SI SRCE ALI REKLAMA?

JUG SE JAVLJA. O dobrodelnosti vsako leto razmišljam. Vem, da tudi vi. Vem, da se tudi spreminja naš pogled na dobrodelnost. Ne samo pogled, tudi mišljenje in razmišljanje. Predvsem zaradi časa, v katerem živimo. Vse bolj. Kakor nas napada kriza, vse bolj govorimo o dobrodelnosti in vse manj pozitivne naravnanosti imamo do nje oziroma vse manj potrpljenja do le-tega. V zadnjih letih sem bila aktivno vključena v dobrodelne akcije tako ali drugače kot večina ljudi, s katerimi sem se srečevala. Tudi dobrodelne organizacije in ljudje vidijo težave, o katerih ljudje niti ne razmišljajo na tak način, kakor če bi bili v istem kotlu. Vsak je na svojem bregu razumevanja. Ljudje, ki se ukvarjajo z dobrodelnostjo večino svojega prostega časa, znanja in energije dajejo v to, kar verjamejo, da je prav in da bi moralo biti. To so ljudje, ki imajo cilj in vizijo, da so dobrodelni za nekaj časa, za vse življenje in z namenom. Nihče me ne bo prepričal, da greš v dobrodelnost, kar tako. Motiv je vedno v ozadju. Motiv pomoči. Motiv dobrih dejanj. Motiv v okviru tega se pojavlja sredi akcij in priložnosti. Motiv, da imaš občutek tega, da nekomu daš, ker ti imaš in lahko. Motiv, da se boljše počutiš, kadar daješ. Motiv, da želiš dati. Ta zadnji je tako kot pri Bloomovi taksonomiji ciljev najvišja stopnja. Zadoščenje ob dajanju. Brez vseh navlak, brez vsega kar pride zraven in brez vse ceremonije.

V svojem življenju dajanja sem začenjala razumeti ljudi na različne načine. Opazujem jih, kaj jim pomeni dobrodelnost in kaj je bistvo vsega. Dobrodelni ljudje, ki imajo neverjetno potrebno po reklami in samopromociji se vse bolj pojavljajo okrog s pretvezo, da jim to sploh ni pomembno, vendar da morajo izraziti in povedati krogu ljudem, če že ne veliki sredini ljudi. V vsem tem sem se naučila, da največji dobrotniki ali dobrodelneži ne dajejo na velik zvon svoje dobrodelnosti, niti svojih dejanj, niti svojih misli, niti tega, koliko so dobrodelni.

Pred leti sem bila deležna zgodbe gospe, ki je želela pomagati tako, da ni želela, da povemo ljudem, katerim bi pomagala. Anonimen dobrodelnež. Takrat sem razmišljala, da si nisem znala razložiti, čemu bi želela ostati anonimna, če naredi nekaj dobrega. Če naredi nekaj takšnega, kar si bo ta otrok ali družina zapomnila za vse ljube čase. Gospa mi je po telefonu zagotovila, da je tako najbolje, saj se drugače njena dobra dejanja sprevržejo v nekaj, kar si ne želi.

Dobrodelneže, katere sem spoznala na moji poti, so bili tisti, ki potrebujejo potrditev in tisti, ki je ne potrebujejo s strani okolja. Okolje je tisto, ki potrdi tisto, kar narediš dobro? Res?

Koliko ljudi v naši dobri državici naredi dobre stvari, pa niti ne vemo. Koliko mojih bližnjih »srčnih« to naredi brez, da bi oglašali ali govorili o tem. Veliko jih je. In jaz vem, da so. In to je dovolj. In niso samo moji.

To je tisto, ko vidim, da je romski biser dobil nove teniske. To je tisto, ko vidim, kako ljudje pustijo polne košarice s hrano v trgovinah. To je tisto, ko nekdo pokupi vse čestitke in kekse na bazarju preko telefona in noče akcijske cene. To je tisto, ko v steklen glaž za prispevke, da več denarja kot so vredni izdelki, in to naredi tako, da nihče ne vidi. To je tisto, ko nekdo sovje nečake štipendira, ker nima svojih otrok. To je tisto, ko nekdo pomaga svojcem s kuverto brez besed. To je tisto, ko nekdo donira brez, da bi si želel reklame. To je tisto, ko nekdo poišče vse sponzorje, napiše vsa pisma ter pove tako bežno odgovornim ljudem. To je tisto, ko nekdo nameni ure in ure svojega dela v nekaj, kar verjame. To je tisto, ko nekdo uredi stojnico brez besed. To je tisto. To je to.

Toliko o dobrodelnosti. Kratko in jasno, pa bi želela povedati vsem tistim, ki morajo in želijo govoriti o tem, le to: "Ne več dejanj. Več srca brez besed." Ker dobra dela so nekaj kar bi moralo biti »pričakovano«, ne pa čaščeno in ovekovečeno s fotografijami.

Ja.

Je pa res, da se nenehno sprašujem, kako to, da je moja preljuba državica postala dežela dobrodelnosti, ki se utaplja v dogodkih in tistih, ki hlepijo po tem, da pomagajo? Kako to?

Do kod bo to šlo?

V srcu vem le nekaj. Tudi dobrodelnost ima svoje zakonitosti, meje in srce. Ne verjamete?

Djevojka sa sela

PRIJATELJSKI BOG "MESS WITH ME"

Majhne zgodbe. Vsi imamo v življenju takšne prijatelje, ki te ob najbolj neprimernem ali pozabljivem času spomnijo na stvari, katere si že pozabil ali pa se že dolgo nisi spomnil nanje. Moj prijatelj je takšen nagajivec, da me razveseljuje in spravlja v stanja, da bi ga v danem trenutku objela ali pa, če bi ga imela blizu "ubila". Vsi imamo takšne prijatelje. Vsi.

Moj prijatelj skrbi zame, ko mi je najtežje. Ko nekako začuti, da sem v breznu ali na istem mestu, pa kot čigumi ne morem nikamor. Včasih se spomni nenavadnih stvari, ki polepšajo moj dan. S takšnimi majhnimi stvarmi, da mi pošlje kakšno misel. Sliko morja, ker vem, da brez njega niti živeti ne morem. Sliko svojih otrok, ki delajo takšne majhne stvari, ki so tudi meni blizu. Sliko kakšne dobre hranice, katere ne morem ali ne smem jesti. Takšno pametno misel, katero bi najraje prilepila na hladilnik in ob vsaki moji majhnosti ali šibkosti, bi stala tam in mahala pred njo, kakor, da je moja mantra. Pošlje pismo brez podpisa z dišečimi smrekicami in mi postavi, kakšno uganko, da pojma nimam, kaj in kako. Me preseneti s tekom ali rojstno dnevnim darilom, da sedim kot majhen otrok in se smejem.

Spomni se tudi name, ko najmanj pričakujem. Tako iz zraka jaz temu rečem. Ko se ne slišiva že dlje časa in pojma nimava eden o drugemu v kakšnem stanju sva oba. Ko sva tako kot dva otroka. Vendar ta moj prijatelj vedno zadene - no vsaj dovolim mu, da izve, kako me zadane.

Ta konec tedna me je zadel s sliko iz lokalnega časopisa. Brez besed. Le slika, ki mi jo je poslal po mobitelu. Seveda me je slika pognala v orbito in ne samo zrak. Takšna sem. Vedno svoja čustva pokažem ali pa povem, da vsi vidijo in čutijo. Moja srčna prijatla me vedno opozarja na to, da je to, kakor bi govorila v Domu kulture v Brežicah, kjer me posluša 500 ljudi. No, če kaj tako čustvenega povem na socialnem omrežju FB. In priznam, da ne povem vse. Sem pa iskrena. O, sem. Tako sem bila tudi iskrena, ko sem prejela tole slikco. Seveda me je moj prijatelj hotel malce razveseliti, vendar lahko povem, da so bile moje besede sočne. Če so te sploh lahko le sočne.

Najraje bi ga stresla iz hlač in se odpeljala v Trebnje, pa četudi v to mesto nimam nikakršne želje, da bi ga obiskovala ali obiskovala. Najmanj od vse mest, mestec in vasic v moji preljubi deželici. Tako pač je in bo.

Ker je Primorska na mene odlično vplivala, like always, sem bila že zelo uspešna v SMS sporočilih, kljub temu, da jih ne maram. Mogoče je bil razlog tudi enourni zastoj od Vrhnike do Ljubljane zaradi del na cesti in sem bila posledično zelo učinkovita v besedah. Seveda je tudi moj prijatelj bil v elementu, saj je z lekadoli ležal v postelji in si dal duška in bil zelo vesel, da me je malce "zadel" s sliko. S sliko, ki jo je fotografiral iz lokalnega časopisa in mi jo poslal. Ne da, koliko dela. Majkicu. Ja, nič, dala sem si duška in mu sporočila, kar gotovo ne bi kdo naredil, ki je after 30. Pa kaj pol - jaz sem.  Vedel je, da se peljem iz Primorske s prijatlo in da se lahko malce ustavim pri njemu. V trenutku je padla ideja. Prosila sem ga, naj pogleda skozi okno. Ker je bil joke "prereven", ga ni zadel in vem, da ni na prvo žogo, zato sem postala bolj na drugo žogo. To tudi sem, če še niste vedeli. Na prvo žogo več ne padam. Nope.

