BOMBASTIČNO ME ZADENI - IGNORANCA, ne dam(o) se!

Jug se javlja. Kulturni praznik. Cankarjevo leto. Slovenščina. Slovenski jezik. Moj pogled. Majhen. Zame pomemben. Verjamem, da tudi zate. Tako je, da je šolska slovenščina vedno na razpotju: ali jo imaš rad ali je nimaš. Priznam, da sem slovenščino oboževala od majhnega. Prepričana sem, da je predmet vedno tudi povezan s tistim, ki ti ga posreduje, zapečati in približa. Prva profesorica slovenščine, profesorica Maroltova, je bila zame vse - učiteljica, profesorica, srčna duša, skoraj da mama v šoli. Srčna je bila na zunanji pogled, kakor tudi na notranji. Če si jo bolje spoznal. Hodila sem vsem njenim krožkom. Filmski. Recitatorski. Dopisni. Dramski. Dodatni pouk. Tekmovanja. Skoraj vse. Najraje sem pisala, igrala in recitirala. Brala sem skoraj vse, kar je prišlo pod roko. Knjižnico sem vedno oboževala. Še vedno jo. Knjige se bile vedno takšen neprecenljiv vir bogastva, ki je v meni še sedaj. Pompozno razmišljanje, kajne. Ampak danes si dovolim. Dovolim si, da razmišljam o tistem, kar me bogati, kar mi daje energijo in tisto, kar ne more kar tako umreti v meni. Profesorica Maroltova je bila nežna in romantična duša, ki je vso književnost pričarala na takšen način, da sem bila zaljubljena v slovensko prozo, poezijo in dramatiko. Zaljubljena. Očarana. Angleži imajo tako čudovit izraz za to; I was completely mesmerised by....... Uročena.

Kasneje je prišla druga avtoriteta, profesorica Lelićeva, ki pa v meni zbudila nekaj drugega. Težko je, če iz romantike preideš v realizem. Težko. A vendar, ljubezen do slovenščine je ostajala.S svojo avtoriteto je zbujala vse to, kar nisem želela biti, a vendar si je drznila iti preko mej. V slovenščini. Oboževala je književnost, kakor tudi sem jo sama, za kar sem jo vzljubila. Po tiho. Ker na glas je bila "strah in trepet" vseh. Spomnim se veliko dogodkov iz gimnazije, ki jih pogosto delim z učenci, tistimi, ki želijo in tistimi, katerim želim sporočiti, kakšen moralen nauk. Prva najina zgodba je šla v smeri totalnega sramu, ponižanja in ponižnosti. Takoj na začetku. Zato je toliko pomembno, ko govorimo o otrokovih dosežkih, na kakšen način spregovorimo o njih. Res. Prvi spis v 1. letniku. Pisali smo 4 spise na leto. To je bilo moje močno področje. Od takrat, ko mi ni šlo do takrat, ko sem to izpilila. Se opravičujem, izpiljevala. Nedovršni glagol, definitivno. Torej, prvi spis smo prejeli nazaj. To so bile takšne pole papirja, s katerimi sem imela težave na začetku, ker se nikoli nisem mogla odločiti o čem bom pisala in ker me je velikost papirja oziroma pole vrgla v orbito. Prva ocena. Zadostno. Spomnim se občutka. V grlu me je stiskalo. Rdečica. Sram. Strah. "Brigitka, tvoji stavki so tako bombastični, da sem se zaradi tega odločila, da bo zadostna ocena. Drugače bi bila nezadostna." Nič mi ni bilo jasno. Ne to, da me je poklicala po maminem imenu, kaj je to bombastično in čemu je to dobro, da nisem pisala nezadostno. Ker to mi je želela sporočiti. Nato je še poudarila, da smo vsi iz brežiške osnovne šole pisali nezadostno, razen mene in mojih bombaizmov. Kot da bi mi hotela narediti uslugo. Medvedjo. Meni se je zdela lisičja in pretkana. Na poti domov sem razmišljala samo o tem, kaj to je. Ker smo bili tipična slovenska družina (cinizem - watch out), smo imeli slovar slovenskega knjižnega jezika doma. Oče je imel utopično željo govoriti brezhibno slovenščino. Hercegovec de lux. S srbskimi koreninami. Besedo sem našla. Takrat še ni bilo interneta. V tem tisočletju sem živela.

bombástičen -čna -o prid.(á) 
pretirano zanosen, stilno nabrekel: bombastični govori o domovini; bombastičen slog; bombastične besede / bombastična reklama

