TANK S SRCEM - DOVOLJ JE.

JUG SE JAVLJA. December. Dobrodelnost. Poln vseh aktivnosti, ki nas popeljejo v svet zahvalnosti in hvaležnosti. Vrednoti, ki sta v tem svetu tako prehitri in plehki. Veš, v tistem primarnem smislu hitrosti, brezbrižnosti in (ne)poglobljenosti. Novim vrednotam manjka globina. Manjka, da se zaustavimo. Manjka, da se pohvalimo. Manjka, da sprejmemo pohvalo. Manjka tega, da smo hvaležni za to, da lahko dajemo. Manjka tega, da se zaustavimo. Na mač. In ta trenutek sem se tudi jaz. Ustavila. Poglobila. 

In sklenila sem, da je potrebno veliko več kot srce, za to, da daješ. Potrebuješ mrežo ljudi, na katere se lahko zaneseš. Potrebuješ živce. Potrebuješ sposobnosti prilagajanja. Potrebuješ toplino. Potrebuješ hitre reakcije. Potrebuješ to, da ti je mar, ko ti kdo nagaja. Potrebuješ energijo, ko ne gre in so ljudje neodzivni. Potrebuješ to, da zmoreš iti skozi težave. Potrebuješ biti tank s srcem. Potrebuješ solze zadržati, da te ne gane. Potrebuješ SEBE, da zmoreš. Potrebuješ to, da nisi sam.

V tem svetu si lahko sam ali pa se obdaš z ljudmi, ki vidijo smisel v tem, kar delaš. Ljudje imamo različne poglede na dobrodelnost. Zelo različne. Kljub vsemu sem globoko v sebi prepričana, da je vsem ljudem MAR. Le odzivnost je drugačna.

Hvaležna sem tudi tako, da izlijem besede. Z njimi nekako najlažje in najbolj poglobljeno. Res. Tako.

Spoštovani starši!

»Dobrodelni božično-novoletni bazar naše šole je zaprl vrata v začetku decembrskega časa z obiskom staršev, starih staršev in obiskovalcev od drugod, ki je bil navdušujoč. Vsem ljudem dobre volje se zahvaljujem(o) za vsak korak prehojen na skupni poti do uresničitve tako velikega projekta. Več mesečni trud je bil poplačan s tem, da se je pokazala organiziranost staršev in zaposlenih šole v okviru skupnega sodelovanja. Besede bi bile prerevne in nezadostne, da bi opisale, kako se počutimo vsi tisti, ki smo živeli ta dogodek dlje časa. Trud je bil poplačan z obiskom ljudi, ki so prepoznali, da so Cerklje ob Krki tudi prostor, kjer se ljudje združujemo s poslanstvom dobrih del in dobrodelnosti. Ta pojem v sodobnem svetu vse bolj popačen ali ustvarjen napačno, da bi se zadovoljevalo interesom družbe. Ta pojem dobrodelnosti pa lahko gledamo tudi s strani iskanja in zadovoljevanja tako lastnih, kakor tudi drugih potreb. Biti dober ali prostovoljen ali dobrodelen ni vedno tako lahko ali težko. Ljudje začutijo iskrenost dejanj in namenov na različne načine.

Hvala je nezadostno, da bi lahko nahranilo srca vseh tistih, ki dajejo in vseh tistih, ki prejemajo. Hvaležnost je vrednota, ki je ključna za doseganje razvoja posameznika, da zmore razumeti, kaj je to, kaj to pomeni in kako to spreminja življenja. Vsakemu posamezniku, ki je na kakršnikoli način prispeval k temu, da je prispeval, da se je spomnil, da je spekel pecivo, da je prispeval za srečelov, da je poklical ne vem koliko staršev, da je pripeljal stojnice, da je zaprosil v svojem podjetju za srečelov, da je prispeval z materialom ali svojim časom, da je pripravil vabila, da je delil objave, da je pripravil nalepke za dobrotice, da je priskrbel ozvočenje, osvetlitev, da je prišel in pomagal delovati na stojnicah, da si je vzel čas za iskanje knjig in igrač, ki jih je podaril na bazarju, da je fotografiral, da je razveseljeval ljudi in da je pekel palačinke. To, da je pripravil narezke, maso za palačinke, da je sestavljal stojnice, okraševal in sprejel dejstvo, da se to nikamor ne šteje. To, da je naredil ducat kilometrov. To, da je sponzoriral ali doniral tiho in brez besed. To, da je delil in da je oznanjal ljudem naš dogodek. To, da je imel v mislih to, kako lahko pomaga, tudi če ga ne bo tam. To, da je prespal bolj malo noči in to da je popoldneve namenil projektu BAZAR za BAZAR. To, da je bil del tega velikega projekta.

Vse kar se je zgodilo pred dobrodelnim dogodkom je nakazovalo, da so starši in vsi ljudje dobre volje naredili veliko več kot samo prišli v petek, 9. decembra 2016 na samo prizorišče. Toliko opravil. Toliko dejavnosti. Toliko truda. Toliko odrekanja. Toliko tega, da so bili povezani z našo vizijo. Tudi vsem tistim tihim ljudem dobre volje, ki se niso izpostavljali in se niti ne želijo, hvala, ker ste. Vemo, da ste in nismo pozabili na vas.

