BREŽICE, MOJE MESTO 2018 - dogodek leta (simple kot pasulj)

JUG SE JAVLJA. #BMM. Brežice, moje mesto - četrtič z besedo. In ne gre več rado, kot gre v tretje, ampak preprosto gre. Ne, preprosto, je. "Ko mi tebe uze, ko mi tebe posla. Ko provocira naše suze, svaki put kad bi došao. Meni mozak brani, da se tebi predam. Tvoja pojava me hrani al¨ se ipak ne dam. I samo te gledam, osječaj je izvanredan. I toj drogi biču predan makar osto čedan. Lutko, ja sam rešen, da večno s tobom plešem. Lutko, ja sam rešen, da večno s tobom plešem. Pogled tvoj me srami, ali strašno godi. Miris tvoj me mami, dodir tvoj me vodi. Ti si cilj mog lutanja i predmet pobude, razlog mog drhtanja, boja moje požude. I dok tonem u san, u mraku čujem tvoj glas. Na jastuku stiskam tvoj dlan, orkestar svira za nas." To. Podčrtane besede imajo smisel - nekateri ste ugotovili preden ste prebrali. Vem. Tako sem včasih predvidljiva z željo, da bi bila zadetkovna. Ženska, pač.

Letošnje leto Brežice, moje mesto sem doživljala s stresnim hormonom izčrpanosti - vendar z željo, da kljub zadnjemu izpitu, ki ga imam v petek, dam štempelj. Psihopatološka diagnostika in terminologija ima moč, da v moji glavi naredi malce večji red. Pa še komu. Kljub temu, sledim, tako kot zavedna Brežičanka, kaj bo v mojem mestecu ob zaključku šolskega stresnega delovnika. Tam so zahteve vedno večje, višje in nedojemljive, kar ni le izraz ali odraz staršev, otrok, ampak tudi ljudi, ki nam krojijo center, fokus ali vsebino. Zagotovo bi tudi jaz lako ustanovila kakšno stran odličnega izražanja, kaj vse je narobe. Ne bom, da ne bi komu to padlo na pamet. Ustanovila bi stran ali skupino, kaj vse je prav, kaj je dobro in kaj bi še lahko bilo. Moj fokus je bil vedno na dobro. Vedno. Nisem edina - še veliko nas je. Kljub vsem, ki postavljajo polena na to in tisto, kar je dobro. Na vse, kar je uspešno, kar odstopa ali izstopa in kar ima rezultate. Na vse tisto, kar štrli ven, pa niti nima namena, pač štrli. Na vse tisto, kar je izvirno in ustvarjalno. Na vse tisto, kar je narejeno s srcem za skupno dobro. Le-tem in onim polenčarjem pa sporočam: "Zaradi vas smo še boljši." Simple kot pasulj. Tako je tudi z našimi Brežicami in z največjim dogodkom leta. Fokus vseh ljudi nikakor ne more biti vedno obrnjen na dobro, to nam je v krvi, kajne. Kljub temu, da imamo enako težavo s tem fokusom na celotnem prostoru ex YU, na svojem prostoru to doživljaš veliko bolj čutno, senzibilno in občutljivo. Znano, kajne? Če nekdo odgovarja tvojega prijatelja. Če nekdo govori, kaj vse ni v redu na področju, kjer delaš. Če nekdo govori, kaj vse je narobe in napačno. Če nekdo pride preblizu s kritiko, ki ni konstruktivna, občutiš.....tudi bolečino. V tem smo na našem prostoru majstori (se opravičujem te udomačenem izrazu), ko vsak poprek izraža svoje mnenje, ga plasira in stoji za njim, čeprav je to samo to - stojim za tem. Intelektualcev se več ne sliši, ker se sliši samo tiste, ki zagovarjajo neko stališče brez strokovnega vložka. Veste, tako, ker so nekje nekaj prebrali, nekje videli, nekje posneli, nekje kopirali in nekje izvlekli iz konteksta. Veste, takšnim, niti ne moreš odgovoriti - ne želiš. Ker v kolikor so v narcisističnih preoblekah niti ne bodo slišali, kaj šele razumeli. V tem neutrudnem boju pa vsake toliko želiš povedati to, kar ti je na umu, zato to narediš. Ker "dobro" to počne in dela. Veste kaj, "dobro" ima sto življenj. Zato ga vsako toliko moraš pustiti, da odide in se vrne 100x boljše.

