MOŠKI HOBI DE LUKS

JUG SE JAVLJA. Hobi de luks Francljev, Janezov in Jožetov. Moram, to pa moram izkašljati kot nujno zlo. Za dobro vseh žensk tega sveta in moškemu svetu podati sporočilo, da bodo končno dojeli in doumeli. Veste, tako kot tombola ali zadetek na lotu. Jack pot. Zadetek v črno. (Čeprav sem prepričana, da globoko v sebi vedo). Nisem tipična Slovenka, ker nimamo ne vikenda ne trt, tako, da ne obiramo kakor zavedni Slovenci cel september in oktober.  Cenim grozdje mojega tastarega, ki ima dve vrsti ali brajdi ali kako se to že reče. Iz principa nočem vedeti. Iz zelo preprostega principa, da je vinograd izključno hobi za moške, medtem, ko je za ženske le garaško delo. Ja, prav ste prebrali in nisem se zmotila v zamenjavi vlog moškega in ženske. Ker ljudje moji, nekaj ne morem in ne zmorem razumeti, kako lahko pademo ženske na te moške hobije, ki so v vsej svoji meri in obsegu ali pa ploščini usmerjeni v njih same in njihove užitke. Moški, imajo hobije, pri katerih uživajo in se bore malce pretegnejo, razen, če ne gre za športe, katere tudi jaz spoštujem in ne spadam v kategorijo »tipičnih« žensk. Hobiji, ki so usmerjeni tako 100% vanje, da ne poudarjam preveč in ne zanemarim zaverovanosti vase sploh. Hobiji, ki so dragi kot blagovna znamka dobrega avtomobila. Hobiji, ki so solistični. Hobiji, ki nikakor niso povezani z enim mestom ali prostorom. Ne verjamete? No, pa si poglejmo enega, ki je najbolj tipičen. Ribolov. Se smejete?! Gremo naprej. Maketarstvo letal ali pa prava letala. Pilotiranje. Gorsko kolesarjenje. Kolesarjenje takšno ali onakšno. Jadranje.  Nogomet. Vožnja z motorjem.  Vsi ti hobiji imajo eno skupno značilnost, da vzamejo vsem moškim ogromno časa, truda, denarja in tega, da ženske absolutno ne vidimo nič zanimivega v tem. No.....iz ljubezni bi še nekaj časa sedela z njim ob kakšni mlaki, vendar ko bi spoznala, da muharjenje zahteva absolutno tišino in mirovanje, bi to veliko rajši zamenjala s kakšno dobro knjigo, masažo ali savno. Tudi gorsko kolesarjenje mi je všeč, če ne bi moj moški vsako leto zamenjal kolo in si kupil takšno za dva ali tri jurje. Jadranje pa bi prepovedala kot hobi, kjer ženska lahko poskrbi za kuhanje, saj kaj drugega tam ne dobi za delat ali pa ostane doma, ker je to izključno hobiji za druženje moških. Mogoče je nogomet še najcenejši, no, razen, če nimate nogometnega navdušenca, ki si plača karto v Južnoafriški republiki in ne samo za eno tekmo. Motorjev in opreme pa sploh ne bom omnjala, ker sem delala v motoristični trgovini in jih štekam bolj, kakor si mislite. Pri tem si moški omislijo še nekaj, kar je posebna kategorija. Vikend z vinogradom. Tam nekje do 40 leta ga moraš imeti, tako, da si lahko postavijo trte in trtice, če jih že ne podedujejo in ti o tem razlagajo, kakor da gre za živo zlato. O vikendu in vsem, kar si bodo tam zgradili ali posadili, ženski prodajo z zelo dobrimi argumenti, da potrebujejo mir, odklop in sprostitev, kar je veliko bolje, kakor, da bi bili v gostilni. Seveda, ženske padejo na to, kakor gumb iz moških gat. Tk-tk, Normalno, kdo ne bi. Bolj, da imaš moškega, ki dela vikend, sadi, reže, šprica, trga in si ubija čas s tem, kakor z ženskami ali s kakšnimi »bubami v glavi«. Anyway, tudi za ženske si moški najdejo čas – slej ali prej. Verjemite mi. Vem.

