ŠKRLATNO ZNAMENJE - PI......(A me slišiš?)

JUG  SE JAVLJA. Sistemi. Korupcija. Škrlatno znamenje. Ta teden je prevladovalo v širšem prostoru, predvsem pa na spletnih portalih, ki prehitevajo medije na celi črti, šolska afera. Hvala Bogu, da je Denis Avdić tudi to vrgel ven in je kotženevemkolikorkat vrgel kost vsem, ki so kost že oglodali ali pa so mislili, da so jo. Veste, od novinarjev sama pričakujem veliko, kakor tudi pričakujem od sebe ali pa od pravice. In tistih, ki jo držijo v rokah. Prav zaradi tega sem že pred časom postala zagovornica otrok pri Varuhu človekovih pravic, da se sliši otrokov glas. Pa četudi tih, boječ, ampak glas.  Spletni portali so celjsko šolo z ravnateljico posadili na pladenj. V tej celotni zgodbi me je osupnilo predvsem to, da se je to zgodilo v tem majhnem prostoru, ki je poln vsega, kar ljudje z vsebino ne morejo, ne želijo in nočejo več prenašati. Vprašajte jih. V trenutku sem se spomnila indijske ravnateljice, o kateri sem pisala poleti, katero so zalotili, da je hrano odvzemala otrokom ter jo prodajala ter služila in v hrano dajala kemikalije. V tistem primeru se je več kot 50 otrok zastrupilo, zato so mediji prišli do zgodbe, ki me je takrat skoraj raztrgala, pa predvsem dejstvo, da je ravnateljica vse zanikala in da je pobegnila s svojim partnerjem, oblasti pa so našle v njenem stanovanju zaloge hrane za nahraniti vojsko. V tej zgodbi me je ganilo tudi to, da si nekdo ukrade in vzame pravico, da misli, da je boljši od nekoga drugega in da prej vidi sebe, kakor drugega. Pa predvsem, če gre za otroka in za poklic šolnika. Občutljivo področje, saj veste. Šola je na prepihu že leta, kakor vsak sistem, in vsake toliko časa pokaže vse tisto, kar ni v redu in so drugi toliko bolj pozorni na njene napake. Napake se delajo. Povsod. Kljub vsemu se napake razlikuje od manjših do večjih, do katastrofalnih in takšnih, katerih posledice so enormne.  Napake se delajo v hitrici in takrat, kadar se stvari ne premislijo in se delajo hitro, prehitro in vse bolj, ker ni časa za premislek. Napake pa se delajo tudi zaradi neznanja in zaradi tega, ker se nekdo gre Boga ali najpametnejšega na tem svetu. Veste, tisti, ki vlada, mora imeti ljudi okoli sebe in mora svoja mnenja prevetriti, mora jih povprašati, mora jim prisluhniti, mora predebatirati. Mora. Naj bi. Šele nato naj bi se odločal.

Tisi, ki vlada bi moral svoje ideje prevetriti pri vseh, predvsem pa bi moral tiste, ki so pametnejši ali starejši ali drznejši, pustiti k sebi in jim zaupati. Veste lojalnosti je čedalje manj, hkrati pa se ljudje mnenja večine oprimejo, kakor Boga, medtem, ko se mnenja posameznikov, ki razmišljajo s svojo glavo, otepajo, kakor samega hudiča. Veste, o čem razmišljam, kako to, da ne zmoremo poslušati pametnejših od sebe? Kako to, da se pametnejših bojimo in jih odrivamo stran od sebe? Kako to, da jih ne poslušamo in ubogamo? Kako to? Kako to, da ne iščemo nasvetov in se ne posvetujemo? Kako to? Kako to, da ne preverijo zgodb drugih ali nasprotujočih se zgodb ali zgodb z drugačnim mnenjem?

Za kateri princip gre? Povejte mi? Za kateri princip neki?

V tej zgodbi bi rada slišala to drugo plat zgodbe, zgodbo ravnateljice in šole, ki je padla v to zgodbo. Rada bi slišala njihovo plat zgodbe. Rada bi slišala njihove argumente, čemu so to storili in čemu so se tako odločili. Rada bi slišala vse ljudi tam, ki so se dnevno srečevali s tem, da je piskalo, če sploh je. Razumem varstvo osebnih podatkov in zasebnost ter tajnost, vendar bi rada kot šolnica razumela zgodbo teh ljudi – da bi jih lažje razumela. Ja, prav ste prebrali. Da bi mi bilo lažje, če bi me prepričali vsaj z enim argumentom. Tako kot bi tudi tisto indijsko ravnateljico.

Veste, in po glavi mi rojijo misli, ki švigajo, kakor kometi gor in dol ter se spopadajo v tej svoji hitrosti na tej "rimski cesti". Veste, in žal mi je, da ni bilo več časa in prostora dano tej šoli, da pove, da se izjasni in da izstreli vse to, kar bi morala. In kako to, da so morali mediji dati zgodbo ven, in ne nekakšno konstruktivno reševanje vseh vpletenih ali posluh ali iniciativa na ravni sprave. Čemu se te starši niso oglasili prej v smeri sprave in pogovora. Čemu niso delovale poti v šoli, in če so, čemu se to mnenje ni spremenilo. Čemu? Veste, ker v kolikor je nekdo v tej celjski šoli, uvidel, da to ni prav, čemu se ni oglasil? Čemu ta oseba ni nekomu povedala, da to ni prav? Čemu? Čemu moramo vedno priti do zadnje točke, da se moramo obtoževati, vlačiti po sodiščih, obračati do varuha, da se neke stvari popravijo ali odpravijo? Čemu kultura dialoga ne obstaja več, tudi v smislu, da prisluhnemo tistemu, ki ve več od nas in tistemu, ki ima drugačno mnenje od nas in da verjamemo nekomu, ki ima mogoče več pojma od nas?

In prosim, ne mi govoriti, da gre za zaroto ali za posredovanje samo ene zgodbe. Prosim, ne. Naivna sem bila pred petnajstimi leti.

V tej zgodbi me je zmotilo veliko stvari, predvsem pa me je zmotil koncept omaložuvajočega sistema, ki je deloval sedem let. Sedem let. Si predstavljate? In da se nihče, prav nihče, v teh sedmih letih ni spotaknil ob to dejstvo. Samo dotaknil.

Veste kaj? Jaz sem prepričana in globoko v sebi mislim, da se je nekdo spotaknil ob to dejstvo, le da ni imel moči, da bi zadevo speljal do konca.

Verjamem.

Ker vem, da je zmogel biti le tiho.

Pisk. Piiiiiiiiiiiip.

 

Djevojka sa sela

OSEBA LETA BRANKICA STANKOVIĆ - to je to.

JUG SE JAVLJA. Brankica Stanković. B92. Intelektualna srenja bi morala vedela, o čem govorim, pa četudi ne,  jo morate vsi spoznati. Vsi. Tudi jaz sem jo danes. Vsi bi morali danes gledati oddajo Stankoviča »Nedjeljom u dva«. Kakšno naključje, da imata enaka priimka. Danes sem kljub deževni nedelji, ki me je vremensko skoraj ubila, bila vesela in zadovoljna, da obstajajo takšni ljudje kot je ona. Brankica Stanković. Novinarka, ki govori o nepravici, kakor, da bi šlo za vraga, ki ga je potrebno poditi iz tega sveta, ter govori o novinarju kot tistem sleherniku, ki nikakor ne sme zanemariti svoje odgovorne naloge, ki jo je prejel ali vzel. Nalogo, da si resnicoljuben, pa četudi ta resnica boli, zaboli ali krvavi ter da ljudstvu poveš, to kar mora slišati. In tega – tega manjka v tem našem ali mojem  ali tvojem svetu. Resnice, da si natočimo tega žlahtnega vinca in si nehamo metati pesek v oči. O ničemer. O nikomur. O tem, da je toliko narobe stvari v sistemih in v ljudeh. O tem, da je bolje, da ne povemo resnice, ker nas nihče ni vprašal za naše mnenje. O tem, da ni priporočljivo ter da lahko škodi. O tem, da lažje spimo, če nimamo sovražnikov za petami. O tem, da nam nekdo ne škodi ali grozi. O tem, da mirno spimo. O tem, da imamo čisto vest.

Brankica Stankovič je ženska, ki je že pet let pod 24 urnim nadzorstvom policije, ker je razkrinkala nogometno mafijo in se zoperstavila vsem tistim, ki delajo NAROBE, pa jo želijo mrtvo. Mafijo nasploh. Korupcijo. Ženska, ki se ukvarja z raziskovalnim novinarstvom, kjer več kot pol leta raziskujejo določeno »temo«, da pride korupciji do dna ali konca. Jaz pravim, da ji prideš do začetka in odviješ klobčič.  Ženska, ki govori o vsem tako hitro, poučeno in nazorno, da vsak dobi injekcijo, da bi moral resnico bolj negovati in jo ohranjati ter nepravico in korupcijo iskati in jo obsojati. A ni res, da so nas učili, da moramo neresnico povedati in da moramo tiste, ki delajo nekaj narobe obsoditi – tako ali drugače? Ali nas niso učili PRAV?

Kaj se je zgodilo z nami? Kaj se je zgodilo s svetom? Kaj za boga in za vraga je? Kaj? Kaj se je zgodilo, da ne zmoremo reči, da nekdo dela nekaj narobe, tam kjer živimo in delamo? Kaj se je zgodilo, da ne zmoremo reči, da nekdo dela nekaj narobe v našem malem mestu? Kaj se je zgodilo, da ne zmoremo reči, da nekdo bogati na naš račun, pa imamo dokaze za to, pa ne rečemo? Kaj se je zgodilo z vsemi institucijami, ki odkrivajo nepravilnostmi, da molčijo in ukrepajo z letnimi zaostanki? Kaj se je zgodilo? Kaj se je zgodilo nam? V kaj smo se spremenili?

V kaj neki? Dopuščamo, da nas nasilje preplavlja. Dopuščamo, da močnejši, glasnejši in pokvarjeni zmagajo in tavajo po tem naši deželici, kakor zmagovalci, katerim so vse poti odprte, ki imajo vsa vrata na stežaj razprta in se samo prikradejo in nasmehnejo ter prosijo ateka, da uredi zadevo. Ali strica. Ali dedka. Dopuščamo, da kradejo, jemljejo in se bohotijo pred našimi očmi. Dopuščamo, da nepravica raste, se bohoti in se razrašča kot plevel.

Kam smo prišli? Kam?

V vsem tem se globoko začnem spraševati ali o stvareh, ki so narobe, ne bi nekdo mogel povedati. Ne bi mogel nekdo reči. Ne bi mogel nekdo udariti in ustaviti. A ne bi morala to storiti – jaz?

A ne bi moral to storiti – Ti?

In tukaj nastopi ta ženska, ki se v Insajderju bori prav za te stvari ter ji uspeva. Ter zmore. Zna. Si upa. Si drzne. Brankica Stanković se je soočila z zemunsko mafijo in vso drugo mafijo, čeprav, če slišiš Zemunsko, veš, o čem govori, samo z enim in edinim ciljem ter resnico, ki jo je pribila vsem nam, če smo jo slišali: "Ja, mrzim nepravdu."

Danes sem si zaradi te oddaje pribila več resnic. Najprej sem začela pri sebi. In me je zadelo. Jaz tudi neizpodbitno sovražim nepravico. Kaj pa vi?

 

Djevojka sa sela

 P.S:- Ob koncu oddaje sem si neizmerno zaželela VANILIC.