Otrok otroku VSE

JUG SE JAVLJA. Poletje. Kolonija. Otroci in mladostniki. Takšni in drugačni. Od povsod. Zveza prijateljev mladine omogoča vsem otrokom, predvsem pa tistim z zdravstvenimi indikacijami, Pomežik k soncu - otrokom iz socialno nespodbudnih okolij ter vsem ostalim otrokom, ki želijo družbo, morje in vse kar sodi zraven. Druženje. Bivanje. Odraslost. Odgovornost. Pomežik morja, sonca in topline. Krško. Brežice. Sevnica. Jug naše države - čeprav se bi, kakšen geograf skregal z mano na mač. ZPM Krško. Pred leti sem bila prostovoljka na ZPM Krško. Uf, leta nazaj sem bila v koloniji. Vem le, da sem se takrat počutila tako nekompetentno in nemočno, da bi kar pobegnila. Vsa ta odgovornost, ki je butala vame takrat, me je ubijala. Noro. Takrat je bilo vse drugače. Bila sem rosno mlada. No, niti ne tako. Biti prostovoljec je imelo svoj čar. Od tistih časov se nisem nikoli več odločila za kolonijo. Drugi izzivi, drugi časi, druga jaz. Priznam, malce sem pozabila, pa tudi to, da sem imela izredno "neprijetno" izkušnjo, ki me je skoraj odnesla, je botrovala temu, da me kolonije niti niso več pritegnile. O njej, kdaj drugič. Obljubim. Rečem le lahko, da ni vsak za kolonijo. Ni. Pika.

Z "glavo ZPM", ki s srcem in dušo dela za vse programe, ki jih ponuja ZPM, sodelujem že več časa. Skupaj rasteva v večini stvari. Nazadnje sva pri regijskem otroškem parlamentu, kjer sva svoje znanje, moči in sposobnosti odlično združila. O tem, da so kolonije naporne in da potrebujejo res celega človeka, mi je večkrat govoril. Tudi o tem, da bi združila moči. Ja, pa sem končno pristala. Da grem in se ponovno malce "preizkusim". 

Študij psihoterapije je nekaj pripomogel k temu, da sem si želela biti del kolonije. Del tega, da ne delaš "v pisarni", ampak na terenu z otroki, ki jih ne poznaš. Z otroki, ki niso del nikakršnega sistema in nas večinoma ne poznajo in ne vedo, kaj in kdo smo ter kaj delamo in počnemo. V sistemu.

Nikoli si nisem mislila, da bi lahko postala sistemska, ker sem vse več in vse dalj od sistema. Ne verjamete? Povprašajte. To me včasih tudi malce "tepe", vendar se ne dam. Sistem počasi začne rasti v tebi, v kolikor nisi poslušen, ubogljiv in "priden" ter te preraste, preslepi in te postavi v položaj, da moraš plavati z njim. Znan transakcijski terapevt Milivojević mi je nekoč rekel: "Plivaj, ili nečeš preživeti."  Ne, da se mu "pokoriš" in ponižno slediš, ampak poskušaš kljub temu sobivati. Hard task.Težak je ta boj. A vendar znanje vedno postavlja mejo temu, onemu in tretjemu. Zato tolikokrat trobim, kako je izobraževanje pomembno. Posebej, ko opazim mlade, sposobne ljudi, ki so odnehali zaradi različnih stvari v sistemu, ga zapustili ter želijo oditi svojo pot. No, to ni najslabše, da gredo svojo pot. Bolj me skrbi to, da vse več izredno uspešnih, pametnih, s svojo glavo razmišljujočih ljudi odhaja. Odhaja tam, kjer je znanje cenjeno. Odhaja ven iz sistemov, kjer ni posluha zanje in ker se ne čutijo slišane, sprejete in to, da bi lahko, kaj spreminjali. Noro, kajne?
Vsako toliko časa se sprašujem, do kdaj bom zdržala jaz, pa odgovore vedno najdem v otrocih. To je tisto, kar me je vedno "gor držalo". To, koliko se lahko od njih naučim, ko jim prisluhnem, jim pomagam skozi stiske in dileme, ko skupaj naredimo nekaj, kar nas vrže na tire zadovoljstva in sfere "O.K. je biti jaz". Ko vemo, da z besedami se vse DA, če se zna. Uf, še rima se. Ja, z besedami moraš znati. Tega se še vedno učim, ker vedno se lahko izpopolniš in rasteš. To je nazadnje rekla eno pametno mlado dekle v koloniji, ki v sistemu ni zdržala. Eno pametno dekle, ki je pripomoglo k temu, da sem v tej koloniji zdržala skoraj brez "ran" in me vpeljalo v svet otrok, odraslih in celotnega pedagoškega vodenja.
Glejte, ni vsak za delo z otroki. Ali pa z ljudmi. Ni. Trdim in govorim ter apeliram na vse, da bi morali za delo z otroki imeti najtežje preizkuse vsi, ki karkoli delajo z njimi. In ne enkrat.
Dodatna strokovna pomoč je bil "moj" naziv - si lastim to pravico, čeprav bi bil lahko na mojem mestu kdorkoli drug.  Dodatna strokovna pomoč, poleg pedagoškega vodenja, vzgojiteljev skupin, pomočnikov in zdravnice. Zelo dobro utečen stroj. Svet v malem. Ljudje, ki s svojo prostovoljnostjo odpirajo nekaj, kar se mogoče niti ne zavedajo. Nekaj vrednega. Nekaj izredno zahtevnega, a izpopolnjujočega. Nekaj, kar ti bo ostalo v  spominu za vedno, če to na tako gledaš. Nekaj, kar moraš preživeti, zdržati in sobivati. Ljudje, ni tako lahko. Verjamete?
Enajst dni v koloniji kot dodatna strokovna pomoč je bila daleč najboljša izkušnja v mojem življenju. Daleč. Tako kot tista, ko sem šla s froci na "Vikend za bistre glave" na neznane lokacije, kot tisto, ko sem šla v deželo najstarejše vladajoče kraljice z avtobusom in kot tisto, ko smo izpeljali mediacijski tabor s 50 froci v šoli,  kot tisto, ko sem delala kot študentka na področjih, kjer nihče ni imel velike želje delati. Nepredvidljivost je tista, katere se večina njih ustraši ali pa jo regulira na različne načine. Tudi nefunkcionalne. 
Ljudje, to je bila neprecenljiva izkušnja.
Neprecenljiva na mač. 
Vsak dan je bil prežet z dejanji otrok, ki so v tem sistemu delovali kot urca, se malce ustavljali in zaostajali, prehitevali in sledili svojemu toku. Z dejanji otrok, ki so se stopili v eno celoto otrok, katerim je bilo omogočeno, da gredo na morje samostojno, odgovorno na drugačen način kot je to s starši. Uf, brez njih. BREZ NJIH.Tam, kjer vlada neka struktura, kateri se moraš prilagoditi, jo upoštevati, če ti paše ali ne. Kjer v skupinski dinamiki 10-12 otrok bivaš deset dni ter deliš z njimi vse svoje skrivnosti. Kjer ti tvoj vzgojitelj postavlja meje, ti prisluhne, te vodi in zdrži s s tabo in z vsemi tvojim strahovi. Kapo dol vsem vzgojiteljem prostovoljcem - ljudem, ki to ŽELIJO delati. Res. Od njih sem se tudi veliko naučila. Otroci, od katerih sem se naučila to, kako lahko vrstniki veliko bolj in na drugačen način pomagajo vrstnikom z besedo, empatijo in tem, da so ljudje. Veš, tisto, "otrok otroku", "človek človeku" vse. Veš tisto, ko naredijo nekaj, kar so jih naučili njihovi starši ali pa jih je naučilo okolje, pa strmiš in ne moreš verjeti, da zmorejo toliko sočutnosti, empatije in ljubezni. Pa tudi otroci, ki zmorejo svoje stiske izkazovati na način, na katerega nisi navajen, pa je tako blizu tem otroku, da se te dotakne.
Otroci, ki zmorejo na tej človeški ravni nekaj VEČ, da te zmrazi, da se ti orosi oko in da se obrneš in zadržuješ emocije. Teh dogodkov je bilo za knjigo. A vendar ne morem pozabiti enega, ko smo vsi odrasli dobili cmok v grlu. Ko je množica stotih otrok sedela v krogu, pa je eden izmed najstnikov imel domotožje, in je neutolažljivo jokal. Solze so polzele. Kar naenkrat se je 15-letnik vstal, se vsedel zraven njega, položil roko na njegovo rame ter mu nekaj rekel. Obraz domotožnika je ostal isti, le solze so nehale polzeti. Odrasli smo se spogledali, se zdrznili in opazovali, kako je ta 15-letnik naredil nekaj, kar bi mi želeli. Kar bi mu mi rekli. Kar bi mu mi svetovali. Veste, ko vidite, TO JE TO. Še je upanje. Še. Od tega najstnika se je celotna skupina učila vseh deset dni. Postali so kompaktna skupina, ki je zmogla potolažiti "enega izmed njih". Alen mu je bilo ime. Ko smo ga pohvalili niti ni vedel, čemu in kaj. Alen, ja.

