JUG SE JAVLJA. Dan mrtvih. Dan spomina na tiste, ki so odšli za vedno. Dan spomina na tiste, ki so, pa so odšli iz naših življenj. Dan spomina na vso tisto bolečino, ki ostaja tukaj nekje, daleč ali blizu, in nas spominja na ........to, da smo ljudje. In da je bolečina sestavni del naših življenj. Sestavni. Kako bi včasih odfrcnila, odrolala ali jo speljala v drugo smer - vso to bolečino. Kako bi včasih odpihnila vse tisto, kar čutimo in nas boli do samega bistva. Kako bi včasih prelomila besedo in bi jokala na "grobovih" za vsemi tistimi, ki sem jih izgubila. Kako bi včasih čarala s čarobno palico in se vrnila v preteklost, ko je bilo vse še tako nedolžno, lepo in resnično.
Dan spomina na mrtve me vedno vrže v neko drugo orbito. Pa ne za to, ker ostale dneve ne mislim na ljudi, ki so mi bili dragi, ampak za to, ker si vzamem čas. Ker si vzamem čas, da se spomnim na vse tiste ljudi, ki jih ni več z mano, ampak so. Ker vse nekako obstane in postane počasno, mirno in spokojno. Ker skoncentrirano mislim na vse moje, ki so odšli. Tako ali drugače. Ta nostalgija se z leti ....poglablja, če sem iskrena.
Spomini so način preživetja. Pa rečte, kaj hočete. Ob spominih moje srce zaigra, kakor bi igrala na saksofon (ta inštrument obožujem) ali poslušala črnsko soul glasbo ali gledala stare košarkaške tekme NBA lige ali skakala po morju kot 10-letna deklica in pela na ves glas. Spomini me vržejo v svet tega, kar je bilo lepo, doživeto in polno ljubezni. Spomini, ko se sprehajam po starih albumih slik. Spomini brskanja po starih pismih in škatlah čevljih, kjer je vse, kar se da shraniti. Spomini v mislih, ko obstaneš za nekom, ki je zavonjal, kakor on. Ko te vonj kruha ali pršuta spomne nanjo, kako te je vsako jutro razveseljevala s svojo spokojnostjo. Ko te film v kinu ali pesem vrže v drugo prestolnico. Ko te potovanja vržejo in butajo, kakor morski valovi v bele pečine. Ko te vonj v bolnišnici spomne nanj. Ko te tetovaže nasmejejo in spomnijo nanj. Ko te morje zadane, kakor najmočnejši opiat.
Spomin na mojo prvo ljubezen. Spomin na mojo pravo prvo ljubezen. Vem, vem - ampak je razlika. Spomin na prvo nesrečno in neuspešno ljubezen. Spomin na njo, ki je kljub vsej žalosti in nesrečnemu življenju, našla besede za mojo mami. Spomin nanj, ki je vsakič našel kakšno možnost ali ugodnost zame, ko niti najmanj nisem mislila na to. Spomin nanj, ki je oboževal mojega psa in ga klical "Đulijo". Spomin nanjo, ki je poznala vsako mojo misel, skrivnost in korak. Spomin nanj, ki mi je bil kot drugi oče in je odšel na najbolj boleč način. Spomin na mojo babico, ki je zapriseženo verjela v resnico, pravičnost in poštenost ter pekla najboljše palačinke na svetu. Spomin nanju, ki sta se oddaljila. Spomin nanj, ki je vedno pritisnil na se tiste moje bele tipke, da nasmeh še dolgo časa ni odšel iz mojega obraza. Spomin nanj, ki me je vrgel v drugo orbito s tem, kako me je vrtel po plesišču. Spomin nanjo, ki je imela najlepši nasmeh na tem svetu.
Ob vseh spomin nanje spreleti moj obraz nasmeh. Ne, ni takšen nostalgičen, ampak je pristen, avtentičen in......tako prekleto moj. Spomin seže v vse tiste dogodke, ki smo jih preživeli skupaj. Vsa tista čustva, ki smo jih doživljali. Ves tisti smeh. Vsa tista doživetja, ki so naredila iz mene boljšega človeka kot sem. Vse tiste njihove misli, ideje in dejanja, ki so sprožila v meni to, da verjamem......Da verjamem, da so neprecenljiv del mojega spomina. Da verjamem, da sem zaradi njih dobila trdo kožo. Da verjamem, da so bili več kot moji prijatelji. Da verjamem, da so bili del mene in so ustvarili del mene. Da verjamem, da smo se imeli neizmerno radi. Da se še vedno imamo. Da obstaja ta prekleta vez, ki se ne bo nikoli prekinila. Ker preprosto ne gre. In grobovi nimajo prav nič s tem. Pa tudi mrtvi ali živi ljudje ne.
Verjamem, da nekje daleč ali blizu, pomislimo eni na druge na tem ali onem svetu. Pomislimo. In razmišljamo, kako bi bilo, če bi bili zopet skupaj. Ni druge. Ta misel je tako blizu, da bi lahko bila skoraj resnična. Srčna. Misel, ki jo vidim vtetovirano na najbolj dostojanstvena področja Mene, Tebe, Nje in Njega.
Tetovaža for lifetime. Črno-bela, seveda. Ki je prestala bolečino, lepoto in srečo. Ki bo ostala za vedno. Ki ne bo zbledela. Ki nas bo spominjala, da smo bili. Ali še vedno smo.
Tetovaža spomina.
Tetovaža Nas.
Tetovaža na mač.
Tetovaža spomina.
Tetovaža Nas.
Tetovaža na mač.
Vid Valič (ki je zame najboljši stand-upovec) je na spletnem omrežju na današnji dan, 1.11.2016, zapisal:
Srečen dan mrtvih, dragi ljudje!
Naj bo danes vesel dan, ko se spomnite vsega lepega, ki ste ga doživeli s tistimi, ki so se že poslovili in se obenem zahvalite višji sili, da se vi še niste.
Ob dnevu spomina se mi je prikradel spomin na 8-letnega dečka, s katerim sva se prvič videla na pokopališču na Čatežu. En dan prej. Biser. Kratki lasje, črna usnjena jakna in zamišljen pogled. Odrasel možakar v otroškem telesu. Pogovor je stekel takoj - Džuli je bila iztočnica. Babica (predvidevam) je dejala, da vse preveč rad govori in da je res poseben. Nočete moje notranje reakcije na babico. Niti zunanje. Spogledava se in biser izjavi: "Veš, rad se spominjam. Tako mi to gre."
(Objela bi ga).
(Objela bi ga).
Ljudje, dajte, da NAM (ne) GREJO spomini. Dajmo se radi spominjati. Prosim. Dajmo ne pozabiti nemogočega. Lahko pa postane mogoče.
Djevojka sa sela
