PRIKLOP na trd in niti malo shizofreničen način

JUG SE JAVLJA. PRIKLOP. Takšen povsem pričakovan, načrtovan in željan. Ne vem, če so to leta, vendar se odklapljam težje kot priklapljam. Saj vem, da se smejite, ker vam je povsem jasno, za kaj gre. Moji odklopi so navadno povezani s samoto. Povsem. Vsaj tako mislim. Vsaj tako želim – no, če nisem bolj primorana v to. O tem, kdaj drugič. Pretežka tema za priklop. Verjemite mi.

Morje v meni spodbudi vse tisto, kar si želim, da bi imela v realnem življenju. No, ne za vedno, ampak na trenutke. Samoto. Morski zrak. Galebe. Adrenalin, ko razmišljaš o vsem in »svačem«. Ko dnevno in z odprtimi očmi sanjariš. Ko se sonce poigrava s tabo zjutraj, dopoldan in pozno popoldan. Ko imaš čas, da kuhaš – ker to pa počnem, če niste verjeli. Kuham. Načrtujem. Imam čas zase. Priznam, da sem letos zbolela  in sem prve tri dni ležala, kar se mi ni zgodilo že zelo dolgo. Zelo. Zadnji dnevi pred odklopom so me vrgli iz tira. No, sem pustila, da so me. Sem dovolila. Ne, nisem želela, le dopustila sem, kakor, da se ne zmorem braniti ali pa je bil ščit prenizek ali prekrhek.  Angleži bi rekli: "I ¨ve got no clue why«. Čeprav moram priznati, da toliko analitična pa sem, da vem, čemu in kaj. In moja moč je začela kopneti že z boleznijo, nato z brižnimi sorodniki, otroci, ki so me obiskovali vsak dan – pa četudi so si nataknili moje uhane, zapestnice ali kolavdre na vrat in mi pokazali, da je prava miška za mojo posteljo in plastična kača pred apartmajem. Otroci to znajo narediti – življenje bolj polno, bolj znosno in bolj »pozabiš na svoje stvari«. To je tako, kakor z glasbo. Enak učinek. Ali pa z vožnjo s kolesom. Ali pa  z avtom – tako v tri dni, da sploh ne veš, kam greš. Znano? Petletna in pol deklica je prišla v moje "sobane" ,kakor, da se poznvava sto let, me prestrašila z nasmehom na ustnicah in rekla: »Vauuu, kako nobel sobo imaš. Kopalnico imaš v sobi.« Seveda je nasmeh spreletel ne samo takrat moje ustnice. Moja babica bi rekla: «Sto godina ču živjet«. Seveda sem se najbolj borila z demoni (vplivom mobitela in časopisja). Kot tista prekleta odvisnica sem strmela v telefon, kakor, da bo me poklical res nekdo, katerega si res želim slišati. Samo, da bi mi rekel: »Ej, kam bežiš, Andrejka?« Tekstovna sporočila so me skoraj »dokrajčila« za rojstni dan, pa tudi klici. Ljudje so bili vztrajni, jaz pa sem dva dni po bolezni bila šibka in sem se še kar smilila sami sebi, še vedno kašljajoča na mač, z antibiotiki v sebi. Vauuu, kakšen odklop. Radio OTOČAC je v meni zbudil nek drug pogled na glasbo. O, ljudje moji, kakšna glasba. V moj hladilnik (beri facebook) pa sem tudi polukala za moj rojstni dan. Sem. Priznam. Samo to. Res. In preživela. Televizijo sem prižgala skoraj ob koncu dopusta. V nedeljo. Po dobrih sedemnajstih dnevih – vidite, kakšna odvisnica. Štejem dneve.

Priklop. Zrcalo tedna. Evropa. Severni del Afrike. Brazilija. Indija. Revščina. Socialno razslojevanje kamorkoli obrneš. Ljudje na ulicah. Stari in mladi. S transparenti v rokah za boljše življenje. Pravičnejše. Polnejše. Bogatejše. Vsem tem dogodkom se je dogajala ponavljajoča zgodba, ki me je zadela in sem prebledela kljub vsej moji zarjaveli polti. Ob zgodbi iz indijske podceline. Mogoče le zato, ker je bila tako blizu moji zgodbi ali pa meni. Ravnateljica indijske šole. Otroci so se zastrupili s hrano v eni izmed indijskih šol, ker je ravnateljica »varčevala« s hrano na najbolj preprost način. Ravnateljica, ki je dobavljala hrano šoli na vzhodu Indije, kjer je 23 otrok umrlo zaradi zastrupitve s kosilom, se je predala policiji. Zastrupljena hrana je vsebovala pesticide, ki so vplivali na nebogljena otroška telesca na takšen način, da jih je 23 umrlo, ostalih 25 pa je pristalo v 
 bolnišnici. Prizori temnopoltih telesc z infuzijo in tako suhih, da te stisne pri srcu. Nek indijski poznavalec razmer (mogoče celo vključen v projekt vlade) je govoril, da gre za državni projekt, kjer gre ne vem koliko denarja za projekt v šolah, kjer spodbujajo otroke, da hodijo v šolo ter da pogosto podhranjeni otroci dobijo vsaj »en topel obrok«, ki ga drugače ne bi imeli in ne bi dobili. En topel obrok. En topel obrok s pesticidi. A si predstavljate, kdo lahko prikrajša tega otroka tega? Si predstavljate, da nekdo naroči, da se polovico tega projektnega državnega denarja nameni nekomu drugemu? Si predstavljate te otroke, ki čakajo tisti topel obrok kot da bi bil sladoled? Si lahko predstavljate, kako stoji v vrsti in tolče z žlico z nasmehom na ustnicah? Si?

Veste, kaj me je tukaj najbolj zmotilo? Ne to, kar je mogoče tudi večina vas pomislila, da gre denar vedno v neke neprave roke organizacijam, družbam in skupinam, ki naj bi skrbele za otroke, bolne, pomoči potrebne pa to ne naredijo? Katere za vraga organizacije so to, ki izgubljajo moč in nadzor nad svojim delom? Katere države in kateri sistemi? Pogosto slišim ljudi, ki pravijo, da ne bodo donirali niti centa tem »kvazi organizacijam vključno s cerkvijo«, ker le-te rastejo s tem denarjem, se koristijo in bogatijo ter ne namenjajo denarja tja, kamor mi verjamemo, da bo šel? Ampak ne gre za to – čeprav je to pogost udarec in padec na prvo žogo vseh nas. Gre za to, da je tisti nekdo za to organizacijo človek. Tako kot ste vi ali jaz. Človek iz krvi in mesa. S srcem in ne brez.