Seveda ni verjel mojim besedam, zato sem ga vztrajno poklicala in mu rekla, da naj pride dol, ker imam presenečenje zanj in nimam veliko časa. Srčno sem upala, da bo prišel dol iz bloka. Dobro je bilo, ker nisem bila sama, kar ga je definitivno prepričalo, da se ne "jokam" in vem, vsak normalen, ki me pozna, ve, da sem skrajno resna v odnosih. No....... 

In je. Prišel je dol. Ko sem prejela klic (bila sem namreč na poti iz Kostanjevice v Brežice :-)) je rekel: "Ne me........(Moj smeh in njegova tišina.) 1:0".

Smeh je preplavil telefonsko linijo - in če sem tisti dan uspešno uspela nasmejati polovico natakarjev v CACAOu, sem uspela tudi njega. Ne samo nasmejati, ampak ga tudi pripeljati z vročino dol iz bloka. Glejte, včasih mi uspe, pa četudi ni prvi april.

Sporočilo: "Don¨t mess with me. Just don¨t."

Le nekaj, kar ne štekam pri moških. Kako neki vse povezujejo z nogometom. Kako neki? Kaj je s tem nogometom? Kaj zaboga? 

Čeprav priznam, da ne bi bila rada OPSAJT nikoli. Verjamete?

Djevojka sa juga

P.S.- Saj sem ga tudi nahecala, da sem na kavi z Janom Plestenjakom, pa mi ni verjel. Samo sem bila. Res. ;-) No, v Playi.

P.S.- Lahko le povem, da mi ne pošiljat slik iz časopisov. Res. Posebej, če veste, da me boste zadeli. O.K.?!

ŠTUDENTSKI BOG PRIVLAČNEGA VIDEZA

JUG SE JAVLJA SA JUGA.  To je mesec majhnih zgodbic. To bo tako do konca leta. Sem se odločila.

Vikend Debeli rtič. Posvet. Daleč od prestolničarjev. Kao. Greš v Portorož, pa si kakor, da si na promenadi prestolničarjev - tistih fensi šmensi de luks. Petkov pobeg na Debeli rtič si deklice z juga prestavljajo drugače, kakor je bilo. O, Bog. Parking smo iskale dobrih petnajst minut, kar se mi zdi cela večnost, s tem, da priznam, da Portorož nekako obvladam. Res, Mraz nas je pregnal v kavarno Cacao, kamor greš v naših letih. Priznam. Ne upam, si napisati v Zvezdo ali La Playo, ker ne vem, če še obstajata. Lep, visok 180 cm visok študent nas ogovori. Štajerc po duši in srcu. Dobro, to, da nas je ogovoril z "gospa" ni toliko pomembno v tej zgodbi. Bolj pomembno je to, da sem vozila, zato je bil martini še najmanj nevaren. Komunikacija sploh ni bila usmerjena vanj, saj smo si imele veliko za povedati. Ogromno. Ženske stvari - o moških. Si predstavljate? Gotovo so tisti, ki so sedeli zraven, želeli imeti tiste zimske pufaste slušalke, da nas ne bi slišali, ko smo "gor in dol hodile po enem in istem." Večer smo hitro zaključile, čeprav smo vsem v hotelu povedale, da gremo kot GO GO plesalke v lajf. Takšen z bleščicami lajf.  

Danes popoldan po posvetu zagovornikov smo zavile zopet v mesto rož in prestolničarjev. Tako po južnjaško, da se poslovimo. Iz Cacao-a seveda. Gneča je bila, da dol padeš. Vsak drug je bil prestolničar - oni res ne vedo, kaj je kriza. Natakarja dolgo ni bilo, tako, da sem bila na WC-ju, ko je postregel mojo prijatlo. Dolgo sva čakali, da je prišel z njeno belo kavo. Danes sem bila v svoji "dnevni" opravi, z leči, kodri in brez šminke. Neprepoznavna od včeraj - vsaj tako se mi je zdelo. Ko je prišel k mizi, je postavil belo kavo v steklenem kozarcu, me ošvrcnil, pokazal bel nasmeh in izjavil: "Martini?" Potem sem tudi jaz pokazala moje bele (čeprav se mi zdi, da zgubljajo na belini) in izjavila, da danes bom pa samo kavo. Pa sem se v trenutku odločila tudi za sladoled - ta njihov je edini, katerega jem. Priznam, da sem prestolniško zbirčna. 

Po doooooolgem času mi je kavo prinesla neka ženščina, sladoled pa mlad študentski Bog privlačnega videza z nasmehom do Londona. Ker sem bila v debati o ne-moških, sem krilila z rokami in naglas povedala, kakšno sončno. Ravno, ko je prišel mimo sem ustrelila:"Veš, kakšna pizdarija......" Študentski Bog privlačnega videza je ob tej moji besedi položil sladoled predme in rekel:"Evo, pizdarija." Smejal se je kot nor - skupaj z mano. Seveda se je zgodba nadaljevala tako, da je študentski Bog čez dobrih 10 minut prinesel moji prijatli sladoled in rekel:"Evo, še ena pizdarija." Zopet sva se smejala in lahko rečem, da je bil to tako sproščen, prijeten smeh kot že dolgo ne. Ko je moja prijatla prišla iz WC-ja, sem ji rekla, da je študentski Bog prinesel to zanjo. Spogledali sva se, ko je rekla, da ona tega ni naročila. Ker je bila gneča in sem razmišljala v "mama stajlu" sem zaključila, da se je zagotovo zmotil za kakšno drugo mizo in mu moramo pomagati. Takoj.. Veste, kakšen način imajo v CACOu, ko je gneča? En naroča, drug prinese ali celo tretji. Kakavoski kaos. S pogledom sem ga iskala kot šivanka v senu, ko sem ga naenkrat zagledala v daljavi in mu pomahala, z željo, da pride k nam. Študentski Bog mi je pomahal nazaj tako s prski kot jaz njemu, misleč, da ga osvajam. Smeh preplavi naš rajon in bejbič pride k nam, kjer mu rečem:"Veš, to "pi......" nisva midve naročili. Veš, da ne bo kdo kaj pogrešal in boš imel težave." On me pogleda in izjavi:"E, to pa je pizdarija."  

Si lahko predstavljate v živo mojega študentskega Boga? Ko sva plačali našemu štajerskemu Bogu od včeraj, me je povprašal, če je bilo vse v redu. Ker je smeh preplavil moj obraz in to dejstvo, da je majhen človek pomemben, sem mu na hitro povedala zgodbo, pa sem nasmejala še njega. Big time. Ja. Glejte, definitivno sem magnet za zgodbe. Takšne srčne. 

P.S:- Pa kaj pol, če je moj študentski Bog mlajši dve skoraj desetletje in še mal. Pustite to mal na miru. Ker če ne bo......O.K.?! Definitivno bi morali biti z mano.

Djevojka sa juga

DUBAJSKA PRAVLJICA - 2.del "Srbski šejk Luka"

JUG SE JAVLJA. Dubajska pravljica 2. del. Potovanja v dežele, ki so oddaljene od tvoje dežele, pa sploh ni pomembno ali je to sto ali deset tisoč milj daleč stran, pomenijo odklop. Oddaljenost ni niti ključen dejavnik potovanj, ampak to, da se premakneš od tvojega sidra in pljuješ, kakor ladja v neznano ter v pričakovanju novega in nepričakovanega. Nikoli v življenju še nisem bila tako daleč, kakor sem bila tokrat in če bi me kdo vprašal, čemu Združeni arabski emirati oziroma Dubaj in Abu Dhabi, bi bil moj odgovor nepričakovan in tudi mogoče narobe razumljen. Potovanja so del mene, vendar sem se za to možnost odločila, ker je bila to strokovna ekskurzija. Tem še vedno dajem prednost. Tako, pač je. V mojem vrstnem redu pravljic so na prvem mestu Cookovi otoki, Avstralija in Nova Zelandija, Bali, Moskva in Islandija. Tak nek vrstni red – čeprav jih je še nekaj, ki preizkušajo moje brbončice.