In "BMM 2018" je to naredilo na tak senzibilno-občutljiv, prefinjen, tankučuten, odgovoren, vesten, marljiv in neprenosljiv način. Kot vsako "dobro" zmore in zna. Z žensko noto seveda. BMM 2018 ni več "petek in sobota", kjer se nekaj dogaja za mlado in staro. To je postal tedenski spektakel presežnikov, kjer vsak majhen konček mojih ali tvojih Brežic živi za to, da se naslovi in pozdravi poletje, kjer se moraš malce ustaviti, zabremzati in pogledati vase v svoj "innerself". Vem, da je to ljudem, ki vidijo ali se fokusirajo na samo slabo, izredno težko. Tudi meni bi bilo. Priznam. Koliko enih stisk. Koliko enih borb s samim seboj. Koliko ukvarjanja ne s sabo, ampak z drugimi. BMM je uspešen prav zaradi tega innerselfa ljudi, ki vedo zakaj, čemu in s kakšnim namenom to počnejo. Vedo. Ne samo zato, ker so usposobljeni ali ker stvari gledajo s širše perspektive, ampak za to, ker zmorejo nekaj, kar zmorejo uspešni ljudje. Ukvarjajo se s sabo, z načrtom, ki ga imajo v glavi in s svojo pronicljivostjo intelektualcev združujejo izzive. Hard task, ljudje. Priznajte.

Vem, tudi jaz se slabo počutim, ker vidim, da je v našem mestecu, kakor v državi, vse razdeljeno na črno-belo, desno-levo, naš-vaš in moje-tvoje. Zelo težko mi je poslušati župana in gledati njegov vpliv na ljudi, kjer opaziš, da se ljudje neugodno počutijo prav zaradi tega. Posledično tudi jaz. Ker ne vedo, če bi se smeli počutiti fajn. Pa četudi bi bil njihov ali naš. Pa četudi bi bil pol naš ali pol njihov. Pa četudi bi bil nikogaršnji. In, a ni ravno v tem catch, da bi presegli to čigav sem, da bi se lahko počutil fajn in da si predvsem to dovoliš. A BMM kljub temu to naredi - stopnjuje ta občutek in to, da si ljudje na koncu dovolijo, da se imajo fajn. Da uživajo. Da sodelujejo. Da se povezujejo. Da se zmorejo slišati, upoštevati in slediti. Da so kulturni in sprejemajo. Ker gre le za dogodek našega mesteca, ki je uspešen.

Kuhna na ulici je bila letos res v razmahu. Ne samo to, tudi hrana in eventi, ki sledijo. Vključili so vse - mlado, staro, neprilagodljivo, prilagodljivo, VIP mesta za vse tisto, kar je drugačno, a vendar ima svoje mesto. Glej, tako je to, povsod. Eni so pač na balkonu, eni so na ulici. Mene tisti gor na balkonu prav nič ne moti, če se zmorem imeti fajn in biti sama s sabo. Nič. Mene ljubljanski fast food nič ne zmoti, čeprav je bil lokalc takoj zraven. Mene hrvaška ali srbska ali bosanska ali slovenska glasba nič ne zmoti - pač nisem plesala na Alfija Nipiča, ker sem čakala Silvestrski poljub. Joke. Moj sošolec iz osnovne šole, s katerim sem se čisto slučajno in kratko družila na ta sredin večer, je rekel: "Poglej, 70 letni in kusur možakar je v sredo zvečer prišel v Brežice, se svečano oblekel in poje svoje evergreene, lahko bi pa bil v pižami doma. Kapa mu dol." In res, kljub temu, da mi ta glasba ni všeč, je to samo to. Tudi čvek paše. Tudi druženje. Tudi to, da iz omare privlečeš neke spomine, katere si že pozabil. Kje piše, da se mora BMM vrteti okoli mene? Ali okoli tebe? Mislim, samo okoli mene ali tebe. BMM se vrti tako, da poskuša zadovoljiti vse na način, ki presega presežnike, ampak ima eno rdečo nit. No, ker sem ženska, mogoče več rdečih niti. Tisto zgornjo ste že ugotovili? Niste? Boste.