Tisti nekdo to naredi, ker se sam tako odloči. Tisti nekdo to naredi, ker razmišlja le o sebi in o tem, kakšne koristi bo imel ob tem. Tisti nekdo, ki to naredi brez kančka slabe vesti (če jo sploh ima) in z moralnim globusom, ki se vrti v napačno smer. Tisti nekdo, ki to stori na tak način, da nima pred očmi teh otroških oči, ki neučakano, neumorno in nevsiljivo čakajo na svoj prvi in mogoče edini obrok. Tisti nekdo, ki to stori kar tako – ki to STORI. To je ključ. Da se odloči. Da naredi in lahko živi. Ne vem čemu vedno takšne afere pridejo ven v poletnih dneh, ko sem »brez otrok« in sem še bolj ranljiva na vse to. Bolj netolerantna, če je to sploh prav izraz. Bolj napadalna. Bolj dovzetna. Veste, kaj bi jaz naredila tem ljudem, tako kot tisti indijski otrok ali slovenski ali romski? Veste kaj? Rekla bi mu: »A te ni sram? A te ni sram?« Kričala bi tako, da bi se me slišalo do indijske podceline ali pa do Cookovih otokov. In ni težava v korupciji, kakor vsi pravijo, težava je v ljudeh, ki imajo opravka s korupcijo. To je čisto druga semantika, če tako rečete. Čisto. To, da sem v tem Zrcalu tedna videla same afere glede ljudi, ki so koruptivni, je  v meni sprožilo to, da bi za vedno ugasnila televizijo. Za vedno. Ne, ampak to je bilo moje razmišljanje kot razmišljanje otroka. Moj priklop je v meni zbudil vsa tista čustva, ki sem jih doživljala ob brutalnem napadu na oba konja v koprski občini, ko sem se mogla odklopiti. 

Veste, kaj sem ugotovila, da brez mojega udejstvovanja ni bilo ničesar. Nič me ni ganilo. Nič me ni prizadelo. Neznanje in nevednost sta sprožala v meni totalno blokado nad udejstovanjem. Logično, ne. A ni to prikladno za tiste, ki ne želijo, da povemo svoj glas, svojo besedo in svoje mnenje? A ni? Ob koncu bom zaključila z Martinom Luthrom Kingom mlajšim, ki je leta 1967, ko še nisem bila rojena in se tudi moja starša še niti poznala nista, rekel tole:

»Vstopili smo v dobo, ko smo poklicani, da zastavljamo neka temeljna vprašanja o celotni družbi. Še vedno smo poklicani, da ponudimo pomoč beraču, ki se znajde v bedi in agoniji na življenjski cesti. Toda nekega dne se moramo vprašati, ali ni nemara treba ponovno strukturirati in obnoviti poslopja, ki proizvaja berače. To je mesto, kjer smo zdaj.«

Vam je všeč? Pa nadaljujemo, s čimer me je zadel in me primoral, da ne bom več nikoli tiho. Ne bom. Nikjer.

»Zdaj pa dovolite, da poudarim še eno stvar. Kadar koli se namenite zgraditi ustvarjalno svetišče, kakršno koli že je, se morate zavedati, da v srcu univerzuma obstaja napetost med dobrim in zlim…torej ne samo, da je ta boj strukturiran nekje v zunanjih silah univerzuma, temveč je strukturiran v naših lastnih življenjih. Psihologi so se poskušali spoprijemati z njim na svoj način, zato so povedali različne stvari. Sigmund Freud je nekoč govoril, da gre pri tej napetosti za napetost med tem, kar je imenoval id, in med nadjazom. Nekateri čutimo, da je to napetost med bogom in človekom. In v vsakem od nas se odvija vojna. To je državljanska vojna. Vseeno mi je, kdo ste, vseeno mi je, kje živite, v vašem življenju se odvija državljanska vojna. In vsakič, ko se namenite biti dobri, vas nekaj vleče in vam govorim da bodite zli. To se dogaja v vašem življenju. Vsakič, ko se namenite ljubiti, vas nekaj, kar naprej vleče, ker vas poskuša pripraviti do tega, da bi sovražili. Vsakič, ko se namenite biti prijazni in govoriti lepe stvari o ljudeh, vas nekaj vleče, da bi bili ljubosumni in zavistni ter da bi širili zlobne govorice o njih. Odvija se državljanska vojna. V vsakem od nas vlada neke vrste shizofrenija, kakor bi jo imenovali psihologi ali psihiatri. In pride čas, ko vsak nekako ve, da v nas obstajata gospod Hyde in doktor Jekyll. In na koncu ne moremo skupaj z Ovidom, latinskim pesnikom, vzklikniti: »Vidim in odobravam boljše stvari v življenju, toda počnem zle stvari.« Na koncu se moramo strinjati s Platonom, da je človeška osebnost kakor kočijaž z dvema trmastima konjema, ki želita pognati v različne smeri. Včasih pa moramo na koncu celo skupaj s Svetim Avguštinom vzklikniti, kakor je dejal v svojih izpovedih: »Gospod naredi me čistega, vendar ne še zdaj.«

In vprašanje, ki bi vam ga rad zastavil, je: ali je vaše srce na pravem mestu. Če vaše srce ni na pravem mestu, ga danes popravite, pripravite Boga do tega, da ga popravi. Poskrbite, da bo nekdo lahko o vas porekel: »Morda ni dosegel najvišje višine, morda ni uresničil vseh svojih sanj, toda trudil se je.« Mar ni to čudovita stvar, ki jo lahko nekdo reče o vas?

Trudil se je biti dober človek. Trudil se je biti pravičen človek. Trudil se je biti pošten človek. Njegove srce je bilo na prvem mestu.«

Ja, in kje ste Vi? Kje ste?

Ravnateljica indijske šole je bila na begu, vendar so jo našli. V njenem stanovanju pa so našli zaloge olja in sestavine za kosila. Ne, ni se trudila biti pošten človek. Ni – kot še marsikdo v tej naši državici, naši Evropi in našem svetu. Kakšen fenomen je oblast, kajne? Ker gre samo za to, veste. Samo za to bitko. In ne za tistega petletnega indijskega dečka ali deklico li pa slovenskega ali romskega.