Otroci, ki zmorejo s svojo iskrenostjo reči: 
"Ti si najboljši pogovor majstor ever."
"Pogrešal te bom."
"Saj ne živiš tako daleč od mene, da me ne bi mogla pridet pogledat."
"Pogrešal te bom, ampak imam mamico rad, veš."
"A mi boš za rojstni dan spekla torto in kupila bagra?"
"Vi se res znate pogovarjat."
"Hvala vam. A vas lahko objamem?"

To je edino, kar delim NAGLAS, vse ostalo bo vedno ostalo TU - pssssst.

Otroci me vedno kupijo.
Ne, otrokom se niti kupiti ne dam. Ne zmorem. 
Otrokom se dam na pediestalu, ker vem in začutim, kdo to potrebuje. Pa četudi samo rešim mobitel, polnilec, trn v peti, rano, solzo, strah, nočno moro ali temo. Pa četudi sem samo rame in uverturna pesmica "Commercial break."

Hvaležna sem, da sem bila lahko del te dragocene izkušnje za katere sploh nisem imela besed. Samo občutki, ki so prevevali moje telo in src. Hvaležna, da sem se naučila, da so trenutki osebnega stika vredni na mač in na tač. 
Hvaležnost ni kar tako in jo ne smemo jemati "for granted", ker se lahko sprevrže v to, da s svojo samovšečnostjo postanemo to, kar najmanj želimo, da bi postali.
In spreleti me, ko se spomnim jutranje kave, radosti, podzravov, humorja, solz, žalosti, veselja, radovednosti, jutranjega morja, Televrina, plesa, učenja, motiviranja, jutranje telovadbe, peke, kuharije, rojstnodnevnega presenečenja, smrti, popustov v Nerezinah, meduz, cvetenje morja, moje plaže, 5 minut zjutraj, večernih pogovorov, skritega prijatelja, vodne aerobike, košarke s froci, glasbe na zvočniku, plesa odraslih z motom "za otroke gre", majhnih stvari.....

Hvala ti, svet.
Tk-tk - pa si zadet. Kot cuker v žilo. 
Sem brez njega.

Spreleti me....

No, to, da sem po skoraj 20 letih zopet prišla v Nerezine, kjer sem kot otrok, najstnica in kasneje pozna najstnica izkusila in podoživela vsa tista čustva, vse tiste ljubezni, vse tiste iskrivosti, vse tiste srčnosti in vse tiste zgodbe, je pa druga zgodba. No, poslovila se nisem. To sem lahko opazila, ko hodiš po košarkaškem igrišču, nerezinski plaži in tej in oni stezici.

Nerezine, I am back.
Svet, hvala ti za to. 
Cenim.

Djevojka sa sela

#BMM2019 - BREŽICE, MOJE MESTO

JUG SE JAVLJA.   #BMM2019. Devetič. Težko bo to. Izredno težko. Nisem na prvo žogo. Več kot pol leta nisem pisala. Ni šlo. Včasih v življenju preprosto nekaj ne gre. Nikakor. Ne samo, da ni nekega feelinga, ampak ni besed. Beseda ima vedno pomen, takšen ali drugačen. Beseda zmore zadeti, ustreliti, prilepiti, zaslepiti in pritisniti na vse tiste ventile, ki jih imaš, pa sploh nisi vedel, da jih imaš. Beseda zmore v odnosu narediti veliko vsega - tako na eni strani kontinuuma kot na drugi. Beseda zmore to, za kar je rojena. Živeti. Ne more, kar tako umreti. Ne more, kar tako oditi. No, to celo lahko, odide in se vrne. Kar tako, ker jo nekdo vrže iz tega preprostega gospodinjskega lajfa vsakdanjosti, zanemarjenosti in brezizraznosti. Tako enolično vsak dan, da se preživi in da se gre naprej. Ker nenehno ti vsi govorijo, kako moraš iti naprej, kako moraš biti v stiku sam s sabo, kako moraš biti hvaležen, da imaš ljudi okoli sebe, ki ti stojijo ob strani in kako stavek "ne morem", ni besedna zveza, ampak jo moraš zamenjati z "moram" oziroma riniti naprej. Veš, tako kot tisto, ko moraš za staro/novo leto jesti svinjino in ne piščanca. Da greš naprej. Nebuloza 1. Kaj če ne moreš? Kaj če ne gre? Kaj če obstaneš? Kaj če te stvari tako posrkajo, da ne zmoreš? Kaj če se ukvarjaš preveč s stvarmi, ki te prevzamejo drugje? Znano? Mogoče se boš zdrznil in trznil in boš šel naprej, ampak je to drugače iti naprej. To je tisti "iti naprej", ker greš, greš in greš in se ne ustavljaš, ker ne smeš. Ker če se boš ustavil, boš obstal. To je tisto, ko so nekatere druge stvari bolj pomembne ali si jih samo Ti dal v ospredje. Ostalo pa mora počakati. Ja, to. Prioritete. Čeprav tudi pri teh, nekdo vedno pravi, da je le pomembno, kako načrtuješ. O, to in socialne veščine. Moji najšibkejši točki. Bili. Se upam, tudi na glas povedati. S temi veščinami si na nek način lajšamo življenje na mač in na tač. Ste vedeli? Blagor vam. Jaz sem dolgo le-te veščini štela za "nočežetreba,dajihimaš", pa jih imej(mo). Zagotovo je med vami tudi, kdo, ki mi je blizu. Zagotovo. Socialne veščine - le kaj ima to zveze z #BMMjem? No, to je ta pristnost, ki jo začutiš pri nekaterih ljudeh brez, da bi bilo potrebno fejkat. Enostavno. Pure simple. Začutiš. Ne potrebuješ sploh veliko besed. Ne potrebuješ učenosti ali materialnih dobrin. Nope. Ko začutiš in zmoreš vse to ubesediti, potem je to ta pristnost odnosa. Pristnost na mač.

To pristnost sem začutila to leto. Vi niste? 

BMM  ni več event, katerega je potrebno oglaševati, čeprav se je tudi Radio 1 znašel v tem, da je prodajal BMM letos ali je bilo ravno obratno. Ti radijci vedno mislijo, da navadna populacija ljudi ne ve, da se vsak oglas, vsaka beseda in reklama giblje okoli tega - promocije, samopromocije in reklame na mač. Vemo. Vemo, da je vsak singl, vsaka reklama, vsak oglas denar. Vemo, da je zato težko priti do neke vrste glasbe, ki ni samo denar. Ker dobra glasbe nikakor ne more biti samo denar. V smislu, dejmo čimprej čim več ljudi priklicati in čim več zaslužiti. Tako u izi. Si predstavljate Modrijane (vem, sedaj bo zagotovo kdo rekel, da ne razumem te glasbe) na drugi strani pa Rudija Bučarja z bosimi nogami in kozarcem rdečega? Si? Nebuloza 2. Sploh to dvoje primerjati. Vem. Včasih, mi je šlo boljše s primerjavami. Vem. 

