JUG SE JAVLJA. Pasti. Pasti mladostništva. Koliko viharjenja možganov je bilo v enem majhnem prostoru, kjer so mladostniki pokazali, kako razmišljajo. Mladostniki (od 11 do 15 let) z vse brežiške občine so se zbrali z namenom, da povedo, kaj razmišljajo in kaj razmišljajo njihovi vrstniki. Razmišljali so o socialnih omrežjih, o prostem času, o starših in zaupnih osebah, o samopodobi in kako v teh pasteh sploh preživeti. Kako se znajti in upoštevati nevarnosti in slediti priložnostih ter izzivom? Na kakšen način?
Koliko enega naboja mladostne energije, ki je vreščala kot nora na vse strani v vsej svoji bohotnosti. Bohotnosti mnenj, razmišljanj, argumentov in strpnosti. Toliko enostavnosti in odločnosti, da sem zopet razmišljala: "Bejbi, to je to. To je tvoje poslanstvo."
Vsakič, ko pridem do te ugotovitve, si postavim vprašanje: "Pa kje za Boga si se izgubila?" No, izgubila v tem vmesnem času, ko so zopet priplavale na površje stvari, ki sploh niso pomembne. Stvari, ki si v nekem trenutku vzamejo veliko preveč časa in prostora. Stvari, ki se razplamtijo, kakor ognjeni zublji korčulanskih požarov. Stvari, s katerimi se starejši ukvarjamo in v tem pozabimo na tisto, kar JE pomembno in kar BI moralo biti vedno na prvem mestu.
Mladi in njihova razmišljanja. Njihov miselni tok, ko opaziš, da imajo svoja prepričanja, ki so si jih sestavili na osnovi vpliva vrstnikov, odraslih in pomembnih zaupnih oseb. V tem svojem svetu so se znašli vzporedno z našim, koruptivnim in zabakadiranim svetom, ki ta trenutek ni najboljši. Ni. V svetu, v katerem dihamo s škrgami in pozabljamo nanje, medtem, ko oni z zastavico mahajo in nam sporočajo: "Glejte, nismo zablujena generacija. Smo tukaj. Poslušajte nas." Mi pa smo v tej godlji svojih prepričanj ter jih malce prizemljujemo s stavki ala:
"Še kar nekaj časa boš potreboval. Še malo boš moral dozoreti. A daj, toliko uporništva je v tebi, da bi lahko koruzna polja cvetela. A daj, daj...ti šmrkavec boš razumel, ko boš toliko star kot jaz.....Kaj to je težko - niti najmanj. Še nekaj skrbi bo prelito, da boš razumel. Čas je tisti, ki bo vse pokazal in povedal."
Poznano, kajne? Poznano iz našega otroštva. Vedenje na strani odraslih (starši, učitelji) so v oblikah moraliziranj, prepričevanj, ignorance, izsiljevanj, ignoriranja, nadzora, odkritega prepovedovanja, vsiljivosti, igre na moč (kaznovanje), prošenj, prijaznega rotenja in izbiranja nepovezovalnih vedenj. Veste katerih? Kritike. Obtoževanj. Pritoževanj. Nerganja. Poniževanja. Primerjanj. Groženj. Podkupovanj. Kaznovanj. Povsem znano in tako neodtuljivo naše. Ne želimo, da bi bilo, pa vendar je s svojo neustavljivo močjo. Je v tem čudovitem kaosu odraslosti. O vseh teh besedah smo razmišljali in so jih takoj prepoznali - v primerih. Noro, kako hitri so bili v tem. Noro, kako hitro so prepoznali vse vedenja s strani odraslih. Noro dobro.
Ko smo začeli govoriti o temu, komu lahko zaupajo in katere so stvari, katere lahko zaupajo odraslim, smo prišli do zanimivih dejstev in mišljenj. Z mojo prijatlo in bivšo kolegico iz prejšnje službe sva se spogledali in počutila sem se kot da delava še vedno skupaj:"O, Bog, kje smo?" Kaj vse sva slišali? Koliko recallov sva dobili. Koliko iztočnic. Koliko idej. Koliko vzpodbud. Ne, niso vprašanja. Ne, so trdilni boldirani stavki prevlečeni s fluroscentnim flukijem.