Petletnica in pol je na mojem odklopu (to je bil zelo pomemben podatek, ker gre v šolo letos) nekako zvedela, da imam »knjigo biserov«, čeprav najbolj ni vedela, kaj to pomeni, in je rekla: »A lahko nekaj zapišeš v to knjigo, kar bom jaz rekla?« Nasmehnem se, ona pa tisto sobotno jutro, ko je odhajala domov začne tako:

»Ko se zgodaj zjutraj zbudiš, poišči sončne lojtre, da po njih greš v šolo. Zvečer pa greš gor po luninah lojtrah, zgrabiš luno, greš dol in jo imaš za nočno lučko. Tako na izi.«

Pet let in pol. Toliko, kakor indijski deček ali deklica, ki je umrl/a, ker so bili pesticidi v hrani zaradi nekoga, ki se je trudil biti nepošten. Pa niti ne vem, če se je trudil. Trudil se je obogateti za ceno materializma.

Veste, mogoče si je ta indijski deček ali deklica želel/a tudi teh sončnih in luninih lojtr?

Jp.

Djevojka sa sela (brez računalnika 19 dni. Priklopljena. For  good. Avtobiografiji Che Guevara in Martin Luther King - must read. Must read. Na dopustu sem bila na selu tako ali drugače. Pa menda niste mislili, da vam bom izdala ta skrivališča. Čudoviti odklop.)

ODKLOP - mekhko izdanje ZLATANA IBRAHIMOVIĆA

JUG SE JAVLJA. Odklop. Takšen povsem – totalen. Čist. Iskren. Brez slovesa. Brez vsega.  Tak kot, da bi postrgal krompir s strgalom. Tk-tk, pa te ni. Zadnjič je nekdo izjavil, da ne sledi sebi, ne svojim dejanjem in nima nikakršnega stika s sabo. Takoj je dobil odgovor, da mora človek vedno imeti stik sam s sabo, ker če ne, Te ni. Se izgubiš. Uf. Koliko izgubljenih duš je tu? Koliko izgubljenih duš tik pred poletjem, tik pred dopustom in odklopom? Koliko ne stika s samim seboj? Koliko norosti, brzine in hitrosti, ko pozabiš še dihati? Koliko? Vsako toliko časa potrebujemo odklop(e) od vsakdanjega ritma, saj si tam na odklopu ustvarimo novega, ampak potrebujemo ga. Psihologija rada reče, da mora imeti človek povezavo sam s sabo. Povezavo do svojih misli. Do svojih občutenj. Do svojih čustev. Do svojih vedenj in ravnanj. Zrcalo, ki si ga nastavimo, po vsej tej noriji, je včasih prepozno postavljeno. Ali pa je postavljeno, kar tako, da se niti ne zmoreš zazreti vanj, temveč le strmiš in vidiš le neke obrise, ki niti najmanj niso podobni Tebi. Veste, kdaj jaz potrebujem odklop…no, veste, kdaj ugotovim, da ga potrebujem? Ko začnem stati na enem mestu. Tako, kakor bilka in se ne premaknem, čeprav sem leteča. Me razumete? Odklop od dela. Odklop od težkih situacij. Odklop od ljudi. Odklop od hudobnih dejanj, poniževalnih in grdih. Veste takšnih, ko se Vam »obrne želodec« (ta izraz že dolgo nisem slišala) ter ne morete verjeti, da se to dogaja blizu tebe ali mene. Zadnje tako dejanje, ni bila odmerjena kazen Hildi Tovšak, ali zapustitev dojenčice pred osiješko bolnišnico,  ampak dejanje ljudi v Škocjanskem zatoku. Se sprašujete, kje to je, kajne?! V moji lepi deželici. Bližina Kopra.

»V petek so neznanci sadistično napadli in hudo poškodovali dve kobili. S sekiro ali mačeto so ju tako močno poškodovali, da so veterinarji komaj rešili njuni življenji. Primer se preiskuje.«

Ko sem videla slike konj, me je obšla slabost. Kot majhen otrok sem si zatisnila oči. Poročanje novinarke na POP TV-ju me je tudi zadelo, ko sem videla, obviti kobili in intervju z lastnikom, ki je dejal, da bo tisti prostor  v obliki naravnega rezervata, porušil in na novo zgradil, da živali ne bosta imeli grdega spomina. Živali sta preživeli, čeprav sta se čez noč borili za življenje. Rižana. Cabiodoule. Bolj sem prijela daljinca (ja, ker ga skoraj vedno držim v rokah) in sem bila tiho, kar nekaj časa, dokler nisem v »mojem svetu« našla par istomislečih ljudi. O, Bog, a ste videli te slike teh konj. Ste?!

Ljudje moji, odklop od tega ponorelega sveta. V tem ponorelem svetu sem se znašla samo zato, ker brez medijev, tekstovnih, audio in vizualnih (pazim in razmišljam, kaj so že vizualni mediji J) ali kakršnih koli že, si primoran biti in slediti.  Vsaj naj bi bilo tako. Dokler je preveč, mera zvrhana in ne zmoreš več. Tako preprosto enostavno. Se postaviš v vlogo opazovalca ali udeleženca, »dođe ti na isto«, bi rekla moja babica. Tako preprosto slišiš, kako ljudje rečejo, da ugašajo televizijske sprejemnike, računalnike in radie, ker je preveč vsega, da bi še poslušali. Preveč vsega, da bi se borili. Preveč vsega, ker gre za življenja, kajne. Ja, za življenja. Za življenje Tebe in mene. To ti je tako, kakor, da bi tekač tekel brez OH-jev v sebi. Popolnoma prazen. Pa ne samo v mišicah. Popolnoma prazen je tudi v duhu, ki te priganja, da greš naprej. Da se boriš še za tisti kilometer. Tisti krog. Tisto minuto.

Odklop potrebujemo tudi za to, da se začnemo razumeti. Da se streznimo. Da pozabimo. Da ne odnehamo, ko se bomo vrnili. Da se nas bo slišalo ŠE BOLJ. Da bomo močnejši in polni »OH-jev«, da bomo lahko pretekli.

Veste, kaj sem si zaželela na mojem odklopu?

Majhnih stvari. Majhnih stvari. Brez medijev. Brez radia. Brez telefona. Brez spleta. Brez znanih obrazov. Brez bolečine. Brez spomina.

Vem, težka bo. Bom poskusila. Javim, kako bo.

Ker vem, da bo težko sem po dolgem času obiskala knjižnico. Da se pripravim za odklop. Ne, ne smete me vprašati, po kolikem času. Res. Knjižnico sem izropala »od gor do dol«. Avtobiografije. Romane. Poezijo. Klasiko – Mešo Selimoviča. Prijazen knjižničar je »povlekel« vse knjige, ker še vedno verjamem v »star način« izposoje. Ko je prišel do avtobiografije Zlatana Ibrahimovića (prosim, da se ne smejete) je izjavil: «Žal ne bo šlo. Je rezerviran.« Nasmehnila sem se, medtem, ko me je on pogledal in mislim, da pričakoval nekaj pametnega od nenaravne blondinke, kjer je od ducata knjig štrlel Zlatan. Priznam. Štrlel - ne samo v mehkem izdanju.

Nasmehnila sem se in rekla:

»Bom preživela brez njega.«

Možakar me je pogledal in si mislil bogsivedikaj. Nisem se upala povedati, da sem imela v rokah tudi avtobiografijo Cece, ker sploh nisem verjela, da ženska, ki je stara toliko kot … ima že avtobiografijo. Firbčna, a jezna, sem jo dala nazaj na polico. Še dobro. Sem pa v duhu jeze, žalosti in nemoči jemala knjige, ki jih drugače niti ne bi. Vem. Toliko pa se poznam. A vam avtobiografiji Che Gievaro in Martin Luther King vse povesta? Me vsaj razumete? Me?

 

To, da sem zvedela na spletu, da je danes dan, ko je Meša Selimovič umrl, ja pa čista slučajnost. Zaključila bom z njim, ker Zlatana žal ne morem citirati. Še.

"Nisam vješt razmišljanju, više volim život nego misao o njemu, ali kako god sam prevrtao, ispada da nam se većina stvari dešava mimo nas, bez naše odluke."

Se sprašujete, čemu Zlatan Ibrahimović? Vem, vem, da se.

Nasmeh še nekaj časa ni izginil iz njenih ustnic. Dober odklop, ne da.

Djevojka sa sela (na žive stike delujem. Samo na žive ;-) )

NI FER - RUSKI DEČEK

JUG SE JAVLJA. Sreča. Nesreča. Težka tema – verjemite. O, da, ta dva pojma sta tako komplementarno skupaj, da včasih ne verjameš, da je temu tako. Sreča tista neotipljiva, nesreča pa tista otipljiva. Ali obratno za nekatere. Sreča v nesreči je to, kar sem pogosto slišala zadnje čase. Še dobro, da je imel srečo v nesreči. Vedno sem se spraševala, kdo se je spomnil te skovanke. Kdo neki? A vendar je dejstvo, da so nekateri ljudje »rojeni pod srečno zvezdo«, drugi pa malce manj. Ne, ljudje počnejo prave stvari in »potegnejo« prave odločitve, drugi pa ne. Otroci se tega šele učijo, a so iskreni v tem, kar počnejo. Otroci, so tista bitja, ki so poleg  ljudi, ki se alkoholno omamijo, najbolj iskrena bitja. No, majhni otroci in ljudje, ki niso kroniki. Tam se pri obojih ne pojavijo igre ob katerih ne moreš verjeti, da so in da se pojavljajo. Tisti svet iger, laži, prevar in stvari, ki jih ljudje počnejo zaradi koristi. Koristoljubja. O koristih bi lahko govorila dalj časa kot o moških. Res. Priznam. A ne bom. Ne, danes.

Otroci v meni zbudijo občutek, da je nekaj, kar delam prav in da je prihodnost, ki nas čaka, obetajoča. Skoraj vedno. "Otroci so naša sreča" pravijo, kajti brez njih bi bila naša življenja zelo dolgočasna, prazna in brez pomena. Vsem otroci niso sojeni ali usojeni, ker tako pač je. Splet okoliščin. Splet resnic. Splet "face to face" dejstev, ki prinesejo toliko bolečine. Ljudje, ki ne morejo imeti otrok. Ljudje, ki ne zmorejo imeti otrok. Ljudem, katerim se rodijo drugačni otroci. Ljudem, katerim zbolijo otroci. Ljudem, katerim umrejo otroci. Nekoč sem pisala o tem, kako NI FER, če nekdo ne more imeti otrok. Kako NI FER, če nekdo izgubi otroka v času nosečnosti. Kako NI FER če mu umre otrok in mora občutiti le-to bolečino. Kako NI FER, če mu otrok zboli ali se rodi s kakšno boleznijo. Preprosto NI FER, ampak dejstvo je, da se vse to pripeti in zgodi. Da vse to imamo. Kako tudi NI FER, da nekdo ima otroke, pa pojma nima, kako z njimi. Tudi to NI FER. Na srečo ali nesrečo.

Zadnjič sem na nasipu blizu Term Čatež razmišljala o ruskih mamicah z otroci na vozičkih, ki so preplavili Terme Čatež.  Stoječe. Sedeče. Suhljate otroke – dečke in deklice, ki se razlikujejo od naših otrok po brbetajočem jeziku, pa še kakšni malenkosti. Lansko leto sem jih prvič srečala in slišala. Preplavili so Terme. Povsod slišiš ruščino, smeh in prisotnost nekega drugega prebivalstva. Tako kot začutiš italijane ali japonce. Pridejo, ker verjamejo v čudežno vrednost termalne vode in terapije. Suhceni, bledi in na vozičkih - otroci. Veste, ko jih samo vidite, pa vas zaboli srce. Tako enostavno zaboli. Zadnjič so me ustavili na nasipu, no bolje rečeno, je Džula ustavila njih. Deček z očali je tekel za njo, za njim deček, ki je težko hodil in se premikal. Nekaj mamic je bilo od zadaj in dve deklici. Spogledali smo se, ko smo se videli. Nasmeh je spreletel moj obraz. Tak spontan. To znajo otroci narediti z mano. Deček z očali, živahen in poln energije, je rekel nekaj po rusko, vendar v smislu, če sme pobožati Džulo. Pokimam. Vsi trije otroci se sklonijo in jo začnejo božati. Džula se obrne na hrbet in uživa. Vsakemu dam prigrizek, ki ga pomoli s strahom psu, vendar uživajo. Se smejejo in me opazujejo. Smejim se in ne morem verjeti, kaj so naredili mojemu srcu. Poslovili smo se, tako na hitro. Razigrano. Deček z očali, pa me je pocukal za rokav in rekel: »Spasiba. Spasiba.«