Dobra glasba je kot eleksir za vse tiste, ki zmorejo slišati dobro glasbo. To me je naučil eden od biserov, ko je s svojim nekonvencionalnim okusom za glasbo pokazal, da glasba ni stvar množice, hitenja, norenja, kričanja ali drvenja. Razen v primeru kraljev in kraljic glasbe. Imam jih kar nekaj. Pač tistih mojih. In prosim, ne me narobe razumeti, tudi Modrijani so "glasba" in naredijo svetoven žur. To mi vsi nenehno govorijo in cenim tudi druge zvrsti glasbe. Razen "trasha" (to je ta nov izraz), mi smo temu rekli šund ali shit glasba. Angleščini se nikakor ne moremo izogniti. Mogoče je tudi to vpliv mojih dveh let v prestolnici ter druženja z naturščiki Barja. Who knows?

Sinonim za dobro glasbo je za vsakogar zelo različen. Zelo. Severine nihče ne uvršča v dobro glasbo zaradi zadnjih let druge smeri v njenem glasbenem pristopu, a vendar je zame album z Matijo Dedičem eden izmed njenih najboljših albumov. Dobro, ostajam na terenu bivše Yuge, kjer šelesti od dobre glasbe do tiste, ki jo zelo hitro pozabiš. Gibonni je eden izmed kraljev hrvaške scene, zame od nekdaj dovtipen tip, ki svojo glasbo živi. Ki je za album MIRAKUL prodal skoraj vse, da ga je lahko izdal. Veste, tisti tip človeka, ki bo za kakovost naredil vse. No, tukaj gre pristnost odlično skupaj. Gibonnija ne bi mogel nikoli začutiti, če ne bi bil tako downtoearth, kot on to zna biti. S svojo tankočutnostjo naredi ta svet dotakljivejši. To zmorejo ti nadarjeni dotakljivci. Od nekdaj ga poslušam. Ker ga moraš poslušati, da bi ga razumel. Da bi ga začutil. Moraš tudi vztrajati z njim, ker ne dovoljuje površinskosti, ki je lažja. Lažje je narediti torto s keksnim dnom kot speči bikvit. Vem, vem, prave tortarke, se bodo takoj strinjale z mano. Glej, ker biskvit ne zmore vsak narediti in če že se lotiš, tudi ne uspe vedno, kajne? Tako je tudi s pristno glasbo.

Po Nuši Derendi, Aleksandru Mežku, Alyi, Klemnu Slakonji, Manoucheu in Siddharti, je sobotni večer nakazoval, da bo nekaj samo za tiste, ki Gibonnija spremljamo od nekdaj. Tako srčno. On je nedvomno kralj src in duš, ker se s svojo dotakljivostjo dotakne res vsakogar. Tebe. Mene. Njega. Njo. In tudi tokrat je bilo tako. V Brežicah ni prvič. Vedno občutim pri sebi, da kot majhen otrok pričakujem tisto, kar CD (sorry stara šola) ali youtube ne zmoreta prinesti na krožniku. Nekaj tistega TEGA, da me bo očaral, da me bo zadel in da se bom vrnila v nek drug čas. Tako, tk tk.

A se še kdo poigrava s tem? No, in s svojim prihodom na oder je naredil nekaj, kar lahko naredijo le ljudje, ki se samo pojavijo in naredijo nekaj velikega. S svojo pristnostjo. Komad za komadom. Od prvih začetkov do danes. Tako en lahek sprehod. Ko je takoj naredil interakcijo z množico, ko je dekle zaprosil za šilt kapo za svojega kitarista. Veš, šilt kapa. Saj vemo, da ni šlo samo zanjo. Ta preprost odnos. To. Ker Gibonni dela to. Njegove pesmi te popeljejo v ta svet čutnosti, iskrene sreče, ljubezni in bolečine. Kot vrtiljak, ki ti ne dovoli dihati, ampak čutiš le bitje srca. Bije na mač. Bum-bum-bum. 

Koncerti me vedno prelevijo v nekoga drugega. V neko »pjevačico, plesačico, backvokalko« na mač. No, določeni koncerti. Čeprav sem od nekdaj rada plesala. No, se tudi zvijala, ko je bilo treba. Priznam. Gibonni je stopnjeval svoj izbor glasbe tako, da ni publike »podžigal«, da bi kričala, ampak jo je navajal, da mu je sledila v tej njegovi prezenci. Tišine. Umirjanja. Stika s sabo. Stika z občutji in s feelingom glasbe. Feelingom, da slišiš, kaj govori. To on vedno odlično naredi. Moja najboljša prijateljica me naenkrat prekine in reče: «A ti znaš vse njegove komade?« Smeh. Glej, tudi, če ne znam, zelo hitro padem notri. Ljudje, skoraj vse njegove albume imam. Vse. Ko je imel še dolge lase, je imel eno drugo prezenco. Od Mirakula pa je drugačen. Tako nemnožičen, čeprav ravno s tem privlači množice. Ko je spregovoril,da ima občutek kot da je na morju, ker ima na desni strani vodo, pred sabo svetilnik in množico poletnih ljudi, me je dobil na mač. Povsem dobil. No, vsaj mislila sem tako. 

Po dobri uri in pol je sledila OPROSTI, tudi s to pesmijo sem povezana. A kdo ni? A kdo ni povezan s kakšno glasbo? Njegova odločitev, da gre dol iz odra ni vznemirila samo mene. Vznemirila je poleg ostalih ljudi, tudi varnostnike in vse organizatorje. Sem prepričana. Kar naenkrat je ubral sredinsko pot in se počasi približeval med ljudmi ter se ustail točno tu, kjer smo bile me. Točno tu. Podobno je naredil v Mc Brežicah pred leti, kjer sicer nisem bila tako blizu. Tokrat je bila ta bližina tako blizu, da je kričala. Žgala v lica. Butala kot morej v skale. Nato je obstal. Njegov pogled je bil tako.....Nato je z besedami premaknil celotno množico, da je malce povadila kolenske obroče, navzdol, skupaj z njim. Ta tišina, ki se je naenkrat vzpostavila, razen tistih, ki so s telefoni škljokali in se mu nastavljali, se je širila kot toplotni obroč. Uf, uf, uf. Ni se dal motiti. Vsi smo bili "downtoearth" skupaj z njim. Ko smo vstali, je tukaj z nami vzdržal še nekaj minut, ki so se meni zdeli dnevi. Nato je odšel na levo, kjer se mu je ena srebrnopinklasdeklina prilepila, kar je motilo še njene prijatelje, da so ji pomagali odlepiti se. Šel je naprej. Ta trenutek očarljive preprostosti, te prisotnosti v srcu in telesu, te nepredstavljive energije. Veš, tisto, ko imaš nasmeh na ustnicah, in ne zgine. Kot tetovaža na tvojem telesu. Brez dotika.

Zadnje pesmi so nakazovale, da bo tudi to slovo izredno težko. Vedno je tako pri pravih ljudeh. Kar naenkrat se je pred mano postavil 12-letni šolski biser, me pozdravil, nato pa obstal tik pred mano. Nisem se dala motiti v svojem moodu. Njegov prijatelj me je ves čas opazoval in se obračal. Veste, to je ta šolska scena – nikoli ne moreš biti človek, vedno te gledajo v neki drugi luči. Čeprav mi ta njegov prijateljček ni bil znan, me je opazoval ves čas. Kar naenkrat je postavil vprašanje BMM 2019:«A ti veš, kdo to poje?«

Sem mu povedala. Mlade je potrebno učiti, kajne.

Zaključil je s tem, kar se je enostavno dotaknilo ne samo mene, ampak množice. »Gledaj, možda sam je glup, ali znate ovi telefoni in youtube to je nočna mora za mene.«

Sporočilo, ki ga je vrgel v množico, je požela aplavz pri večini. Razen tistih, ki so živčno skrivali mobitele in eni, ki se niso dali motiti in so škljokali naprej. 

"Dejmo ugasniti vse te elektronske naprave.

A zmoremo mi to?

A moremo mi biti z njim v tem trenutku na mač in na tač?

Da se samo začutimo. Povežemo. Dihamo. Dotakljivo smo.

A zmoremo?"

Z besedami preroka. Z besedami nekoga, ki glasbe ne bi mogel ustvarjati na takšen način, če ne bi bil v stiku s sabo. Evo, točno to mu zavidam. Točno to. To, da ne glede na vse, zna biti s sabo.

