JUG SE JAVLJA. Takšen dan za srce napolniti. Kulturna prireditev v Domu za starejše občane Brežice. Že peto leto. Ideja se je porodila pri prostovoljcih, ki so sedaj že krepko v srednji šoli. Vsako leto to naredimo tako za starostnike - pa četudi to ostaja med in za zidovi trdnjave, v katero bomo prav vsi pristali in prišli. Slej kot prej.
Starost je tista, ki s strmoglavo hitrostjo udarja v nas, nam zaudarja zaušnice, nas ščipa ter terja da se nenehno borimo z njo - na tak ali drugačen način. Z njo bomo nekoč izgubili bitko. Z njo bomo nekoč stiskali zobe in premlevali bolečino na vse načine. Z njo se bomo poslovili od vseh tistih lepih svobodnih stvari in gledali na svet nekoliko drugače. Pred tem se bomo zagotovo ustavili na "zadnji postaji" našega življenja. Postaji zidov. Nastanili se bomo v prostoru, ki bo lahko še tako lep, prostoren in topel, pa bomo za vedno hrepeneli po trenutkih iz zunanjosti. Starost in predvsem dejstvo, da bo moral nekdo skrbeti za nas, bo naredil iz nas drugačne ljudi.
Tečne. Žleht. Jokajoče. Stresne. Majhne otroke. Nevoščljive. Poskočne. Polne zgodb in zgodbic. Vesele. Upočasnjene. Trenutne. Pozabljajoče. Srčne.
Starost nas bo doletela takrat, ko mladi ne bodo več imeli časa za nas. Takrat nas bo zadela kot "wrecking ball". Takrat bo nekje na neki šoli nekdo delal z otroki - prostovoljci. In jih bo učil, kako pomembno je priti med te zidove, nasejati nasmeh in vrniti voljo. Takrat bo to imelo smisel. Takrat bo to zadelo. Bo.
Tudi letos so "najini" otroci prispevali k temu, da so se zidovi stresli in nasmejali. Pesem, beseda, energija in otroci vedno naredijo svet lepši in zadetkovnejši. Vedno. Obrazi ljudi so bili na začetku našega nastopa, kakor maske - toge, brezizrazne in hladne. Koliko truda smo vložili, da je nekdo rekel:"A vi veste, kaj ste danes naredili zame?" Ženska s sivimi lasmi, rdečimi lici in smejočim obrazom me je zadela z besedami in tem, da mi je stisk roke še vedno žgal, ko smo hodili po hodnikih Šentvida. Sprehod po sobah in deljenje keksov, rožic in zvoki harmonike ter besede. Ob koncu hodnika sem pristopila do starostnice, kateri sem segla v roko. "Veste, jaz sem najstarejša v tem domu." Nasmehnila sem se, medtem, ko mi je ženska stiskajoč roko govorila o modrostih življenja in mi nato zaupala skrivnost. "Veste, v življenju sem se odločila, da sem vedno dobre volje, da se veliko smejem in odmislim skrbi. Tiste, ki so ves čas slabe volje, pa me ne zanimajo. Tudi vi morate tako - čim več se smejte, bodite in mislite dobro." Gledala sem jo, kakor bi gledala svojo babico in ji navrgla, da bom ta nasvet upoštevala. "Se vidimo kmalu. Vi ste danes polepšali moj dan." Stara je 103 let.
Ko sem stopala po hodniku, nasmeška nisem mogla skriti. Daleč od tega - smejala sem se kot najbolj bogato bitje na tem svetu. Tako močno. Tako toplo.
Ko smo zaključevali naš pohod po sobanah, se zdrznili ob ljudeh, ki so nepokretno ležali in so se sestre z njimi pogovarjale, kakor, da so njihovi otroci, ki so ječali v zrak in jokali. Tudi mi smo imeli cmok v grlu. Tudi jaz sem tolažila "moje otroke". Vsi so iz svojih sob prinašali bonbone. Tako dobrosrčno. Ob koncu sem na hodniku srečala možakarja, ki je dolga leta hodil po brežiških ulicah in se nikakor ni dal nastaniti "v zidove". Ko me je potrepljal po ramenu in se zahvalil za dobrotice, sem odšla. Ko sem se na hodniku, bogsigavedi čemu, obrnila in ga še zadnjič pogledala, me je spreletelo. Po celem telesu. Možakar je z dvignjenimi rokami (ne, ne tako kot naši bratje Srbi) plesal sam na hodniku in se smejal. Vrnila sem se in ga poslikala, čeprav tega drugače ne delam brez dovoljenja.
In veste kaj - danes sem zidovi spoznala, da so ljudje vedno ljudje. Da je src vedno src. Da imamo mi vsi otroka v sebi ter da znamo biti majhni in veliki hkrati.
Za zidovi mojega doma danes vidim možakarja, ki pleše sam na hodniku in razmišlja o vsem tistem, kar mu je drago.Za zidove trdnjave pa imam sporočilo. "Namesto koga roža cveti. Namesto koga sem jaz. Namesto koga sem jaz."
Namesto koga smo mi?
SMO. Pa četudi za vzdihljaj srca in dreget telesa.
Djevojka sa sela
.JPG)