Takrat sem to razumela "preveč bogati, okrašeni in pocukrani stavki". Počutila sem se tako nepocukrano. Občutka se še sedaj spomnim. Nekaj, kar sem znala početi odlično, sedaj več nisem znala. Kar hitro sem ugotovila, da ne gre samo za to, ampak tudi to, kakšen stil ima nekdo. Tako kot v življenju. Vsak ima svoj stil, ki ti odgovarja in tisti, ki ti ne odgovarja. Od avtomobilov, hiš, notranjega dekorja, moških, hrane, dopusta, morja ali hribov, črne ali bele barve, vrsta teka, glasbe, športa, prepričanja......Stil je zadeva osebnosti. Definitivno. Moj stil sem morala spremeniti, tako, da sem še vedno lahko ohranila sebe in se približala avtoriteti, ki sem jo spoštovala. Dolgo sem potrebovala. Dolgo - dokler nisem v času mojega tihega uporništva začela pisati o Cankarju, Partljiču in mojem pogledu na politiko, domovino in srce. Težko lahko tam uporabljaš bombaizme. Izredno težko.

Veste čemu nisem marala slovenskih klasikov, razen Gradnika, Murna, Ketteja, v tistem času odraščanja? Ker sem bila velik sanjač in so me njihovi realizmi oziroma njihova depresivna stanja spravljala v orbito, v kateri nisem želela biti. V orbiti sanjanja je veliko boljše. V orbiti, kjer je vse možno in dosegljivo, kjer nikoli ne veš, kako se bo razpletlo. Logično za 15-18 letnico, kajne.

Avtoriteta od Lelićeve je bila odlična v tem, da je oboževala književnost, kar nam je "vtetotivrala" v srce. Vsaj meni. Želela je, da razumemo odnos do kulture, kar sem sprejela zato, ker je bila kultura vedno nekaj, kar sem smatrala, da je največji intelektualni dosežek poleg znanosti na svetu. Želela je, da razumemo, da bomo bodoči intelektualci, ki moramo ne samo spoštovati kulturo, ampak jo tudi udejanjati, kreirati in jo raznašati. Kot poslanstvo.

Sem zaprisežena šolnica. Kulturnica by side. Veliko bolečine se je nakopalo v teh letih mojega udejstvovanja v šoli. A vendar kot šolnik spodbujam kulturo na različne načine. Ker imam kulturo v sebi poskušam s prireditvami (za katere si vzamem ves dodaten čas, ker ne spada v moj % dela svetovalne delavke) in dajem v vse spore delovanja skritega in odprtega kurikuluma. Svoje udejstvovanje nadgrajujem z nečim, kar je zame neprecenljivo, in to so biseri. Otroci in mladostniki. Nikoli nisem bila mnenja, da moramo avtoritete narediti, pripraviti, zapakirati in dostaviti kulturne prireditve ali kulturo takšno kot si mi želimo ali si jo začrtamo. Ne. Moje prepričanje je, da morajo biti biseri ustvarjalci le-tega. Kritični. Aktivni. Sodelujoči. Vodilni. In da se ne bomo narobe razumeli, ne pri izvajanju, ampak pri so ustvarjanju. 

Želim, da oni sami kreirajo kulturo. Tam, kjer lahko in tam, kjer zmorejo. Čemu neki bi samo želela, da otroci preberejo, kaj jaz napišem ali kaj jaz ustvarim? Čeprav sem tako zaneseno prepričana, da mi to gre dobro od rok, velikokrat naletim na vse mogoče. Trnova je to pot. 

Ko sem ta preobrat naredila v moji glavi že pred leti, nam je to vzelo vedno veliko več energije, časa in živcev, neodobravanja ostalih avtoritet, vendar zagovarjam to, da kulturo ne moreš kopirati, prenašati ali posnemati. Moraš jo ustvarjati. Moraš jo čutiti, da lahko vztrajaš. 

Ker se vedno na poti najde nekdo, ki bo tvojo kulturo postavil v kot ali jo celo izbrisal. Ker se vedno najde nekdo, ki je ne spoštuje in ki jo ne ovrednoti. Ker se vedno najde nekdo, ki jo površno pogleda. Najhuje, kar se dogaja zadnje časa je to, da se pojavlja v naši sredini igra ne upoštevanja s pridihom "naj nekdo dela, kaj hoče mojega odobravanja ne bo". Ignoranca v bombastičnih dimenzijah. 

