivo smo.

A zmoremo?"

Z besedami preroka. Z besedami nekoga, ki glasbe ne bi mogel ustvarjati na takšen način, če ne bi bil v stiku s sabo. Evo, točno to mu zavidam. Točno to. To, da ne glede na vse, zna biti s sabo.

To, da je pozdravil Oliverja ni slučajnost. Ni. Ob njegovem govoru na pogrebu, sem si rekla:«Takšnega prijatelja bi si jaz želela. Takšnega človeka.«

Elemental je imel nezahvalno vlogo, vendar so naredili svetoven špil. Niso imeli druge izbire.Kljub temu, da sem bila pod vtisom Gibota, sem imela še moči za "miglanje in plesanje". V zraku si čutil ves tisti naboj emocij, ki nikakor ni mogel zginiti. Ni šans. Preplavil je to brežiško morje.

In veste kaj ob koncu moram še to: 

BMM, you did it again. 

Vso to čutnost vam je uspelo priklicati na dan za par dni. Vso to energijo.

Ves ta src.

Vso to telo.

Hvala Ti, BMM.

To kar delate je ….brez besed.

Hvala ekipi, ki je zmogla ta presežek, kar je na mojem jugu res redkost. Brežiški WOODSTOCK - to je to.

Brezmejno sem hvaležna temu, da je kvaliteta prepoznana in da jo prepoznajo vse ciljne skupine. Vse. 

K.O.N.Č.N.O.

Naj tako ostane.

In Hvala, ker niste poslali varnostnikov za Gibotom. To je bil najboljši del."U libar svojih dugova, upiši mene. Jer odavno te kupujem, s onim šta si htijela čut. Od straha, da ne potone tvoja ljubav za mene, kao pčela u žlici čaja....ja nemam razloga za strah." In to, da sem začutila, da sem živa. Again. 

Djevojka sa juga