To, da je pozdravil Oliverja ni slučajnost. Ni. Ob njegovem govoru na pogrebu, sem si rekla:«Takšnega prijatelja bi si jaz želela. Takšnega človeka.«

Elemental je imel nezahvalno vlogo, vendar so naredili svetoven špil. Niso imeli druge izbire.Kljub temu, da sem bila pod vtisom Gibota, sem imela še moči za "miglanje in plesanje". V zraku si čutil ves tisti naboj emocij, ki nikakor ni mogel zginiti. Ni šans. Preplavil je to brežiško morje.

In veste kaj ob koncu moram še to: 

BMM, you did it again. 

Vso to čutnost vam je uspelo priklicati na dan za par dni. Vso to energijo.

Ves ta src.

Vso to telo.

Hvala Ti, BMM.

To kar delate je ….brez besed.

Hvala ekipi, ki je zmogla ta presežek, kar je na mojem jugu res redkost. Brežiški WOODSTOCK - to je to.

Brezmejno sem hvaležna temu, da je kvaliteta prepoznana in da jo prepoznajo vse ciljne skupine. Vse. 

K.O.N.Č.N.O.

Naj tako ostane.

In Hvala, ker niste poslali varnostnikov za Gibotom. To je bil najboljši del."U libar svojih dugova, upiši mene. Jer odavno te kupujem, s onim šta si htijela čut. Od straha, da ne potone tvoja ljubav za mene, kao pčela u žlici čaja....ja nemam razloga za strah." In to, da sem začutila, da sem živa. Again. 

Djevojka sa juga 

ALI JE ŠE KAJ PROSTORA NA JUGU?

JUG SE JAVLJA. Srčni ljudje. Tisti, ko prvi trenutek, ko jih srečaš, veš, da imajo nekaj, kar nimajo vsi ljudje. Neko posebno noto ali dovtip, ki te spominja na vse tisto, kar je prav v življenju. Nekaj tistega tako preprosto naravnega, da želiš ostati tam več časa, in predvsem dlje. Nekaj tistega tako blizu tebi, da ne moreš verjeti, da obstajajo in se gibljejo z neko posebno tankostjo gibanja. Ljudje, ki te objamejo, brez objema. In te prepričajo, da si ti poseben, ne oni. In ti dajejo vedeti s svojo skromnostjo, lahkotnostjo in srčnostjo, kako pomembni so drugi ljudje, čeprav so v resnici oni tisti brez katerih svet ne bi bil takšen kot je. Definitivno.

V življenju ne srečaš veliko teh ljudi, ker si pogosto fokusiran na tiste, ki ti delajo sive lase ter tvojo amigdalo razburjajo, da sploh ne veš, da imaš srednje možgane, s katerimi lahko funkcioniraš in bi moral. Te ljudje, ki živijo v nekem svojem svetu, teh ljudi sploh ne zmorejo razumeti. Niti približno. Želijo, vendar se pogosto ustavijo na tisti prelomni točki, ko jih tako hitro vrže nazaj v njihovo orbito, kjer se počutijo varne, da okategorizirajo te ljudi za "nekam posebne", "živeče v svojem svetu" in "srčnjake, ki ne razumejo sveta.

Znano?

Veste za črno-bel svet, ki nam ga vsi želijo sproducirati, ne, ups, ki je sproduciran, postaja smešen, ko nisi vpleten ali vključen zraven. Svet mavrice, barv, odtenkov, prosojnosti, tankočutnosti in pristnosti, ki je tako občutljivo zadetkoven. Ti ljudje vseh mavričnih dovtipov, "frjolčastih" barv so ljudje zaradi katerih je svet boljši. Ti ljudje ga delajo boljšega. Ti ljudje ustvarjajo neko posebno noto življenja, da ti zastane dih na vsake toliko časa. Tako preprosto, vzamejo ti ga, pa četudi je to za 23 sekund, ko tvoj src ne bije več. Ker drhti. Ker jemlje zamah in zalet. Ker se pripravlja na skok. Ker čaka na to, da bo skočil v ta bazen srca. Transparentnosti ne prepoznava, ker se zliva v to, kakor da se ni nič zgodilo in nam umirja korak. Severa Gjurin prepeva: 
"Kakor, da se ni nič zgodilo, si mi vdihnil nov zrak. Vračam se domov. Divje vode se vzpenjajo čez krov in moje temne gore se lomijo na pol. Kakor, da se ni nič zgodilo. Zlil si se v moje srce. Kakor, da se ni nič zgodilo, našel si moje ime. Kakor, da se ni nič zgodilo, si umiril moj korak. Kakor, da se ni nič zgodilo, si mi vpihnil nov zrak."

Ti ljudje se velikokrat niti ne zavedajo, kakšen pomen in vlogo imajo, ker so toliko osredotočeni na to, da delajo stvari instinktivno, naravno, brez zadržkov in neobzirajoč na vse. Seveda morajo videti smisel v tem, kar delajo, če ne se tega sploh ne lotijo. Svet, črno-bel, razumejo, vendar ga ne želijo in se odbijajo od njega na različne načine. Ne da ne bi zmogli, ne želijo. Prav imajo. Tako prekleto prav.

Srčni ljudje nas nekako pogosto najdejo ne glede na to v kakšnih življenjskih okoliščinah se znajdemo. Najdejo. Kot da nas zavohajo, da zadrhtimo z vsem svojim bitjem, ker pomislimo, da bi želeli biti za odtenek blizu - njim. Za odtenek. Kot da jih je nekdo poslal, ker jih v tistem trenutku potrebujemo, da so naš veter za naprej ali naš ogenj ali naša voda. Kot da se "nasjajijo", da bi nas ustavili, da razumemo vso to našo temo. Da jo ustavimo. Da prekličemo vse tisto, kar je globlje od bolečine. Da odrinemo v ta njihov svet, v katerega nas vlečejo na mač. Da začnemo razumeti, kaj je tisto tako pronicljivo, a pomembno. Zame. Zate. Za svet. In za ljudi v njem.

In v kolikor bi želel kdo iz tistega belo-črnega sveta te ljudi kako poimenovati, zbanalizirati stvari, ki jih počnejo ali jih predstaviti svetu kot tiste, ki malce lebdijo nad zemljo in ki so tako drugačni, imam novico zanje: "Še je prostora na jugu. Zanje. Še. Na mač. Na tač. In upam, da ga nikoli ne zmanjka."

Pred enim mesecem sem prejela vabilo na 50-letnico človeka, ki ga najbolje poznam kot starša, katerega otroci hodijo v mojo šolo. Kot Brežičanka ga poznam od prej, iz različnih krogov ljudi. Veste človeka, ki sije s tisto svojo preprostostjo, in ki te znova in znova sezuje...tudi z balerink ali 10cm pet ali all stark ali tenisic (brežiški izraz namerno uporabljam), da te ustavi in vrže v neko drugo orbito. Ob vabilu sem zanemela, saj si je želel deliti ta rojstni dan z ljudmi, ki so stopili v njegovo življenje na tak ali poseben način. Da proslavimo. Povabil je Severo Gjurin, katero obožuje, ter napolnil viteško dvorano Posavskega muzeja Brežice ljudi, njegovih ljudi, ki so darila zanj namenili Sončku Maribor. Tako je želel. Za otroke. Za otroka s cerebralno paralizo njegovega prijatelja. Polna dvorana ljudi. Pogledov gor in dol, levo in desno. S krajšim govorom in Severo, ki je povedala, čemu je prišla na rojstni dan, ker drugače tega ne počne. Vsedel se je v 10 vrsto s svojo srčno družino ter v svojem obsijanem stilu privoščil vsem nam to, kar Severa Gjurin tudi lahko da. V njegovem govoru, v katerem je bilo čutiti toliko preprostosti in genijalnosti, katero premorejo vsi nadarjenci, je nasmejal dvorano in ti dal vedeti, da je bistvo, kljub temu, da je nevidno, v NAS. V tem, kako in na kakšen način gledamo na svet in na ljudi. V tem vsem sem dojela nekaj, zato tudi delim vse to, ker drugače ne bi, da je še veliko prostora za ljudi, ki sijejo na druge. Da ga moramo poiskati in ga prekleto narediti zanje. Da je ta svet na tako dotakljiv način boljši zaradi njih. Da ljudje, ki naredijo nekaj, da vključijo tebe, da skoraj težko zadržuješ solze, ker delaš nekaj dobrega, so .......THE ONE(S). So. Brez njih ne bi bil ta svet le luknja. Ozonska. Brez njih ne bi bilo vsega tega. To jaz imenujem "to je to." Ko izgubiš vse besede in lahko le čutiš to polnost celotnega prostora dvorane ljudi, ki čutijo nekaj, kar se težko opiše. Se čuti. Se je čutilo. Njegov svet. Njegove vrednote. Njegov fokus. Njegovo vizijo.Njegovo srce. Njegov kozmus.
Omenil je tri ženske v njegovem življenju ter mamico otroka, ki ima cerebralno paralizo, ki je prišla pred nas. Z besedami. Tk- tk, pa te zadane. Vse. Celoten paket.