Ko sem se oddaljevala od njih, sem razmišlja o tem srečanju. Premišljevala o tej sreči. O tem, kako se je nekdo zahvalil za igro s psom. Zahvalil. Za to, da je pobožal psa. Biser. Neobrušen. Mamice, ki so bile skupaj z otroci, so to naredile z nasmehom in obrazno mimiko. Veste takšno, ki se ne da »fejkati«. Bolni otroci, katerim starši nudijo vse, kar zmorejo. Vse. Tako kot Vi svojim otrokom, le da gre tukaj za neko drugačno in posebno bolečino, ki jo čutiš. Ki preveva ta bitjeca. in te starše. Nesreča v sreči. Starši bolehnih otrok naredijo prav vse za svoje otroke. Prav vse. Stojijo jim ob strani. Preobračajo gore. Zbirajo sredstva. Se razdajajo zanje. Ni pomembno kaj kupujejo – čas ali zdravje, rešujejo svojega otroka in sebe. Ja, in sebe. Pa četudi tisoče kilometre stran. Bogu za hrbtom in se igrajo z "lokalnim" psom, kakor, da bi bilo največje bogatvo. In se smejijo. In so srečni.

Včeraj  smo se zopet srečali. Z ruskimi mamicami in otroci. Že od daleč so me zagledali. Pritekli so do mene s Taro. Tara mi je vozeč se na rolki pripovedovala o njenih dogodivščinah na morju, o preselitvi in počitnicah. Deček z očali je kričal »Džuli, Džuli«, ostali so se smejal in skakali od veselja. Deček z modro majico in temnomodrimi očmi, s suhcenimi nogicami, neokretnimi rokicami je komaj stal. Gledal me je in čakal. Džula se je z razigranim otrokom igrala, skakala in uživala ter niti ni opazila, da sva z modrookim dečkom stala skupaj daleč od nje in ostalih otrok in mamic. Opazila sem, da ima rokice »obrnjena na noter« ter, da mišic na nogicah sploh nima. Tako suhcene noge je imel. V roke sem mu dala prigrizek in poklicala Džulo, ki je pritekla in se ni zaletela vanj. Kakor, da bi vedela. Pokazala sem mu, kako naj se obnaša  in je s tresočo rokico poskusil. Džuli mu je polizala rokico, medtem, ko se je njemu prikradel nasmeh, katerega sem se tudi jaz nalezla. Razigran deček z očali je tudi prišel do mene z iztegnjeno rokico. Pokažem mu, kaj ima pes najraje. Džula jih je prevzela, kakor, da jih je začutila. Vse jih je »pasje polubčkala« in razigrano skakala okoli njih. Tara je vse gledala in opazovala z razdalje. Poslovili smo se z nasmehi na ustnicah. Modrooki deček, ki je zaostal, je tekel s svojimi suhljatimi nogicami do ostalih. Obrnila sem se in jim pomahala. Tudi on je mahal. Tako preprosto. Tako enostavno. Tako čisto. Tako srčno.

Ne, in nisem razmišljala prav nič.  Ne. Nisem zmogla. To je bil eden izmed mojih srčnih trenutkov. Uvod v poletje.  Tega ne moreš izbrisati ali pozabiti. Kakor, da bi bil……... Enako. Moja sreča. Sreča v nesreči.

Ne, in NI FER. NI. Не, несправедливо /Ne, nespravedlivo.

 

Djevojka sa sela (Derevenskaya devushka)

 

 

RESNICA - YOU CAN¨T HANDLE THE TRUTH.

JUG SE JAVLJA. Resnica. Takšna do nazga. Do golega. Do srca. Do krvi. Resnica je tista, ki nas vedno sezuje in naredi golega, pa četudi je še tako prijetna. Prijetna, boste rekli?! Saj ne more biti prijetna. Prijetne so lahko le lepe stvari, neresnice, »odolgovlačenja«, izkazovanje resnice, ki ni niti blizu prvi črki te besede. Resnica je vedno tatica, ki te vzame, ukrade, sprosti, prizadene in zadene. Ni druge. V življenju sem se naučila, da brez nje ne gre in da je to edina rešitev in ventil, s katerim kanaliziramo različne stvari. Resnica je kot tista tujka, ki te zadene, ko najmanj pričakuješ, čeprav diametralno želiš, da te zadene, da ti jo vržejo v obraz in da te osvobodi. Kot majhno deklico so me moji starši učili, da je veliko bolje povedati resnico, kakor laž. Pa čeprav zaboli. Resnice sem se vedno bala, vendar sem kmalu ugotovila, da jo želim imeti blizu. Blizu mojim ljudem in mojemu življenju. Bolj, kakor laži. Moja babica Dragica je velikokrat rekla: »E, tutanj moj, uvijek če biti svakojakih ljudi, ali ljudi, koji govore iz srca, takih nema puno.« Saj veste, da večini modrosti starejših ljudi ne verjamete in se jih spomnete, ko ste na kakšni prelomnici ali »se starate«.

Moje resnice so me vedno zadele. Vedno. Tako na dolgi rok, ker na kratki nič ne obstaja pri meni. Nič. V osnovni šoli je bila najbolj kruta resnica ta, da »nisem tipična Slovenka«, čeprav sem se rodila, sem živela in živim tu, sem bila vzgojena v duhu pripadnosti moji Sloveniji. Tipična resnica je bila, ko sem slišala učiteljice govoriti, da je »moj oče od dol in bogsigavedi, kako doma govorimo in kakšni smo«. Veste resnica, da te sesuje. Druga resnica je bila takšna skoraj malce smešna, vendar zame takrat tako pomembna. Moja primarna družina je bila delavska družina srednjega sloja – takšna, ki je delala, ki je imela kredite, takšna, ki nima vikenda na morju, vikenda z vinogradom in samo eno hiško ter vložen kapital v otroke. Me razumete?! Čeprav se sprašujem, kako imajo vsi vikende, hiše na morju ali dragocene avtomobile z enakimi ali še slabšimi službami kot moji starši. Ampak, pustimo, to je druga zgodba. Mami je svojo in očetovo plačo razdelila tako, da je naredila kupčke in denar spravila v modre, socialistične kuverte, kjer se je točno vedelo, kaj je za kaj namenjeno. Vem, da je večji del denarja šel za vrtec in hišo. Kar je ostalo je mama čarala in delale visokopotezne podvige. V šoli smo se lahko zavarovali za različne premije, ki so se razlikovale po višini denarja. Vem, da sem nekoč vprašala moje starše, čemu me nikoli ne zavarujejo za največji znesek, ker sta Barbara in Saška vedno zavarovani za največji vsoti. V šoli je bila to top tema, kdo ima kaj denarja pod palcem in kdo gre kam na morje. Tako smo se pozicionirali. Na tak brutalno grob način. Moja mami mi je enkrat navrgla resnico: »Veš, Andreja mi nimamo toliko denarja.« Vem, da me je bilo takrat sram, da bi komu priznala, da je to rekla, ter sem to skrivala, kakor največ skrivačica na tem svetu. Da ne bo pomote, moji starši so nama s sestro privoščili skoraj vse – kar je bilo potrebno in veliko več, kakor sebi.

Resnica je prišla tudi malce kasneje, ko sem v študentskih časih ugotovila, da so mi vedno všeč bejbiči, ki niso »v mojem dosegu«. No, ne samo meni. Tudi mojim bližnjim.  Saj veste, o čem govorim. Ko točno dobro veste, da nimate, kaj iskati tam, ker niste ne njegov »broj«, ne njegov koncentrični krog, ne njegova sredina in ne njegova lepota. Dejanja so bila vedno tista, ki so izdala moje/prijateljičine  bejbiče in to, da so se odločili za dekleta, ki so imela več pod palcem, ki so imele lepotni kriterij in dekleta, ki so bile iz družin direktorjev, privatnikov in »statusnikov«. Dejanja, ki so me ohromila samo enkrat ali mogoče dvakrat, več se nisem dala in si nisem dovolila, ker bi me lahko zlomilo za vedno. Dejanja, ko ti je nekdo indirektno povedal, da pač ne more biti s tabo in ti nabil neke banalne razloge, ki v tistem trenutku niso bili niti toliko pomembni.

Resnica te vedno zadene – tudi takrat, ko misliš, da jo obvladuješ, kontroliraš in jo imaš v oblasti – ima ona tebe v »šaki« - tako popolnoma. Resnice, ki me vedno najbolj zadenejo so tiste, ki so povezane z mojim srcem. Tako ali drugače. To, da so moje resnice vedno povezane s srčno bolečino ni nič novega. Tako pač je. Veliko pa je tudi tistih resnic, ob katerih se potiho sama pohvalim in zahvalim vsakomur, ki me s tem zadene. Tudi vi jih imate. Resnice, ki so prijetne, božajoče in mehke. Resnica, da znam z otroki. Resnica, da se »ne staram« (prosim, prikimajte in se ne smejte). Resnica, da sem iskrena. Resnica, da znam z ljudmi. Resnica, da se razdajam za ljudi. Dobre resnice. Polne »iskric«. A vseeno me resnice, ki so povezane z mojim ožjim in širšim socialnim krogom veliko bolj ganejo. Veste resnice, o katerih ne govorimo. Resnice, o katerih molčimo. Resnice, o katerih se pogovarjamo potiho in za zaprtimi vrati. Resnice, o katerih vemo, da je bolje, da ne prehitevamo z jezikom. Resnice, s katerimi si lahko škodujemo. Veste resnice, ki nas lahko spravijo v takšno godljo – da lahko izgubimo prijatle, znance, kolege ali pa službe, posle in poslovne priložnosti. »Resnica je nekaj, kar ne moreš povedati, kar tako. Moraš biti previden. Moraš se naučiti selekcionirati. Moraš se naučiti plavati.« A vam je kdo, kaj takega rekel? A vam je kdo, kaj takega nasvetoval? Priznajte si. O, ja.  Pa kolikokrat. Vsakič, ko ste bili preiskreni, predirektni in preodprti.

Veste, kaj sem tako potiho razmišljala? Da imam dovolj tega sprenevedanja. Dovolj imam tega hlinjenja za ceno dobrih medsebojnih odnosov. Dovolj imam tega, da iskrenost ni vrednota. Dovolj imam tega, da ljudje imajo privilegije, ker se prav pišejo, ker prihajajo iz pravega »razreda« in ker se prav poznajo in razumejo. Dovolj imam tega, da prevladuje okrog mene, kamor koli pogledam neresnica, laži in sprenevedanje, za kaj gre ali ne gre. Dovolj imam, da mi nekdo meče pesek v oči. Veste dovolj imam tudi, da to dovoljujem. Da dovoljujem hinavščino, hlinjene in sprenevedanja, ignoriranje, nasilje – psihično, igre brez konca in ljudi, ki lažejo in mi mečejo apolitične stavke, kako se je potrebno naučiti, da vedno ne povemo, kaj mislimo, da smo uvidevni in da zmoremo plavati, kakor nam nekdo drug narekuje. O, Bog…Ne, da ne zmorem, ne, ne želim. Ne želim biti v tem istem kotlu in ko me kdo vpraša, kaj si naredila, da bi to spremenila, da ostanem tiho, nemo z zavezanim jezikom.

Kaj neki sem res naredila? Kaj ste naredili Vi? Moja resnica je tudi to, da večino stvari, ki jim mislim povem tako, kakor sem se naučila v letih, letih študija in prakse ter kilometrine, a vedno znova padem v zanko, da me nekdo izkoristi, da se nekdo »povleče« ter da mi prepusti prostor, ko za to niti nima pravice. Veste, premalo sem naredila v tem smislu, da bi povedala tudi sebi, da sem strahopetačica, ki odneha, kadar so ljudje in sistemi premočni. Nekoč je znan psihoterapevt rekel, da se v sistemih moraš naučiti »plivati« in se ne boriti z njimi, ker si prešibek. A vem, da nisem prešibka, da povem resnico. Ne, nisem. Vendar veste, v čem je problem? V tem, da so ljudje prešibki. Prekrhki. Prepolni strahov in obrambnih mehanizmov. Obrambnih mehanizmov, da bi zmogli resnico. Mojo. Tvojo. Našo. Se spomnite filma »A Few Good Men« s Tom Cruisem in Jack Nicolsonom? Se spomnite vojnega sodišča marincev in pričanje polkovnika glede CODE RED? Se. To je eden izmed najboljših trenutkov, ko Tom pritisne nanj in Jack pove svojo resnico in dejstvo, ki je neizpodbitno, da nihče ne želi slišati resnice. Ker je tako lažje. Ker je lažje ne govoriti o njej, ampak biti tiho in si misliti svoje.