To je tako kot pri nasilju - najprej zminimiliziraš, znormaliziraš in nato postaviš v kot in se ne zmeniš kot da ne obstaja. To. In to se ne dogaja samo v sferi kulture. To se dogaja v sferah, kjer se glas, znanje in vse tisto, kar šteje, ne šteje. Ko zminimiliziramo stvari, ker jih ne razumemo in ker jih zato ne moremo sprejeti, se znajdemo v začaranem krogu, kjer naj verjetneje odloča nekdo s pozicije moči. Ko se znormalizirajo stvari, ki so nevarne, škodljive in neustrezne, potem to naredi nekdo, ki ni odprt, ki vlada s pozicije moči in ki ne zmore sprejeti nikakršnega drugega mnenja. Odprtost k mnenju, drugačnemu, je v naši družbi le na papirju oziroma deklarativni ravni v smislu "Ja, seveda, ampak obveljalo bo "naše" in pika." 

Avtoritarnost je tako nevarna, da zaboli. 

Neupoštevanje strokovnosti in stroke, ki govori svoj jezik je postala folklora, ki postavlja svoja pravila. Neupoštevanje glasu razuma je tako močno udarno, da demokracije ni. Že zdavnaj smo jo pokopali in jo sedaj opevamo v smislu, da je. Obstaja samo lažna demokracija, ki govori o tem, da imamo vsi možnost. Vendar je nimamo. 

Že pri kulturi je nimamo.

Že pri upoštevanju strokovnosti je nimamo.

Že pri upoštevanju intelektualne srenje in posluha je nimamo.

Že pri tem, da se daje možnost, je nimamo.

Že pri tem, da se razmisli - kaj, čemu in kaj lahko naredimo in popravimo, je nimamo.

Vse kar je lažno boli.

Vse kar je zacelofanano boli.

Vse kar je tipično avtoritarno boli.

Govor Vinka Moderndorferja me je včeraj zadel.

Vem, da je zadel tudi politike. So skrivali, vendar se jih je dotaknilo.

Ker koga se ne bi?

In veste, to, da ne odnehaš je to, kar imam(o) v krvi. Realno ali bombastično. S ponosom. Z zanesenostjo. S tem, da presegamo okvirje zapriseženega in folklorizma. V kulturi. In drugod. Pretirano zanesena sem le takrat, ko slišim,da me ne slišijo. In bom. Pretirano glasna z noto, s spoštovanjem in z zmernostjo. Ne, ne bom pretirana. Poskušala bom biti, jasna in iskrena.
Poskušam.

Vlačugarjem sodobnega sveta pa sporočam(o): "Ne bomo se ustavili. Ne bomo. Pa četudi nas strašite, kategorizirate, omalovažujete, skrivate, lažno predstavljate, opredeljujete, škodujete našemu ugledu, minimalizirate, posplošujete, škodite. Nekaj moramo poudariti, kar je mogoče nezanemarljivo, da se bombastični zadetki nikoli nismo predali in se ne bomo. Ker beseda je otrok, ki ga imaš najraje. Ki ga ljubiš. Ki ščitiš in zaščitiš. Ki ga neseš na piedestalu. Ki ga neguješ. Ki ga ovrednotiš. Ki ga nosiš v sebi kot škrlatno znamenje v srcu.

To. Želim biti BESEDA. 

Sem.

In bom.
Spoštljiva.
Tako so me učile vse avtoritete.
Vse.
Zato bom BESEDA.
Ni druge.
In tudi vi bodite.
Ker zmoremo.
Ker kultura ni samo kultura.
Je veliko več.

In če niste poslušajte še enkrat slavnostni nagovor Vinka Moderndorferja. Morate.

"Značilnost današnjega časa ni demokracija, ampak ignoranca."

Zato morate. 

Djevojka sa sela

SNEŽNI KOLAPS - Policista POSLUŠAŠ, kajne?

JUG SE JAVLJA. Sneg so napovedali že nekaj dni prej. Vse sem vedela in sem se vseeno odpravila v prestolnico z avtomobilom. Ker to je tako po štiridesetem - da se malce razvadiš. In na vlak niti ne pomisliš več. Na pregledu kar hitro opravim, se odpravim peš do parkirne hiše, kjer so mi za dve uri naračunali več kot za 4 kofičke. Tudi to je Ljubljana. Po pregledu si potiho rečem: "Andrejči, najboljše, da takoj sklizneš iz Ljubljane. Hitro kolikor se da, pa boš raje šopingirala v dolenjski prestolnici." In res hitim, vendar so ceste po Ljubljani že v kaosu. Malce me odnese - parkrat. Tega moški vozniki ne bodo nikoli razumeli - da se v naših glavah sproži ALARM strahu. Na mač. Zato ženske res ne maramo snega, posebej, če moramo voziti po njem.

