JUG SE JAVLJA. Ko začneš poletje in zaključiš šolsko norijo ter se vse to poveže s festivalom tvojega majhnega mesteca in glasbenimi presežki, potem zmoreš le nedeljsko vegetirati. In nič drugega. Vsak ima svojega kralja med glasbeno sceno. Ko preideš trideseta, potem se ti kralji le zasidrajo še bolje, kakor prej. Ker ceniš in ker se ti vzpostavijo neke drugačne vrednote. Glasbeni kralji te odnesejo tja, kamor se tvoja prijetna in neprijetna čustva zbudijo, sprostijo in ventiliraš. Ventiliranje je nujna zadeva. Nujna.
Mojim glasbenim kraljem je skupno nekaj, kar sem seveda analizirala. Všeč mi je res zelo različna glasba. Vsem je skupno to, da so drugačni, da presegajo mejo mainstreama in da so ustvarjalni na potenco. Seveda se nekako bolj nagibam k moškim kraljem, ker me tudi zadanejo na drugačen način. V zadnjih dvajsetih letih se je tudi moj okus zelo spreminjal, hkrati pa sem vedno pokazala in povedala, da določeni glasbi, kljub svojim koreninam, ne (z)morem slediti. Kljub modi. Kljub nekim smernicam, ki mi jih nekdo drug vsiljuje, pa niti ne vem, čemu. No, vem, vendar se ne dam.
Nekoč sem prišla v stik z nekim turističnim vodičem, ki je vestno in goreče hodil na koncerte svojih glasbenih kraljev in vse pofotografiral in dokumentiral. Kako dobra ideja, da izpolniš svoje srce in svoje otroške želje. Ja, tudi njemu se je menda to začelo dogajati pred tridesetim. Nič zato, priznam, da v življenju vse nekako počasi in z zaostankom dohajam. Moj večji koncert se je začel z U2, kjer sem kot šiparica vse Bonove pesmi zapisovala v takšen moder blok. Ko sem bila slabe volje, sem ta moj moder blok odprla in prebirala. Ja, tako je šlo. Svojega glasbenega okusa ne morem deliti kar tako, ker gre zame vedno za najbolj intimne stvari. Glasbo tako doživljam in takšen vpliv ima name. Tako me zadane, da bi lahko živela samo od zraka nekaj dni. Moji srčni glasbeni kralji, katere sem "koncertirala" so bili tudi Bon Jovi. Joe Cocker. Seal. Robbie Williams. Srčni, ja. Slednjega sem prečekirala do potankosti, z vsemi avtobiografijami. Ja, temeljita sem pri glasbenih kraljih. Pri enih cenim kakovovt, touch, stil ali energijo. Temeljita sem tudi pri mojem kralju, ki ga zmorem poslušati, kadar sem slabe ali dobre volje ali sploh ne vem, kakšne volje sem. Zlatana Stipišića sem proučila še malce bolje, kakor zgoraj omenjene. Mogoče tudi zato, ker imava kar nekaj skupnega. Verjetno tudi zato, ker ni duha ne sluha o cenenosti, kiču in brezveznim bisom. Vsakič, ko je prišel v Brežice, kar je bilo po mojem pomnilniku štirikrat, sem dojela nekaj. On je moj prvi kralj. Predvsem zaradi teksta, vsebine in tega, da z neko svojo perfekcionistično noto zmore zadeti in zaslepiti vse okoli sebe. V tistem trenutku, ko pade noter, pademo tudi mi noter. V brežiškem gradu ga je tako motila luč, da je stol vrgel iz odra in želel, da se luči ugasnejo. V "brežiškem balonu" je violinist zaigral nek ton, ki ga je tako zmotil, da je nehal peti, prekinil pesem in sta začela ponovno. Na BMM pa je letos znorel nad kamero, ki ga je snemala ter kamerwomenko povabil na oder. Prinesel ji je box, kjer naj bi stala in snemala nas. Naenkrat je videl "Julija in Romeo balkon" ter povprašal, kaj se gor dogaja ter čemu ne uživajo. Njegova dejanja me vedno presenetijo, a kljub temu razmišljam o njih še nekaj časa.