Včeraj, kljub izredno napornem službenem dnevu, se je moj svet zdel tako enostavno preprost proti vsem tem, kar sem tam doživela ali se primerjala. Vse je vse zapisalo v mojih možganskih sinapsah, amigdali in srednjih možganih, srcu in telesu. Vse. Ni druge. Več stvari. Več ljudi. Več oči. Več pogledov. Več hrbtov. Več besed. Več smeha. Več preteklosti. Več sedanjosti. Več prihodnosti. Vse tisto, kar smo pustili, kar imamo in kar mislimo, da bi lahko bilo. Trenutek, ki ga ne moreš pozabiti. Za vedno. Ste mislili, da bom delila še kakšen "small talk detajlič"? Bom. Brez teatralnosti, ker je niti ni bilo. Ste dvomili v to? Ni potrebe. 
Stojimo, se pogovarjamo in ustvarjamo "zgodovino". Gneča povsod. Ogromno ljudi s samimi nasmehi na obrazih. Z izjemami. Z mladino okrog nas. Dva natakarja sta ves čas hodila k nam z vinom, kljub temu, da moj kozarec ni bil prazen, ter me nežno nagovarjala s steklenico in prosečim izrazom. Da res moram. Gledala sem jih, se ubranila enkrat, nato pa sta se še kar naprej vračala. Tak vpliv imam na vino in gospoda. Kot da sta imelo tajno nalogo/misijo. Sta že vedela čemu. 
Ne, in nista me zgrešila, kljub mojim 180 centimetrom, ter se uspešno vračala. Postanki so bili kratki, a jedrnati. Pristanek tudi naslednji dan. Z nasmehom na obrazu sem zaspala in si rekla: "Točno takšno 50-letnico bi imela." Moja srčna prijateljica je rekla: "You cannot beat this." Točno to. Točno to. Manjka mi še kakšen centimeter, kakšen percentil in kakšna distanca. 

Djevojka sa sela

BOSNIA BY HEART - 1. del.

Jug se javlja. Sarajevo 2018. Strokovno. Poklicno. Kongres psihoterapije za otroke in mladostnike. Duševno zdravje. Pomen le tega v Sarajevu. V mestu, ki je največ pretrpelo.  V mestu, ki ponuja na področju duševnega zdravja veliko. Predavatelji iz celotnega področja "bivše juge"; Hrvaške, Srbije, Makedonije, BIH in Slovenije. Kakšen užitek poslušati vse te strokovnjake na področju psihoterapije, psihiatrije, izobraževanja, zdravstva in privatnega sektorja. Koliko novega in koliko potrditev za znanja, ki jih pridobivam na študiju psihoterapije Zakonske in družinske študije. Koliko resničnih zgodb. Koliko tankočutnosti. Koliko močnih besed. Koliko ljudi, ki živijo in delajo za dobrobit na strokovnem, znanstvenem in poklicnem področju. Koliko novih idej. Utrujenost vseh štirih dni, ki se je prevesila v izpopolnjenost in to, da imam kar dobro kondicijo. Študijsko. Danes so me otroci takoj povprašali, kako je bilo to od devetih do sedmih vsak dan. Takoj. 
Nikoli nisem bila v Sarajevu, kar se za nekoga, ki ima korenine iz Bosne in Hercegovine ne spodobi. Vem. A vendar nikoli ni prepozno za ničesar - no, razen za kakšne stvari, ki so pogojene z biološkega vidika. 

Pot se je začela v četrtek zjutraj iz Brežic. Priznam, da že dolgo nisem bila tako "pripravljena" na pot kot tokrat. Ko voziš še nekoga, si odgovoren ne samo za tri ljudi, ki so v avtu, ampak za vse, kar te osebe imajo doma. Tako pač je. Odločitev, da gremo z avtom je padla spontano, ker sem razmišljala, da je letalo predrago ter da bo z avtomobilom "ceneje". 

Veste, kaj? Ni bilo cenejše. Bilo je bogatejše.  V avtu smo se znašle: Slovenka, Hrvatica in mešanka Hercegovka in Slovenka. Vsaka je bila zadolžena za svojo državo. Tako preprosto. Tako smo se opogumlajle. Pot sem dodobra raziskala na vse možne načine, investigirala ljudi iz Bosne, ki živijo pri nas in ljubitelje Bosne in Sarajeva ter se pripravila na pot. Vozniki to naredijo, kajne. Do potankosti.

Priznam, da je bila to najboljša stvar, ki se mi je letos zgodila in ne samo zaradi teme kongresa oziroma konference, ampak zaradi tega občutka, ko se znajdeš v državi, ki prebudi v tebi vse tiste občutke, ko si bil majhen otrok. Nostalgije na mač. Ljudje, ki so nas zadeli ne samo z dejanji, ampak z besedami. Ljudje, ki živijo svoj "život" na banalno dotakljiv način brez "trunke" laži. Bosna te zadane, ko prestopiš mejo. Takoj. Z videzom. S cestami. Z omejitvami. S policisti. S cariniki. S preprostimi ljudmi. S hrano. S kičem all over the place. Z ravnino in PRAVCEM.

Pa začnimo s koncem. A ste bili že v Sarajevu z avtomobilom? Nistee? Morate. To je MUST do - če ne vsaj do konca življenja.

Z juga moje Slovenije - Brežic (čeprav bi geografi rekli, da to ni jug. Jug je zaradi drugih stvari, upam, da razumete tisti, ki mi sledite)je to piece of cake. Iz Brežic do Sarajeva greste recimo približno dobrih 5 in pol ure, samo v eno smer. Od Brežic do Slavonskog Broda, Dervente, Doboja, Zenice in Sarajeva z dvema carinama in kup prigod, ki vas bodo vodile po državah naše stare juge na način, da ne boste verjeli, da ste vmes še prečkali enklavo - Republiko Srpsko. O, jo pa boste začutili na mač. 

Na hrvaško-bosanski meji sem se skoraj stopila od nežnosti in tega, da sem zaman pričakovala, da mi ne bo nihče rekel za zeleno karto. Vem, kakšna naivčina sem jaz. Seveda mi je rekel. Carinik je zeleno karto nekako elegantno spustil iz roke, tako, da sem se malce pregibala po tleh. Nobenega "oprosti" ni bilo ali kaj drugega, samo moje pregibanje na mač in tiho ubesedanje. Ko smo visokoraslega Bosanca, carinika, povprašale, kako za Sarajevo, je nonšalantno izjavil:"Samo pravo. Samo pravo." Najprej sem mislila, da se te Bosanci malce "jokajo" z mano, vendar kakšna zmota. Bosanci naredijo iz majhne stvari velike stvari, ampak tudi vsak drug policaj, bencikelner, cestninar mi je govoril: "Dušo, samo pravo. Takva ti je Bosna - ideš samo pravo i ništa drugo."

Ja, ljudje, niti enega zavoja, niti enkrat v desno, niti enkrat v levo. No, razen "enih pametnih Slovencev", ki so nam na kongresu v Sarajevu povedali, da so šli čez Banjo Luko in se peljali 8 ur. Moški Slovenec seveda. Potiho povem, da sem bila ponosna nase. Res. 

