Jug se javlja. Brežice, moje mesto. Hešteg BMM. To sem se zadnjič naučila, ker priznam nisem vedela. Vem, jaz sem še vedno ena tistih, ki ji gredo te stvari počasi. Zelo. Tudi na BMM sem se letos tako odpravila. Počasi. Skromno. Petkov dež je prinesel vso tisto spranost in utrujenost od odnosov. Nekaj še vedno delam narobe, da sem tako utrujena. Kljub temu, da je Siddharta zadela, čeprav sploh nisem njihova poslušalka in se upam to tudi napisati. Skoraj bogokletno, ampak me je Siddharta prepričala na način, da bi še kdaj odšla na njihov koncert. Dež je skoraj pripomogel, da bi ostala doma, če ne bi od moje prijateljice mož izjavil, da je lačen. No....
P.S.- Za drugo leto.......:-) :-) :-) Če boste potrebovali pomoč, združujete, povezujte in spodbujajte.
Sobotni dan smo bolje zaštartale kot petkov. To pride pa z leti. Checksound Jana Plestenjaka je pripomogel, da sem iz moje čuvene spalnice "napakirala" za tri potovalke oblek in omare "spedenala" do nule. Nule. Zlikala vse zaostanke - prtov, kuhinjskih krp, posteljnin, srajčk in oblek. Sicer sem res potrebovala en celoten dan za vse to, vendar za Kuhno na ulici, Jana Plestenjaka in Prljavce sem bila pripravljena. No, to, da mi je velika rola papirja (težka tam 10 kg) padla na nožni mezinček, me ni oviralo, da sem se še preoblekla. To pride z leti - da ugotoviš, da imaš preveč za obleči. Kaj ste pa vi mislili?
Kuhna na Ulici je zadela z Galerijo okusov, kjer so me štajerski možakarji najbolj zadeli. Pa tudi svinjina je šla skozi moj želodec, kar ponavadi ne. Lojzov sendvič. Ker sem že ponavadi jezična, sem pred tem vse povprašala, kaj je v tem sendviču. Gneča je bila velika, zato je simpatičen možakar začel kramljati z mano kot, da ima preveč časa. Uporabljal je cinizem, kar Slovenci tako radi počnejo, vendar je bil prijeten cinizem. Všeč mi je bil njegov način. Priznam. Gneča se je za nami povečevala, kar bi si kakšen egocentrik razlagal, da je to zaradi njega samega. Ko sva končno prišli na vrsto, smo se smejali ves čas. Simatičen možakar je bil najverjetneje šef, kar se je videlo in čutilo. S svojimi simpatičnimi izjavami ni nehal, medtem, ko se drugi za nami postajali nestrpni. Brežičanka znanega obraza je nestrpno izjavila:"A ne bi še vi malce poprijeli za delo, ko vidite, kakšna gneča je?" Spogledala sva se. "Šefu pa res ni treba, " izjavim. Smeh spreleti stojnico, medtem, ko on pokomentira: "Gospa, mi nudimo vse, kar želite. A mislite, da bi jaz še kaj lahko pripomogel? Jaz skrbim, da vse poteka in sem tukaj, da pobiram bone..." In tako v tem smislu. Brežičanka se ni dala, sledila ji je še ena, ki je celo preskočila celo vrsto, ter sta ga obe složno želeli nestrpno pregovoriti, da naj se vključi.
Kuhna na Ulici je zadela z Galerijo okusov, kjer so me štajerski možakarji najbolj zadeli. Pa tudi svinjina je šla skozi moj želodec, kar ponavadi ne. Lojzov sendvič. Ker sem že ponavadi jezična, sem pred tem vse povprašala, kaj je v tem sendviču. Gneča je bila velika, zato je simpatičen možakar začel kramljati z mano kot, da ima preveč časa. Uporabljal je cinizem, kar Slovenci tako radi počnejo, vendar je bil prijeten cinizem. Všeč mi je bil njegov način. Priznam. Gneča se je za nami povečevala, kar bi si kakšen egocentrik razlagal, da je to zaradi njega samega. Ko sva končno prišli na vrsto, smo se smejali ves čas. Simatičen možakar je bil najverjetneje šef, kar se je videlo in čutilo. S svojimi simpatičnimi izjavami ni nehal, medtem, ko se drugi za nami postajali nestrpni. Brežičanka znanega obraza je nestrpno izjavila:"A ne bi še vi malce poprijeli za delo, ko vidite, kakšna gneča je?" Spogledala sva se. "Šefu pa res ni treba, " izjavim. Smeh spreleti stojnico, medtem, ko on pokomentira: "Gospa, mi nudimo vse, kar želite. A mislite, da bi jaz še kaj lahko pripomogel? Jaz skrbim, da vse poteka in sem tukaj, da pobiram bone..." In tako v tem smislu. Brežičanka se ni dala, sledila ji je še ena, ki je celo preskočila celo vrsto, ter sta ga obe složno želeli nestrpno pregovoriti, da naj se vključi.
Ko je to opazil, je dejal:"Gospa, midva se res ne bova nič menila, ker ste prehiteli celo vrsto, tako, da sploh." Ni se dal motiti, kar je še en pokazatelj, da mi je bil všeč. Kot človek, seveda. ;-)
Zadovoljni sva s sendvičem odšli. O znanih Brežičankah pa kdaj drugič. Danes ne.
