PRAZNINA DO GOLEGA - JUST LET THEM KNOW

JUG SE JAVLJA. Praznina do nazga. Golota, da te sleče. Nagost do obisti in do koščic. Brez ustavljanja pri tkivu. Brez postanka. Brez ustavljanja. Tako preprosto se znajdeš pred vsemi – in se niti ne oziraš na okolico, saj niti ne uspeš in niti ne zmoreš. Praznina, ko v tebi ni niti atoma moči, elana in vzdihljajev za iti naprej, navzgor ali samo obstati. Praznina, ko  zmoreš samo stati, obstati in odnehati. Tudi ponikniti, da lahko vznikneš. Da se lahko napolniš. Da lahko nahraniš svoj telešček, ker ima vsega premalo. Da lahko nahraniš svoje srce. Svoj ponos. Svojo dušo in telo. Sebe v celoti.  Saj ne gre za to, da si jo/ga pred kratkim izgubil, ampak gre za sosledje dogodkov, ki so te prikovali na nekem mestu in ne moreš niti naprej, niti nazaj. Tako, kakor da si v živem blatu in se pogrezaš, dokler te nekdo ne potegne ven. Dogodek, situacija, stavek, klic prijatla, objem otroka, beseda starejše osebe…..Če te. Če dovoliš. Če zmoreš. Če si prekleto dovoliš.

Ko sem bila deklica, nisem marala grozljivk. Najbolj so mi v spominu tiste, ko je nek velikan hodil po puščavi in strašil ljudi, medtem, ko so neki majhni človečnjaki laufali gor in dol ter se bali samega sebe. Seveda sem se z lahkoto vživela v tega majhnega človečnjaka in sem črnobelo idilo puščave gledala z blazino na glavi. Druga takšna dogodivščina, ki je ne morem pozabiti, pa je bilo, ko so se ljudje utapljali v živem blatu v močvirju od močvirij. Ne, mogoče tam ni šlo za grozljivko, vendar je bil prizor z živim blatom nekaj, kar me spominja na situacije brezizhodnosti in pozicioniranja na istem mestu do nartnih koščic. Velikanov in blata ne maram še danes. Grozljivke - gor ali dol. Grozljivke se dogajajo tudi v realnih življenjih, ko se okrog tebe dogajajo stvari, za katere verjameš, da se dogajajo daleč od tebe. Pa se ne. Pa so tu – na dotiku roke, samo, da ne moreš verjeti, da lahko so. Da je tako in kako le, da se »lahko« zgodijo. To pomisliš, ko slišiš zanje in na prvo žogo tako ali tako ne moreš verjeti, da se te stvari v resnici dogajajo že dalj časa in so globoke, kakor same vice. Ker pekel je še dlje. Grozljivke življenja, ko nekdo ne zmore več. Ne zmore odpreti oči. Ne zmore dihati. Ne zmore nasmeha. Ne zmore uvideti, da bo in da je. Ne zmore videti sebe. Ne zmore se dotakniti in ustaviti: «Ej, tu sem. Tu sem.« Ne zmore, ker je vsega preveč in ker je vsega premalo.

V življenju se nam dogajajo različne stvari – od praznin, depresivnih obdobij, malodušja, grozljivk gor ali dol, do tega, da ne zmoremo več. Tega sveta. Te bede. Teh dni. Te bolečine. Tega strahu. Tega malodušja. Tega, da te ni, čeprav si. Ker si tako prazen, da uvidiš, da bi potreboval nekaj, kar bi te premaknilo od tu, tam nekam daleč stran. Težava je vedno v tem, da razmišljaš o tem, da bi te nekdo premaknil ali bi te nekaj moralo premakniti, medtem, ko sebe niti ne zaznavaš, da si ti tisto gonilo premaknitve.

Veste, o čem govorim?

Slovenski pisatelj Ivan Sivec je zadnjič na podelitvi bralne značke govoril mladoletnim biserom, da se je lotil tematike pisanja o samomorih, ker je med mladimi tako razširjen in ga je zanimalo, kaj je tisto, kar se plete po glavah in mislih ljudi. Otrokom je razložil, da mu je psihiatrinja razložila, da gre za kemijsko reakcijo pri ljudeh, ki je podobna kemijski reakciji zaljubljencev, ki lebdijo in je njihova realnost lebdeča, kakor pri zaljubljencih. Popolnoma nestvarna. Povprašal je otroke, če razumejo. Bisere sem opazovala, kako so strmeli vanj in se zavedali, da bi lahko doletelo bilokaterega izmed njih ali pa koga celo tudi je. Kakor Boga so ga opazovali in popolna tišina je nakazovala, da o tej temi ne govorimo ali pa tudi ne zmoremo govoriti, ker je nevarna. Ker je drugačna. Ker je hladna.

V svojem življenju sem bila priča samomorov mojih daljnih sorodnikov, sošolcev in prijateljev. Bližnjih ljudi in tistih, ki so ostali, ko je nekdo od njihovih bližnjih storil samomor. Vedno, ko sem bila zraven sem razmišljala o bolečini te osebe in bolečini tistih, ki ostanejo, pa so nesramno boleče prepleteni z njim ali njo, čeprav je ni več med nami. Bolečine, katere ne moreš tehtati, vrednotiti ali občutiti.

Katera bolečina neki ima daljše rezilo? Katera?

Samomori so tema, o katerih ne govorimo, ker si ne drznemo. Ker ne smemo. Ker imamo prepoved na to (prepoved pred samim seboj). Ker smo večinoma pred uganko, čemu to ljudje storijo in smo jezni nanje, čemu so to storili brez, da bi komu polagali račune. Ker večinoma ne zmoremo razumeti, čemu je nekomu dovolj. Čemu ni njegove sonce enako mojemu? Ker si potihem mislimo in sprašujemo "A se meni tudi to lahko zgodi?" in če se, kako lahko to opazim. Komu lahko položim račun v naročje? Komu?

Komu bi vi polagali račune? A bi lahko uvideli njegove sonce, ki je ovito v žalost in meglo? A bi lahko? A si upate? A si drznete?

Veste, kakšna razlika je med mojimima filmoma iz otroštva in samomorilnim filmom, ki se dogaja pred mojimi očmi vsake toliko časa? Da se ljudje iz resničnega filma zanašajo samo nase in storijo tisto, kar zmorejo. Kar znajo in naredijo. Si vzamejo življenje in vzamejo sebe k sebi.

Ker gre za to, da se vzameš k sebi, ker se nisi imel, kajne?

Biserčica, ki je drugače socialni biser, je rekla po besedah Sivca: »Jaz sem tako podoživljala, kar je govoril. To, da mladi to storijo, me je tako zadelo in ne vem, kaj bi jaz naredila«.

A ti veš, kaj bi naredil? A si prekleto dovoliš, da bi vedel? A zmoreš razmišljati v to smer?

Ker ljudje moji, pojma nimamo.
Pojma nimate.
Niti najmanjšega pojma.
Razen, če je tvoje sonce tudi ovito v to, da zmoreš razumeti.

Don¨t sugercoat it. Just let them now.
But please, talk first. Please.

Djevojka sa sela