Pravljica se je začela v Krškem, kamor naju je pripeljal Melitin mož ter nas je pričakal možakar, katerega sva »razumeli in zadeli vse o njem« po 10 minutah pogovora ter smo do Budimpešte raje bili tiho, ker je to s takšnimi moškimi edini recept. Poln kombi pripravljenih za potovanje je nakazovalo, da bo to odlična zgodba. Kasneje smo jo poimenovale pravljica. Letalo v pink barvi Wizz Air, stevardesah in stevardih, ki so nosili pink in vijola srajce ter kostime. Končno tudi nekaj lepega za pogledat. V kolikor ne potujete veliko, potem kot ženska pregledaš stevardeso že zato, da lahko opaziš, da nima niti grama preveč ter da bi tudi ti bila takšna, potem pa je zgodbe opazovanja konec. Ni več zanimivo razen tega, da bi tudi ti bil takšen kot ona. Pri moških stevardih pa je zadeva povsem drugačna – o, da. Posebej, če gre za mladce, kakršna sta bila ta dva. Da mi ne bi bilo dolgčas sem imela kar nekaj vprašanj za postavnega visokoraslega omladinca. To sedaj v tapravih letih znam narediti, ko sem bila mlada mi je bilo vedno nerodno postavljati takšna vprašanja. Let je trajal pet ur in pol, vendar so nas zamotili s hrano, pijačo in parfumčki, kar je bilo sicer zelo drago, vendar saj smo potrošniška družba, kajne. To smo zelo dobro tudi videle v naši pravljici. Tla Združenih arabskih emiratov so peščena, vendar so postavljena na način, da ljudje živijo v pravljici. Kljub temu, da je mrk "šejk" na carini gledal bolj moj obraz v potnem listu, kakor mene, je nakazoval, da prihajamo v moško družbo in družbo, kjer se ve, kdo je šef. Ko smo izstopili iz klimatiziranega letališča, nas je toplotni val skoraj odnesel. Za ograjo so stali ljudje z napisi, koga čakajo. Zagledamo naš napis in visokega črnolasega možakarja, ki je imel takšen čudovit nasmeh na ustnicah, ko je videl, da smo njegovi. Sledil je stavek stoletja, tam Bogu za hrbtom:«Pa dobrodošli u Abu Dhabi, ja sam Luka.« Njegov srbski »naglasak« je bil tako značilen, da nas je skoraj odnesel v balkansko pravljico.

V trenutku mi je bil všeč.  V nekem majhnem avtobusu, katere tudi imajo v emiratih, nas je očaral s svojo preprostotjo, s svojim šarmom in karizmo. Glejte, nekaj imajo te vodiči iz Srbije. Definitivno – smejali smo se ves čas in končno sem lahko to srbsko špreho, čeprav se lomim kot velika, udejanjala tudi sama. Svetoven občutek. Luka je bil naš lokalni vodič ves čas in nas je res razvajal ter nam tudi priporočal stvari – kako bi to lepo zapakirala – priporočal takšne užitke kot jih lahko le oni. Ja, priznajmo si. Naši južni bratje znajo uživati in znajo tudi drugim ljudem ponuditi užitke. 

Takšna majhna gesta Luke je bila ta, da ko smo prišli iz letala v avtobus, da je vsem dal plastenko vode in je ta najbolj žejnim dal tudi dve plastenki. Si predstavljate, da plastenka vode naredi takšne čudeže? No, pa tudi to, da je mladec (ker to pa je res bil) znal pritisniti na naše gumbe. Veste, tisto, ko veš, da nekdo pritisne na »na tvoj gumb«, se zavedaš in pustiš ter nato zverbaliziraš »Kako je vedel?«. A v bistvu si vedel, kaj dela in dovolil. Veste, o čem govorim? Naš turistični vodič Luka nas je peljal na večerjo, kjer smo se peljali po kanalu z ladjico obkrožene z največjimi nebotičniki na svetu, ki so nam žmrkali, kakor novoletne lučke in to pod 30 stopinjami. Ja, pod. Kljub vsem banalnostim, sem se v trenutku znašla, da se smejim sama sebi in da uživam, kakor že dolgo nisem. Puščava je tudi naredila svoje, kjer smo po nekem čudnem naključju prišle z Melitko z našim vodičem skupaj. Da ne bo vse izpadlo takšno naključje (to s puščavo je res bilo), priznava, da sva najraje zraven vodičev, da lahko vse slišiva, da lahko se vprašava in da sva na tekočem. Ja, takšni sva – vendar nas tudi vodiči vzljubijo – to tudi pokažejo, če že rečejo ne. Čas, ki smo ga prebile v puščavi, kjer nas je voznik Mohamed peljal po brežuljkih in peščenih peščina, je bil tako, kakor v filmu. Vreščale smo bolj kot na filmu, ker se prav nič nismo delale fine, tudi pred Luko ne. Kljub temu, da sem opazila, da Luka nenehno pogleduje za menoj, je bilo to zato, ker sem nekako vedno našla še nekaj dobrega za pofotkat, ali koga kaj za vprašat ali prebrat. V puščavi si je dal malo duška in je rekel, da si bo izdelal napis tablo NINKOVIĆ in bo hodil z njo okoli in me klical. Glej, ta Luka sploh ni razumel, da če se ti šejk nastavi slikat ali ti trgovec na souku zniža ceno, res ne moreš razmišljati o njemu, avtobusu in točnosti. Ker je humor tudi zelo dobrodošel na potovanjih, jaz pa uživam v njem, je bilo vedno bolj smešno, prijetno in sproščeno. Tako kot mora biti. Vodič Luka je poskrbel za nas tudi tako, da je vse živo klical ker smo me z Melito pod nujno želele v mošejo Abu Dhabi, ki je ena izmed najlepših mošej. Kljub temu, da se je potrudil in si gotovo mislil »zahtevne Slovenke opet nešto hoče«, je to skril in klicaril, usklajeval in zaključil tako, da smo imele nasmeh še nekaj časa obrazu. Ni se izšlo, vendar je pripravil presenečenje, na katerega smo padle tudi midve. Kot domine. Ko smo se zadnji dan peljali skoz najbolj bogat emirat Abu Dhabi je rekel:«E, sad iznenadženje za vas kao u avtobusu iz onog srbskog filma. Kojeg........« Gledale smo ga, se smejale, medtem, ko je voznik zapeljal dva kroga okrog najlepše mošeje na svetu (ne smeš se ustavljati, razen, če nimaš organizirano), kjer smo lahko izjemoma odprli okna na stežaj in poslikali to in ono, kar smo želeli. Takšna majhna stvar, ki se je meni v trenutku zdela, ogromna. 

Vodič Luka nas je tudi zapeljal na tržnico zlata in začimb ter nas je tako po srbsko odpeljal v eno, kjer nam je pomagal barantati s svojim prijateljem. Tako nevsiljivo je znal pokazati, da smo razumele, da je vse v življenju biznis ter, da moraš v življenju izkoristiti trenutke in priložnosti. Definitivno jih je on znal – pa četudi nam je zaupal, kakšno njegovo skrivnost iz osebnega življenja ali njegovo razmišljanje. 

Zadnji dan si je malce več upal, kar pogosto opažam pri vodičih, zato je prešel iz vikanja na Ti, kar sem bila hvaležna Bogu, šejkom in puščavi ter me je omenjal skoraj vsako »postojanko«. Iz teh stavkov »Pa, opet vi poslednji.....Kako to, da uvijek ja vas tražim......Bila je gužva u muzeju, zar ne....« je prešel na TI in moj priimek. Saj veste, da paše pozornost, vendar ne takšna. Priznam. Na tapeti sem bila all the time. Še dobro, da sem imela sončna očala na nosu. Ta zadnja je bila najbolj duhovita. »E, tako u 16.30 svi kod avtobusa, a Ninković Ti u 16.25.« Priznam, da je bila to največja njegova fora, ker se je tudi celoten avtobus smejal.Glejte, kraljica nikoli ne zamuja. Vsi morajo priti prej in jo čakati, kajne? Tisti dan sem bila tudi z mojo nogo med prvimi.

Ker sva se z Luko ujela tako na naš »srbski sproščen način«, je starejši prileten možakar, ki je potoval z nami, kar naenkrat sredi smeha, sproščenosti in humorja rekel v srbskem jeziku: »A šta je to između vama?« Groba tišina je nastala v celotnem avtobusu kot da bi jo rezal. Vodič Luka je povprašal, šta to misli, medtem, ko sem jaz te slovenske vibracije že čutila. Ponovil je: »Pa šta je to između Ninković i vama?« 

Si predstavljate? 

To, da je prileten možakar povedal, da se to nešto celo vidi na obrazu Luke, ki je zardel, je bila pa pika na i tudi zame. Takrat vidiš, da moraš reševati tudi sebe. Tako elegantno sem se obrnila in izjavila: »Pa znate, to je ta energija između nas od dole. Osjeti se uvijek.« 

Vodič Luka me je le pogledal in je bil do letališča tiho. Ja, pravljice se tudi tako končajo, priznajte? Kljub temu nas je naš vodič srbskih korenin razvajal na tak način, da ne bomo nikoli pozabile. Ta njegov šarm, preprostost in milina - ja, pa tudi to, da je tudi mojo najljubšo besedo BUKVALNO večkrat uporabljal, ko smo mu to povedale.

Ja, tako, tudi srbski šejk Luka mi je polepšal mojo pravljico. Bukvalno.

Djevojka sa JUGA

DUBAJSKA PRAVLJICA - 1.del "Slovenski šejk Miha"

JUG SE JAVLJA. Dubajska pravljica. 1.del. Strokovna ekskurzija v Dubaj. Moja prva pravljica, ki je imela nepredvidljiv konec. Celotna pravljica je nakazovala, da se dogajajo v življenju tudi stvari, ki so dobre in odlične, tudi takrat, ko to najmanj pričakuješ. Potovanja so del mene in mojega življenja na obroke. Na potovanjih postanem tista druga Andreja, ki oživi, ki postane v tem nekem tujem okolju živa za vedno in ki verjame, da še vedno je upanje za vse tiste dobre stvari, ki se morajo zgoditi v življenju tudi meni. Čeprav »nekdo še vedno štrajka« v moji vrsti na veliko. Na potovanjih se ljudje povežejo na nek poseben način, se vzpostavijo vezi in vezice, se skonektaš z vodiči, kar nama z mojo prijatlo Melitko uspeva vsakič, poleg konektanja z ljudmi, ki mogoče tudi niso naš profesionalni foh. Priznam, da nama socialne veščine gredo dobro od rok in to, da je večina vodičev moških. Tako skromno priznavam tudi vam.