Pekarice, bencinske črpalke kot gobe po dežju, "kuče svokojake", kič all over the place, hiše "dvokatnice" so redkost, ker so vse tri ali štiri katnice. Cerkve, džamije in ljudje, ki spoštujejo svojega Boga na mač. Bosna me je sprosila tako, da sem "pjevušila" od meje naprej in sem brez težav vozila od Dervente do Zenice (več kot 200 km) po regionalni cesti, na katero smo mi pozabili. Regionalna cesta, ljudje. Ovinki. Omejitve na mač. Policisti, ki priznam, da opravljajo svoje delo tako kot nikjer na Balkanu. 150%. Več kot ducat policistov, ki so ustavljali promet, sedeli v avtomobilu, imeli prižgane modre luči in stali, stali tako kot Bosanci stojijo ter gledali na nas kot tiste majhne muhe tako v četrtek kot nedeljo. V nedeljo jih je bilo še več. E, niso me ustavili - sem prepočasi vozila. To, da ko sem prehitela vse tovornjake, in me je pritisnilo na WC, sem tako kot tipičem moški voznik rekla: "Nema pišanja. Nema." Veš, tisto, ko ravno prehitiš tovornjakarje, ki ti grenijo lajf in pot, pa moraš na WC. Vse moške voznike sedaj zelo dobro razumem, kako vam je, ko me tako kot KOFČEG rečemo: "Dragi, jaz bi morala res lulat" in ta vaš miselni tok sedaj štekam. Res. V Bosni ne greš na WC od Dervente do Zenice - ni šans, imaš preveč dela na cesti s počasno vožnjo in omogočanjem prehitevanja.

Če bi sedela kot KOFČEG, bi poslikala vse, kar je bilo na poti. Res. Vse. Tako sem slikala le z očmi in se nasmihala, smejala in uživala. Počasi  so se tega melosa nalezele tudi moje prijateljice na mač.

Tik pred Sarajevem sem vključila garmin Mojco in si mislila, kakšna frajerka sem, da sem brez garmina prišla. Tudi Ilidža in hotel je bil na dohvatu ruke. Noro. Veš tisti občutek, ko prideš na cilj in bi vriskal. 

Bosna je v meni pustila pečat z dvema taksistoma, enim popoldnevom in enim večerom na Baščaršiji, kjer so me ogoljufali in kjer mi niso verjeli, da se nisem vsedla na 10 KM vredna očala, ampak so se v steklih "naredile popakane lise". Z ženskami na tržnici ni dobro češenj zobati, z mano pa tudi ne. Očala sem pustila tam, kar mi je prodajalka skoraj preprečila, ker njena očala niso popokala, pa jih ima že pol leta in ne razume, da moja so, razen, če se nisem vsedla nanje. Uf. 

To, da se ženske niso dale zmesti in niso želele, da znižujemo cene sploh. Saj ne da, bi imele želje, samo, če kupuješ dve đezve potem pričakuješ nek popust. 

Taksista pa sta nas "oborila sa nogom". Eden nas je s ceno, drug pa z zgodbicami de lux. Oba vojna veterana in vse, ki znamo poslušati in tudi vprašati. Težke so to zgodbe. Veliko bolečine je. "Znate, Sarajevo je bilo oko 1200 dana bez elektrike. Jer si znate to zamisliti? Skoro četiri godine." Ljudje, a si lahko predstavlajte? Si? To, da je začutiti bolečino, ko govorijo o tem, kako je BIH država skoraj duhov, brezdelnežev oziroma ljudi, ki so brezposelni (30% jih dela, 70% jih je brezposelnih) ter mesto trgovin in največjega BIG SCREENA na Balkanu. Taksist nam je povedal, da se Beograd bori, da bi imel večjega. O cenah vožnje nisi smel govoriti, ker sta se takoj razburila. Ijako nsita bila u Ljubljani i Londonu, tamo je sve skuplje. To su cijene koju se pravedne. To, da so nam v hotelu dejali, da vsi "cenejši" taksiji niso avaliable, dražji pa so, Slovenkam diši po prevari. Sorry. Tako plastično to je.

To, da so patriarhalna družba ni treba govoriti, kajne. Taksist je izjavil za tem,da je bil v Albaniji na morju tako:

"Ma ne bi išao tamo nikad više. Nikada. More, da ne možeš plivat, sunce i samo pijesak, nigdje ni jednog bora. Dobro, da imam debelu ženu, pa mi ona pravila sencu. Svi Bosanci ti idu u Makarsku. To je naša meka. Nema druge."

Vse fore so vedno na ženske, vendar ne v njihovi prisotnosti. Če bi bile prisotne, bi bila povsem druga zgodba.

Drug taksist se je prerekal z ženo v stilu, da lahko, da sploh ni problem, če je on naročil avtomehanika, ona pa se je sedaj odločila, da gre na kavico preden bo šla k avtomehaniku. Spoloh ni problem. "Samo, da ne zaboraviš nejga kod te tvoje kafice." 
Nam pa:

"Evo, gledaj ti sad moju ženu. Zove me, da  ne bi ona otišla k avtomehaničaru u tri, kako sam se dogovorio, nego u četiri, jer bi malo popila kaficu. Pa koja kafica..pa šta ti je ženo. Koje budale."

Patriarhat na mač.
Čeprav vemo, zakaj gre. O, vemo. Doma so najverjetneje popolnoma tiho.

Najboljši del je bil vodja "sale" v hotelu, ki nas je razveseljeval vsak večer. Prvi večer smo prišle po celem dnevu v hotel ob pol desetih. Visok možakar brez las nas je pričakal in izjavil:"Pa gdje ste bile do sad?"

Malce nejeverno ga gledamo in razmišljamo, kaj bi rekle.On pa:

"Pa sada je pola deset. Pola deset.

"PA zatvarate u deset?"

"Da, i.....nema vas. Nije vas bilo do sad."

Tiho smo, ker nas že dolgo ni nihče tako direktno ogovoril.

"Ajde idite sad...taj stol. Da, tamo, da vas imam na oku. Da, to."

Seveda smo se drug večer zahvaljevale in ga kar občudovale, kako je celotno zadevo vodil. Hotel s 1500 ljudmi. Noro.

Fićo, tako je imel zapisano ime na srajci, nas je popolnoma razorožil. S tisto pristnostjo, ki jo imajo te ljudje. Tisto veličino preprostosti.

"Fićo, vi ste tako ljubazni."
In nejgov hiter, "neodloljiv" odgovor.

"Fenks for nothing".

Smeh je razlelezel naše ustnice. Ko smo ga vprašale, kaj popiti za večerjo, nas je častil s pravo rakijo s stavkom: "Kuča časti."

In smo ostale z Holywood bandom, v tej jedilnici, do konca. Band je pel brez prestanka dve uri. Me tudi, ker se nam je zdelo, da celo bolje pojemo od njih.

Ko nas je ogovoril penizonist, da nas želi slikat, ker predstavljamo Bosno, smo si rekle, da smo se dobro "stopile z okoljem". Ko smo povedale, da smo Slovenke, nas skoraj ni želel slikati. Ne, ne..... slikal je z veliko vnemo. Bosanke po novem.

Bosna te prevzame. 

Ni druge. 

S svojo ležernostjo, počasnostjo in pomislekom nase, nas ustavijo, da se ustavimo in razmislimo, kaj je tisto, kar je pomembno. To, da ne pozabimo nase in na majhne stvari. To, da začutimo tisto veselje, smeh in radost v nas. To, da zmoremo razumeti, da se je potrebno te ležernosti učiti.

S svojo srčnostjo te zadanejo kot hiša iz kart, da preprosto kapituliraš.

Bosna, prevzela si me.

Mogoče tudi zaradi konference oz. kongresa, ki nas je spomnil, kako pomembno je delo, ki ga opravljamo. O konferenci drugič. 

Kljub temu, da bolečina "idealno" paše v Bosno, bom raje zaključila:

"Pa lako čemo."

"Neka, ide."

"Šta bi htijela, u Bosni si."

Hvala ti, Bosna.

Zadela si me.

In še se vrnem - da te spoznam.
Vožnja nazaj.....priznam vsem, čeprav se nisem pogledala v ogledalo: "Mičkeno, sem ponosna nase. Na vožnjo. Na to, da sem prevozila to razdaljo. Prvič." In to, da sem prišla domov s sirnico, baklavami, ratlukom in kiflami hlebčkom ter bakreno đezvo - veliko. In neprecenljivmi izkušnjami.