Sneg je naletaval kot nor. Potiho sem si mislila, da bom tokrat malce dlje potovala domov. Sneg je vse bolj naletaval, ko še sploh nisem bila zunaj Ljubljane. Ulalala..."Saj na avtocesti ne bo težav, tam plužijo v iber." Ustavila sem se na prvi bencinski črpalki, ker sem imela bencina za zadnjih 70 km, kar pri mojem hitro zbledi, še preden padeš pod 50 km, kar naenkrat padejo črtice. Zatorej previdno ustavim, čeprav je snega že toliko, da najraje ne bi. Bencinska črpalka je polna ljudi, avtomobilov, ki vsi krožijo kot muhe. Nič ne opazim, da je kaj narobe. Tankam. No, bolj želim tankat. Nič. "Pa kaj, še tankat ne znam. Kaj delaš, Andrejči? Preveri. Aktiviraj se." Nek "sumljiv tip" me gleda in sprašuje, kam grem. Odmahnem z roko in grem do bencinkelnerjev. Vse je temno. Vrata se ne odpro, kakor vedno na bencinčrpalkah. Pogledam notri, kakor, da je pravkar atomska bomba padla, pa je vse zaprto. Ženskica me pogleda in reče, da je zmanjkalo elektrike in da je vse vrgo ven. Gledam jo in povprašam, če je smiselno čakati. Gleda me in reče, da ne. "Kje hudiča je naslednja pumpa? Ker vem, da je naslednja šele pri Trebnjem. Ivančno ne štejem, ker moraš dol iz avtoceste." Ona mi zatrdi, da je malo naprej, samo, da moram dol iz avtoceste. Nisem najbolj zadovoljna, ker KDAJ se je vam zgodilo, da je zmanjkalo elektrike na bencinski črpalki. Nič, vztrajno si govorim: "Andrejči, vse bo dobro. Saj imaš še bencina. Samo bolj te skrbi, ker pada sneg. Ne maraš ga."

Sumljiv tip še enkrat pride do mene in me vpraša, če sem iz Trebnjega. Na hitro mu rečem, da žal ne. Kar malce pobegnem. Priznam. Nimam energije za štoparja.

Naenkrat snežni kosmiči, ki jim nekateri pravijo drekci, začeno tako padati, da moram vključiti najhitrejše brisalce. Počutim se kot gozzila v avtu, s kapo, ruto in bundo-plaščem. Tako so me učili v avtošoli. Si v pripravljenosti. Niso me pa učili, kako se "umiriti". Nope.

Opazim, da tovornjaki na desni strani avtoceste stojijo. Še pred grosupeljskim Kongom. "Opa mico, Andrejči. Počasi bo šlo. Pa dobro, njim ne gre, avtomobili bodo šli." Naenkrat opazim tudi polno avtocesto avtomobilov, ki stojijo. Tik pred odcepom. Stojimo. Grem ven, kjer možakar iz naših južnih sosed držav stoji zunaj s cigaretom v rokah. Lase ima naenkrat bele. Sneg pada kot nor. Grem ven - ker bolje, da si v akciji, kakor v ne-akciji.

"Nič niso rekli na radiu." 

"Ne, niso."

"Da je en pas prevozen."

Še ena trebanjska voznica se pridruži, ki stoji za mano z avtom. Ona je še bolj nezadovoljna, nestrpna in govori, da po radiu niso nič povedali. "Nesposobneži na cestah."

Ni mi bila všeč, da je tako negativna. Umaknemo se v avto. V retrovizerju (ja, ženske ga gledamo) zagledam policijski avto, ki prisopiha. Približam se mu. Nejevoljno si daje gor rumen odsevni anorak. "Kaj se dogaja?" ga res vljudno povprašam. 

"Sneg je."

Nasmehnem se in rečem: "Poleg tega dejstva. Stojimo, a mogoče veste, kaj je?"

"Sneg je."

"Uf, naporno bo. Najbolje, da počakaš." Tiho sem. Gleda me in reče: "A ste poslušali radio?" "Sem. Rekli so, da je en pas prevozen."

"Ni več. Avtocesta ja zaprta."

"Andrejči, vidiš, da ti kdaj ne boš takšna, ko boš imela krizo v službi."

"Kaj pa svetujete?"

NAPAKA.

"Ja,da greste na regionalno cesto do Ivančne čez višnjegorski klanec."

Trebanjka ga povpraša, če lahko obrnemo na avtocesti, naš južni sosed pa, kod gre ta cesta. Brezkompromisno pove, da so to ovinki pred in po višnjgorskim klancem. Nek občutek mi daje vedeti, da regionalne ceste nikoli niso dobre, ko sneži. Nek občutek pred 15 leti, ko smo z oplom kadetom na regionalni cesti ostale med Ivančno gorico in Trebnjem na nekem klancu in nismo mogle ne naprej ne nazaj. Nočete vedeti. Nek tip je vozil moj avto, s štirimi babami do Brežic, ker sem jaz takrat popolnoma odpovedala. Od strahu. Od nemoči. Od takrat snega ne maram. Pa še par trenutkov je bilo. 

"Pa vi priporočate to pot?" 

Nonšalantno mi odgovori, da ja. Večino avtomobilov upošteva njegov nasvet in odidemo. Avtocesta naj bi bila zaprta...pribižno 2-3 ure, vendar ne ve. Uf, kako ne maram takšnih medlih odgovorov. 

Pa grem. Nikoli v lajfu se tukaj nisem vozila, zato malce sledim drugim. Ampak saj veste, kako je to, ko slediš, potem pa kar naenkrat vsi avtomobili nekam zavijejo, ustavijo in ostaneš sam. Ostanem sama in kar gre. Gozd je okoli mene. Na levi in desni strani. Sam še medvedi manjkajo. Klanec. Malce žlausam, vendar se ne dam. Prvič. Drugič. Tretjič in zaplavam desno, levo. Cela vrsta za mano, en avto nasproti. Vsi čakajo. Gledajo. Jaz pa gor, dol, desno, levo. Vse poskusim, kar znam. In ne, ne vrtim na mestu. Nič. V retrovizorju (ja, gledamo ga tudi ženske) opazim PLUGER. Opa. Odprem vrata, da vidim, če imam sneg preveč pod gumami, pa ne zmorem speljati. Mojega notranejga govora ni - sem malce v paniki. Čutim.

"Gospa, kaj delate?" me vpraša zopet južni brat.

"Žlausam. Žlausam. Žlausam" rečem s povišanim tonom. Se slišim in malce mi manjka, da bi odnehala.

Opazi mojo stisko, pomiri me s prijetnim glasom, pride do mene in reče: "Gospa, vse bo v redu. Pojdite v levo, počakajte, jaz bom plužil pred vami." 

Kako enostavno. V tistem trenutku bi mu dala avto. Dala. Podarila.

Naredim. On me celo usmerja z rokami. Čeprav vem, da ne bi bilo potrebno, sem srečna.Umirim se.

Pluger pred mano. Vauuuuuuu. 

Vozimo se po klancih, kar naenkrat zopet postanemo kolona. BMW 7 ali "kaj že s štirikolesnim pogonom" me prehiti. Postal je menda živčen za mano. Ja, tako pač je. Cesta kljub plugerju ni čista. In ni "trdno". Ni.

V nekem gozdu (meni se je zdelo, da se vozim tri ure) začnejo avtomobili obračati. Pomolim glavo iz avta, kjer mi mladič od voznika reče, da je prenevarno, zato je obrnil. Gledam ga in si mislim: "Seveda, tudi ti boš obrnila. Ni druge. Pa ne boš se ......tukaj." Drugi vozniki stojijo. Grem ven, ker sem aktivna. Sami moški vozniki. Starejši gospod pove, da sta še dva takšna klanca in da je cesta "težka". Da tudi on svetuje, da se obrnemo. Še bolj si potrdim. Vsedem se v avto in že hočem obrniti, ko opazim, da ta gospod, eden za njim in eden za mano ne obračajo. "A tako......kao ti pa lahko obrneš." V trenutku se odločim, da tudi jaz ne bom. Čeprav........poznate feeling, ko veste, da nekaj ni O.K., pa rintete, pa imate tisti "smotan občutek v sebi". Torej, to sem bila JAZ poskušam iti naprej, čeprav veš, da ni najbolj sigurno. Tako kot s tipom, ki ti je všeč, pa te on sploh ne vidi, potem pa mu malce slediš. V diskoteki,ljudje. Tako - nevarno.

"Andrejči, glej, zmoreš. Tudi tvoj avto bo zmogel. Če ne, pa boš klicala vlečno službo.Glej, nimaš druge - zberi se, fokusiraj se in sledi BMW, ki te je prehitel. Pa kaj, če ima štirikolesni pogon. Ti imaš avto. Varen je."

Na drugi strani ni avtomobilov, cesta je bela. Popolnoma. Pridemo v nek "kraj", pojma nimam, kateri. Snega je še več kot na klancih. Nespluženega. BMW gre proti LJ. "Andrejči za njim pa že ne boš šla. Tuk plehka pa nisi, da boš šla nazaj v LJ." Grem proti desni tabli za Novo mesto -regionalni. Na desni opazim možakarja, ki ga ogovorim. Delavec na cesti. Predvidevam.

"Pa kam bi vi radi šli?"

Sem imela na koncu jezika Trebnje, pa sem izjavila:"Ja, Brežice."

"Ja, gospa, pa kako ste pa sem prišli?"

Joj, človek moj. In sem mu vse povedala o policistu, o svetovanju, o žlausu, o BMW in o LJ ter......"

"Gospa, nima smisla, da greste po regionalni cesti. Ni splužena. Kdo vam je pa to rekel? Dve uri počakajte, potem pa naprej po regionalni."

In potem moje proaktivno in pametno vprašanje:"A je kje tukaj odcep za avtocesto proti Novem mestu?"

In on: 

"Ja, seveda 500 metrov od tukaj. Obrniti morate."

Evrekaaaaaaa. 
BMWjevec je šel v pravo smer, čeprav je pisalo LJ.In obrnem. Ne, še ena prepreka. Tovornjak de lux je obstal na cesti - ni mogel naprej, ne nazaj. "Pa ne, tako blizu avtoceste sem." Možakar mi reče: "Gospa, pojdite čez ta parking in naprej." 

Grem.

Poln snega.

Žlausam.

Levo-desno.

Pridem do avtocesteeeeee.

Jeeeeeee.

"Ne, to je nekaj narobe. Čisto belo je vse."Popolnoma sama sem, kar naenkrat me avto z "južnimi brati" prehiti, ki je tudi obračal za mano. Sledim mu. "Andrejči, a je to avtocesta? Mora biti. Samo vozi. Samo, da greš. Samo vozi, miškica."

In sem. 40. Bogu za hrbtom. S popolno belino pred sabo.

Se sprašujete, kaj je z bencinom, kajne? Črtice.

Vem, da je do Trebnjega še 17 km in tiste smotane bencinske črpalke, kjer nič nimajo. Vozim. Počasi. "Andrejči, bo ti uspelo. Saj veš, da bo. Mora. Iz najhujšega si prišla."

Malce me odnaša. 

Fejst me odnaša.

Pridem do trebanjske pumpe. Stopim ven. Dam roke na avto in ga "kušnem". Res. 

Na pumpi ugotovim, da imam mobitel na tiho 8 klicev. Še dobro, da je bil na tiho. 

Kupim si kavo - dvojno, pepsi in čokoladko. Prva kava, voda in hrana. Ura je 12.17. Dve uri vožnje. Od pregleda na teščeeeeee.

Sedim.

"Andrejči, še 50 kilometrčkov. Daj podvizaj se."

Pot do dolenjske prestolnice je še vedno nevarna. Vozim 60. Nihče ne prehiteva. Malo avtov je. Sami moški. Vidim. Vse vidim. 

Pridem na cestninsko postajo pred Krškim kot bi odrezal. Ni snega. Čista cesta. Zeleno. 

Moj jug. 

Moj jug.

Moj jug.

Pritisnem na plin in naenkrat upočasnim. "Andrejči, ne rabiš."

Domov sem prispela ŽIVA. Po treh urah vožnje. In veste, kaj?

"Miškica moja, ti si carica marica."

To sem si rekla.

Včeraj sem pisala seminarsko nalogo SOČUTJE DO SEBE. In ker je to moje najšibkejše področje nsasploh, mi je danes uspelo. 

Je.

Policistu ponujam brezplačen tečaj empatične komunikacije, ki so jo premogli vsi moški razen njega.

In SNEG.........sem zmogla.

Sem.
In notranji talk - sočuten - je deloval. <3 

Djevojka sa sela.