ROKOMETNA PRAVLJICA - "A JE TO PRAV ATI?"

JUG SE JAVLJA. Rokometna nasilna pravljica. Tako ali drugače –  pravljice imajo dober konec. Ta pa ima dober z grenkim priokusom.  Šport je še ena izmed disciplin, kjer ljudje vložijo toliko truda, da jih odnese ali pa nas, kar včasih ne zmoremo razumeti navadni smrtniki. Rokomet je takoj na drugem mestu po priljubljenih športih na moji lestvici. Takoj. Seveda sem spremljevalka rokometa po žensko, vendar to ne pomeni, da sem manj strastna ali navdihajoča, vendar se na kavah z ženskami ne pogovarjam o rokometu. Tako enostavno sem v manjšini in večinoma jih ta šport ne zanima tako kot mene, ki padem noter kot majhen otrok. Tako kot večina mojih »moških prijateljev«.

V preteklosti sem bila še bolj nora na rokomet. Ko so evropska ali svetovna prvenstva, potem me ne morete dobiti ali motiti. Ni me, kakor večino zavednih Slovencev. Ni nas ni. Ko sva s prijateljico Melito odšli na strokovno izpopolnjevanje na Irsko pred leti, je bilo to najboljše »posedanje« na Brniku. Na kavi, kjer sva sedeli, je prišla celotna ekipa slovenske rokometne reprezentance. To je bilo davnega leta 2006. Si me predstavljate, kako sem se nasmihala, muzala in uživala? Mislim, da sem bolj malo sodelovala v razgovoru, ampak se še sedaj spomnim, kje sem sedela, kaj sem pila in kaj sem občutila. To je bila daleč najboljša kava v mojem življenju, če odštejem, kakšne ljubezni. Daleč. Rokometno reprezentanco sem srečevala eno leto tudi v Termah Čatež, slovensko in hrvaško, kar me je takrat še v času Iztoka Puca katapultiralo na Luno.

Nikogar od njih ne poznam »v živo«, razen Gorazda Škofa, ki je zame Brežičan. Pustimo geografske malenkosti. Kadar njega vidim, kar je zelo redko, ampak ga, večinoma poleti, takrat bi mu najraje povedala vsa svoja občutja, vse sodniške napake ali pohvalila, kje se je »meni« zdel dober on sam in vsi »njegovi« oziroma naši. Veste, tako egoistično si to želim, vendar tega nikoli ne storim. Nikoli. Nekako lepše je tako. V pričakovanju.

Zadnjič sem imela sodišče, kjer je obravnava odpadla, zato sem tisti dan  dopusta izkoristila in peljala mami v nakupovalni center v Novo mesto. Novo mesto obožujem od majhnega. Od nekdaj.  Ko sva bili s sestro majhni, nas je vedno »imela in nosila« s sabo, ko je odšla v šoping. No, to je bil drugačen šoping, kakor danes. Takrat smo po ure in ure preživele v trgovinah, da nismo kupile ničesar, ampak dobile ideje, da smo si kaj zašile ali kaj »predekorirale« ali se samo preslačile. Moja mami je bila prava umetnica v tem. Iz nič je znala narediti nekaj. Vedno. Sedaj tudi, vendar sva malce vlogi zamenjali. Vsa presrečna je, če jo kam zapeljem, in to decembrsko sredo je bila kot majhen otrok. Na obvezni kavi, vedno na istem mestu, kjer imajo prečudovite sladice, sem od daleč zagledala Uroša Zormana. Edina miza, ki je bila prosta je bilo zelo blizu njega in njegove družbe (družine), kar mi je godilo, kakor na brniškem letališču. V Novem mestu sem nanj še parkrat naletela pri Vodnjaku. Ne vem, če boste razumeli, to je tako, kakor da bi videli Đorđe Balaševića, Gibonnija ali Josipo Lisac. Si predstavljate? Tak dober občutek. Tak občutek totalne navdušenke, ki bi mu od daleč pomahala, pozdravila ali mu celo plačala pijačo ter malce predebatirala in poslušala njegovo mnenje. Ne, nikoli še ničesar od tega nisem naredila – vem, kje je moje mesto. Vem, vem.