Tutanj Andreja 

BREŽICE, MOJE MESTO 2018 - dogodek leta (simple kot pasulj)

JUG SE JAVLJA. #BMM. Brežice, moje mesto - četrtič z besedo. In ne gre več rado, kot gre v tretje, ampak preprosto gre. Ne, preprosto, je. "Ko mi tebe uze, ko mi tebe posla. Ko provocira naše suze, svaki put kad bi došao. Meni mozak brani, da se tebi predam. Tvoja pojava me hrani al¨ se ipak ne dam. I samo te gledam, osječaj je izvanredan. I toj drogi biču predan makar osto čedan. Lutko, ja sam rešen, da večno s tobom plešem. Lutko, ja sam rešen, da večno s tobom plešem. Pogled tvoj me srami, ali strašno godi. Miris tvoj me mami, dodir tvoj me vodi. Ti si cilj mog lutanja i predmet pobude, razlog mog drhtanja, boja moje požude. I dok tonem u san, u mraku čujem tvoj glas. Na jastuku stiskam tvoj dlan, orkestar svira za nas." To. Podčrtane besede imajo smisel - nekateri ste ugotovili preden ste prebrali. Vem. Tako sem včasih predvidljiva z željo, da bi bila zadetkovna. Ženska, pač.

Letošnje leto Brežice, moje mesto sem doživljala s stresnim hormonom izčrpanosti - vendar z željo, da kljub zadnjemu izpitu, ki ga imam v petek, dam štempelj. Psihopatološka diagnostika in terminologija ima moč, da v moji glavi naredi malce večji red. Pa še komu. Kljub temu, sledim, tako kot zavedna Brežičanka, kaj bo v mojem mestecu ob zaključku šolskega stresnega delovnika. Tam so zahteve vedno večje, višje in nedojemljive, kar ni le izraz ali odraz staršev, otrok, ampak tudi ljudi, ki nam krojijo center, fokus ali vsebino. Zagotovo bi tudi jaz lako ustanovila kakšno stran odličnega izražanja, kaj vse je narobe. Ne bom, da ne bi komu to padlo na pamet. Ustanovila bi stran ali skupino, kaj vse je prav, kaj je dobro in kaj bi še lahko bilo. Moj fokus je bil vedno na dobro. Vedno. Nisem edina - še veliko nas je. Kljub vsem, ki postavljajo polena na to in tisto, kar je dobro. Na vse, kar je uspešno, kar odstopa ali izstopa in kar ima rezultate. Na vse tisto, kar štrli ven, pa niti nima namena, pač štrli. Na vse tisto, kar je izvirno in ustvarjalno. Na vse tisto, kar je narejeno s srcem za skupno dobro. Le-tem in onim polenčarjem pa sporočam: "Zaradi vas smo še boljši." Simple kot pasulj. Tako je tudi z našimi Brežicami in z največjim dogodkom leta. Fokus vseh ljudi nikakor ne more biti vedno obrnjen na dobro, to nam je v krvi, kajne. Kljub temu, da imamo enako težavo s tem fokusom na celotnem prostoru ex YU, na svojem prostoru to doživljaš veliko bolj čutno, senzibilno in občutljivo. Znano, kajne? Če nekdo odgovarja tvojega prijatelja. Če nekdo govori, kaj vse ni v redu na področju, kjer delaš. Če nekdo govori, kaj vse je narobe in napačno. Če nekdo pride preblizu s kritiko, ki ni konstruktivna, občutiš.....tudi bolečino. V tem smo na našem prostoru majstori (se opravičujem te udomačenem izrazu), ko vsak poprek izraža svoje mnenje, ga plasira in stoji za njim, čeprav je to samo to - stojim za tem. Intelektualcev se več ne sliši, ker se sliši samo tiste, ki zagovarjajo neko stališče brez strokovnega vložka. Veste, tako, ker so nekje nekaj prebrali, nekje videli, nekje posneli, nekje kopirali in nekje izvlekli iz konteksta. Veste, takšnim, niti ne moreš odgovoriti - ne želiš. Ker v kolikor so v narcisističnih preoblekah niti ne bodo slišali, kaj šele razumeli. V tem neutrudnem boju pa vsake toliko želiš povedati to, kar ti je na umu, zato to narediš. Ker "dobro" to počne in dela. Veste kaj, "dobro" ima sto življenj. Zato ga vsako toliko moraš pustiti, da odide in se vrne 100x boljše.

In "BMM 2018" je to naredilo na tak senzibilno-občutljiv, prefinjen, tankučuten, odgovoren, vesten, marljiv in neprenosljiv način. Kot vsako "dobro" zmore in zna. Z žensko noto seveda. BMM 2018 ni več "petek in sobota", kjer se nekaj dogaja za mlado in staro. To je postal tedenski spektakel presežnikov, kjer vsak majhen konček mojih ali tvojih Brežic živi za to, da se naslovi in pozdravi poletje, kjer se moraš malce ustaviti, zabremzati in pogledati vase v svoj "innerself". Vem, da je to ljudem, ki vidijo ali se fokusirajo na samo slabo, izredno težko. Tudi meni bi bilo. Priznam. Koliko enih stisk. Koliko enih borb s samim seboj. Koliko ukvarjanja ne s sabo, ampak z drugimi. BMM je uspešen prav zaradi tega innerselfa ljudi, ki vedo zakaj, čemu in s kakšnim namenom to počnejo. Vedo. Ne samo zato, ker so usposobljeni ali ker stvari gledajo s širše perspektive, ampak za to, ker zmorejo nekaj, kar zmorejo uspešni ljudje. Ukvarjajo se s sabo, z načrtom, ki ga imajo v glavi in s svojo pronicljivostjo intelektualcev združujejo izzive. Hard task, ljudje. Priznajte.

Vem, tudi jaz se slabo počutim, ker vidim, da je v našem mestecu, kakor v državi, vse razdeljeno na črno-belo, desno-levo, naš-vaš in moje-tvoje. Zelo težko mi je poslušati župana in gledati njegov vpliv na ljudi, kjer opaziš, da se ljudje neugodno počutijo prav zaradi tega. Posledično tudi jaz. Ker ne vedo, če bi se smeli počutiti fajn. Pa četudi bi bil njihov ali naš. Pa četudi bi bil pol naš ali pol njihov. Pa četudi bi bil nikogaršnji. In, a ni ravno v tem catch, da bi presegli to čigav sem, da bi se lahko počutil fajn in da si predvsem to dovoliš. A BMM kljub temu to naredi - stopnjuje ta občutek in to, da si ljudje na koncu dovolijo, da se imajo fajn. Da uživajo. Da sodelujejo. Da se povezujejo. Da se zmorejo slišati, upoštevati in slediti. Da so kulturni in sprejemajo. Ker gre le za dogodek našega mesteca, ki je uspešen.

Kuhna na ulici je bila letos res v razmahu. Ne samo to, tudi hrana in eventi, ki sledijo. Vključili so vse - mlado, staro, neprilagodljivo, prilagodljivo, VIP mesta za vse tisto, kar je drugačno, a vendar ima svoje mesto. Glej, tako je to, povsod. Eni so pač na balkonu, eni so na ulici. Mene tisti gor na balkonu prav nič ne moti, če se zmorem imeti fajn in biti sama s sabo. Nič. Mene ljubljanski fast food nič ne zmoti, čeprav je bil lokalc takoj zraven. Mene hrvaška ali srbska ali bosanska ali slovenska glasba nič ne zmoti - pač nisem plesala na Alfija Nipiča, ker sem čakala Silvestrski poljub. Joke. Moj sošolec iz osnovne šole, s katerim sem se čisto slučajno in kratko družila na ta sredin večer, je rekel: "Poglej, 70 letni in kusur možakar je v sredo zvečer prišel v Brežice, se svečano oblekel in poje svoje evergreene, lahko bi pa bil v pižami doma. Kapa mu dol." In res, kljub temu, da mi ta glasba ni všeč, je to samo to. Tudi čvek paše. Tudi druženje. Tudi to, da iz omare privlečeš neke spomine, katere si že pozabil. Kje piše, da se mora BMM vrteti okoli mene? Ali okoli tebe? Mislim, samo okoli mene ali tebe. BMM se vrti tako, da poskuša zadovoljiti vse na način, ki presega presežnike, ampak ima eno rdečo nit. No, ker sem ženska, mogoče več rdečih niti. Tisto zgornjo ste že ugotovili? Niste? Boste.