Glasba, druženje, imeti se fajn, sprostiti se ima vpliv na človeka, saj veste. Ima. Ima pa tudi to, da ob BMM čutiš neko posebno obvezo, ki jo ekipa BMM na skrivaj želi. Mislim. Veste na BMM prideš ne glede na to, kaj se dogaja gor, dol, levo ali desno. Mislim tudi na nebo. Prideš. Ja, prideš. Ker BMM je srce našega mesteca. In bo vedno ostalo. To je dejstvo.

BMM sproži v tebi vso to nostalgijo za starimi časi, privleče vso to bolečino, ki se skriva in jo napolni s prečudovitimi občutji, ko zmoreš videti drugače. BMM sproži to eno posebno pozitivno energijo, ki jo čuti vsak nastopajoči, ki pride na naš jug. BMM sproži to, da vse mlado in staro pride iz svojih lukenj na to dogodek. Od povsod.

O petkovem highu s Tabujem in Crveno Jabuko ne morem, ker je preveč lepih spominov, pa bi me lahko zaneslo. No, lahko bi tudi.

O sobotnem highu pa lahko. Videti je bilo, da se zopet ponavlja zgodba klimaksa juga na mač, ker je številka obiskovalcev zopet presegla vse okvirje. Moja najboljša prijatla je odgovorila na mojo izjavo, koliko ljudi je: "Vsi. Vsi so tukaj."

Vsi so bili tam. Smo.

Vauuuu.

In ljudje, to je point.

A ste uživali, ko ste gledali in opazovali ta boj med bobnarjem Crvene Jabuke in trobentašem Sarsov? Saj ne vem, če je bil boj. Bolj je bilo moje opažanje. Bil je le način obeh skupin, kako privleči še ta del ženskega občinstva, ki je videl neke potenciale v članih obeh skupin. Ali pa samo pokazati vsebino pred formo. Bolj to - vsaj zame. Crvena jabuka je bila bolj srčna skupina kot Tabu, zato sem tudi bolj plesala in se gibala kot gazelica. Žera me je zadel kot vedno s svojo preprostostjo in srčnostjo. Goli torzo bobnarja Crvene jabuke, z vzburljivimi tetovažami in palčkami, ki so delovale kot magnet je pa zgodba zase. (Vem, od nekdaj so mi bili bobni všeč. Priznam.) Njegov slow motion, ko je prižgal cigareto in inhaliral ter izdihnil dim v nebo. Njegovi srkljaji pločevinke energijske pijače in nato odsoten, mamljiv pogled v publiko. Ekran je pokazal vso tisto naježenost njegovega telesa, ko je bil v highu. Ta njegova pojavnost je bila tako opazna, da je kričalo celotno njegovo telo. In verjemite, imel si kaj za pogledati. Njegova energija je bila na višku ekstaze. Te glasbeniki so mi vedno bolj všeč.

A je Sarsov trobentač zadel s svojim belim suknjičem, ki je izgledal kot japonski sako ali kuharska oprava Francoza, a bila je le srajca? Z vso elegantnostjo je dihal v tisto zlato trobento kot otrok, ki se veseli, ko dobi tisto, kar želi. Ta strast, ki jo je izkazoval, je bila prodirljiva na 300 metrov stran. Ne samo uh, tudi uč je imel kaj videti. Njegov pogled moškega je zadel. Tak nek pogled, ki te vrže v drugo orbito. In ta zvok nepronicljive trobente. Njegova poteza, da je stal pred bobni kot vojskovodja v enem trenutku in tisto, ko se je elegantno vsedel na rob odra z mahajočmi nogami in igral na trobento, kakor, da se igra z žensko. Ni druge, ta prefinjenost njegovega odnosa do trobente s srbskim etno feelingom je prevagala. Kakor tudi zadetkovnost večera. S.A.R.S. je skupina alternativenga rocka, ki ima zanimivo zgodovino za sabo in ki ni le "Lutka" skupina. Njihov zvok tega etno melosa je zadel celotno mesto. Mlado in staro.To je bil res presežnik - vsaj zame. Za srce parajoč glas Željka, ki je s svojo preprostostjo in čistim vokalom zadel z vsebino. Ja, vsebino.