 

Moja resnica je tudi kruta.

Vsak dan si jo izgovorim.

Vsak dan jo prežvakam.

Vsak dan si samokritično rečem, da je moja resnica samo moja in da sem sama odgovorna zanjo. Povsem sama.

A preživim.

 

Moja resnica me vedno zadene. Kakor moški, ki bi mi prisolil zaušnico. Kakor ženska, ki bi me ignorirala. Kakor otrok, ki bi me prizadel z besedami. Vsakič. Popolnoma. Le, da ne vem, kdo je bolj krhek, jaz ali ona. V krhejših trenutkih vem, kdo je močnejši.

 

Veste, o čem govorim?  

 

Moja prijatla mi je pred kratkim po zelo celodnevnem napornem dnevu na kavi rekla, da je prebrala v delovi prilogi Ona RAK DUŠE o tem, da smo vsi odgovorni za to, kako druga vedenja, misli in dejanja vplivajo na nas in koliko dovolimo. Koliko dovolimo, da nam nekdo pokvari dan s svojo izprinjeno lažjo, pokvarjenostjo ali nevednostjo? Koliko dovolite Vi? Koliko zmorete? Kje se ustavite? Kdaj imate dovolj?

Djevojka sa sela  

 

P.S. - Si upate soočiti s svojo resnico? Tako na samem - naglas in v živo ?

 

 

 

 

"BREŽICE, MOJE MESTO" - ni šugar.

JUG SE JAVLJA. Brežice moje mesto. Znano? Poznato? Veste o čem govorim. Brežice so moje mesto odkar sem se rodila. No, takrat še tega nisem vedela, kasneje sem komaj čakala, da odidem iz mesta in se odpravim v želeno Ljubljano, kasneje Maribor in Koper. Saj ste vsi šli čez ta proces. Se spomnete?! Študiji so me popeljali daleč stran od Brežic, a vendar so Brežice ostale in pustile v meni sled, ki je ni moč izbrisati. Brežice so del mene, tako ali tako. Ljubljana je v meni sprožila to, da sem Brežice še bolj vzljubila. Evropske prestolnice in večkrat ponovljeni London, pa so v meni sprožili to, da se tudi iz tako majhnega mesteca zmorem znajti v takšnih prestolnicah ter znam ceniti majhnost mojih Brežic veliko bolj. "Brežice ležijo na majhnem brežcu, na skalnatem pomolu, ki se dviguje nad danes suho strugo reke Save, je z mestnimi pravicami dobilo privilegije, ki so se odražali v prvih zapisanih pravicah in dolžnostih meščanov. Mesto, ki letos praznuje 660 let, pa so v stoletjih sooblikovali različni prebivalci, pomemben del 21. stoletja pa ga sooblikujemo tudi vsi mi, ki živimo v mestu, v njem delamo ali se vanj radi vračamo." Intelektualni kapital je skozi leta prihajal in odhajal iz Brežic, kakor, da bi hotel doprinesti nekaj našemu mestu ali pa je šlo zgolj za splet okoliščin. Večina intelektualnega kapitala pa se vsak dan vozi v Ljubljano ali druga mesta. Ljubljana iz tebe naredi skoraj norca, ko porabiš iz enega konca Ljubljane do drugega, toliko kot, da bi se pripeljal iz Brežic do Ljubljane. Ne, in sploh ne bom omenjala parkinga in "rush hour". Ne. Ljubljana mi je tudi kasneje vedno dala vedeti, da ne bi mogla živeti tam, tudi, če bi bil še takšen izziv. Kulturni, profesionalni ali osebni. Maribor se je zelo približal temu, medtem, ko me je Koper skoraj osvojil. Tako ali drugače. Morje to naredi z mano. Postanem neko drugo bitje – bitje brez ovir, brez oklepa in okovov. Vem, vem, tako srednjeveško se sliši, ampak verjemite, da je tako. V moji glavi so Brežice idealne, ker imajo idealno pozicijo. So na jugu države, blizu meje ter daleč od prestolnice. Idealno. Temperature so se v zadnjih desetih letih tako spremenile, da so brežiško-krški kotlinici temperature, ki so netipične za to podnebje in se zelo približujejo morju. V moji glavi Brežicam manjka le to, da bi še imele morje. Ne, Term Čatež ne moremo šteti, čeprav se zelo trudijo, da so turistično bolj obarvane poleti kakor slovenska letovišča ter se po »tamalem« lahko primerjajo z Nerezinami. Ring any bells?  Brežice so v zadnjih letih ogromno naredile na področju kulture, dogajanj v mestu ter v starem mestnem jedru. Nakupovalni centri, ki jih imamo natanko šest po mojih izračunih, niso odnesli mesta, kljub temu, da so sobote malce manj živahne ali pa ljudje preprosto nimajo denarja za kavice ali pa časa za druženje. To trgovsko mesto je bilo vedno polno ljudi, "emigrantov" in turistov. Še dobro, da se vse več energije usmerja v turizem. 

A ste vedeli, da so se vsi veliki glasbeniki  vedno ustavili v Brežicah? Niste vedeli?! O, da. Tudi veliko ljudi imamo, ki so organizatorji z veliko začetnico. Takšni majhni ljudje, ki niti niso majhni. Gibonni, ki je moj hrvaški kralj, je nekoč rekel na koncertu v brežiškem gradu: « Nešto tu zrači i Brežice, taj mali grad, me uvijek dočeka kao veliki grad.« Ja, pa kako prav je imel. Na vse koncertih sem bila, ko je bil Gibo v Brežicah, ker to, da nekdo pride v naše mesto, je zame privilegij in sem globoko počaščena. Ja, tako iz srca. To, da Brežice premorejo športnike, glasbenike in ustvarjalce ni potrebno omenjati. Ampak bom. Moram. Brežice so popeljale v svet Primoža Kozmusa. Jureta Rovana. Barbaro Špiler. Gorazda Škofa. Vlada Keva. Nušo Derenda. Klemna Slakonjo. Mateja Filipčiča. Saša Podgorška. Primoža Jesenka. Petra Dirnbeka. Marjana Novaka. Vesno Davidovič. Mateja Koširja. Leeloojamais. Majhne – velike ljudi, ki v meni zbudijo tak brežiški ponos, da vem, da vsi vedo, kje so moje/tvoje Brežice. Ja, to so te Brežice – jug države. Me razumete?! Pa še koliko ljudi, katere nisem omenila, pa so in sooblikujejo naš boljši jutri in našo zavest, da smo ponosni, da smo Brežičani.