Glasba, druženje, imeti se fajn, sprostiti se ima vpliv na človeka, saj veste. Ima. Ima pa tudi to, da ob BMM čutiš neko posebno obvezo, ki jo ekipa BMM na skrivaj želi. Mislim. Veste na BMM prideš ne glede na to, kaj se dogaja gor, dol, levo ali desno. Mislim tudi na nebo. Prideš. Ja, prideš. Ker BMM je srce našega mesteca. In bo vedno ostalo. To je dejstvo.

BMM sproži v tebi vso to nostalgijo za starimi časi, privleče vso to bolečino, ki se skriva in jo napolni s prečudovitimi občutji, ko zmoreš videti drugače. BMM sproži to eno posebno pozitivno energijo, ki jo čuti vsak nastopajoči, ki pride na naš jug. BMM sproži to, da vse mlado in staro pride iz svojih lukenj na to dogodek. Od povsod.

O petkovem highu s Tabujem in Crveno Jabuko ne morem, ker je preveč lepih spominov, pa bi me lahko zaneslo. No, lahko bi tudi.

O sobotnem highu pa lahko. Videti je bilo, da se zopet ponavlja zgodba klimaksa juga na mač, ker je številka obiskovalcev zopet presegla vse okvirje. Moja najboljša prijatla je odgovorila na mojo izjavo, koliko ljudi je: "Vsi. Vsi so tukaj."

Vsi so bili tam. Smo.

Vauuuu.

In ljudje, to je point.

A ste uživali, ko ste gledali in opazovali ta boj med bobnarjem Crvene Jabuke in trobentašem Sarsov? Saj ne vem, če je bil boj. Bolj je bilo moje opažanje. Bil je le način obeh skupin, kako privleči še ta del ženskega občinstva, ki je videl neke potenciale v članih obeh skupin. Ali pa samo pokazati vsebino pred formo. Bolj to - vsaj zame. Crvena jabuka je bila bolj srčna skupina kot Tabu, zato sem tudi bolj plesala in se gibala kot gazelica. Žera me je zadel kot vedno s svojo preprostostjo in srčnostjo. Goli torzo bobnarja Crvene jabuke, z vzburljivimi tetovažami in palčkami, ki so delovale kot magnet je pa zgodba zase. (Vem, od nekdaj so mi bili bobni všeč. Priznam.) Njegov slow motion, ko je prižgal cigareto in inhaliral ter izdihnil dim v nebo. Njegovi srkljaji pločevinke energijske pijače in nato odsoten, mamljiv pogled v publiko. Ekran je pokazal vso tisto naježenost njegovega telesa, ko je bil v highu. Ta njegova pojavnost je bila tako opazna, da je kričalo celotno njegovo telo. In verjemite, imel si kaj za pogledati. Njegova energija je bila na višku ekstaze. Te glasbeniki so mi vedno bolj všeč.

A je Sarsov trobentač zadel s svojim belim suknjičem, ki je izgledal kot japonski sako ali kuharska oprava Francoza, a bila je le srajca? Z vso elegantnostjo je dihal v tisto zlato trobento kot otrok, ki se veseli, ko dobi tisto, kar želi. Ta strast, ki jo je izkazoval, je bila prodirljiva na 300 metrov stran. Ne samo uh, tudi uč je imel kaj videti. Njegov pogled moškega je zadel. Tak nek pogled, ki te vrže v drugo orbito. In ta zvok nepronicljive trobente. Njegova poteza, da je stal pred bobni kot vojskovodja v enem trenutku in tisto, ko se je elegantno vsedel na rob odra z mahajočmi nogami in igral na trobento, kakor, da se igra z žensko. Ni druge, ta prefinjenost njegovega odnosa do trobente s srbskim etno feelingom je prevagala. Kakor tudi zadetkovnost večera. S.A.R.S. je skupina alternativenga rocka, ki ima zanimivo zgodovino za sabo in ki ni le "Lutka" skupina. Njihov zvok tega etno melosa je zadel celotno mesto. Mlado in staro.To je bil res presežnik - vsaj zame. Za srce parajoč glas Željka, ki je s svojo preprostostjo in čistim vokalom zadel z vsebino. Ja, vsebino.

No, jaz sem čisto slučajno videla Simono Potočar Agrež, eno izmed vražjih žensk, ki je uspela ob "Lutki" priti do svojega izbranca s hitrostjo modrega tekača, in sem čutila ta njen odsoten pogled in to, da je vseeno prišla do mene in me vprašala, kako je. Ona mene. Si predstavljate? Saj sem tudi jaz njo in verjela, da ne rabi »pomoči« besed. »Damage was done«  v dobrem smislu. Vse je "klapalo" za zunanjega opazovalca. Vse.

Te vražje ženske so naredile nekaj, kar bi moral biti ponos vseh nas, ki s strani opazujemo BMM in imamo nekakšno mnenje o vsem tem. Ta tim vražjih žensk, katere ni nihče omenil (prepričana sem, da niti ne bi želele, to ocenjujem po sebi, in se lahko prekleto motim) pa si zaslužijo poklon. Globok. Ker za vsem tem stojijo ne samo visoko inteligentne in nadarjene mravljice, ki so to vse naredile, ampak ženske, ki so povezale vse, kar se povezati da. Te vražje ženske, delujejo povezovalno na mač. To pa je ključ za vsak uspeh.

Hvala vam, vražje ženske, ker sploh ste.

Sarsovci bi vam rekli: "LUTKE JEDNE NADARENE."

Jaz pravim, pravi ljudje morajo biti na pravih mestih. Vražjih žensk z moško podporo zvoka, osvetlitve, garačev, ki so delali, popravljali, iskali in v organizacijskem in delovnem vrvežu niti ni bilo videti. Globok poklon za kar jim je uspelo letos tudi njim. Ker to je zagotovo presežnik presežnikov.
In vem, da niti ne bi želele/i takšne javne pohvale. Vem.
A vseeno. Besede so konj - vsaj zame.

Nejevernežem pa sporočam, da nisem v nikakršni povezavi ne s tem ali z onim, nimam nič od tega ali onega, nisem ne črna ali bela, ne rdeča ali pink. Sem samosvoja. Predana, zavedna, poštena in srčna Brežičanka, ki si je sposodila ta verz Sarsovcev:

"A kostim smešan in svetlucav,

tačku odavno znam napamet.

Dok čutim zaliveno mi se smeju,

jer da progovorim, odmah bi stali.

Ali ne - neču, da pokvarim veče,

zašto publika, da nju (blogericu) žali."

Zaključila bom s to anekdoto, čeprav jih imam veliko. Sredi Sarsov je pritekla k meni 8-letnica in me poklicala: "Andreja, jaz sem tudi tukaj." To je bil "moj šolski otrok", kar nekaj sem jih videla. Vsi so bili tako sproščeni - lepo je to gledati. Nato je stekla nazaj k svoji botrci (to mi je vmes povedala) in mi pokazala razglednico Lee Sirk in njen podpis. "A si vesela, Tadeja?" Ona pa:"A si ti tudi?""Sem."

Človek, sem. Ja.

Pa četudi nisem zmogla Kozmusovega teka niti pogledati, ker me tako src boli, ker ne morem teči. Pa četudi sem Leo Sirk le od daleč pogledala in se razveseljevala v Galeriji okusov, ker sem se tako odločila. Pa četudi sem sedela pri Splavarju, kjer sem pogrešala natakarja Rudija, čeprav je bila tam svetovna glasba. Pa četudi sem sedela z usnjeno jakno v soboto, ker me je zeblo kot miša. Pa četudi sem Psihomodopopovce gledala z distanco, ker tako otkačena nisem, da bi jih poslušala all the time. Pa četudi, sem danes brez desne noge - skoraj. Pa četudi sem zvedela, da je to tudi ozdraljivo.

Vse ima smisel, ljudje.

Če pa sanjam trobentača ali bobnarja, sporočim. Mogoče nastane kakšna dobra knjiga.

Zapis posvečam v celoti eni posebni vražji ženski, ki je tudi del ekipe BMM, vendar je tokrat zaradi drugih razlogov "odsotna". Ona me rada prebira tako ali drugače (to mi je povedala včeraj na FB-ju) - za kar sem ji hvaležna. Tako iz srca. Za vsako besedo. Mila, par besed vzdušja je pa še zate. Get well soon.

Brežice moje mesto, farewell do naslednjič.

Djevojka sa sela (Pure, kind and honest)