No, jaz sem čisto slučajno videla Simono Potočar Agrež, eno izmed vražjih žensk, ki je uspela ob "Lutki" priti do svojega izbranca s hitrostjo modrega tekača, in sem čutila ta njen odsoten pogled in to, da je vseeno prišla do mene in me vprašala, kako je. Ona mene. Si predstavljate? Saj sem tudi jaz njo in verjela, da ne rabi »pomoči« besed. »Damage was done«  v dobrem smislu. Vse je "klapalo" za zunanjega opazovalca. Vse.

Te vražje ženske so naredile nekaj, kar bi moral biti ponos vseh nas, ki s strani opazujemo BMM in imamo nekakšno mnenje o vsem tem. Ta tim vražjih žensk, katere ni nihče omenil (prepričana sem, da niti ne bi želele, to ocenjujem po sebi, in se lahko prekleto motim) pa si zaslužijo poklon. Globok. Ker za vsem tem stojijo ne samo visoko inteligentne in nadarjene mravljice, ki so to vse naredile, ampak ženske, ki so povezale vse, kar se povezati da. Te vražje ženske, delujejo povezovalno na mač. To pa je ključ za vsak uspeh.

Hvala vam, vražje ženske, ker sploh ste.

Sarsovci bi vam rekli: "LUTKE JEDNE NADARENE."

Jaz pravim, pravi ljudje morajo biti na pravih mestih. Vražjih žensk z moško podporo zvoka, osvetlitve, garačev, ki so delali, popravljali, iskali in v organizacijskem in delovnem vrvežu niti ni bilo videti. Globok poklon za kar jim je uspelo letos tudi njim. Ker to je zagotovo presežnik presežnikov.
In vem, da niti ne bi želele/i takšne javne pohvale. Vem.
A vseeno. Besede so konj - vsaj zame.

Nejevernežem pa sporočam, da nisem v nikakršni povezavi ne s tem ali z onim, nimam nič od tega ali onega, nisem ne črna ali bela, ne rdeča ali pink. Sem samosvoja. Predana, zavedna, poštena in srčna Brežičanka, ki si je sposodila ta verz Sarsovcev:

"A kostim smešan in svetlucav,

tačku odavno znam napamet.

Dok čutim zaliveno mi se smeju,

jer da progovorim, odmah bi stali.

Ali ne - neču, da pokvarim veče,

zašto publika, da nju (blogericu) žali."

Zaključila bom s to anekdoto, čeprav jih imam veliko. Sredi Sarsov je pritekla k meni 8-letnica in me poklicala: "Andreja, jaz sem tudi tukaj." To je bil "moj šolski otrok", kar nekaj sem jih videla. Vsi so bili tako sproščeni - lepo je to gledati. Nato je stekla nazaj k svoji botrci (to mi je vmes povedala) in mi pokazala razglednico Lee Sirk in njen podpis. "A si vesela, Tadeja?" Ona pa:"A si ti tudi?""Sem."

Človek, sem. Ja.

Pa četudi nisem zmogla Kozmusovega teka niti pogledati, ker me tako src boli, ker ne morem teči. Pa četudi sem Leo Sirk le od daleč pogledala in se razveseljevala v Galeriji okusov, ker sem se tako odločila. Pa četudi sem sedela pri Splavarju, kjer sem pogrešala natakarja Rudija, čeprav je bila tam svetovna glasba. Pa četudi sem sedela z usnjeno jakno v soboto, ker me je zeblo kot miša. Pa četudi sem Psihomodopopovce gledala z distanco, ker tako otkačena nisem, da bi jih poslušala all the time. Pa četudi, sem danes brez desne noge - skoraj. Pa četudi sem zvedela, da je to tudi ozdraljivo.

Vse ima smisel, ljudje.

Če pa sanjam trobentača ali bobnarja, sporočim. Mogoče nastane kakšna dobra knjiga.

Zapis posvečam v celoti eni posebni vražji ženski, ki je tudi del ekipe BMM, vendar je tokrat zaradi drugih razlogov "odsotna". Ona me rada prebira tako ali drugače (to mi je povedala včeraj na FB-ju) - za kar sem ji hvaležna. Tako iz srca. Za vsako besedo. Mila, par besed vzdušja je pa še zate. Get well soon.

Brežice moje mesto, farewell do naslednjič.

Djevojka sa sela (Pure, kind and honest)