LJUBOSUMNOST, DA TE SLEČE - part 2. (TRIKOTNIKI)

JUG SE JAVLJA. Beri na lastno odgovornost. Moški si vzemite pivo ali kavo. 2. del . LJUBOSUMNOST, da te sleče. Trikotniki. Štirikotniki. Koncentrični krogi. A veste o čem govorim? Prijateljstva. Dvojke. Trojke. Partnerstva. Zakoni. Izvenzakonske zveze. Le kdo, si je izmislil le- te. Le kdo? Zveze. Dotikanja moških in žensk v smislu povezovanja, navezovanja in podvezovanja. Še preden začnem razmišljati, moram povedati, da opazujem odnose med ljudi že od ranega otroštva, mladostništva in malo kasnejšega obdobja zveze, vez in vezic. Priznam, da me je to vedno fasciniralo in sem prebirala vse, kar je bilo povezano z odnosi, če že nisem izkušala. Vse. Od šunda do malce manjšega šunda. Večina vprašanj in iskanj ljudi se nanaša prav na to. Priznam, da se ženske bolj s tem ukvarjajo, kakor moški, ali pa mogoče ženske to pokažejo na drugačen način. Bolj impresivno. Bolj na ven. Bolj javno, kakor to storijo moški. Na spletnih portalih prebiram vprašanja deklet in žensk, o odnosih, o tem, zakaj je njena prijateljica z njim, ko on ni samo z njo, zakaj imajo moški ljubice, ali niso ljubice le za seks…..in v tem smislu, odgovarjajo pa moški. Že kot »mlada« (to je sedaj tako zanimivo, ko napišem) sem prebirala v časopisu te stvari. Moji starši niso verjeli v noben drug časopis kot Delo, zato sva s sestro odkrili od Lise, Vite, Lady, Lepote, Cosmopolitana, revije, v katerih so bila ravno takšna vprašanja. Delo to še danes ne premore. Da ne bo pomote, prav je tako. Da ne omenjam doktor romanov, ki jih je prebirala mami kot izobraževalno čtivo, kar je pogosto rekel oče, ter tistih srbskih romanov, kjer je bila ljubezen vedno iskanje belega princa, trikotnikov in štirikotnikov. Seveda sva eliminirali določene, v katerih so se stvari ponavljale, vendar je bilo obvezno čtivo za potovanja, morja ali počitnice. Smisel tega prebiranja sem dojela šele kasneje. Res. Ja, in ne boste verjeli, bil je smisel. Smisel, da ko to prebiraš, pomisliš na tri stvari. Prva je ta; »A je mogoče, da se te stvari dogajajo tako blizu?«. Druga, »A je možno, da nekdo na tak banalen način izraža svoja najgloblja čustva.« in tretja, »Hvala bogu, še sem normalna, ker se to ne dogaja meni.« Ja, in ta zadnja je point ali catch, kot bi rekli. Kadar v pismih, kjer ljudje s posebnimi šiframi čakajo na odgovor strokovnjakov in tistih, ki imajo zelo veliko izkušenj ter jih na podlagi nekdo klasificira, da lahko strokovno odgovarjajo na ta zapletena vprašanja, nekdo napiše, da ne razume svojega moža, kako se obnaša do žene, kako ne želi otrok, kako ne želi na skupna družinska druženja, kjer vedno nekdo kratko potegne, kako ima žena nekoga drugega……takrat pomisliš, da si v redu in boljši, ker se to ne dogaja tebi, pa čeprav si v veliko slabšem odnosu ali v nikakršnem odnosu, kot le ta omenjena. Te trikotniki, štirikotniki in koncentrični krogi so me vedno zanimali. Vedno. Kot nek magnet so me privlačili in sem poskušala biti najbolj pametna, dokler se trikotnik, štirikotnik ali koncentrični krog ne zgodi blizu Tebe, ali celo tebi. Pa to sedaj niti ni toliko pomembno. Moj notranji glas govori: »A ni? A res ni pomembno?«