Z zbranim zneskom na dobrodelnem božično-novoletnem bazarju, ki je presegel pričakovanja vseh nas, bomo ravnali previdno, z občutljivo pozornostjo in namero. Vsi člani Šolskega sklada in ostali. Končni znesek bomo objavili, ko bomo imeli »točen znesek«, da se ne prenaglimo in ne naredimo kakšne napake.

Ob koncu pa se je potrebno tudi pogledati v svoje zrcalo, da se lahko napakice, spodrsljaji in napačne odločitve pretehtajo, ugotovijo in odpravijo. Nekaj jih je bilo kljub vsemu, za kar se opravičujemo, saj niso bile narejene namerno. Na teh se učimo in kalimo. Mogoče malce bolj zabolijo, kakor na začetku naše skupne poti sodelovanja staršev in šole. A kljub vsemu, z vzdignjeno glavo gremo naprej. S srčnostjo, predanostjo in izzivalnostjo.

In tem, da so dobre stvari in dejanja vedno prepoznana kot DOBRO. Ki je in ki bo.

Hvala je premalo. Vem. A vseeno.«

Dvomesečno delo smo zaključile z dobrim občutkom in tem, da smo se v timu naučile, kako pomembno si je zaupati. Kako pomembno je, da ne uvidimo le slabih stvari, ampak dobre. Kako pomembno je, da znamo iskati rešitve in ne težave. In kako pomembno je, da zmoremo VIDETI dobro pred tem, da vidimo POMANJKLJIVO.

Hvaležna sem ljudem, ki so DOBRI. Le-ti me navdušujejo in sprožijo v meni občutek, da DOBRO nikoli ne more biti spregledano. Nikoli.

Pomembno je, da gledamo prave oči.

Djevojka sa sela.

TETOVAŽA FOR LIFETIME - črnobela, seveda.

JUG SE JAVLJA. Dan mrtvih. Dan spomina na tiste, ki so odšli za vedno. Dan spomina na tiste, ki so, pa so odšli iz naših življenj. Dan spomina na vso tisto bolečino, ki ostaja tukaj nekje, daleč ali blizu, in nas spominja na ........to, da smo ljudje. In da je bolečina sestavni del naših življenj. Sestavni. Kako bi včasih odfrcnila, odrolala ali jo speljala v drugo smer - vso to bolečino. Kako bi včasih odpihnila vse tisto, kar čutimo in nas boli do samega bistva. Kako bi včasih prelomila besedo in bi jokala na "grobovih" za vsemi tistimi, ki sem jih izgubila. Kako bi včasih čarala s čarobno palico in se vrnila v preteklost, ko je bilo vse še tako nedolžno, lepo in resnično.

Dan spomina na mrtve me vedno vrže v neko drugo orbito. Pa ne za to, ker ostale dneve ne mislim na ljudi, ki so mi bili dragi, ampak za to, ker si vzamem čas. Ker si vzamem čas, da se spomnim na vse tiste ljudi, ki jih ni več z mano, ampak so. Ker vse nekako obstane in postane počasno, mirno in spokojno. Ker skoncentrirano mislim na vse moje, ki so odšli. Tako ali drugače. Ta nostalgija se z leti ....poglablja, če sem iskrena. 

Spomini so način preživetja. Pa rečte, kaj hočete. Ob spominih moje srce zaigra, kakor bi igrala na saksofon (ta inštrument obožujem) ali poslušala črnsko soul glasbo ali gledala stare košarkaške tekme NBA lige ali skakala po morju kot 10-letna deklica in pela na ves glas. Spomini me vržejo v svet tega, kar je bilo lepo, doživeto in polno ljubezni. Spomini, ko se sprehajam po starih albumih slik. Spomini brskanja po starih pismih in škatlah čevljih, kjer je vse, kar se da shraniti. Spomini v mislih, ko obstaneš za nekom, ki je zavonjal, kakor on. Ko te vonj kruha ali pršuta spomne nanjo, kako te je vsako jutro razveseljevala s svojo spokojnostjo. Ko te film v kinu ali pesem vrže v drugo prestolnico. Ko te potovanja vržejo in butajo, kakor morski valovi v bele pečine. Ko te vonj v bolnišnici spomne nanj. Ko te tetovaže nasmejejo in spomnijo nanj. Ko te morje zadane, kakor najmočnejši opiat.