Na potovanjih vedno pustiš del svojega srca, ker ti tudi kaj drugega ne preostane. Ali se zaljubiš v deželo, dogodke in ljudi ter z neko lahkotnostjo preplavaš tudi puščavo, če moraš, ali pa tekaš po deželi, bemtiš in bemtariš ves čas. Nič ni težko na potovanjih, pa četudi moraš tekati po požarnih zanemarjenih stopnicah, ker dela samo en lift ter nočeš zopet zamuditi ali pa se ubadaš s kakšnim nadležnim gostom ali lokalnim prebivalstvom, ki te na vsakem koraku povpraša od kod si, ter pojma nima kje je tvoja preljuba deželica.

Združeni arabski emirati. Abu Dhabi.

Tokrat smo se odpravili pogledati NYU v Abu Dhabiju, na drugem koncu sveta, kjer smo želeli spoznati način izobraževanja na ravni fakultete, vpliv svetovalnih delavcev in vsega, kar se dotika izobraževanja. V vsem tem kotlu eksotike, pa bi danes želela poudariti nekaj, kar enostavno moram deliti z vami. Ker je MUST. Ker morate slišati, da boste razumeli, kar že deset let razglašam kot počen zvočnik, pa me ne slišijo. Ker vem, da me boste vi slišali. Vem.

 

Njujorška univerza se je nahajala v samem središču, kjer so nas naši vodiči spustili ter prepustili strokovnim rokam. Njujorška univerza ima svoje »enote« po vsem svetu, ena izmed le teh je tudi na oddaljenih tleh najbogatejšega emirata od sedmih emiratov. NYU Abu Dhabi ima svojo politiko, ima svojo vlogo in način dela. Že sam sprehod po hodnikih je nakazoval, da je to čisto drugačen izobraževalni sistem od našega. Popolnoma. Sam pristop in zrak, ki je preveval naše radovedne ume. Ogromne stavbe, ki nakazujejo, da tukaj nudijo študentu vse, kar potrebuje, da se izobražuje, raste in dozori v osebo, ki bo prinašala in vnašala spremembe v življenje tukaj ali tam. Macovi računalniki so bolščali vame ter me pozivali, da se jih samo malce dotaknem. Knjižnica velikosti naše občinske brežiške, zdigitalizirana in opremljena za vse sodobne prijeme z dostopom do vseh ostalih knjižnic ter posebnim prostorom, kjer uporabljaš elektronske napravice brez katerih v tem sodobnem svetu ne gre in ne bo šlo. Plavalni bazen in igrišče za vse športe, poleg fitnesa so nakazovali, da želijo, da so njihovi študenti psihofizično pripravljeni, ker je to podstat in je potem vse lažje. To je dejstvo, ki se ga zavedamo tudi v našem izobraževalnem sistemu, priznam. Univerza, ki ponuja 90 smeri in predmetov, da lahko študentje izberejo ter se hkrati udeležijo tudi 2/3 tudi ostalih predmetov, ki nadgrajujejo njihovo znanje in dodatno vrednost.

Študentje so nam s svojimi očmi prikazali, kakšen je način dela tukaj in kako vse deluje. Nikakršnega PPT ali PREZIJA ali listov, ampak vse iz glave, z besedo, držo in glavo. Ko smo se posedli v sprejemno pisarno, so se nam pridružili trije študentje iz Slovenije, katerih smo bili še posebej veseli, da je sploh možno (čeprav se mi zdi, da je vse bolj možno), da študentje odhajajo v tujino na študij in da to ni Erazmus ali kaj drugega. Trije mladi fantje so se postavili pred nas ter začeli govoriti o sprejemu, testih in načinu ter življenju dela tu. Preprosto dejstvo, da so bili sprejeti na podlagi njihovega odličnega rezultata na maturi, ki je bil le predpogoj, da te sprejmejo. Pomembna odločitev za univerzo je bil dve urni razgovor s posameznikom, ki ni vseboval preizkušanje znanja, temveč preizkušanje in seznanjanje z njegovimi moralnimi in etičnimi načeli, osebnostjo in socialnostjo. Ko to opravijo, se odločijo, da jih sprejmejo, v kolikor zadostijo njihovim zahtevam, s tem, da je izrednega pomena osebnost, kakršen si in ne odličnost sama.

Prvi mlad fant Gregor, ki študira primerjalno književnost je razlagal o razpršenosti in pestrosti predmetov in profesorjev, ki prihajajo iz uveljavljenih svetovnih univerz, ki se odzivajo na študente v rekordno hitrem času (cca 1 ura na elektronsko sporočilo) ter so na dosegu ves čas. Za vse želje in potrebe študentov. Ko smo ga povprašali, kakšen je odnos, je ta mlad fant izjavil: »Veste, gre za zdravo klimo.« Ne samo, da sem razmišljala o teh dveh skovankah skupaj, vendar sem se spomnila svojih študentskih let. Drug mlad fant Miha, ki je pravkar prišel iz Maribora ter študira psihologijo, nam je bil pri srcu že zaradi našega foha in tega, da je iskreno povedal, kako je enostavno prišel sem. Na pobudo svetovalne delavke in da preprosto ni mogel verjeti, da univerza plača vse – celotno izobraževanje brez šolnine, z žepnino 2000 $ na leto za vse stroške, ki bi jih lahko imel. O tem, kako je prisotnost na predavanjih 100% obvezna ter da dosega 20% ocene. Tretji mlad možakar Jovan prihaja iz Črne gore, preseljen v povojnem času v Slovenijo. Študent strojnega inženiringa, ki je tako enostavno povedal, da je to študij, ki ima malce več predmetov, kakor smeri njunih kolegov, vendar še to ne pomeni, da je študij težji. Tako skromno, pozitivno in seveda simpatično, je izjavil, da v kampusu pač živiš in delaš. In to je to. Kaj drugega jim niti ne pride na pamet. No…..Njihova motivacija je neverjetna.

Njihov nastop se je končal z našimi vprašanji, ki so kar deževala, ter nato z vprašanjem kolegice, kam nameravajo po študiji oziroma kje se vidijo. Odgovori so šli v smeri, da nameravajo še nadaljevati študij ali se vrniti domov, medtem, ko je 19-letni študent psihologije, Miha, odgovoril tako: «Jaz se nameravam vrniti v domovino in spremeniti šolski sistem.«

Moja roka se je začela potresavati od snemanja in naenkrat sem začutila ježenje po celem telesu. Ker sem ugotovila, ko sem poslušala predstavitev univerze, predstavitve najstarejšega angleškega študenta in naših študentov, da je nekaj povsem jasnega, ne samo meni in mojim kolegom, ki govorimo glasno in jasno ter si želimo sprememb in napredka. Da je jasno 19-letnemu Mihi. Otroku, učencu, dijaku in študentu, ki je šel skozi sistem in si želi TO. In si želi teh sanj. Ne sanj o bogastvu, o dobrinah in o sebi, ampak o tem. O šolskem sistemu. O spremembi le tega.

Tako daleč od doma, v oddaljenem Abu Dhabiju sem bila ponosna, da sem Slovenka. Ponosna na nadarjenega Miho. Ponosna na vse nadarjene otroke, učence in dijake v moji deželici, s katerimi delam(o) in se trudim(o), kljub nerazumevanju in neprilagajanju, da oni še vedno imajo sanje. Takšne, ki zadevajo. Takšne, ki si upajo. Takšne, ki ne odnehajo.  Sanje, da nekaj spremenijo – in ne zase, ampak za druge. Tako kot je imel šejk Združenih arabskih emiratov sanje, da želi, da bi njegov narod živel dobro in da bi bil bogat. Vendar to je že druga zgodba dubajske pravljice.

Mihi in ostalim sem segla v roko. Njihova prisrčnost je obsijala prostor. 

Obstala sem tam še nekaj časa in se vprašala tako naglas: »Kaj mi delamo? Kaj za Boga?«

Nekaj že delamo dobro, da ima Miha takšne sanje. Ne, in ni provokacija ali zmota.

 

 

Djevojka iz Abu Dhabija

INTEGRITETA, ŠTEKAJ ME, PROSIM. Podpisana PRAVILA IGRE.

JUG SE JAVLJA. Integriteta gor ali dol. Ni čisto tako brezveze, o čemer razmišlja vse več ljudi. Integriteta. Poštenje. Poštenost. Iskrenost. Osnovna pravila igre. Ni pomembno ali se to dogaja na privatnem ali poslovnem planu. Povsod tam, kjer so ljudje, prevladujejo pravila igre. Ljudje se razlikujemo po tem, kako upoštevamo ta pravila igre in kako se ravnamo in kam se nagibamo, ko zapiha veter.  Pravila igre me ne bi toliko zmotila, če bi prevladovala tista, ki imajo integriteto v podstatu teh besed. Veste, podstat ali temelj(i).

Aktualne zadeve so me pripeljale do tega, da spremljam politično sceno kot intelektualka, kjer je to pač MUST in ne gre drugače.  Od nekdaj. Pri tem mi pomaga več dejavnikov. Mediji pa so tisti, ki nekako pokažejo tudi tiste stvari, katerih te ljudje ne želijo ali pa celo tako psihotično želijo prikazati, skriti in poudariti. Kakor nov val, ki bo zajel to našo dvomiljonsko vasico, kjer živim. Ki jo je zajel. Ponovno. Kot že ne vem kolikokrat. V vsej tej zmešnjavi poskušam oblikovati besede in mišljenje, spremljam zadeve in delim svoje občutke s televizijo (vem, smešno) in ljudmi. Preizkušam in poslušam. Priznam, da zelo pozorno in nazorno poslušam. Ne delim, kjer to ni zaželjeno. Če sem iskrena, mnenja niso več dobrodošla, saj vsak želi povedati svoje mnenje, ne da bi zmogel poslušati drugega razen sebe. Tako preprosto je samo govoriti in govoričiti, da postaneš tako egoistično zaljubljen sam vase. Simple as that. Zadnjič smo pri meni najljubšem predmetu, kjer biserom dovolim misliti, razmišljati in debatirali, prišli do mnenj in trditev o aktualni politiki v občini. Aktualnost predmeta smatram takrat, kadar lahko snov povežeš z realno sliko. Z biseri smo se pogovarjali o sestavi občine in njenih organov, pa smo hitro zašli na področje politike. Biseri so večinoma izjavljali, da so politiki kradljivci in lažnivci ter da bi se raje pogovarjali o kakšni drugi temi, kakor o tem. V trenutku sem priklicala obdobje mojih gimnazijskih let in slovenščine prof. Lelićeve. Brežičani vemo o čem govorim. O gimnazijski ikoni slovenskega jezika, strahu in trepetu ter globokem spoštovanju, kjer je še šivanka imela dejavno vlogo. O tem, kako sem prvi spis v 2. letniku pisala 4/5, kar je bil do tistega leta v gimnaziji največji dosežek mojega pisanja. Takrat sem tudi zapisala »Politika je kurba«, saj se mi je zdelo citiranje drugih slovenskih pisateljev nekaj zelo zanimivega in všečnega. Lelićeva je želela, da naj razložim, kaj sem mislila s tem, kar me je v tistih časih spravilo v neznansko zadrego. A vendar sem razložila, kakor bi danes etiko ali integriteto ter jo nisem najbolj navdušila ali pa tega ni želela pokazati. Spomnim se njenih modrosti, da je potrebno za vsako besedo stati in ne padati. Tako nekako, kakor je to z verodostojnostjo in pristnostjo, kajne? Lelćeva me je veliko naučila prav o tem. Glejte, pristnost vedno zaznamo povsod okoli nas. Pristnost v športu, v glasbi, med policisti, zdravniki in šolniki ter biseri. Pristnost povsod tam, kjer samo pogledaš ljudi v oči in začutiš. Ali pa tudi ne, saj to verodostojnost nekateri razumejo povsem drugače. Povsem. Z Armstrongom na čelu, ki je dolga leta veljal za mojega idola. Patani. Ben Jonson. Koliko napak in razumevanja pravil iger na način, ki je tako drugačen od tistega pravega in edinega. Vsi so nosili svoje posledice - ko so jih dobili. Ko so jih. Ti športni šarlatani.

Poštenost je nekaj, kar nas učijo, kar so mene trenirali in za kar bi tudi ubijala ali pa preprosto nehala verjeti. Biserom se ta nepoštenost zgodi že v ranem otroštvu, ko nekaj ušpičijo, pa so prepričani, da jih ne bomo videli ali zadeli ali našli ter vztrajajo v tej svoji laži do konca. Laž je takšna zapletene stvar, ki naredi klovne iz oseb, ki drugače cirkusa sploh ne marajo. Cirkus je beseda, ki me vedno bolj spominja na vse, kar se dogaja v moji prelepi deželi. Oder je vedno večji, šotor vedno bolj moder in bleščeč, živali, pa so tiste, ki s svojimi nevarnimi akrobacijami privabljajo največji nasmeh na usta gledalcev, ki plačujejo drage karte za cirkus. V cirkusu pa gre predvsem za to, da je na prizorišču več živali hkrati, ki ena drugi na nek način »pomagajo« tako, da si pihajo na dušo ali se do potankosti sovražijo. Pri tem prihajajo ven podrobnosti, ki udarjajo v integriteto vsakega posameznika – prevare in prevarice, ko slišiš to in ono, vendar smo zopet tam, kjer smo bili. Pa če je to sončni ali modri ali rumeni val. Spet smo pri tem, da nekdo ne razume pojma integritete nasploh.

Kaj se mora zgoditi, da začnemo drugače? Kaj se mora zgoditi, da razmišljamo na način spremembe? Kaj za Boga, ljudje? Kaj? Kaj je tako prekleto težkega v tem? Kaj je tako prekleto težkega, da ljudje ne zmorejo govoriti resnice? Kaj je tako prekleto težkega, da ljudje ne zmorejo krivoveriti? Kaj je tako prekleto težkega? Kaj? Kaj je tako prekleto težkega, da si ne vržemo rokavico v obraz in nosimo posledice? Kaj je tako prekleto težkega, da nekdo v svojem programu ne napiše, kje vidi Slovenijo in kako vidi izhod iz gospodarske krize? Ne vizijo – ne, ampak izhod, ljudje. Izhod. Kaj je tako prekleto težkega?

DAMN HARD. Vse pride na svoje mesto. Vse. Ti. Jaz. On. Čakanje je v tej zgodbi čisto vzporedna stvar. Čisto. In veste kaj – vsi delujemo po svojih načelih – kakršna koli že so, vendar od njih ne moremo odstopati, kaj šele jih zanemarjati. Nekaj imam dovolj – tako do konca dovolj. Tega sprenevedanja, da niso vedeli, da ne vedo in da ne znajo ter da se ne spomnijo. Ne morem več. Ne morem več poslušati tega. Tega BALASTA in SPRENEVEDANJA. Jaz vem kolikšna je luknja v blagajni. Jaz vem, da če ne bomo zmanjšali plač v javnem sektorju za 30%, ne bomo zvozili. Jaz to vem. Jaz tudi vem, da nimam znanstvenega magisterija. Jaz tudi vem koliko delam in kaj nimam narejeno. Jaz vem. Operativno ne vem in ne znam. Jaz tudi vem, da se ne bi lotila nečesa, kar ne znam, mislim pa, da bi lahko. Vem in vem, kaj ne znam. A oni vedo? A so pripravljeni zategniti? A so pripravljeni? A so pripravljeni izdati svoje napake? A so pripravljeni popustiti? A so pripravljeni narediti nekaj, kar je v skladu z njihovimi moralnimi normami in veljavnim pravom?

Glej, balasta je povsod. Povsod. Želim le kritičen razmislek in to, da lahko nekomu zaupam. To si želim – pa četudi na mojo škodo.

Štekate?!

Ker jaz ne štekam, da nekdo ne dvigne pošte ter si v naslednjem trenutku najema najame zloglasno odvetniško družbo in da nekdo prejema dodatek za magisterij, čeprav ga nikoli ni imel. Ne, ne štekam. In ne morem zaupati nekomu, ki me ne zmore gledati v oči in reči: "Težko bomo, ampak imamo izhod."

Za vizijo mi trenutno dol visi. In ne, ne bom TIHO. Ker molk ubija tudi tisto dobro v tebi. Ubija, ljudje. Če pa kdo želi, da bi nosila lepilni trak na ustih iz protesta ali sporočila ljudem, ne zmorem. Jaz zmorem kljub vsemu, da bi se v ta politični boj ali katerikoli že, podali ljudje, ki bi v štartu ali temelju ali podstatu, vedeli, kaj je integriteta, ne da bi to vnašali v svoje program. Ni potrebno. Tako začneš. Vse ostalo je POST FESTUM.

»Integriteta je »celovitost, skladnost, pristnost, poštenost, verodostojnost«. Gre za pojem, ki ga največkrat povezujemo s področjem etike in morale (človekova notranja integriteta; integriteta osebnosti). Pomeni skladno, dobro, etično delovanje in odgovornost posameznikov in organizacij, delovanje, s katerim se prizadeva za preprečevanje in odpravljanje tveganj, da bi bila oblast, funkcija, pooblastilo ali druga pristojnost za odločanje uporabljena v nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi cilji, etičnimi kodeksi ter v škodo posamezniku ali organizaciji.

Oseba z integriteto je oseba, ki govori to, kar misli, in dela to, kar govori, skladno z moralnimi normami in veljavnim pravom.

Družba z integriteto je družba, ki jo sestavljajo osebe z integriteto. Ima dobro vzpostavljen sistem za zaznavanje kršitev. Slednje so, ne samo hitro zaznane, ampak na podlagi vzpostavljenih mehanizmov tudi ustrezno sankcionirane. Na ta način družba in država delujeta popolnoma v skladu z moralnimi in pravnimi načeli, s čimer zagotavljata vse pravice in varnost tako posameznikom, kot organizacijam, ki v njej delujejo.

Organizacija z integriteto je organizacija, ki ima zaposlene osebe z integriteto, obenem pa deluje skladno z etičnimi normami (zapisanimi v etičnih kodeksih organizacij) in veljavnim pravom. Mehanizem za ugotavljanje stopnje integritete ter orodje za krepitev integritete neke organizacije je načrt integritete. Organizacija z integriteto uživa zaupanje okolja, saj je njeno delovanje transparentno in skladno s poslanstvom, ki odraža etiko in pravne norme družbe. S tem organizacija pridobi zvestobo zaposlenih in strank ter spoštovanje okolja. Prisotnost integritete pomeni odsotnost korupcije.«

Djevojka sa sela

 

TRENINGI GOR IN DOL - BABICA ENA SEM.

JUG SE JAVLJA. Mišica. Mišice. Treningi vseh vrst in oblik. Povsod, kamor greš, je telo tisto, ki te nosi in katero pogleda prav vsak. Telo in vse, kar si pridelal v teh letih. Mišice so le del tega. Ko si »mlad« se niti ne zavedaš, da jih imaš in jemlješ vse tako samoumevno, ker tako ali tako zgubiš kakšen kilogram tako, da en dan nisi jedel, pa si imel že dva kilograma manj. Kje so ta leta? Leta korenčkov, vode, namernega stradanja, praškov in diet vsakojakih. Ne, ne mi rečt, da niste nikoli bili na nobeni dieti? Ne, mi rečt, ker vam ne verjamem. Jaz sem poskusila »veliko le-teh«, pa je ključ vedno le eden. Ključ discipline. Ključ vztrajanja. Ključ, da ne odnehaš in da vztrajaš, pa čeprav ne gre več. Kakor pri vsaki drug zadevi. Kako enostavno, kajne?

Vztrajanje je ključ. In ljudje motivatorji, ki znajo uvideti Tebe, te zadeti, te preganjati, te slediti in čk-čk, pa si njihov. Ni bilo veliko ljudi, ki so me zadeli, vendar so bili. In so. Spomnim se svojega trenerja rokometa, ki me je priganjal s tekom, katerega sem vedno sovražila do obisti. Ko je uvidel, da laufam prepočasi, ali tako »saj veste, kako bi na jugu rekli« od...., potem sem dobila še dodatne kroge. Ne, samo jaz, ampak celotna skupina. To me je vedno zadelo. Da sem »usosila« še vse druge, če se meni ni dalo ali sem bila prelena za to. Ja, prelena. Lenost je težava, ki me je vedno spremljala pri aktivnostih. Tako sem se nekako odločila, da mi ne gre in da ne morem. Lenoba je najtežja zadeva pri vseh stvareh – predvsem pa tistih, kjer ne vztrajaš in si poiščeš nevemkoliko izgovorov, da ne moreš, da ne gre in da nimaš časa. Jaz se rekreativno gibam od nekdaj - najbolj kolesarim, fitnesiziram, areobiciram, tekarim, plavam in vse skupaj opuščam, spreminjam, padam in ne vztrajam. Simple as that. Pred leti sem začela teči, vendar sem tudi tukaj imela vzpone in padce. V zadnjem letu je bilo veliko padcev, predvsem zaradi nevemkakšnih izgovorov, ki sem jih nacepila sebi. Da, ne zmorem ter sem tako tudi skenslala enaindvajsetko. No, kakšne čustvene tresavice lanskega oktobra so tudi imele kaj prstov vmes. Izgovori do New Yorka.  Ja, predvsem sebi. Takrat potrebujem brco ali nek poriv, pa četudi je to, da ti nekdo reče: »Kaj se pa ti giblješ tako kot babica?« To je dovolj.

Med športnimi prijatli imam prijatlo, ki me vedno »brca« s kolesom, z laufom in s vprašanji, ki me odbijejo do orbite. Kako vesela sem, da imam takšno prijatlo, ki me malce »miselno brcne«, da se zopet premaknem. Skupaj tudi kolesariva (no, sva) in tečema ter aerobicirama. Ne, lažem, ona veliko bolj vztraja, kakor jaz. Jaz se bolj frajerišem in odneham. Zadnjič sem ugotovila, da potrebujem zopet neko brco v tazadnjo, zato sem se udeležila treninga, kjer mi je nek tip z bradico takoj stopil v moj src, da sem se smejala cel trening. Cel. Veste s čim? S tem, da je kričal kot nor z motivirajočimi stavki in tistim otkačenim izrazom na obrazu: »Vas boli? Vas boli? Če vas boli, pomeni, da ste živi. Še ena ponovitev.« Gledala sem ga kot, da je padel iz Marsa. Vsi smo delali kot manijaki, ki ne bomo naredili nobene napake. Ko sem nadebudno začela delati ženske sklece, ker moških ne morem, je zakričal: «Andreja, Andreja….« (Všeč mi je bilo, da si je takoj zapomnil ime - priznam).

Ne maram biti rada izpostavljena (vem, mi sploh ne pristoji), zato sem hitro rekla:

»Saj delam, saj delam, ne morem moških.«

Smejal se je kot nor in rekel: »Andreja, stojimo samo na podlahtih in nogah. Samo to in dihamo.«

Ko sem uvidela, da sem malce pretirala in da je skupina uživala v mojih polomljenih ženskih sklecah, je dejal: »A bomo te zlomili. Bomo, bomo. Tekačica, praviš? (prijeten nasmešek)  Na trebušnjakih….ja, to bo.«

Potiho je moj notranji glas govoril. »Pa kako zaboga ve? Trebušnjaki so mi največja mora od nekdaj, pa sklece. Pa roke. Pa ej, ne bom se dala. Ne, res ne.«

Kričal je kot nor. Njegov glas je bil enak kot od Natalije (najboljše aerobičarke in motivatorke), ki je znala reči, takrat, ko sem še hodila: »Daj, delaj. Ponovi. Dihaj. Ne moreš? A hladilnik pa boš lahko odprla?« To mi je njena najboljša izjava, katero si pogosto ponovim, ko se kenslam pri teku ali anerobni vadbi.

Zadnjič se nisem dala. Sem vztrajala. Zdržala. Noge so me kar držale, čeprav sem se odločila za vadbo mišic predvsem zato, ker ne delam nič na tem. Nič. Plavanje, kolesarjenje, tek ne šteje. Ker dela celotna druga paleta mišic. In Bog, kako enostavne vaje se zdijo v trenutku peklensko težke. Roke, noge - povsem "izi-bizi", jaz temu rečem.

Samo, da boste pomirjeni – dva dni sem hodila kot po jajcih. Iz postelje in vanjo, čeprav imam dvignjeno posteljo in jogi, sem se kobacala, kakor invalid in da ne govorim, kako sem sedala na WC školjko in kako hodila po stopnicah. Ne, nočete vedeti. Pa sem mislila, da imam kondicijo. Ne, preklela sem vsako mojo mišico, tudi masaža niti kopel nista pomagali. Pomagal je čas. Ej, za bolečino je čas vedno ključen, kajne? Kako otroško enostavno.

Tokrat ne bom odnehala. Tokrat ne. E, ne ne bom. Če mi uspe, kar sem si zadala, sporočim.

 

V mislih premlevam trenerjev stavek: «Če te boli, si živa.« In slišim njegov smeh.

 

VZTRAJAM, TOREJ SEM. E, da.

Pa Ti?

Vem, glupo vprašanje. ;-)

Djevojka sa sela

 

MAUPASSANTSKA PRAVLJICA - HOČEŠ SLIŠATI?

JUG SE JAVLJA. Dež je spral z nje tisto maupassantsko zgodbo, ki jo je nosila s sabo od nekdaj. Tisto nostalgično poezijo, ki je nakazovala, da pravljice obstajajo in da so ter da tudi vedno bodo. Pravljice imajo takšen značilen vtis na človeka, da verjame, da so, čeprav se skrijejo za nekaj časa in jih ni na spregled. Za nič na svetu jih ne moreš najti in tudi one te ne najdejo. Preprosto te ne najdejo, te obidejo in zaokrožijo, kakor, da gre za ebolo, ki zadane vse ostalo. Epidemija de luks. Ebola efekt ne pomeni samo, da te obide, ampak te zadane še tista nostalgija po tistem, kar misliš, da bi se moralo zgoditi, pa se nikakor ne. Vprašanja čemu in zakaj niso dobrodošla niti s strani tvoje »druge polovice« tvojega jaza, tiste vojne med črnim in belim, med porednim in pridnim, ker tako ali tako niso prava, kaj šele, da bi postavljal odgovore nanje. Nope. Poletje vedno privleče na dan pravljice - takšne in onakšne. To je čas  - čas za sprave, prijateljstva, poglobitve, za druženja, za vzdušje in za »pravi feeling«, da tako bi pa se dalo živeti, biti in iti. Na drugi strani pa poletja oziroma čas poletij sprožajo v ljudeh vse tisto nepravljično in nečloveško. Zadetkovno sovraštvo. Prezir. Jezo. Uničenje. Ljubosumnost. Nora dejanja, ki v orbito vržejo vso sprevrženost. Veste o čem govorim? Ne še? Danes bom spregovorila o tisti »nepravi« pravljici.

Čas, ki pokaže, da so ljudje v bistvu zli in hudobni, je mimo ali pa je predvsem neverjetno možno, da bi temu bilo tako. O hudobiji in o zlu smo prebirali v pravljicah, ko smo bili mladi, kasneje smo padali na žajfnice, ki so pokazale nerazumevanja med odnosi in kaj je lahko neka ženska naredila drugi. No, tudi, moški. Neki ljubezenski trikotniki, ki so kasneje prikazovali, kaj vse človek naredi za ceno ljubezni ali temu, kar on v svoji pokvarjenosti imenuje ljubezen, pa ni niti l od te besede. Neke družinske zgodbe, ki so vrgle družinske zamere, vendette, prelivanje krvi in maščevanje za voljo, ker se je nekomu tako zazdelo, da ne uporabim tipične »jugovske« besede na p. Iz otroštva se najbolj spomnim nanizanke (ne ni Pesem ptic trnovk), BACK TO EDEN – Vrnitev v paradiž, kjer sem prvič dojela, da se za dosego cilja uporabljajo vsa sredstva, in da ni nujno, da je vojna. Za dosego cilja. Da dobiš, to kar hočeš. Preko trupel – tam je šlo tudi preko krokodilov in živega blata. Spletke smo gledali vsi – dokler nismo oblikovali kritičnega uma in moralne presoje in smo k temu pripomnili in dodali, da to ni vredno tvoje/naše pozornosti. Ne rečem, da ostali ljudje, ki so to gledali naprej ali še gledajo, nimajo kritičnega uma ali moralne presoje, le da nikakor nisem zmogla razumeti, kako neki lahko to gledajo all the time. Nadaljevale so se španske, meksikanske, portugalske, hrvaške nanizanke, kjer si poslušal zgodbe. Veste, kakšne? Boljše od pravljic. O, spektakularne in polne nepredvidljivih zapletov in dejanj, ki jih obsojam do nartnih koščic. Spletkarjenja na mač. Saj vi jih tudi. Vem.

Saj veste, da sem tako otroško prepričana, da so ženske majstorice tega opravila, vendar v teh žajfnicah tudi moški ne zaostajajo. Kolobocije svetovnega merila vam povem. Kolobocije, ki počasi prepletajo srca, um in človeška bitja tako na nezavednem, tako prekleto »podmuklo«, skrito in nevarno. Ljudje, ki to gledajo, berejo ali spremljajo, počasi začnejo verjeti, da se takšne stvari dogajajo tudi v »real življenjih«, kajne. Argumente, o katerih "se čistijo", so predvsem, le kako so scenaristi prišli do teh idej, da so to režiserji naprej razvili, le od kod jim te ideje? Le od kod?  Filmi vedno prikažejo tisto, kar se najbolj bojimo, da se lahko zgodi v življenju. Velikokrat pa prikažejo prav to – bojazen, da se to lahko zgodi nekomu zelo blizu mene, tebe ali njega. Kolikšna nevarnost, da se to pripeti ravno nam in da ni znanstvena fantastika?

No, ni pomembno kdaj, vendar se stvari dogajajo tudi v »real življenjih«, pa kolikor to želeli skriti, zakamuflirati ali spregledati. Scene. O, scene, ljudje, svetovnega merila, čeprav sem veliko bolj za besedo KOLOBOCIJE. Prepričana sem, da prazniki, počitnice in poletja sprožajo v ljudeh še veliko bolj to, da uvidijo, koliko so sami ali koliko imajo težave v odnosu ali koliko v lažnem odnosu živijo. To so obdobja, ko uvidiš, kako si lahko še bolj sam, če si v odnosu, ki ni O.K., ki ni to,  kar pričakuješ, želiš in ne moreš prav ničesar ukreniti, da bi spremenil. Da bi spremenila. Vidva. Psihoterapevti so še vedno podcenjeni v naši preljubi Sloveniji. Veste, v smislu, kaj mi bo on pomagal in povedal, kaj tako ali tako že vem. Nazadnje sem bila deležna stavka v smislu: »Čemu bi šel k psihoterapevtu, da bi mi povedal, da nisem kriv za nekaj, kar že tako ali tako vem? Čemu?« Uf, veste, psihoterapija je definitivno podcenjena na mojem jugu in vsakič, ko slišim to vprašanje ali pomislek glede psihoterapije, vem odgovor. Bolje, da krpamo, da pobegnemo za vikend na morje, da malce lažemo (predvsem sebi) ter da se prepustimo toku, ker poletje, pa je tako ali tako čas, da uživamo in kdo neki bi želel reševati. Reševati odnos – takšen je. Pika. Saj ni slab….ampak dober tudi ni. Pa kaj češ, takšen je lajf in kriza, ki se kot hobotnica razširja v vse pore našega življenja.V vsem tem smo tako ali tako skrhani do konca, vendar bežimo pred tem, da nas ne bi resnica oglodala do kosti in speljemo. Ja, za nekaj časa. Morje ima čudežen občutek. Gore tudi. Bazeni. Potovanja. Zabave. O, da. In to smo čakali celo leto, kajne?

V vsem tem, pa nekaterim ne znese, in jih resnica ogloda, tako, da se zgodijo sprevrženosti, o katerih gledamo samo na televiziji. A ste opazili, koliko samomorov, umorov in tragedij se zgodi ravno v času poletja? Koliko nekih norih dejanj iz znanstveno fantastičnih filmov? Koliko pobojev, talcev, bomb, terorističnih napadov in družinskih tragedij? Predlani, lani in letos. Hrvaška. Osijek. Slovenija. Grosuplje. Gaza. Norveška tragedija leta 2011 v Oslu in na otoku Utoeya je bila tista, ki me je najbolj zadela, ker sem tam uvidela, kaj lahko človek naredi samemu sebi in drugim.  Tako, kakor se je to sedaj zgodilo v Gazi med Palestinci in Izraelci, kjer izbereš vsa sredstva, da bi prišel do svojega cilja ter prizadeneš »sovražnika« na način, kjer ga najbolj zaboli. Kdo neki se spravi na otroke? Na ženske? Na gonilo vsakega naroda? Kdo? Kakor dogodki v Grosuplju, kjer mi je še sedaj nepredstavljivo, kar se je zgodilo. Kdo pobija svoje partnerke, ker preveč dobro zgledajo in ker so priljubljene med moško srednjo? Kdo ubije tudi otroke? Kdo? Kdo? Ljudje, kdo? V 21. stoletju?

Veste kaj, nekaj ne delamo prav.
Veste kaj, nehajmo se sprenevedati, ker nekaj Definitivno NE DELAMO PRAV. Ne, nekaj – nehajmo biti slepi in gluhi ter kinestetično nezmožni dotika, besede in posluha. Nehajmo reševati stvari z jezo – in z na videz enostavnimi rešitvami, s pištolami, s kroglami in puškami. Če je temu že tako, potem sodite raje sebi, kakor drugim.

Ker v prvi vrsti moramo SODITI sebi. Da se ne bi narobe razumeli pri "soditi" - nikoli nisem za ekstremne destruktivne zadeve, kakor bi bilo najlažje za razumeti. Se pogovoriti s SABO. Če se pa ne znamo, potem pa se potrudimo, da poiščemo …………Nekaj. Nekoga. Nekaj. Pika.

Veste kaj, ker jo/ga nezavidljivo potrebujemo. Ne zaradi SEBE, temveč zaradi vsega tega, kar je dobrega v nas. Ja, DOBREGA. Tega preseženega. Tega dotakljivega, ki gane in zadane. Tega zadetkovnega. Tega srčnega in spravnega. Tega "oprostljivega". Papeževe besede rotenja sem prebrala in slišala, kakor vsi vi, vendar nisem toliko prepričana, če so jih slišali VSI in če je prišlo do vseh teh umov, pa četudi je, so preveč zmanipulirani, da bi slišali. Teh ali onih z orožjem in "glavami", ki mislijo drugače.

Gor ali dol – NEKAJ NE ŠTIMA. In tudi morje, poletje, sonce ne more tega zbrisati. Pa tudi pravljice NE. Žal.

In, začnimo pri sebi. O.K.?! Samo to. In vem, da veste, kje začeti. Z majhnimi koraki.

Jaz sem danes poskušala popraviti polletno "škodo". Sem. Z dvema čokoladnima ježkoma, s sivko sprave, s knedlom v ustih ter objemom. Dveurnim talkom - tako na mač.

 

Djevojka sa sela in juga

HVALA TI- KLJUČ STOLETJA

JUG SE JAVLJA. Dobro jutro, Brežice. Zgodba s celine. Dan pred dežjem. Pritiska. Stiska, kakor, da je pravi "meč" med svetovnima boksarjama. Temni oblaki se počasi selijo po terenu in vsako toliko časa spustijo kakšno kapljo. Nizek pritisk. Šoping centre ne mara poleti, ker sprožajo v njej vse to, kar bi želela imeti, pa ne želi pasti v pasteh potrošništva, ki jo mečejo gor in dol. S ključi je imela težave ves čas – od otroštva, ko je izgubila ključe neštetokrat in jih je imela zavezano na šnirancu (beri vezalki) okoli vratu, da jih ne bi izgubila še enkrat. Ključi so nezgoda, s katero se srečuješ pogosto v svojem življenju. Ključi vseh vrst, oblik in sestavin. Tisti, ki nikoli niste imeli težav s ključi, takoj nehajte brati. Takoj. Ker boste razumeli s pozicije, da se to vam tako ali tako že v štartu ne bi moglo zgoditi, zato je bolje, da nehate – že v štartu brati.

Torej, ključi takšni in onakšni. Kdaj ste izgubili prve ključe? Je bil to prvi razred ali četrti ali pubertetniška leta ali študentska ali kasneje prva leta osamosvojitve bivanja zase ali v dvoje? Koliko ključev ste izgubili? Kolikokrat ste iskali ključe, pa jih niste našli? Kolikokrat ste se rešili z rezervnimi ključi, ki jih niste imeli v hiši ali avtu, v katerega ste hoteli priti?

Samo, da povem, da je bila gotovo mojstrica v izgubljanju ključev. Takšna big time. Ne, v kolikor se bo kdo našel, ki je boljši od nje, mu takoj predamo to poslanstvo in prestol. Takoj. Začelo se je v osnovni šoli, ko je izgubila ne vem kolikokrat ključ od hiše, tako, da ga je potem nosila okoli vratu ves čas. To je bila rešitev, ne ni bila kazen. Ključi so vedno odpirali nekaj, kar bi moralo biti že v začetku odprto. Kdo neki se je spomnil, da se mora vse zaklepati. Kdo, neki?! Kdo neki se je spomnil ključev?

Obdobje srednje šole se je zadeva malce izboljšala, medtem, ko so časi študentske mladine povzročali veliko preglavic – kam neki je ključ dala, kar se ji sedaj ne dogaja več, ker si naglas reče, kam ga je postavila. ;-) Obdobje osamosvojitve pa so pripeljala tudi malce več kaosa, saj je imela ključe od večih vrat – teh in onih in tistih. Ko izgubiš ključe se pojavi vedno totalen šok in črni scenariji v glavi, kje neki so in kdo neki jih ima ter kaj bo z njimi naredil. Ključe od različnih vrat ni nikoli več izgubila, jih pa neprestano išče po torbicah, ki so definitivno neprilagojene za njene ključe. Tiste velike, malhaste, odprte ter takšne kot naročene za ljudi, ki radi malce posežejo po tujih vsebinah tako za hec ali, ker jih je ravno fejst srbela roka.

Prav zgodba se je zgodila v šoping centru Evropark v Mariboru v času po faksu, kjer je pustila ključe avtomobila v avtomobilskih vratih, pa tega ni opazila, saj je bil sijaj trgovin prevelik in prebleščeč. Tudi nagovarjanje po zvočniku je preslišala, dokler ni prišla do avtomobila in ni vedela, kje so njeni ključi. Memory loss je v takšnih zadevščnah čudovita stvar ali pa prekletstvo. Zase je vedno govorila, da prekletstvo, čeprav sem prepričana, da čudovita stvar. Ko je stopila do informacij, vsa izmučena, prestrašena in zadihana, saj je iz garaže do informacij, kar nekaj metrov, ji je prijazna Mariborčanka povedala, da so ključi tu ter da je prijazen gospod opazil ključe v ključavnici avta, zaklenil avto in odnesel ključe na informacije. Res, da je šlo za novo majhno opel corso, vendar je takrat pomislila, da jo spremlja sreča v nesreči. Avto namreč ni bil njen – bil je na posojo. Od družinskega člana. Brand new.

Druga zgodba se je zgodila na bencinski črpalki v Trebnjem v času prvih službenih let, kjer je zaradi uničenega motorja na avtu, mogla z vlečno službo priti iz Ljubljane v Brežice. Postaja v Trebnjem je bila na petrolovi črpalki, kjer je izgubila sopotnika, pri tem, pa je izgubila tudi denarnico z vsemi dokumenti. Namreč, ko se je vstala, ji je denarnica elegantno padla na tla. Bojda. Tema, sneg in nobenih luči na levi strani črpalke. V Brežicah je ugotovila, da vlečne službe ne more plačati, ker denarnice ni nikjer. Memory loss ali panika sta nakazovali le eno možnost, da je denarnico nekdo vzel, čeprav se je tej možnosti upirala in je pomislila, kako je mogla denarnica nekam pasti. Ja, sama od sebe. Drugo jutro je prejela klic iz Trebnjega, kjer so ji sporočili, da je priseljenec iz Bosne našel denarnico z vsemi dokumenti, z dvignjenim denarjem in markami, vrnil denarnic na črpalko, ne da bi vzel tolar. Niti zahvaliti se mu ni mogla, le tako v nebo je zašepetala besede zahvale. V denarnici je bil takšnem majhen ključek od njenega nabiralnika, kleti in službe. Samo takšni majhceni ključki.

Zadnja zgodba se je zgodila pred kratkim v šoping centru blizu Zagreba, kjer je iskala v hitrici trgovinico, kjer je vedno našla rojstnodnevno darilo za teto. Ugotovitev, da te trgovinice ni v tem šoping centru, ampak naslednjem je zelo vzporedna stvar, ki ni toliko pomembna, kakor dejstvo, da je ključe svojega mogotca pustila na škatlici od wc papirja. Takšni črni lepi škatlici. Ko se je odpravljala do avta, je ugotovila, da ključev ni v torbici – tisti veliki, malhasti in polni vsega, razen ključev. Takoj jo je zadelo. WC !!! S tekočimi nogami maratonca je tekla dvesto metrov do wc, ki je bil na drugi strani centra, se zapodila v četrto stranišče, kjer ključev ni bilo. Rdeči fleki, panika, srage pod nosom so jo nagovorile, da je tekla nazaj, kjer je morala povedati svoji največji kritičarki zaupnici, da naj stoji zraven avta, ker nima ključev. Njen monolog je šel v smeri, kje so informacije, kje zaboga. Zakadila se je v knjigarno, kjer so jo trije moški, za kar se je zahvalila vsem angelom, gledali kot da je padla iz neba. Zdrdrajoče je povedala, da je izgubila ključe ter, da išče informacije. Mlad možakar je opazil njeno stisko, tekel z njo po hodnikih, v neko drugo nadstropje do uprave, ki je bila za zaprtimi vrati. Ko je odprla vrata, sta tam sedela dva varnostnika, za njima pa je bilo polnooo prečudovitih kamer. Veste, koliko kamer?

»Da li ste možda našli ključeve od avta?«

Mlad možakar je izjavil: »Od ......?«

Sesula se je na tla, tako, da sta že mislila, da ji je slabo, vendar je njeno  olajšanje bilo nepogrešljivo.

»Ne, nije mi loše« je odgovorila na mladenčevo vprašanje.

 

Ko se je vračala do avta, je bil njen nasmeh le v skritih kotičkih, skoraj neopazen in besede mladega gospoda, ki je razložil, da je gospa opazila ključe na WC-ju, jih odnesla na upravo, da jih ne bi kdo iskal, ki so ji odzvanjale, kakor orglice. 

Veste, saj ni šlo za ključe in darilo, ki bi bilo malce vrednostno pretirano, če bi avto res »izgubila«, ampak to, da obstajajo ljudje, ki zmorejo nekaj človeškega – nekaj, kar lahko le zapišeš, se zahvališ, ker jih nikoli ne boš našel ali videl. Ker mogoče le ti ljudje od dveh možakarjev in ženskice razlagajo isto zgodbo svojim vnukom ali otrokom ali prijateljem, kakor jo je ona razložila nekomu. Tako preprosto iskreno. Kot neka Hollywood story, kajne.

Saj morda je kdo opazil malce popuščajočo spominsko žensko, no moški bi jo gotovo okategorizirali z raztrešeno puhasto živalijo, vendar ne gre zanjo. Ne gre za to, kolikokrat izgubimo stvari ali se nam zgodijo stvari, na katere imamo vpliv. Ker v kolikor izgubiš ključe, si ti odgovoren za to, kajne?

 

Ma si. Ni druge. Ti si odgovoren. Ti si kriv. V vsakem primeru. In plačaš za to.

Ampak ljudje, ki zmorejo najti ključe avtomobilov, polne denarnice in jih vrniti, samo tako, da jih odnesejo na mesta, kje bi jih lahko iskal, pa so dejanja, o katerih bi morali govoriti. Se jim ZAHVALITI  - njim in tistemu tam zgoraj, da obrača stvari tako, da se zamisliš, potiho zahvališ in upaš, da bodo prejeli sporočilo zahvale.

Samo veste kaj, jaz bi naredila enako. Enako. Tudi dekle iz moje zgodbe. Tudi vi, kajne?

In ne bi potrebovali zahvale na belem papirju, kajne?

Djevojka sa sela