No, včeraj sem rokomet temeljito spremljala. Ponovitev. Pozno v noč. Naši so igrali kot za stavo. Vse je šlo kot namazano. Napad. Hitri napadi. Obramba. Strelski delež Gajiča in drugih. Obramba na črti. Obramba Škofa (e, ljubi ga deda), napake Ukrajincev. Do usodnega trenutka, ko me je skoraj prepolovilo na sedežni. Ukrajinci v napadu, ko se je ukrajinski Brdavs znašel v sendviču med Žvižejem in Zormanom, kjer je prišlo »do navadnega robatastega« podajanja Ukrajinca in nato udarec Ukrajinca nazaj. In smo bili tam. Vsesplošni pretep, ki se je valil iz sedemtrovke v desni kot igrišča, kjer je naenkrat mravljišče Ukrajincev in Slovencev preplavilo fotografski lobij in radovedni obrazi, ki so hoteli pomagati. Petminutna prekinitev se je vlekla, kakor, da je šlo za ure. Strmela sem v televizijsko škatlo in bila razočarana, tako, kakor sem, kadar se zgodi nasilje. Nasilja ne odobravam tako ali tako. Ne. Mislim, da so vedno druge poti, čeprav mi ljudje pogosto vsiljujejo svoje mnenje, da je nasilje včasih potrebno, da ljudje razumejo, za kaj gre, jim je potrebno pokazati. Saj vem, da ste že slišali to. Ste, ste.

Nasilje te vedno zabetonira in naredi iz tebe še bolj krvoločnega, kakor prej. Ne, in moramo vedeti, da je razlika med nasiljem in branjenjem. Med tepežem in branjenem. Med izzivanjem in igranjem. Med prekoračitvijo meje in do-meje. Danes popoldan sem na portalu prebrala izjavo Mihe Žvižeja, ki me ni niti zadela, niti ga nisem potiho opravičevala. Niti njega niti Uroša Zormana. Čeprav sta med »mojimi najbližjimi izbranci«. Čeprav sem sem čisto poštena, ne razumem Žviževejeve frizure z brado (modni hit pravijo), ker ga samo gledam v obraz, namesto, da bi ga spremljala drugače. Ja, to je ženski vidik.  Če si bosta pogledala posnetek, pa vem, da si bosta, če si že nista,  potem vem, da bosta videla tudi to, kar smo mi videli.

"Vedeli smo, da smo bili v Ukrajini zelo tepeni, zato smo se dogovorili, ne da jim bomo vrnili, ampak da bomo odigrali trdo obrambo. Oboji smo igrali borbeno. In ko igraš na robu izključitve dveh minut celo tekmo, slej ko prej enemu poči. Tokrat smo eksplodirali vsi. Mogoče je malo nešportno, a igramo v Sloveniji. Ne smemo dovoliti, da bi nas doma pretepali."

Nasilje je nasilje. Ni druge. Pa četudi je doma ali v tujini.
Ni prav. Ne, ni. In tudi fer ni.

Ko sem jih opazovala, ko sta prejela kazen, sem opazovala njune gibe, geste in besede Uroša, katere sem razumela, ko se je obrnil do občinstva in nato nazaj v oči kamere ter nam sporočil, kaj nam pač je. Njuno sedenje na vročem stolu. No, dveh. Albatrosa in galskega padalca. Lahko sem se vživela v njune občutke (tako po žensko) ter si predstavljala, kako bi bilo meni. Predstavljala sem si. Tako ko sem si, ko je nogometni francoski misterioz z glavo udaril svojega nasprotnika, ko mu je žalil »mamo« in državo iz katere prihaja. Predstavljala sem si. Tisti trenutek.

Ko sem poslušala komentatorja, ki sta tako kot jaz opazila, da takšnega incidenta v rokometu še ne poznamo, razen mednarodnih tekem, sem slišala te besede: »To ni bilo potrebno…… Šlo je malce iz kontrole….. Kako živci popustijo……To je v naravi….. Takšno obnašanje je obsodbe……«. Besede, ki so me pustile hladno. Besede, katere sem hotela nekam spraviti, pa ni bilo prostora. Besede moških, ki komentirajo tekmo. Moški moškim. Štekate? To je tako ali tako naravno, da vrneš. Da udariš nazaj. Da rešiš tako po moško. (O ženskem načinu ne bom, ker je veliko bolj prefinjen in veliko bolj zadetkoven in manipulativen).

Vseeno pa sem si zaželela nekaj. Veste, kaj? To, da bi nekdo končno rekel:

»Ne, ni bilo v redu.«
»Ne, ni bilo prav.«
»Ne bi se smelo zgoditi.«
»Bom prevzel posledice za to dejanje.«

O obeh straneh govorim. Pa četudi so Ukrajinci začeli. Pa četudi so jih »tepli« v Ukrajini. Pa četudi sodniki niso prav sodili. Pa četudi smo vsi krvavi pod kožo. Pa četudi.

Veste, čemu? Veste, zakaj?

Zato, ker boste morali svojemu otroku nekoč (ali mogoče celo jutri) razložiti, ko vas bo vprašal, če je to prav ali ni, nekaj. Ker boste morali svojemu otroku, ki bo slišal v šoli  besede »Prav, da so se stepli. To je bilo super. Sami so bili krivi (Ukrajinci), zato smo jim pokazali. Sodniki so krivi.« in prinesel domov glavo polno besed, reči: »Ne, sine moj, to ni bilo prav. To se ne dela.«  

Kaj mu boste rekli? Povejte mi? Kaj ga boste naučili?