Spomin na mojo prvo ljubezen. Spomin na mojo pravo prvo ljubezen. Vem, vem - ampak je razlika. Spomin na prvo nesrečno in neuspešno ljubezen. Spomin na njo, ki je kljub vsej žalosti in nesrečnemu življenju, našla besede za mojo mami. Spomin nanj, ki je vsakič našel kakšno možnost ali ugodnost zame, ko niti najmanj nisem mislila na to. Spomin nanj, ki je oboževal mojega psa in ga klical "Đulijo". Spomin nanjo, ki je poznala vsako mojo misel, skrivnost in korak. Spomin nanj, ki mi je bil kot drugi oče in je odšel na najbolj boleč način. Spomin na mojo babico, ki je zapriseženo verjela v resnico, pravičnost in poštenost ter pekla najboljše palačinke na svetu. Spomin nanju, ki sta se oddaljila. Spomin nanj, ki je vedno pritisnil na se tiste moje bele tipke, da nasmeh še dolgo časa ni odšel iz mojega obraza. Spomin nanj, ki me je vrgel v drugo orbito s tem, kako me je vrtel po plesišču. Spomin nanjo, ki je imela najlepši nasmeh na tem svetu.

Ob vseh spomin nanje spreleti moj obraz nasmeh. Ne, ni takšen nostalgičen, ampak je pristen, avtentičen in......tako prekleto moj. Spomin seže v vse tiste dogodke, ki smo jih preživeli skupaj. Vsa tista čustva, ki smo jih doživljali. Ves tisti smeh. Vsa tista doživetja, ki so naredila iz mene boljšega človeka kot sem. Vse tiste njihove misli, ideje in dejanja, ki so sprožila v meni to, da verjamem......Da verjamem, da so neprecenljiv del mojega spomina. Da verjamem, da sem zaradi njih dobila trdo kožo. Da verjamem, da so bili več kot moji prijatelji. Da verjamem, da so bili del mene in so ustvarili del mene. Da verjamem, da smo se imeli neizmerno radi. Da se še vedno imamo. Da obstaja ta prekleta vez, ki se ne bo nikoli prekinila. Ker preprosto ne gre. In grobovi nimajo prav nič s tem. Pa tudi mrtvi ali živi ljudje ne.

Verjamem, da nekje daleč ali blizu, pomislimo eni na druge na tem ali onem svetu. Pomislimo. In razmišljamo, kako bi bilo, če bi bili zopet skupaj. Ni druge. Ta misel je tako blizu, da bi lahko bila skoraj resnična. Srčna. Misel, ki jo vidim vtetovirano na najbolj dostojanstvena področja Mene, Tebe, Nje in Njega. 

Tetovaža for lifetime. Črno-bela, seveda. Ki je prestala bolečino, lepoto in srečo. Ki bo ostala za vedno. Ki ne bo zbledela. Ki nas bo spominjala, da smo bili. Ali še vedno smo.
Tetovaža spomina.
Tetovaža Nas.
Tetovaža na mač.

Vid Valič (ki je zame najboljši stand-upovec) je na spletnem omrežju na današnji dan, 1.11.2016, zapisal:

Srečen dan mrtvih, dragi ljudje! 

Naj bo danes vesel dan, ko se spomnite vsega lepega, ki ste ga doživeli s tistimi, ki so se že poslovili in se obenem zahvalite višji sili, da se vi še niste.

Ob dnevu spomina se mi je prikradel spomin na 8-letnega dečka, s katerim sva se prvič videla na pokopališču na Čatežu. En dan prej. Biser. Kratki lasje, črna usnjena jakna in zamišljen pogled. Odrasel možakar v otroškem telesu. Pogovor je stekel takoj - Džuli je bila iztočnica. Babica (predvidevam) je dejala, da vse preveč rad govori in da je res poseben. Nočete moje notranje reakcije na babico. Niti zunanje. Spogledava se in biser izjavi: "Veš, rad se spominjam. Tako mi to gre."

(Objela bi ga).

Ljudje, dajte, da NAM (ne) GREJO spomini. Dajmo se radi spominjati. Prosim. Dajmo ne pozabiti nemogočega. Lahko pa postane mogoče.

Djevojka sa sela

Majhni ljudje - OKTOBRSKA NAGRADA

JUG SE JAVLJA. Oktober mesec. Mesec oktobrskih nagrad. V mojem majhnem mestecu. Letos sem se odločila, da sem lahko tudi jaz tista, ki dan nekomu priznanje. Pa ne samo jaz. Tisoč tistih nemih src. Priznanje iz srca. Priznanje, ki šteje vsem tistim majhnim ljudem, ki dajejo smisel in štejejo na mač. V soboto sem se peljala iz Dvorc - tam, kjer živi, stanuje in kraljuje moja frizerka - in bila hvaležna vsem silam gor in dol, ki so me pripeljale do nje. Vsem. 

Kadar si že kot otrok obremenjen s svojim izgledom, ker si, se to najverjetneje nadaljuje v času pubertete in naprej v življenju. Konča se nekje takrat, ko začneš razumeti, da ni vse v tem. Za to pa potrebuješ več kot petintrideset let. O, da. Tako pač je. Tudi vedenje sedaj ne more pomagati ali spremeniti tvoje mnenje za nazaj. Damage is done. 

Vse, kar je bilo kdajkoli povezano z mojim izgledom, je zato toliko bolj pomembno. Manikerke. Kozmetičarke. Frizerji. Šivilije. Stilisti smo si bili sami. Vse kar je povezano z izgledom imam za vedno na dolgi rok - če ne dosmrten. ;-) