JUG SE JAVLJA. Sistemi. Korupcija. Škrlatno
znamenje. Ta teden je prevladovalo v širšem prostoru, predvsem pa na spletnih
portalih, ki prehitevajo medije na celi črti, šolska afera. Hvala Bogu, da je
Denis Avdić tudi to vrgel ven in je kotženevemkolikorkat vrgel kost vsem, ki so
kost že oglodali ali pa so mislili, da so jo. Veste, od novinarjev sama
pričakujem veliko, kakor tudi pričakujem od sebe ali pa od pravice. In tistih,
ki jo držijo v rokah. Prav zaradi tega sem že pred časom postala zagovornica otrok pri Varuhu
človekovih pravic, da se sliši otrokov glas. Pa četudi tih, boječ, ampak
glas. Spletni portali so celjsko šolo z
ravnateljico posadili na pladenj. V tej celotni zgodbi me je osupnilo predvsem
to, da se je to zgodilo v tem majhnem prostoru, ki je poln vsega, kar ljudje z
vsebino ne morejo, ne želijo in nočejo več prenašati. Vprašajte jih. V trenutku
sem se spomnila indijske ravnateljice, o kateri sem pisala poleti, katero so
zalotili, da je hrano odvzemala otrokom ter jo prodajala ter služila in v hrano
dajala kemikalije. V tistem primeru se je več kot 50 otrok zastrupilo, zato so
mediji prišli do zgodbe, ki me je takrat skoraj raztrgala, pa predvsem dejstvo,
da je ravnateljica vse zanikala in da je pobegnila s svojim partnerjem, oblasti pa so našle v njenem stanovanju zaloge hrane za nahraniti vojsko. V tej
zgodbi me je ganilo tudi to, da si nekdo ukrade in vzame pravico, da misli, da
je boljši od nekoga drugega in da prej vidi sebe, kakor drugega. Pa predvsem,
če gre za otroka in za poklic šolnika. Občutljivo področje, saj veste. Šola je na prepihu že leta, kakor vsak
sistem, in vsake toliko časa pokaže vse tisto, kar ni v redu in so drugi toliko
bolj pozorni na njene napake. Napake se delajo. Povsod. Kljub vsemu se napake
razlikuje od manjših do večjih, do katastrofalnih in takšnih, katerih posledice
so enormne. Napake se delajo v hitrici
in takrat, kadar se stvari ne premislijo in se delajo hitro, prehitro in vse
bolj, ker ni časa za premislek. Napake pa se delajo tudi zaradi neznanja in
zaradi tega, ker se nekdo gre Boga ali najpametnejšega na tem svetu. Veste,
tisti, ki vlada, mora imeti ljudi okoli sebe in mora svoja mnenja prevetriti,
mora jih povprašati, mora jim prisluhniti, mora predebatirati. Mora. Naj bi.
Šele nato naj bi se odločal.
Tisi, ki vlada bi moral svoje
ideje prevetriti pri vseh, predvsem pa bi moral tiste, ki so pametnejši ali
starejši ali drznejši, pustiti k sebi in jim zaupati. Veste lojalnosti je
čedalje manj, hkrati pa se ljudje mnenja večine oprimejo, kakor Boga, medtem,
ko se mnenja posameznikov, ki razmišljajo s svojo glavo, otepajo, kakor samega
hudiča. Veste, o čem razmišljam, kako to, da ne zmoremo poslušati pametnejših
od sebe? Kako to, da se pametnejših bojimo in jih odrivamo stran od sebe? Kako
to, da jih ne poslušamo in ubogamo? Kako to? Kako to, da ne iščemo nasvetov in
se ne posvetujemo? Kako to? Kako to, da ne preverijo zgodb drugih ali nasprotujočih se zgodb ali zgodb z drugačnim mnenjem?
Za kateri princip gre? Povejte
mi? Za kateri princip neki?
V tej zgodbi bi rada slišala to
drugo plat zgodbe, zgodbo ravnateljice in šole, ki je padla v to zgodbo. Rada
bi slišala njihovo plat zgodbe. Rada bi slišala njihove argumente, čemu so to
storili in čemu so se tako odločili. Rada bi slišala vse ljudi tam, ki so se
dnevno srečevali s tem, da je piskalo, če sploh je. Razumem varstvo osebnih
podatkov in zasebnost ter tajnost, vendar bi rada kot šolnica razumela zgodbo
teh ljudi – da bi jih lažje razumela. Ja, prav ste prebrali. Da bi mi bilo
lažje, če bi me prepričali vsaj z enim argumentom. Tako kot bi tudi tisto
indijsko ravnateljico.
Veste, in po glavi mi rojijo
misli, ki švigajo, kakor kometi gor in dol ter se spopadajo v tej svoji
hitrosti na tej "rimski cesti". Veste, in žal mi je, da ni bilo več časa in prostora dano tej šoli, da pove, da se izjasni in da izstreli vse to, kar bi morala. In kako to, da so morali mediji dati zgodbo ven, in ne nekakšno konstruktivno reševanje vseh vpletenih ali posluh ali iniciativa na ravni sprave. Čemu se te starši niso oglasili prej v smeri sprave in pogovora. Čemu niso delovale poti v šoli, in če so, čemu se to mnenje ni spremenilo. Čemu? Veste, ker v kolikor je nekdo v tej celjski šoli, uvidel, da to ni
prav, čemu se ni oglasil? Čemu ta oseba ni nekomu povedala, da to ni prav?
Čemu? Čemu moramo vedno priti do zadnje točke, da se moramo obtoževati, vlačiti
po sodiščih, obračati do varuha, da se neke stvari popravijo ali odpravijo?
Čemu kultura dialoga ne obstaja več, tudi v smislu, da prisluhnemo tistemu, ki
ve več od nas in tistemu, ki ima drugačno mnenje od nas in da verjamemo nekomu,
ki ima mogoče več pojma od nas?
In prosim, ne mi govoriti, da gre
za zaroto ali za posredovanje samo ene zgodbe. Prosim, ne. Naivna sem bila pred petnajstimi leti.
V tej zgodbi me je zmotilo veliko
stvari, predvsem pa me je zmotil koncept omaložuvajočega sistema, ki je deloval
sedem let. Sedem let. Si predstavljate? In da se nihče, prav nihče, v teh
sedmih letih ni spotaknil ob to dejstvo. Samo dotaknil.
Veste kaj? Jaz sem prepričana in globoko
v sebi mislim, da se je nekdo spotaknil ob to dejstvo, le da ni imel moči, da
bi zadevo speljal do konca.
Verjamem.
Ker vem, da je zmogel biti le
tiho.
Djevojka sa sela