Moja generacija se ločuje na veliko. Zakonske in izvenzakonske zveze. Začelo se je pred parimi leti. Pametni bodo izračunali matematiko. Trikotniki in štirikotniki so povsod okoli mene, ne samo sedaj, da ne bi bilo pomote. In budno spremljam, kakor sem to počela včasih. Ne, vedno. Moji bližnji vedo, da me moja moralna načela malce »jedo«, kar včasih izkusim tudi na svoji koži. Visoka moralna načela, ki so lažja, kakor riziko, ki bi ga prevzel, kadar bi se drznil iti trikotnika ali štirikotnika. Ne, dvokotniki niso težava. No, razen, kadar smrdijo, kakor pokvarjene ribe, in ne duha ne sluha o lososu ali morskem psu. V trenutku lahko prikličem spomin iz preteklosti daljnega prijatelja od prijatelja, ki je svoje dekle »pustil« triintridesetkrat, kar se mi je takrat zdelo čisto mimo ter sem imela kar veliko krepkih, ko sem to spremljala. Pustiti triintridesetkrat? Kdo ima energijo nekoga pustiti ali zapustiti triintridesetkrat? Povejte mi, no. Kdo? Kdo bi to štel? Kdo bi to sploh povedal na glas? Kdo bi verjel, da je to sploh možno? Kdo bi verjel, da je to to? Kdo bi verjel, da človek sploh lahko sproducira nekaj takega? Triintridesetkrat. Kdaj se je končalo? Kdaj je nehala šteti? Ali sta nehala? Ali sta samo bila? Meni bi bilo že enkrat dovolj. Takrat vem, da smo se pogovarjali in smo zaključili, da jo menda pa res mora imeti rad, ker to res mora biti ljubezen. Mojega mnenja ne želite slišati. Ker ni takšno. Ker ni mainstreamovsko. Je, samo moje. Tudi dvokotniki so lahko težava. Priznam. Dotična triintridesetkrat sta srečno poročena. Na ven, seveda. Se smejete? Zmigujete z glavo? Velikokrat, kadar se ne strinjam, sem tiho, če ne, eksplodiram v svojem prepričanju. Res. Tako kot mi je nekdo zadnjič rekel, da naj začnem verjeti, da trikotniki popestrijo partnerske odnose. Veste, kadar to slišim, bi se lahko raketirala do Marsa in nazaj in vsem povedala, da ste napačno našli, kateri to govorite. O, da, napačna do Avstralije ali Južnoafriške republike. Ste vedeli, da je v Južnoafriški republiki vsak osmi moški nasilen do svoje ženske ter pride do smrtnega izida – uboja žene? Ste vedeli? Vsak osmi. V imenu ljubezni. Aktualni primer paraolimpijca sem spremljala budno, saj me vedno znova preseneča, kaj zmore človek. Kaj vse. Ja, gotovo sem tudi jaz komu kakšno ogledalo. Gotovo tudi jaz obsojam bolj neke trikotnike ali neke skoke čez plot, ker se ne »dotika« mene. Moj oče mi je nekoč, ko sem bila v rosnih dvajsetih in sem imela zelo močno mnenje (če je mnenje sploh lahko močno) o tem, da so moški res p……., kadar imajo več žensk hkrati, izjavil nekaj najbolj modrega, kar sem kdaj slišala. » S kom pa so moški, Andreja?« Gledala sem ga nepremično premišljujoč, da to kam on sedaj meri, ni po mojem okusu. Še vedno sem se sprenevedala z mojim slavnim »Kako to misliš, s kom so moški?« »Ja, če so moški tista bitja, ki »rijejo po ograjenem dvorišču« (se opravičujem tej prispodobi), so ženske tudi »tiste, ki rijejo po ograjenem dvorišču«.« Sedaj se še spomnim dnevne sobe, rjavih foteljev, ki jih je mami po ne vem koliko letih predekorirala do podrobnosti in so sedaj starinsko oranžni, in mene v tistem fotelju. Do takrat sem bila tako slepo prepričana, da so moški tisti »krivci« za vse in še kaj več od tega. Vem, naivka de lux. Seveda definitivno ni bilo to, kar sem želela slišati. Od takrat so mi lahko vse ženske zelo hvaležne. Zelo. In moški. Takrat sem razumela svojo vlogo. Takrat sem tudi začela razumeti trikotnike, štirikotnike in koncentrične kroge, ki se začnejo in končajo različno. Ja, različno. Zadnjič sem gledala oddajo HTV-ja pri Danijeli Trbovič, ki je drugače carica v tej oddaji »OSMI KAT«, kjer so prišle tri priletne gospe, vse zelo uspešne, ki so javnosti razgrnile svojo zgodbo trikotnika, štirikotnika oziroma koncentričnega kroga. Govorile so o ljubezni. O strasti. O predajanju. O igri. O ljubosumju. Nobena ni spregovorila o bolečini. Ena izmed njih je izjavila, da je v trenutku imela vse in nič. »Biti sve i ništa mom voljenom.«