Vinograd pa je hobi de luks oziroma moj najljubši pri moških, kjer padejo vse moje teorije o ženski zaroti oziroma njihove o tem, kako je to moško delo in garanje. Žrtvovanje moških za to, da poskrbijo za vse, da se pridela grozdje in izdela vino, ki je samo za Bogove, če je rdeč, in Boginje, če je rumeno zlato. Ljudje moji, trgatev je izključno delo za ženske. Trgatev je izključno garanje žensk. Pika. V soboto, ko sva z očetom polagala tlakovce in edina nisva bila na trgatvi, ker hvala bogu ni nikoli okužil matere in naju dveh s sestro s tem, da bi imeli vikend, čeprav je vztrajal, vendar je mamina obveljala. Kot ne vedno, ker sta oba močna karakterja, ampak ob pomembnih stvareh mama zmaga. Polaganje tlakovcev čutim danes na bicepsih, no tistih pri dlaneh. Ne sprašujte, vendar ima moj oče pri sedemdesetih letih več delovne kondicije, kakor jaz sama. Brez vinograda. Zvečer je prišla do naju soseda, ki očetu vedno prinese, kakšne priboljške, če vidi, da dela. Tokrat je imela na pladnju grozdje iz trgatve. Pri tem sem jo povprašala, kako je bilo njeno delo na trgatvi. Glej ga zlomka, na drugi strani sem imela žensko, ki povsem enako razmišlja o trgatvi kot jaz. Ej, torej nisem marsovec de luks. Začela je pripovedovati, kako je začela že en teden pred trgatvijo, da je očistila vse na vikendu, da je vse  pomila, pospravila, pripravila za delo. Veste to je v takšnem smislu, kot da bi imeli doma generalko. Moški zelo dobro vedo, kaj je to, ker jih takrat čudežno ni doma, ampak so na vikendu ali imajo veliko pomembnega dela zunaj. Še dobro. Ker generalk ne bodo nikoli razumeli. Nikoli.  Doma je nato spekla ajdovo potico, makovo in orehovo. Jabolčni štrudl s cimetom in sirov, sladek in slan, saj veste za vsakogar nekaj. Nato je pripravila mlince in še pečen krompir, spohala zrezke-takve in onakve – malo odojka, piščanca in račko in nekaj za vegetarijance. Za popoldansko malico je pripravila klobase, šunko  in svež kruh, francosko, paradižnikovo ter fižolovo solato. Vse domače, ker njen mož ne mara galofaka ali hitro pripravljenih jedi. (A dej, no). Ko je vse to pripravila, je vse spakirala za na vikend, vzela še prte, servete in kozarce, ker jih toliko nima na vikendu. Nato je mislila tudi na vreme, zato je s sabo vzela še nekaj čevljev, majic in puloverjev, če bi bila rosa in mraz. In glej ga zlomka,  večina garačev je prišla v tankih tenisicah in majicah, kjer so bili takoj premočeni in je še skakala, da jim je ugodila ter da bi se dobro počutili. Ko je vse popedenala, je vmes še naredila toplo obaro, skuhala še kavico in postregla s keksi. Na koncu je vse pospravila, pomila in spravila v zmrzovalno skrinjo ter garačem naredila krožnike za domov. Seveda do večera ni niti jedla, se vsedla ali blagoslovila vina s kriki po uspešni trgatvi. Ko je prišla domov, je še doma malce podelala, ker je bil mož »na mač« utrujen.  Mož je gotovo v trdo ležal in bil ves utrujen od trgatve-njegovega hobija de luks. 

Ko je nehala s pripovedovanjem, sva se obe s sestro nasmejali tako, da sva pokazali vse plombe na kočnikih. Vse. Ko sem še hodila na trgatve oziroma, ko so me vabili, samo vem, da smo več jedli, kakor delali. Tako je pač bilo. Ko sem opazovala ženske, ki so »garale« s hrano, sem si rekla, da je to tipično sužnjelastniško delo, ki te pač doleti, ker si žena. Tako pač je. Tako pač vzameš ali dobiš. Na hard. Do konca. Do nagega. Za moški hobi, seveda. Da ne pozabimo tega.

Pozor, trgatev, ljudje moji, je izključno (za) hobi moških na račun žensk. Obiranje grozdja, kjer je več ljudi kot grozdja, nošenje posod ali kako se že reče tem brentam na ramenih, je mala malca za vse tiste, ki to delajo. Malce gvihtajo, se smejejo, pojejo in junačijo. Strmino tako ali tako obožujejo, kajne. S časovnimi razdaljami in višnami pa nimajo težav. Vsaj pravi moški ne. Ženska pojedina pa je full time job big time, ki se nikakor ne more primerjati z moškim, kakor vsaka prava delitev dela med moškimi in ženskami.  Moja soseda je na koncu komentirala tako: »In veš kaj, niti enega grozda ne bom popila, ker sploh ne pijem alkohola.«

E, tako…….prepovedala bi trgatve, kjer bi sodelovale ženske. Tako preprosto.  Me razumete, da je potrebno trgatve izrecno prepustiti moških in jih potrditi v tem, da mu prepuščate, da ima ta hobi čisto zase. Izključno čisto zase. In da še enega popijete na njegovo zdravje.

Pa naj si nabavi catering, če si upa. In plača. Na zdravje!

Djevojka sa sela (brez vinograda for sure razen, če me kdo ne prepriča, da je ta hobi boljši, kakor, kakšen moj. Težka bo, ljudje moji. Težka. Všeč mi je edina ideja, da bi s svojimi nožicami stopala po grozdju, tako kot v enem filmu, kjer so ženske skakljale v enem velikem sodu in uživale v tej grozdni masaži. Si me predstavljate?)

ODNOS V BLIŠČU IN BEDI ŠOLE

JUG SE JAVLJA. To moram, ker gori v meni, kakor žerjavica. Vem, kontrakditorno do obisti, vendar,  saj ste navajeni. Pedagoški eros. Odnos do otrok. Šola v vsej svoji bedi in blišču. Šolnica sem po duši, srcu in papirju. To glede papirja Vam bom zaupala, kdaj drugič, vendar bom danes delila z vami le srce in dušo. Težko je pisati o nečem, kar ti je zelo blizu, vendar si bom drznila. Predvsem zato, ker sem pred kratkim na spletu našla na prispevek učiteljice Rite Pierson, ki je v svojem govoru na konferenci oziroma predavanju povedala nekaj resnic o odnosu učitelja-otroka. Kljub temu, da nisem čisto učitelj, sem se lahko z njenimi besedami čisto poistovetila. Kakor, da bi bila njena dvojčica. No, ne čisto. Moje delovno mesto »šolske svetovalne delavke« daje prizvok »radničke klase«, kar je zadnja leta vseeno bolj resnično temu izrazu ali pa je vedno bilo. Moj stari ravnatelj, katerega sem oboževala in imela rada kot očeta, me je vedno uvrščal med »fizikalce«, saj sem bila na šoli tudi takrat , ko ni bilo potrebno. Od jutra do sutra, bi rekli na jugu.  Davnega leta »tisočdevetstoinšenekaj« sem stopila v delovno razmerje v izobraževalnem sistemu ter postala novopečena šolnica. Po papirju, duši in srcu. Kot mlado nadebudno bitjece sem vso energijo vlagala v otroke, starše in svoje izobraževanje. Nisem še končala, če vas to zanima. Vendar sem na tej poti srečevala ljudi, ki so prihajali in odhajali, saj tako je v šolstvu, da nič ni večno ter da ljudje prihajajo in odhajajo. Srečala sem veliko ljudi, pedagogov, ki so me s svojo strokovnostjo presenečali, in tisti drugi, ki so me s svojo neprofesionalnostjo pogosto odnesli daleč stran. »Svega in svačega« sem videla. Kasneje sem kot predavateljica uspela videti delovanje šol po celotni Sloveniji, kjer smo s kolegicami predavale o nadarjenih otrocih, o otrocih s težavami v socialni integraciji in mediaciji  v šolskem sistemu. Koliko ljudi – izobraževalcev. Koliko zgodb. Koliko ljudi, ki so tu, vendar ne na pravem mestu. Koliko ljudi, ki so tako kvalitetni, da bi jih kopiral ali kloniral in so na pravem mestu. Tako preprosto in po drugi strani zelo zapleteno je pisati o šolskem sistemu in o ljudeh znotraj njega. Tako tudi krivično, če si preiskren. Ali celo nevarno.

Izhajam iz daleč »šolske družine« - veste takšne razširjene, po očetovi in materini strani. Veliko učiteljev. Veliko ustvarjalcev. Veliko odnosnih ljudi. Teta. Oče. Mamina teta in stric. Očetovi nečakinji. Že moja teta, ki je moja najljubša teta, to sedaj lahko priznam, me je veliko naučila o pedagoškem erosu. Kljub temu, da je bila kot gimnazijska profesorica zelo »težka« in stroga, sem zaradi nje skoraj šla študirati geografijo. Učitelj je vedno tisti, ki te gane in ki te odnese in ki te za vedno zaznamuje. Tudi moj oče je v zadnjih letih svojega službovanja, ne boste verjeli, ampak moj oče se je upokojil po 49 letih službovanja, služil kruh v šolstvu. On je bil moj navječji vzor. Ker sem bila takrat že odrasla in sem imela veliko bolj kritičen pogled na šolo, učitelja  in njegov odnos, sem bila pri očetu malce skeptična, s kakšnimi metodami se poslužuje. Te njegove metode so bile vedno tako skregane s teorijo, da so se mi kodrali lasje še bolj, kakor ponavadi. Pogosto mi je kakšen »starš« še z moje prejšnje šole rekel, da je moj oče »res poseben«. S strahom v sebi sem razmišljala, kaj to sploh pomeni. Ker saj veste, da to lahko pomeni tudi kaj slabega. Veste, ne?! Vendar so bile pohvale – takšne na mestu. Takšne, ki so me tudi nasmejale. To, da je govoril svojim dijakom in študentom,  da ima doma enega zmaja in dva mladiča doma, ni tako zanemarljiva stvar. A si me predstavljate, kako bruham ogenj? Kaj si mislite, da so si dijaki mislili? No, huje je bilo, ko je kakšnim študentom, ki so me kdaj srečali na kavi in me kar ogovorili rekli, da me je oče ponujal in prodajal, prav tako tudi sestro. No, tukaj sem se malce bolj kislo smejala. Moj oče je preprosto znal z otroki – že od malega. Ko sem letos poslušala vse te zgodbe o babici, sem uvidela, da je tudi babica znala z otroki. To je to, kar jaz včasih pravim, da imaš ali nimaš v sebi. Moj oče je car v tem. On še vedno svoje bivše dijake opazi, se z njimi meni, kakor, da so skupaj ovce pasli in jih sprejema takšne kot so. Dolgo nisem razumela tega, ker je moj oče delal na tak način, kakor to počnem jaz, le da je bil on veliko bolj dirketen pri tem in uspešen.