Letos sem se kot vsako leto udeležila »Brežice, moje mesto«, razen tisto leto, ko sem odšla na sindikalni izlet v Italijo in se tako izognila koncertu Tonyija Cetinskega in še kakšnemu »ljubavnemu šoku« preteklosti. Dolga zgodba. Vsako leto sem del tega spektakla, ker je to sedaj res spektakel, saj peščica ljudi naredi nekaj, kar niti v sanjah nisem mislila, da bi bilo možno. Pa je. Vsako leto se zvrstijo glasbeniki, kulturne prireditve in Kozmusov tek, katerega sem tudi lani pretekla. Zadnja. S killerskim časom. Letos sem se odločila, da ga bom le spremljala. Pa ne zato, ker nisem v formi, ampak, ker sem po šesttedenski odsotnosti slaba. Šibka. Veste zadnja pa nikakor ne morem biti - še enkrat. Sem pa bučno navijala za moje sotrpine, katerim je bil to trening, spremljala otroke in radijca Miho Deželaka, ki je, če ga je kdo dobro poslušal, povedal toliko smešnic, da se čudim, da se ljudje niso bolj smejali. Res. V preteklosti »Brežice, moje mesto« so bile skoraj vse moje srčne skupine. Skoraj. Peščica ljudi, ki dela in diha pod okriljem Mladinskega centra, so ljudje, katere bi lahko objela, jim čestitala in zaploskala. Ne, samo jaz. Vsi, ki smo to opazili in tudi za tiste, ki niso.  Res, ker to ljudje, je garaško delo, ki ga le-ti opravljajo profesionalno svetovno. Tako na »brežiškem«nivoju visoko.

 

Letos so me Perpetillum Jazzile in Bajaga čisto zadeli. Tako, kakor vas zadenejo kakšne fatalne ljubezni, ko  okrevate leta in leta. Pod tajno misijo, seveda. Bajaga pa me je včeraj razorožil. Čisto in popolno. Tako, kakor moški mora narediti. Da izgubiš tla pod nogami. Da se počutiš nadčloveško in surrealno. Lebdeče. Metuljasto. Ker smo stale, kakor kakšne dvajsetletnice blizu odra, se je pred nas postavil nek 1.80 mladenič in naredil nekaj, za kar verjamem, da je nekaj dobrega in obetajočega v mlajši Y ali Z generaciji. Res. Mladenič se je postavil pred mojo prijatlo, ko se je nenadoma obrnil. Kot da bi čutil njen pogled na svojem hrbtu in njen miselni tok, da ne vidi prav nič čez njega. Pogledal je mojo prijatlo, ki je bila za dve glavi manjša od njega in nastavil združeni roki v smislu, da lahko gor stopi, da bo kaj videla. Tako mladostno igrivo in prisrčno. Tako gentelmansko. Brez alkohola v sebi in kakšnih drugih opojnih substanc ter se umaknil, da je moja prijatla videla Bajago in on njo. To, da je kitarist imel oblečeno majico »I feel Slovenia« ni tako zanemarljivo, je pa skoraj padel tam, kamor je plezal. Z vsemi svojimi rockovskimi kilogrami. Bajaga me je s svojim sentiš komadom "Odkada tebe volim" čisto odnesel. Razorožil. Mislim, da sem pela bolj naglas kot on. Dobro, da nisem imela mikrofona. Plesale pa smo tudi kot "šiparice" - če kdo pozna ta izraz.
 

Jutranja kava pri Splavarju je bila preeeeeeeezgodaj. A smo se tri mušketirke - prijatle morale videti, saj prijatla iz Murske Sobote prihaja le kdaj in kdaj.  Z mojo Džulo sva pospešili, da ne bova pozni. Bajaga in celotna skupina je sedela tam. Kadila in pila ter se pogovarjala. A sem Vam povedala, da je Bajaga Zemunac? O, da. Zemun je del Beograda, kjer je zelo pomembno iz kod si. Moram povedati, da so »srbski glasbeniki« danes zjutraj čisto izgubili sijaj in lesk. Tako realno so izgledali. Tako neglamurozno. Tako človeško. Ja, tako blizu nam. Tako blizu mojim ljudem iz Brežic. Tako blizu - v mojih Brežicah. Pri Splavarju sem čisto neopazno zagledala mojo bivšo učenko Ano, ki je bila biser v osnovni šoli. Takšen izbrušen. Ana je danes del ekipe Mladinskega centra in študentka portoroške Turistice, ki je poskrbela za ekipo Bajage, tako srčno, tiho in »nenavenmetajoče«. Pred tem je še prišla z majhno posodico vode do mene in brez besed pobožala mojo Džulo, ki ji je tako na hitro skočila v naročje in jo smrčkom pozdravila. Tako »nenavenmetajoče«.

Ana in Bajaga. Veste, vedno sem verjela v to punco. Vedno. Tako nekaj nečloveško dobrega je imela v sebi. Že takrat. Danes sem bila ponosna nanjo. Ponosna, da je »Brežičanka«, čeprav živi v Ribnici. Ponosna, da sem se spomnila "mojega spomina" z njo kot učenko v osnovni šoli. Ekipo »Bajage« je odpeljala……iz prizorišča vidnega mojemu očesu.

V ušesih pa slišim odtenke njegovega reskajočega glasu v mojih Brežicah. To, da nas Bajaga niti opazil ni to jutro, pa je povsem zanemarljivo dejstvo. Povsem. Tudi sama sem tisto jutro komaj delovala.

 

 

Djevojka sa sela ( Brežičanka z VELIKI BOLDIRANI ČRKAMI)