Voditeljica Danijela je izjavila tako suptilno, zaprepadeno in žalostno: »Pa to je zastrašujoče.« Ta priletna gospa z ruskimi koreninami pa je odgovorila:«Da, ali to je moja priča, ne vaša.« Skoraj sem s sedežne padla. Danijelo je rešilo občinstvo, ki je začelo ploskati.

Neko soboto mi je 11-letni biser pripovedoval zgodbo para blizu 40-let, ki se jim je zgodil trikotnik, štirikotnik in koncentrični krog. Poslušala sem, kako to otrok razlaga in razume ter se spraševala, kako ve in je seznanjena z vsemi temi detajli, vendar sem hitro odnehala s temi mislimi. Najprej sem bila tiho, ker sem še vedno prepričana, da tisto, kar ne vem, je dobro. Ker da se vse to dogaja, včasih ne morem verjeti, in si mislim, v katerem svetu živim. Nato sem morala nekaj reči. Da trikotniki obstajajo. Da so celo pogosti. Da se ljudje tako odločajo, ker ne vedo drugače. Ker se tako odločijo. Ker jih nihče v to ne prisili. Ker niso pahnjeni v to. Ker to ni nekaj, kar se jim zgodi kar tako iz neba. Ker ni nekdo drug kriv za to, kar se jim dogaja. Da obstajajo krize v odnosih. Tudi krize srednjih let. Biser je bil tiho in rekel tako enajstletno resno: «Še dobro, da nisi poročena, ne da.«

Veste kaj, vse to nas vznemirja do obisti. Tebe. Njega. Njo. Mene. Nas. Priznajte. In ne bodite moralni, ker nihče ne ve, kaj bi storil, če bi se mu zgodilo to, ne da. In tudi, če se Vam je zgodilo, ste tiho kot grob. Ne, narobe sem to zapisala, ljudje. Ne more se zgoditi kar samo od sebe, kajne. Odločimo se. Predamo se. Naredimo to. Rečemo bolj malo, samo gremo v to. Tako kot sem se jaz odločila pisati o trikotnikih, štirikotnikih in koncentričnih krogih.

 Trikotnikov pa nisem razumela niti v 5. razredu, kjer moj najljubši profesor Marolt ni razumel, kako ne razumem stranic trikotnika. »Andrejka, to je čisto lahko. Razumeš?« Še sedaj se spomnim, da sem po tiho in s sramom v glasu rekla: »Ne razumem.« On pa je rekel: »Poglej Melitko (to je bila njegova najljubša učenka, ki je imela matematiko petico), vidiš, kako enostavno je to pri njej.« Gledala sem to Melitko, ki je sedela zraven mene. Zavidala sem ji, ker je razumela trikotnike in njene stranice a, b in c in ker ji matematika ni delala niti najmanjših preglavic. Kaj zaboga je delala prav, da je razumela?

 

Ljudje, mogoče je težava v 5. razredu.  Melitka, pa tudi danes razume trikotnike, štirikotnike in koncentrične kroge. Je srečno poročena. Na ven. ;-) Jaz pa še vedno razumem le dvokotnike. Tako prvinsko.

Kako pa gre vam?