Najnovejši iskrici tega poletja je bila 30-letnica moje prijatle, kjer so bili trije moji učenci, in seveda tudi učenci mojega očeta. Ne sprašujete, sem imela ruto na glavi, krilo da dol padeš in sončna očala, da so vsi mislili, da sem 30-letnica, Pššššt, tisti, ki ste bili tam in me berete, samo kimajte in nič ne recite. No, dva bisera sta mi začela pripovedovati zgodbe o mojem očetu. Veste, jaz sem bila vedno ponosna na mojega očeta, čeprav mogoče to nisem izkazovala ali mu povedala. Vedno. On je s to svojo skromnostjo znal gore premikati. S svojim znanjem ter močjo. Nikoli ni govoril o biserih na način, kakor to počnem jaz. Včasih je le kakšen biser delil z nami, pa še to zelo redko. Imel pa je še nekaj, kar najbolj cenim pri njem, da se nikoli ni »ven ali gor metal«, kakor se nekateri, ki imajo neizpodbitno željo po tem. Večino stvari, ki jih je počel, niti nisem vedela, dokler me kdo na to ni spomnil ali opomnil ali ogovoril.  Moj oče je zmogel nekaj, kar ne more vsak. Imel je ta čut za pravičnost in za to, da je vedno pomagal tistemu, ki ni imel, ki ni zmogel ali ki ni imel priložnosti. Veste, kakor sodoben Robin Hood dijaških in študentskih množic. Vsaj tako mi večina »bivših dijakov in študentov«, ki se drzne z mano govoriti, pove. Seveda je imel tudi trenutke, ko sem mislila, da krši vse zakone in teorije, ko je dijaku v obraz povedal, da uhan nosijo samo topli, da je droga le poguba ter da je trava le za travarico in ne kaj drugega ali ko je na popravnih rekel dijaku potiho »Ti samo govori, stari« in ko je na izpitih imel v rokah majhen listek, kjer je na eni  strani pisalo “ Jaz hrepenim po plonkih!” V kolikor je opazil koga, ki se je posluževal tega, je prišel do njega prvič in nato seveda drugič, ker ni zaleglo to hrepenenje. Na drugi strani tega majhnega listka je imel zapisano “Kdo lahko potolaži moje hrepenenje?”, ki ga je pokazal, kadar je želel, da mu oddajo plonke. Si predstavljate? Veste stvari, ki niso prav, ampak so prav na en drug način. To da je z njimi v odnosu. Takšnem – edinem in odločilnem. Odnos, ki je ključen v vsej tej bedi in blišču. Vedno.

Tudi vi se spomnite samo učiteljev, ki so imeli odnos - takšen ali drugačen. Odnos je tisti ključen za vse stvari, ki se nam dogajajo. Za ta mlada srca in glave, pa je definitivno pomemben odnos, ki ga vzpostavite. Takšen ali drugačen. Koliko lahko vzpostavimo odnos, če se ubijamo v papirjih, birokraciji in zaznamkih je druga stvar in ne želim razmišljati o tem. Ne. Ker imaš ljudi, ki vzpostavljajo čudovit odnos s papriji in birokracijo. Izvedljivost tega je odvisna od iznajdljivosti učitelja. Tako preprosto. In tega pedagoškega erosa, ki se ne uklanja, ki ne pobegne in ki se ne umakne. Pedagoški eros je tisti, ki vztraja, se bori in so mu mlada srca na prvem in edinem mestu. Čisto preprosto.

Rita Pierson je v svojem govoru zaključila, da smo mi tukaj, za to, da spreminjamo. Dolgo sem sedela po tem, ko je povedala to in razmišljala, koliko je to sploh možno v današnjem svetu, v današnjem času in v današnjih razmerah. 11-letni biser je zapisal na bel plonk listek, da si od učitelja želi nekaj, kar me je streznilo z vsemi tistimi mojimi papirji. Tako preprosto in enostavno je zadela: »Želim si, da bi nas meli radi.«

 

Ljudje, in to je to. To je podstat za vse. Pa četudi ne dosežemo tega v 100% obliki, je ključno spoštovanje, ki izhaja iz tega. Mora biti ključno. Mora. Kljub tej krizi vrednot, splošnega nezadovoljstva s šolo in stavki, ki jih slišim na vsakem koraku, da je šola tam in vse to, kar ni spodobno, da ponovim, moramo delati na odnosu. In ne takšnem ali drugačnem.  Ampak tistem, ki zadane. Tistem, pa četudi rečete otroku ali mladostniku, tastari, kot je to znal moj stari.

Vsem mojim »sotrpinom« šolnikom bi rada v otroškem jeziku biserov sporočila le to: «Nehajmo si nagajat!« Vsem ostalim »vernikom in nevernikom« šolskega sistema pa bi želela sporočiti, da nam morajo zaupati in verjeti ter, da tisto, kar lahko damo otrokom, je tisto, kar imamo in tisto, kar smo.

Podpišete?