Galerija okusov je bila eksplozija okusov. Vauuu. Ali pa bolj to, da nisem jedla cel dan in me je moja čuvena spalnica otrudila na mač. Nisem povedala, da sem tudi shranjevalka, ker pomeni, da se je v moji omari skrivalo več shranjevalnih stvari. A kdo hoče, kakšno torbico izpred dvajsetih let? Seveda sem šla nazaj na mesto zločina in simpatičnemu Celjanu izrekla pohvalo. Saj veste - to res rada počnem, če tako čutim. Celjanu so se ustnice razpotegnile do oči. Izrekel je "gospa" in mi dal "five", kar vzamem kljub izrazu gospe.
Jan Plestenjak je zaigral na brbončice tako, kakor samo znajo perfekcionisti v glasbi. Pred desetletjem, ko sem ga poslušala nazadnje, do danes je bila opazna ogromna razlika. V kakovosti izvajanja. Seveda vsi tiposi, ki so govorili "Jan Plestenjak" s prizvokom neodobravanja, so se zibali na glasbo Jana bolj kot na Prljavce. Tudi peli, žurali in ploskali. Jan je komuniciral s publiko na način, katerega že dolgo nisem videla. Z bobni, s tremi kitaristi, z menjavami kitar in piana. In tiposi ne verjamejo, da Jan vedno prepriča z iskrenostjo, preprostostjo in zadetkovnostjo.
"A veste, da so Brežice zame najbolj pomembno mesto? Ne veste? Moja mami je hodila z vlakom k očetu v Brežice. Ja, tako sem tudi jaz nastal. Zaradi Brežic."
Prepričana sem, da bi Jan moral že veliko prej priti v Brežice, ker zna združiti ljudi in jin povzdigniti. Brežice, to moje majhceno mestece so - LJUDSKE. Niste vedeli? So.
Mojim Brežicam manjka le nekaj, kar jaz imenujem konsenz miru, nezdrah in nepričkanj. Tega se tako ali tako zavedamo vsi, ki spremljamo življenje v Brežicah in takoj zadetektiramo zdrahe. O politiki ne bom - vendar bi rada čisto preprosto povedala, da je ljudem povsem vseeno, če BMM financira župan Molan ali poslanec Zorčič ali Jankovič. (;-) Povsem. Brežice lahko naredijo dobro stvar, če presežemo okvire o katerih vse več in bolj govorimo. Takšen spektakel kot je BMM je uspešen ne zaradi sredstev, ki jih namenja obstoječa vlada brežiške občine s soglasjem vseh, ampak zaradi ljudi, ki to počnejo. Ljudi, ki imajo prezenenco visokih sposobnosti. Opazila sem, kar sem lansko leto spregledala, da niso samo ženske uspešne v tej zgodbi, ampak da je tudi nekaj vitezov zraven. Zato tudi njim poklon. In gre preprosto za izredno uspešne, inteligentne in pronicljive ljudi, ki znajo narediti dogodek. Za to gre. Za uspeh visoko sposobnih ljudi. Tukaj ne gre za to, da to počne nekdo, ki ga je nastavila politika, nima izkušenj in bo s časom nadoknadil, kar ne zna. Nope. Ne gre za igre - vsaj tako naivno mislim, da ne - ampak za to, da uspešni ljudje furajo ta job vsako leto bolje. Vsako leto tudi bolj povezovalno. Vsako leto dvigujejo raven kakovostnega "eventa".
Ni druge.
In združujejo.
Združujejo vse.
Presegajo te meje okvirjev in črnih lukenj. Presegajo meje. Presegajo to, čemu jaz rečem provincialnost.
Združujejo vse.
Presegajo te meje okvirjev in črnih lukenj. Presegajo meje. Presegajo to, čemu jaz rečem provincialnost.
Po prvem deževnem dnevu je bilo opaziti, da jim je težko. Čutilo se je. Njihov zapis na Instagramu in FBju je nakazoval, v kakšni stiski so bili. Zapis je bil takšen, da sem ga prebrala le enkrat in bi jih najraje objela. Oni so se zahvaljevali vsem nam, ki smo prišli. Oni nam.
Prepričana sem, da je sobotni dan pripeljal toliko ljudi zaradi tega, ker smo vsi začutili, koliko truda je vloženo v BMM. Koliko energije. Koliko misli v koncentričnih krogih. In koliko odrekanj. Na tisočere ljudi. Tisočere. Ponovno. Pripadnih ljudi BMMu. Pripadnih temu vsemu, kar ti ljudje iz nas potegnejo. Vse te emocije preteklosti, nostalgije za dobrimi časi in preteklostjo. Saj ne gre samo za nas "stare", ampak tudi mladino, ki nori na hite Jana Plestenjaka in se dere na glasbo Prljavcev, ker tako ali tako nimajo svojega izbora, kakor smo jih imeli. Tukaj smo pred to mladino na boljšem. In v tem, da znamo ubesediti KVALITETO. Mladina je le mladina. Kot smo bili mi. Druge stvari so jim na prvem mestu. Samo to.
Ekipi BMM - to sem že enkrat izjavila, bom še enkrat - pa izrekam to, da ljudje niso vedno pokazatelj, ker ne zmorejo postaviti druge pred samim seboj, izjemoma pa to le zmorejo narediti. Zato v imenu vseh tistih, ki ne zmorejo ubesediti ali povedati.
"Vi ste to, kako bi moral svet delovati. Samo to. Prosim multiplicirajte se tudi na druga področja. Ker znate. Ker ste to, kako bi svet moral delovati. Povezovalno. Strpno. Spodbudno."
In prekličem svoje lanske besede, da bi morali prejeti Oktobrsko nagrado. Vi tega ne potrebujete. To sedaj vem. Vi želite nekaj drugega - spreminjati naše Brežice v boljše mesto. To.
In ga.
Hvala VAM. Na mač, na tač in na vsebino za to.
Djevojka sa sela