Pred objavo tega bloga sem šla pobrskat še na splet in sem našla izjavo Uroša Zormana.

 

Črto pod januarske tekme pa je potegnil kapetan Uroš Zorman: "V zadnjem letu se je marsikaj nabralo; od tiste evforije na svetovnem prvenstvu v Španiji pa do padca v blato, iz katerega se nismo znali povleči. Bilo je marsikaj povedanega, izrečenega in vse to je tokrat izbruhnilo ven. Občinstvo je bilo fantastično, in ko je tako, je tudi nam lažje. "Mašina laufa" tudi, ko nismo v optimalni formi. Od prve do zadnje sekunde smo kazali, kdo je gospodar na igrišču. Ekipa ni bila v formi, ampak je vse nadoknadila z borbenostjo in energijo. Ukrajinci niso imeli možnosti za uspeh." Incident? "To ne spada na igrišče, ampak sem ponosen na ekipo. Odzvala se je, kot je treba. Ko smo na igrišču, smo vsi eno. In to smo v zadnjih 14 dneh pokazali na vseh tekmah."

 

Glejte, ker sem rokometna navdušenka in mi je veliko težje pisati o tem, ko moji "ljubljenci" naredijo, kaj narobe, ker gre za to, kakor, da bi to jaz naredila, vam zaupam le-to:

 

"Pšššššššst, povem samo na kavi. Vse kar je naglas, je nevarno. Niste vedeli?"

P.S.- Škof, Skube, Dolenec in Gajič pa so moji  junaki tekme. Tako po žensko. ;-)

Djevojka sa sela

 

NUTELLA - POGLEJ ME V OBRAZ. DRZNI SI.

JUG SE JAVLJA. Nesramnost brez mej. Do golega. Do tam, kjer ni več nikakršnih mej niti ovir ali preprek. Nesramnost, ki te pušča brez besed ali akcije. Številni pregovori, ki so v prid zmagovalcem de lux, se glasijo tako. »S svinjami se ni smiselno tepsti v istem koritu, kaj šele »prerivati« z njimi, ker boste samo blatni in umazani«. "Nesramnež te tako ali tako spusti na njegov nivo, kjer nikoli ne moreš zmagati." Ste jih slišali, kajne? Nesramneže ne prepoznaš takoj, saj se velikokrat skrivajo za svojimi fasadami in maskami, kakor, da bi se hoteli obvarovati pred samim seboj. Ja, pred svojo grešno dušico. Pojma nimamo, koliko nesramnega živeža je okrog nas, ker so fasade pretrde, maske prebeneške in naši obrazi preresnični. Kje je meja, ki nekoga ali nekaj opredeli kot nesramnega, je vprašanje za vsakogar posamično. Moja meja je lahko na 100 metrih, medtem, ko pa je vaša na 125 metrih ali pa 150 metrih skoka. Ja, smučarske skoke obožujem. Tiste rdeče in modre črte pa me malce begajo, ker razumem samo rdečo črto iz televizijskega ekrana. Samo rdečo. Rdeča črta je tudi tista, ki je najbolj pomembna, ki označuje nekaj resnega, mejnega in dorečenega. Nekaj, kjer se je potrebno ustaviti. Ne, zaustaviti. Pika. V kolikor greš preko te meje, potem takoj sledi rekord ali pa ponovitev skokov. Zaradi vetra, nevarnosti in ker si »prešel« mejo pričakovanega lahko sledi marsikaj. Ja, way over.
Ja, to še ni nesramnost. Ne. Ko nekdo prestopi magično mejo, in caplja tam ter se počuti domače in sproščeno, tako kot, da to počne že sto let, je le prvi korak. Kot tista železno-srajcasta navada. Ne, nesramnost je to, kadar je poleg vsega še prizvok. Prizvok vsega z nekega piedestala ali nivoja s "tonom." Porogljiv. Brutalno nizkoten. Podel. Posmehljiv. Zaneseno nesramen. Nesramnosti poznamo več vrst, vendar gre vedno za preseganje nekih mej, ki so postavljene za »normalen folk«. Za preseganje nekih moralnih pravil, ki veljajo, čeprav niso zapisana v nikakršnem zakonu, ampak bi morala biti. Morala je na psu zadnje čase.
Zadnjič mi je mladostniški biser povedal primer moralnega pravila tako: »Veste, to je takrat, kadar veš, da je prav, da daš prednost starejši osebi na avtobusu ali nosečnici v trgovini ali pa spoštuješ učitelje, pa čeprav bi rad sebe postavil na prvo mesto, pa se ustaviš – in pojma nimaš, kje je to zapisano.«
Ja, pa se ugrizneš. Ja, pa se umakneš. Ja, pa odideš od nesramnosti, ker te zabolijo že besede ali pa ljudje, ki te lahko gledajo v obraz ali pa se skrivajo za alkoholom, za kakšno igro ali pa pobegnejo iz prizorišča. Te bi najraje iskala, dokler jih ne bi našla z neonsko lučko in jih tako s face to face razdalje enega prsta vprašala: »Kje je tvoja meja?« Potiho pa bi rekla stavek v »tonu« nesramnosti le-tega. To sem se z leti in kilometrino naučila. Treniram, če bi potrebovala. Pa vedno zmrznem ob nesramnostih, katere se ljudje spomnijo. Zmrznem in jih opazujem in se z mojim notranjim glasom prav vse pomenim. Vse.
Kaj pa vi? Se pomenite, zmrznete ali padete na njihovem terenu?
Jaz sem zadnjič padla. Pa čeprav nisem hotela. Pa čeprav je bilo čisto nedolžno. Jp.