Djevojka sa sela

BISERI - part 1

JUG SE JAVLJA. Biseri. Šolski. Otroški. Povsod kamor se obrneš jih lahko zadetektiraš, kakor bonboni so povsod, kamor pogledaš. Recimo, da predpostavljamo, o katerih biserih želim govoriti. O otrocih – tistih polnih modrosti, iskric, ob katerih se nasmehnete, če bi želeli ali ne. Letošnje poletje sem preživela z biseri, ki so me napolnili s smehom, in zapisom v mojo knjigo biserov. Na morju, kjer so bili otroci, veliko le-teh, je 8-letna biserčica povedala ostalim otrokom, da imam «črno knjigo biserov«, čeprav je letos sploh nisem imela s sabo, ker me je pobeg s celine čisto zmedel. Seveda sem prepričana, da si otrokom zanimiv, če si tudi malce skrivnosten, potem je ta komunikacija z njimi zadetek v polno. Skrivnosti vedno vodijo v to, da je svet vedno bolj zanimiv. Svet pa je tudi bolj zanimiv, če se nam dogajajo biseri, če jih opazimo in zaznamo. Tako ali drugače. Veste, osemletnik je nekoč rekel: »Veš, jaz mislim, da imaš ti tako težko delo. (Sploh si ne morete misliti, kako všeč mi je bila ta njegova misel.) Toliko skrivnosti, pa jih ne moreš nikomur povedati.« Takrat pred leti me je zadel s to svojo izjavo, čeprav je bilo zanj ključnega pomena to, da to, kar sva se pogovarjala ne bom povedala nikomur. Poznano, ne. Otroci znajo to pogosto narediti, storiti vse, da ne bi komu, kaj povedali, čeprav potem oni vse povedo in niti ne veste ali kasneje zveste, da je skrivnost že davno razkrita. Moji biseri me vedno lahko ganejo. Velikokrat me nasmejejo in spravijo v dobro voljo. Nekoč sem se pogovarjala z nekom, ki ni mogel verjeti, da se mi toliko »biserov« zgodi, zato me je povprašal, če se te bisere izmišljujem. Še sedaj se spomnim tega vprašanja in moje reakcije. Vse, skoraj vse se mi vidi na obrazu. Veste, kdo bi mi postavil takšno vprašanje? Kdo? Samo tisti, ki me resnično ne pozna. Sem premišljevala o odgovoru in veste, jaz sem globoko prepričana, da jaz le »bolje zadetektiram« bisere in biserne izjave. Le-to. Letos me je na morju prišel pogledat 10-letni biser, ki je z mano klepetal tako dolgo kot da sva stara prijatelja, ki pijeta kavo. Takšen senzibilen deček z bisernimi izjavami »all over the place«. Ko sva prišla na to, kaj imam vse v hladilniku, sva prišla tudi do zelenjave, ki je ni na njegovem seznamu hrane – sploh. Začela sva s vprašanji, kaj imam jaz rada in kaj on, če bi v prihodnje skuhala tudi kaj zanj in ga povabila na kosilo. Ko sem naštela par vrste zelenjave, ki jo imam v hladilniku in če jo on je, sem omenila tudi peteršilj. Veste, kaj je rekel? »Peteršilj, Andreja, tega še ti ne bi jedla, ne da.«