BMM je presenetilo s poslastico leta z glasbenim kraljem, ki ne koncertira zaradi novega albuma. Ki je pri svojem albumu MIRAKUL prodal vse svoje premoženje, da je lahko obogatil svoj album z glasbeniki in vsebino. Si predstavljate?
Predskupina na BMM je bila Maaraya, ki nikakor ni spadala v ta kontekst. Zame, da smo si na jasnem. Opazovala sem ljudi, kako so padli na to euforijo na način, ki je meni tako daleč. Kljub vsemu moram reči, da sta bila še sprejemljiva s slušalkami, cd-ji in majicami. Mladina je prišla prav s tem namenom. Da padejo v to norijo. Ni pomembna glasba, ampak vse, kar je zraven. Selfiji, videoposnetki in vsa maškdarada zraven so del te generacije.
Predskupina na BMM je bila Maaraya, ki nikakor ni spadala v ta kontekst. Zame, da smo si na jasnem. Opazovala sem ljudi, kako so padli na to euforijo na način, ki je meni tako daleč. Kljub vsemu moram reči, da sta bila še sprejemljiva s slušalkami, cd-ji in majicami. Mladina je prišla prav s tem namenom. Da padejo v to norijo. Ni pomembna glasba, ampak vse, kar je zraven. Selfiji, videoposnetki in vsa maškdarada zraven so del te generacije.
Gibonni je kasneje opazil to sceno s selfiji in mobiteli ter se ustavil. Kakor on zna. Dekle za mano je jezno izjavila: "Naj poje." Ko je dekletu v prvi vrsti rekel, da naj neha snemati za Facebook in postirati slike ter da naj ga posluša, ni naletel na aplavz. Jaz sem kot nora ploskala, čeprav sem nato opazila, da je bolje, da tudi jaz neham. Selfiji so bili moteči še zanj. Mladina se je zadevala in komaj stala. Mladina, ki niti ne ve, kdo Gibonni je. Jim ne zamerim, veste. Ker morajo tudi oni skozi ta del mladostništva in ker sem v tistem trenutku uživala do ekstaze.
Gibonni je zadel. Tako kot bi me zadel Paolo Nutini, moj škotski kralj. Ker zmoreta nekaj drugače. Ker zmoreta tako uživati v tem, kar delata, da ne moreš ne opaziti. Gibonni je v trenutku svojega uživanja šel na kolena ter pel. Brez drog - sem prepričana. Gibonni je zaprl oči, ko sta z Vlatkom pela/igrala skupaj. Gibonni je pel vsa svoja besedila, kakor, da poje kraljem in kraljicam. Ob koncu je tudi poklical ljudi, ki so v "ozadju" ter se jim zahvalil. Tudi našemu Mitji Križancu, ki ga je na nek način povabil v to naše majhno mestece. Tega mu ne bi bilo potrebno storiti, vendar je to naredil, kakor je že naredil z lučmi, stolom in kamero.
Veste kaj, mislim, da mladina ne šteka tega, kar se je dogajalo. Mislim, da jih moramo naučiti tudi tega, da zmorejo slišati to, kar slišimo mi. Moramo. Mislim, da bi se Gibo strinjal z mano. Mislim, da bi veliko bolj uživali kot sedaj.
Njegova glasba je večna.
Njegov pristop k delu.
Njegov odnos.
Njegovo srce.
Danes bi brez težav lahko še enkrat ponovila zadevo, čeprav sem bila po treh dneh BMM kar malce utrujena. Bi.
Danes bi brez težav lahko še enkrat ponovila zadevo, čeprav sem bila po treh dneh BMM kar malce utrujena. Bi.
"Bože, divno je.......aaaaaaa a to ne sliči na mene."
Ob koncu pa ni zanemarljivo to, da so moje mrtve Brežice oživele za tri dni. Tudi s KUHNO NA ULICI, ki je poln zadetek. Poln. Danes zjutraj je bilo zopet vse tiho in mrtvo. Danes me ni niti motilo. A ne bom izgubila upanja. Ne bom. Mogoče bo drugače - čez čas. "Brežice, moje mesto, HVALA TI."
Djevojka sa sela