Mladi so govorili, da starši niso tisti katerim bi lahko zaupali. Niso. Večinoma opažajo, da starši nimajo časa zase, ker so zaposleni in jim samo nasvetujejo ter "pojma nimajo, kaj se z njimi dogaja". v prevodu, so izgubili občutek zanje. Ko smo pogovor usmerjale v to, da so tudi oni bili mladi ter da jih zagotovo razumejo, so argumentirali, da je večinoma težava v tem, da jih ne poslušajo. Takoj začnejo reševati stvari ali iskati rešitve , pri tem jim ne pustijo dihati, da bi stvari rešili po svoje. To, da si želijo stvari reševati po svoje, je bilo tako močno in jasno sporočilo, da sva ostali prizemljeni za trenutek. Najbolj opažajo, da starši prevzemajo njihov glas in jim odvzemajo njihovo moč, z namenom njihovega odločanja. O dvosmislih, kako jim rečejo, da jim zaupajo, potem pa jih niti ven ne pustijo, ker so begunci ali izginotja ali ker imajo slab dan in so paranoični na mač. O tem, kako bi si želeli, da bi bili samostojni, pa jih dušijo s svojim okriljem na mač.
Največji dvosmisel, ki ga vidijo je tudi ta, da si na zelo iskren način starši želijo biti zaupniki, vendar naredijo pri tem ogromno napak. Tako, da jih odvrnejo od tega, da bi jim zaupali.
Kaj je tukaj narobe?
Sem vedela, da boste vprašali. Tudi jaz sem se - in večina so izjavljali, da to "da starši mislijo, da so mladi, pa sploh ne štekajo njih same s svojo zaverovanostjo, da želijo dobro na njihov starinski način."
Spolnost? Kako neki naj bi se o tem pogovarjali s starši? Ni govora. Tudi najina motivacijska provokacija, da tukaj pa zagotovo imajo več izkušenj starši kot vrstniki, ni vžgala. Seveda ne. Kako neki, če sva tudi midve prešle ta londonski most prepričevanj odraslih, katerih sva se hitro, zelo hitro zavedali.
"Kako se naj pogovarjamo z našimi starši o spolnosti, če sploh ne razumejo, kaj se nam dogaja. Kako se naj pogovarjamo z njimi, če so živeli v starinskih časih in se mečkali na senikih?"
Ta o senikih me je vrgla na tla. Seniki, ha. No, sem imela že na koncu jezika, da so bili kakšni diskači, avtomobili, sobice, pa sem bila raje tiho. Nisem starš.
Ljudje veste kaj, ni mi dalo miru. Mi še vedno ne da. Želela sem, da razmišljajo v smeri izzivov in tega, kar se da izboljšati. Tega in tistega, kaj lahko sporočimo odraslim. Tega, da so starši tudi tisti, katerim lahko zaupajo, ko so v stiskah in težavah.
Veste, kaj je bilo njihovo glavno sporočilo?
"ŠTEKAJTE NAS. POTRUDITE SE. MI SMO ODRAZ DRUŽBE. TAKO PREKLETO SMO. TO KAR VI GOVORITE, DA JE NAROBE, MI VEMO. TO KAR VI POČNETE, MI RAZUMEMO. TO, KAR VI NE RAZUMETE, MI ZADETEKTIRAMO. NE IGRAJTE. NE IGRAJTE, DA NAS ŠTEKATE, KER SMO DEL VAS. DEL TE PLANETARNE IGRE. IN PUSTITE NAM SVOBODO, DA DIHAMO. ČE VAM BO TO USPELO, BOMO TUDI PRIŠLI DO VAS."
POST FESTUM
14--letna mladostnica, ki se je z mano pogovarjala o glasbi, na začetku dneva je dejala tako: "Jaz obožujem glasbo. Zelo. Poslušam pa ...ne vem če poznate...80.-90 .leta. Bijelo Dugme. Rock. Takšno starinsko."
Vzamem kot kompliment. Sem ji malce naštela "to starino", pa me je samo gledala. Vem, mlajša zgledam.
Djevojka sa sela