Dnevi so minevali zelo hitro, kar je mojemu 10-letnemu biseru pomenilo, da bom hitro odšla. Niti nisem imela občutka, da si toliko želi, da ostanem, ko je prišel z idejo stoletja. Rekel mi je: » A te lahko prepričam, da ostaneš do srede?« Seveda mi je godilo in sem se smejala kot otrok. To imajo radi otroci – tako sem veliko bližje njim. To mi včasih povedo – tako spontano in tako kot da bi pokala orehe ali kot čarovnica. Vse njihove izjave sprejmem kot da so predsedniške besede. Rekla sem mu, da danes ne bom še odšla, ker je moja sestrična prestavila prihod na morje za par dni, kar pomeni, da tudi jaz ostanem še en dan.  Biser me je pogledal in rekel tako zmagoslavno: »Jeeee, pa sem pridobil en dan.« In veste, kako me je prepričal, da sem ostala še dva dni? Najbolj izvirna zadeva tega poletja. Najprej me je povprašal, kaj bi on meni kupil, da bi jaz ostala. Seveda sem vedno globoko presenečena, kadar otroci izjavijo, kaj takega, kar je on meni, ker ne morem verjeti, da je naš svet postal tako materialen. Saj ne vem, če je postal, mogoče je celo vedno bil, vendar otroci tako funkcionirajo, da to povedo in izrazijo. Vem. Jaz sem menda med redkimi, ki otrokom od Dedka Mraza (ker globoko verjamem vanj) podarjam knjige in nobenih »plastičnih ali robot igrač«, ki spravljajo te starše v položaj, da celo pišejo sezname igrač, katere naj bi otrokom kupili. Seveda sem mojemu biseru povedala, da mi nič ne more kupiti, da bi ostala, ker to ne šteje. Štejejo le dejanja. Nisem si mislila, da bo razumel, kar je vedno testiranje otrok, koliko me razumejo. Veste, kako je začel? »Ja, prvo, kar ti lahko naredim je, da ti skuham kavo. Tako dobro kavico. Saj kavice obožuješ, ne da.« Nato je nadaljeval z dejanji, ob katerih sem se topila kot sladkor na limoni. Veste, ko vas nekdo dobi z nasmehom ali dejanjem, ko se predate.

»Ja, spekli ti bomo najljubše kosilo – šmorn  in marelično marmelado, imeli bomo smešen program kot Denis Avdić, igrali ti bomo na kitaro, eno uro bomo na skalinah s tabo…..«. Skaline moram razložiti. Morje imam rada tako ali tako, ampak, kadar nisem na sardinasti plaži, kjer se ljudje opazujejo bolj, kakor na filmu, sem najbolj srečno bitje. Zato že vrsto let obožujem skaline, kjer se lahko predajam užitkom na tak preprost način. Kot galeb. Seveda otrokom te moje skaline niso prav nič zanimive, ker moraš do njih hoditi kar 15 minut od hiše, z japankami gre malce težje, nato pa , ko si že na skalinah, potem tam nimaš ne sladoleda, ne otrok, ne pomola. Razumete, ne? Razumete sedaj izjavo bisera?...

«Počistili ti bomo stanovanje, zmasirali ti bomo hrbet. Kaj imaš še rada, povej mi? Kaj je tisto, kar imaš rada?« Smeh je preplavil moj obraz, medtem, ko je biser dejal: »A je to vse 100%?«. Ljudje, ne da nisem razumela, nisem si mislila, da je to, kar sem jaz pomislila. »100% za en dan.« Ko sem prikimala, se je nasmehnil in rekel: »Gremo na sredo.« Seveda je 10-letni biser povlekel v igro še biserčico, kjer se je igra začela zelo zapletati, kakor je to značilno za otroke. »Kaj bi lahko midva naredila, da bi bilo 30%?« Vidite, spremembo? Opazite? Seveda sem imela kar precej dela z razmišljanjem na plaži (njihovi plaži-otroški, ker skaline so pa res »moje skaline). Ker pristno in globoko verjamem v zelenjavo in sadje na plaži in ne sladkiše in ostale bedarije, sem pomolila iz mojega črnega cekra zeleno papriko, tako narezano in posoljeno, katero obožujem, in sem jima rekla: »Če pojesta za malico skupaj z mano papriko, potem je to 30%.« Spogledala sta se, ker je tale izziv postal zelo resen. Njuna obraza sta pokazala vse tisto, kar jima ni bilo všeč. »Bova malce premislila,» sta rekla in odšla do pomola. Čez nekaj časa sta prišla nazaj in rekla, da sta premislila ter da bosta pojedla papriko. Vzela sta jo, se počasi oddaljila od mene, zato sem se ulegla nazaj na brisačo, ko sem ju skrivoma opazovala. Biserčica  je nekaj zašepetala biseru, ki se je nato elegantno vrgel s pomola, skupaj s papriko.  Poklicala sem ju k sebi in imela tisti govor, ki ga imam včasih pri svojem delu. Vedno deluje. Skoraj. Glavi sta imela uprti v tla. Govor je bil kratek in jasen, kljub temu, da sem ju povprašala, če je to, kar sem videla in si mislim, res. Pri otrocih je vedno pomembno, pa četudi si 100% da veš, kaj so naredili, da oni povedo. Gre za učinek. Gre za bistvo vsega. Še vedno sta bila tiho, s pogledom utrtim v tla. Tudi sama sem bila tiho. Čakali smo. Biser je spregovoril: «Ona me je nagovorila.« Medtem, ko je biserčica rekla: «Nisem si mislila, da me bo poslušal.« Tipično, kajne. Spodbudila sem ju z besedami o hrani (ker ljudje to glede hrane, pa ne morem, kar tako hitro prežvakati) in kratko in jedrnato o čarobni besedi. Ko biser spregovori čarobno besedo, se kar hitro postavi k meni s vprašanjem: »A se gremo igro naprej?«