Djevojka sa sela

MARATON - confession(s) time

JUG SE JAVLJA. Maraton. Tek. Moj zadnji letos. Tekmovalni. Konfešn time. Juter ne maram. Delujem na 20 potenco počasi. Kakor zasanjano bitje iz anglosaksonskih časov.  Rituali pred teki so posebni. Načrtovani do pikice. Kakor pri kakšni načrtovalki de luks. Fizična in psihična priprava.  Letos s teki nimam ravno sreče. Nikakor nisem dovolj pripravljena. Ali se tisti trenutek nekaj zgodi, kar nimam niti vpliva, ima pa vpliv name. Dovolim, da ga imam. Tako prekleto zapleteno je to. Oba maratona (ali bolje rekreativna teka, ker mi je zadnjič nekdo rekel, da čemu ljudje omenjajo maraton, ker to pomeni 42  ali 21) sem pretekla zadovoljivo. Se pa strinjam z ljudmi, ki so natančni pri oznakah 10, 21 ali 42. Zame, ki tečem tri leta, je maraton de lux. Prej nikoli nisem tekla. Nikoli. Razen časov srednje šole ali kadar sem se morala izpuhati, pa še za to, sem raje uporabljala kolo. Je, šlo hitreje. Pika. Ja, maraton je to zame. Vsak korak. Vsak dih. Vsaka spodbuda. Vsaka beseda. Vsak tek. To je bil moj zadnji »tekmovalni« maraton letos. Marčevskega Kraškega sem odprla z burjo v laseh, majevskega krškega z vročino all over the place, nato pa je sledil počitek zaradi operacije. Sledilo je še nekaj »težavnih trenutkov« tega leta, smrt babice, bolečina in okrevanje Džulmasice in še kakšna zadeva, ki me je prizemljila ali uzemljila. Zaključila sem to leto z Ljubljanskim maratonom – mojim tretjim nasploh. To je bil poseben maraton – poln preizkušenj zame. Nič posebnega se ni zgodilo. Le noge, ura in tek. In boj s samim seboj. Zadnjič me je nekdo vprašal, kaj premišljujem, ko tečem, pa sem se nasmejala, da nič. Danes ljudje pa bi potrebovala neko glasbo v uhu. Res. Noge me niso poslušale. Niti roke. Niti telo. Malce je zmanjkalo do mojega cilja. Ne bom omenjala sekund, da me ne bo kdo napadel. Ampak gre zanje. Sekundice. Ja, praktično je to slaba priprava, teoretično pa še kaj drugega. Ali ravno obratno. Ma....

Ko sem se peljala s trolo do mojega avtomobila, je voznik še preden sem se vsedla, vstal iz svojega sedeža in se začel pogovarjati z mano. Tako neobvezno. Tako nevsiljivo. Siv možakar, ki mi je zaupal, da mu je šef rekel, da me mora varno pripeljati. Šef me je ogovoril na psotajališču in poskrbel, kakor,d a sem otrok. Pasalao mi je. Priznam. Ko sva tako tiho prišla do moje končne postaje, je rekel: »Mlada dama, v veselje mi je bilo, lep dan Vam želim. Super ste.»

LPP voznik avtobusa, receptorka v Hotelu Slonu, ki me je rešila, in otrok, ki mi je na osmem kilometru molil  five, so mi polepšali dan po maratonu. Glavobol pa me je skoraj ubil popoldan. Sedaj že lahko poslušam Nutinija.

Zaključila bom z Andrićevim razmišljanjem: «Rastati se – to svi moramo. Ali opraštati – to nije posao za svakoga, za to treba jako srce.« In za letos si oproščam, ker mi ni ravno šlo po načrtu. Moj »Hollywood life« se mora tudi kdaj tako končati. Počasi. Ne po načrtu. Out of order.  Ampak ne bom nehala, saj veste. Ne bom. 

Ker NE BOM. Ker sem si obljubila, da ne smem odnehati.

Djevojka sa sela

(Vsi, ki ste se spomnili name pred in po teku, vam lahko le sporočim, da je bil moj src poln. Tako do konca. O tistih, ki so mi kdaj nagajali in o sovražnikih pa nisem razmišljala).

LJUBOSUMNOST, DA TE SLEČE- part 1

JUG SE JAVLJA. Ljubosumnost. Včeraj je umrla Jovanka Broz Tito.  Jugoslovanska kraljica. V 89 letu. Zastoj srca. V zadnjih letih je živela v nečloveških pogojih. Avgusta so jo sprejeli v bolnišnico, kjer je bila povsem dehidrirana, neurejena in nekoliko zanemarjena. Analitiki so jo opisali kot zelo pomembno osebo poleg Tita. Bolj ljubosumne narave naj bi bila. Uf, takoj so se mi kocine postavile na 300 ali več voltov. Kdo lahko zapiše »bolj ljubosumne narave«? Kdo? A vendar o teh stvareh želim govoriti naglas. Tako, da me slišijo vsi tisti, ki pojma nimajo, kaj je ljubosumnost ali tisti, ki so celo nanjo ponosni. Ali tisti, ki jo zamenjujejo z nekim drugim čustvom. Če so na oni ali tej strani ljubosumnosti. Saj veste, ker ste lahko na obeh straneh. Ne vem, kje je bolj prijetno. Ne, narobe sem to napisala. Nikjer ni prijetno. Nikjer.

Definicija ljubosumnosti je kratka in jasna. In jo moram deliti za vse tiste, ki jo poznate. Ja, poznate. Ostali bodo tako ali tako le prebrali in se zgražali ali celo iskali svoje interpretcije le-te. »Ljubosumje je vrsta strahu ali natančneje strah pred izgubo ljubezni, ki ga subjekt občuti kadar ocenjuje, da obstaja nevarnost, da bi oseba, ki jo ljubi, vzljubila nekoga tretjega. Subjekt reagira na čustvo ljubosumja s štirimi tipičnimi čustvenimi sklopi: strah-ugajanje, jeza-napad, sovraštvo-destrukcija in žalost-umik.« (Milivojević, 2008) A se kje najdete? A ste se našli? Ste. Vem, da ste se. Kdo ne bi premogel kakšnega strahu za ljubljeno osebo. Ko so me nazadnje biseri vprašali, če sem ljubosumna, sem odgovorila, da sem bila. O, sem. Nisem hotela biti preveč iskrena, da se je to dogajalo v letih zaljubljanja in moških, ki mu niso dajali varnost, ker je to že druga tema. Priznam. V tistih rosnih letih, ko je vse šlo prekleto narobe, pa niti nisem imela vzvoda, kako si pomagati in kako tistemu prelepemu bučmanu povedati, da to, če meni ne daje občutka varnosti, ga sama ne morem »roditi«. Tako preprosto. To se mi ni zgodilo samo enkrat, če sem povsem iskrena in točno vem, katero fazo sem uporabila kot reakcijo na to njegovo »ne-varnost«. Ni potrebno ugibati, veste. Tisti, ki me poznate, točno veste, katero.

Ob opazovanju mladega rodu, kjer upam, da bo drugače, kakor pri našem rodu, pa sem postala malce zaskrbljena. Samo malce. Velikokrat priča pogovoru mladostnic, ki spregovore o svojem ljubezenskem življenju in kasneje tudi malce zrelejšem odnosu deklet in žensk.  O, Bog, kaj se vse dogaja tam za zaprtimi vrati in povsod odprtimi za te tretje osebe ali četrte ali pete. O, Bog. Seveda je potrebno ločiti med zavistjo in ljubosumnostjo, kar pogosto zamenjujemo in vse pogosto slišim »Ljubosumna sem, kadar ima ona tipa, katerega bi si jaz res zaslužila.« Veste, kako najbolje razložimo razliko med ljubosumjem in zavistjo. Za zavist sta potrebna dva, za ljubosumje pa trije. Zavist je občutje, da drugi ima, kar sami potrebujemo, pa tega nimamo. Ljubosumje pa je bolj kompleksen pojav, ki temelji na strahu, da bo ljubljena oseba odšla z nekom tretjim. Seveda, saj se spomnite, da sem nekoč pisala o trikotnikih, četvorokotnikih in trianglih v odnosih. Koliko prekletega ljubosumja? Koliko? Koliko prostora za to? Koliko vetra in zagona? In vse zaradi  tega, ker nikakor ne najdemo pozitivne funkcije čustva ljubosumja. Seveda obstaja. To gre za to, da ljubosumje motivira osebo k dejavnosti, s katero bo ohranila ljubezen ljubljene osebe. Saj ste borci, kajne? Saj ne odnehate, kakor nekateri? Saj se ne prepirate, da bi nekaj dokazali, ne da?

Sama se spomnim gimnazijskih let, ko smo se skoraj na mač skregali s profesorico psihologije, ko smo zatrjevali, da če je človek ljubosumen zaradi ljubezni, to pokaže in je to znak ljubezni. Seveda nam je profesorica Felicijanova zatrjevala, da to ni tako preprosto, ter da tisti, ki se ljubi, pač ni ljubosumen. Pač ni. Ne, to ni bila prelomnica, ko sem vedela, da bo psihologija zaznamovala moje življenje, vendar sem začela stvari bolje in globlje raziskovati. In sem preanalizirala in začela brati, da sem bolje razumela. Da sem bolje razumela njega, njo in sebe. Tako za moj gušt in za to, da lahko še drugi slišijo mene in besede modrosti. Bolj le te – skozi mene.

 V imenu Jovanke Broz Tito pa želim, da razumete tudi to, kar so njej pripisali oziroma jo okategorizirali. Ni, tako preprosto, je pa iskreno. Beseda ljubosumje je zloženka, ki je sestavljena iz veh pojmov: ljubezni in sumiti.  »Če čustvo ljubosumje definiramo predvsem kot specifično občutje strahu, se z nami marsikdo ne bo strinjal. Veliko ljudi je namreč prepričanih, da je predstava o ljubosumni osebi predstava o jezni in besni osebi, ki lahko postane fizično nasilna.« (Milivojević, 2008) Nope. »Do tega nesporazuma prihaja, ker ljudje ne razlikujejo med osnovnim čustvom, v tem primeru strahom pred konkurenčnim prevzemom objekta ljubezni, in med čustvom in vedenjem, ki je odziv na osnovno čustvo.« Razumete? Se sprašujete, kaj vse je bila Jovanka Broz Tito. Ob takšnem moškem, ki je letal od krila do krila, ki ni mogel razumeti ljubezni ene osebe, je težko ugotoviti, katero fazo reakcije je uporabljala. Veste kaj, na njenem mestu bi uporabila vse štiri faze. A vendar so ženske v tistih časih uporabljale ugajanje in umik bolj, kakor uničenje. Napad pa je tako ali tako najboljša taktika. Vsaj za večino žensk. Mogoče je bil tudi za Jovanko. To si ne upam trditi niti napisati. V mojih disko letih vem, da smo bile kot prijatle priče »vsem in svačem«. Najbolj sem si zapomnila, kako je nekega večera neka bejba, ki gotovo še danes živi breszskrbno življenje nazven primazala zaušnico moji prijatli, ker jo je njen bejbič  gledal. Na WC-ju se je zgodilo. V jezi je zakričala, da naj njenega tipa pusti na miru.  Zgrožena sem bila takrat, kot bi bila sedaj, kaj vse lahko nekdo naredi za svojo ljubljeno osebo. Za to, ker se je počutila tako »ne-varno«. Sedaj le mogoče bolje razumem to žensko, ki se je takrat borila za svojega moškega. Na tak ali drugačen način. Nesprejemljiv zame, vendar sprejemljiv za toliko deklet in žensk. Kaj vse te privede v to, da zmoreš narediti nekaj takega za ceno ljubezni?

Flash news pa je, da sploh ne gre za to. Ne more iti za to. Gre za to, da morajo te ženske ali one, to opraviti s svojimi moškimi. Na tak ali drugačen način. No, na tisti način na katerega so navajene.  Na tistega, ki nima veze z ljubosumnostjo ali ima povsem veze z njo. A vam še enkrat zrecitiram definicijo ljubosumnosti?

Koliko jeze je v vas? Koliko napada? Koliko umika?  Koliko uničenja?  Koliko ugajanja?

Vem. Preveč. Preveč je le klofuta, ki si jo nekdo NE ZASLUŽI. Nikakor. ;-) Pa tudi Jovanka Broz Tito ne. Pa tudi moja prijatla v tisih letih ne. Pa tudi Vi ne. Pa tudi Ona ne.

Saj veste, da je to part 1. Sledi, sledi.....priljubljena moja tema.

Djevojka sa sela.

 

POHVALA "MOJA MALENKOST"