Na večernem sprehodu z Džulo ponavadi ne srečava nikogar. Vsaj tako je bilo. Veseli december. Januarski večeri so podobni. Kadar imaš psa, si tako ali tako tarča različnim opazkam, ki bi jih tudi drugače bil, če izstopaš iz sive sredine že z rožo v laseh ali balerinkami ali preprosto z oceno, ki ti jo je nekdo prisodil. Če imaš psa, je to le element, da pridejo do Tebe. No, ne dotakljivci, da ne bo pomote. Ti imajo drugačne načine, ki so prisrčni in prijetni. 

Na mestnem večernem quickiju (op.p. sprehod brez ustavljanja) sva se približali Jazz Pubu. Pest moških alfa samcev – vsaj v tisti situaciji - je glasno žvrgolelo in se okajalo. Ošvrknila sem jih s pogledom, medtem, ko so se le-ti pritajeno smejali, stopicali iz ene noge na drugo, se posmihali, opazovali in ko sva pokazali hrbet, je bilo zaslišati:

»A se sprehajate? …Je vse v redu? Bo šlo, bo šlo?«

Veste pri drznosti mi je všeč le to, da si mi kdo drzne pogledati v oči. Le-to. Drznost brez očesnega kontakta ne štejem za drznost. Vseeno odgovorim preko ceste; če so se že trudili ogovoriti, tako z obrazom usmerjenim k njim in odgovorom kot se spodobi. Kot če bi me ogovoril sam papež - spoštljivo. Njihov smeh se je stopnjeval, Džula se je obračala in če bi bila človek, bi gotovo požmrknila. Nato pa je sledila tišina in zadnji udarec preko rdeče črte, ko sem se že oddaljevala od njih:

»Kaj viki kremo kaj uporabljate za psa? Prav pride?« (smeh)

Njihov smeh je prerasel v krohot in v še enkrat ponovitveno vprašanje, ki ga ne štekam niti danes, ter zvijanje od smeha, trepljanje po ramenih in kašljanje od tolikšnega smeha. Veste, ker to je bil tisti stavek "Ej, stari, kaj si jo......Ej, to."

 

Veste, ker to, da se mi je kdo smejal, sem že doživela. Ne da bi se smejal moji duhovitosti, ampak mojim napakam, moji podobi, mojim očalom, mojemu videzu, moji obleki, mojim gibom......Posmehoval ali udarjal s kakšnimi opazkami, ki so me "zamrznile".  Že v času diskotek, v času pravnega faksa, v času ljubavi, ki niso bile prave zame in v času, "ko so se ljudje imeli več", kakor jaz. Pogosteje so bile to trezne ženske, ki so mi hotele kaj povedati ali kaj "braniti", ali pa netrezni možakarji, ki so se takrat opogumili kaj reči ali me zadeti. Tako nizko. Tako nesramno. Tako golo. Ne, ni šlo za netakt. Nope.

Posmeh me vedno zadane. Vedno. Od blizu ali daleč.

Zame je ključ nesramnosti vedno v tem, da se poleg tega, da prestopite tisto rdečo črto, in ne podrete rekorda ali ne padete,  približate temu, da pokažete, kako boljši ste od njega ali nje z načinom, kjer mislite, da ste duhovito zmagali, s tem, ko ste zadeli. Zadeli in zmagali.

Pa ste res?

Djevojka sa sela

P.S.- Saj sem imela takšno veliko željo, da bi se obrnila, šla do njih in jih pogledala v oči, in jim rekla: »Si mislil nutello ali viki kremo, nisem dobro slišala?« Samo, to bi bila moja raven - padla bi kot domino. Vem. Odšla sem domov in se že hotela spomniti nekaj teh "piedestalskih razgovorov", vendar nisem. Nope. Ne grem niti razmišljat.

http://www.youtube.com/watch?v=lkDLR4a6KPI