Če sem čisto iskrena, so ljudje zame počeli vsakršnih neumnosti, od tistih, ob katerih mi je zastalo srce, do tistih, ko sem obnemela od strahu, ampak takšne stvari, ki sta jo storila ta dva bisera, pa še nisem doživela nikoli. Nikoli. Ni bil prav način na koncu, kar se vedno zgodi pri »igrah«, saj sta hotela s hitrostjo priti do želenega cilja. (Kar mi je precej znano tudi, kadar ne gre za otroke. )A vendar, kaj takega še nisem doživela, da bi nekdo želel narediti vse, da bi še ostala z njimi. Pa četudi je goljufal s papriko, ko je skočil v morje.

Paprika mi bo še dolgo ostala v spominu, pa tudi to, da sta izmišljala načine, kako bi lahko ostala dlje na morju. Pa tudi to, da je biser na plaži osvojil skoraj vse ljudi s skokom supermana v vodo. Ne, ne morete si predstavljati, mogoče v najbolj norih sanjah. Ne morem vam povedati, ker je skrivnost. Vsaj tako je rekel. Že, ko samo pišem, se smejem. Ko je videl Italijane, ki so vse srečni prišli na plažo, jih je opazoval, kako so postavili stojalo za kamero in se slikali, ko so skakali v vodo. Nato pa ga naenkrat zaslišim: »Norci, turbo maksimus imajo v vodi. Naj raje mene pogledajo, kakšen superman sem.«

Biserna izjava, ki se je tudi zgodila na morju, pa je šla s smeri, da so me dekleta, ki so me prvič videla opazovale vsako jutro, ko sem srkala kavo, spodvitimi nogami ali iztegnjenimi, s časopisom ali knjigo v roki. Tako cel teden. Prvič sem ju videla. Devet ter pet in pol let. Prisrčni biserčici, od katerih sem se veliko naučila o skromnosti in o tem, da so majhen stvari velike - tudi za otroke. Ko sta odhajali domov, je starejša biserčica prišla do mene in mi rekla, kar tako v obraz: «Veš, Andreja, nisi tipična učiteljica.« Gledala sem jo, medtem, ko se je ona nasmihala, jaz pa tudi. Nisem je niti želela povprašati, kaj je zanjo »tipično« ali kaj je mislila s tem. Ker sem začutila. To je bilo letos eden izmed morskih biserov – takšnih zaradi, katerih si vsako leto rečem, da bom še vztrajala v šoli. Da bom. Da moram. Da ne smem odnehati. Da moram vztrajati in se boriti. Da je to moje poslanstvo. Da je to, kar mogoče edino delam dobro.

Veste, biseri so vedno pametnejši od mene. Vedno. Priznam.  

Djevojka sa sela

P.S:- Vas zanima moj prvi šolski dan? Deček mi je rekel: "Veš, jaz te pa nič nisem pogrešal, čeprav te je lepo videt.....(premor) Pa saj sem te videl na zabavi med poletjem."