JUG SE JAVLJA. Moja malenkost. Ta skovanka me je danes tako zbodla, da sem začela razmišljati o tem, kako in na kakšen način se pohvalimo, če se sploh in kako to gre. Moj sošolec iz osnovne šole je zadnjič na socialnem omrežju Facebook komentiral, da preveč razmišljam. Saj mu dam za prav. Delno, seveda. Pri moških je vedno tako, da jim moraš dati za prav, da je volk sit in koza cela. O tem, kako se naučimo pohvaliti, je razvita cela znanost. Znanost pohvale. Seveda imaš tako kot povsod naturalce, ki to delajo po nekem svojem občutku, ki ti ni jasen, vendar vidiš, da pohvale delujejo. Imaš ljudje, ki so naučeni in so trdi kot "akse" pri tem, ko hvalijo in jim to niti ne gre najbolje. Imaš ljudi, ki pa ne znajo pohvaliti niti sebe, kaj šele druge.  Veliko lažje seveda pohvalijo druge, kakor, da pohvalijo sebe. A ste kdaj slišali: »Ne ga preveč hvalit, ker se lahko pokvari.« Ali pa »Od pohvale se je samo poslabšalo.« Ja, ste, in vem, da ste. Četudi ste bili vi tisti, ki ste to izjavljali, vam ne zamerim, ker tako ste se naučili, tako so vas naučili in tako boste tudi druge naučili. Razen, če boste prebrali moje besede in nekaj spremenili. Ker morate. Ker drugače ne gre. Kdaj ste nazadnje pohvalili sebe? Kdaj ste nazadnje pohvalili sebe naglas in ne potiho? Kdaj ste se sploh pohvalili, če ste se sploh? Če morate brskati preveč, že ni dober znak. Ker, da tako dolgo brskate, pomeni, da se že dolgo niste ali pa ste se na neprav način.

Teorijo pohvale po transakcijski analizi obvladam – ne še v nulo, ampak jo. S pohvalami ne skoparim, ker vem, kako pomembne so. Ne samo do otrok, ampak predvsem odraslih. Velikokrat s pohvalami naletim na odobravanje ali pa začudenje. Kadar se gibljem v moškem svetu, potem pa sploh naletim na to dvoje. Pri večini moških, če jih pohvalim, mislijo, slutijo ali domnevajo, da »se vanje mečem ali za njimi«, kar mi je tako smešno, da potem, kar pustim, da tako mislijo. Ker mi je preveč neumno, da bi kar razjasnjevala ali popravljala. Če moškemu omenim, kako dobro danes zgleda, ker res zgleda in ker vse štima tako kot je potrebno, potem vedno opazujem reakcijo, ker so tudi mene učili, da znam sprejemati pohvalo. Sprejeti jo. Ne, ne objeti, čeprav jo tudi lahko, če želite. Moški me večinoma gledajo "presenečeno", nejeverno in zadetkovno ter vključijo druge senzorje, na katere jaz sploh ne pomislim. No.....Pri ženskah je malce drugače, ampak tudi one ne zmorejo sprejeti pohvale na način, da bi jo sprejele. Najbolje to naredijo na stajling ali pa lepoto, vse ostalo pa "bog pomagaj". Kaj storite, ko vas nekdo pohvali? Kako reagirate? Kaj naredite najprej? Večina ljudi zanika pohvalo ali pa jo zmaliči ali pa ne verjame. V smislu..«Eh, saj to ni zame.« »Ne vem, kaj je mislil s tem.« "Kaj pa ima za bregom?" ali "Ne, saj ni res." Reakcije, ki sledijo pohvalam so te, da ljudje začnejo zardevati, kuhati in globoko dihati. Sram je čustvo, ki je tako pogosto povezano s pohvalo. To »miniminiziranje« pohvale, pa me najbolj zbode ali pa zmoti. Pa ne samo pohvale. Veste, ko vemo, kaj so ljudje dobrega naredili, pa ne znajo tega verbalizirati na način, ki bi bil zrel, ker mislijo, da bodo ljudje zanje mislili, da so »povzpetniki« ali »visokorastelci« ali »venduvajoči«. Veste, ker smo se kot otroci naučili, da ni dobro, da preveč govorimo o sebi in svojih dosežkih. Da ne govorimo pred vsemi in se hvalimo. Vendar je razlika med hvaliti se in hvalisanjem. Je, zelo velika.

Veste moja širša družina in okolica pojma nima, kaj vse sem in kaj vse zmorem, ker nimam potrebe, da bi razlagala ali poudarjala. Moji prijatelji večino vedo, kaj vse zmorem in kaj vse imam. Ker to lahko delim z njimi in mi je tudi pomembno, da delim in se pohvalim. Ker so me tako naučili – da si skromen, da pa zmoreš ceniti samega sebe in bodo tvoja dejanja »naredila svoje«. Seveda sem ugotovila, da »povzpetniki« pridejo dlje, vendar me to nikoli ni zanimalo ali obremenjevalo. Vsaj na dolgi rok. Takšno testo sem. Kakšno testo ste vi?

Vem. Testo, ki se ne hvalite. Testo, ki težko sprejemate pohvalo. Testo, ki pojma nimate, kaj narediti, ko dobite pohvalo. Testo, ki ne želite, da bi vas kar naprej hvalili. Kaj naredite, ko dobite pohvalo? Kaj? Prosim, izstrelite, kot iz topa. Prosim.

Veste, jaz bi zgradila takšen sistem, kjer bi bili ljudje, ki bi imeli poslanstvo hvaliti druge – uvideti nekaj dobrega in to tudi znati verbalizirati. Tam, v tistem trenutku, tukaj in sedaj. Naredila bi tudi šolo, kjer bi se učili, kako dati pohvalo in kakšne pohvale so primerne in katere niso. Šola POHVAL. Ljudi, ki bi to znali in bi širili naprej. Tako, kakor se širi ambrozija ali pa rak. Vem, slaba primerjava.

Pri pohvalah me najbolj zaboli to, da jih ljudje ne znajo sprejeti, ne vedo kaj z njo narediti in se nič ne naučijo, kako to posredovati naprej. Najbolj pa me zmoti, kadar ljudje, kadar se že opogumijo, da bodo javno povedali neko dobro stvar ali se pohvalili, to naredijo na način, da uporabljajo pomanjševalnice (moja malenkost ali v tem slogu) in zminiminizirajo celotno zadevo. Veste, če ste prejeli nagrado v vrednosti 200€ za kratek film, katerega sta naredili, ne boste rekli »Eh, saj ni nič takšnega.« Če boste sprejeti na poletno šolo od 150 prijavljenih, sprejmejo pa jih le 10, je to dosežek. Kadar boste prelufali svojih prvih 10 kilometrov, je to dosežek. Kadar boste shujšali 10 kg, je to dosežek. Kadar boste imeli svoje predavanje, je to dosežek. Kadar se boste ločili in zgradili sami svojo hišo, je to dosežek. Kadar boste imeli možnost, da sodelujete na frizerskem sejmu, kjer ste izbranec, je to dosežek. Kadar boste dobro zgledali, ker ste porabili eno uro za stajling in da vse stoji, tako kot mora, je to tudi dosežek. Kadar boste uspeli s svojo poslovno idejo in zaslužili denar, je to dosežek. Kadar boste naredili izpit po desetletju od časa faksa, je to dosežek. Preklet dosežek, ljudje. Pohvalite se. "To mi je pa res uspelo. Zelo sem ponosen nase. Ej, ljudje, dobro mi gre. Uspel sem" (da ne bom pretežka ali prelahka za koga). 

Pomanjševalnice in miniminiziranja mi parajo živce. Dobim takšno posebno tresavico.  Veste zakaj? Tako iskreno in golo. Ker gre za igro, kateri še tisti, ki jo igra ne verjame. A se vam zdi, da je lahko nekdo, ki je zelo uspešen na svojem področju, ki premore več kot to, da je mainstream in ki izstopa iz sivega povprečja, le malenkost ali neka majhna stvar? Da je samo malenkost. Da je samo majhna stvar. Nepomembna.

Ne, ljudje. Niste nepomembni. Niste. Saj veste to. Saj tudi mi vemo.

Jaz bom še naprej hvalila VAS in bom to delala z namenom, da bom hvalila in pohvaljevala. Danes sem pohvalila otroka (sedemletnega), ki je bil svetoven v razmišljanju in je odstopal od prejšnjih ur. Ne, nisem mu rekla, da je super - ker to bi najprej črtala iz pohval. "Super si." Le, kje za boga si super? Le kje? Dajala bom pohvale. Hvalila bom. Bom. Tebe. Njega. Njo. Vas. In verjemite, da nimam nič za bregom, kakor so vas učili, da ima nekdo, ki daje pohvalo. Pohvale so zato, da ljudje začnejo razmišljati tudi o sebi in o tem, kaj dobro delajo. Ali zgledajo. Ali so. Ženske ali moški. It just doesn¨t matter. In da se ob tem dobro počutijo. Super!

Djevojka sa sela

P.S:- Saj veste, da vse izhaja iz družine. Veste, ne. Ne bom ponavljala. Če bom pa še katerega tipa pohvalila, pa bom to naredila, ker tako vem, čutim ali mislim. In stojim za tem.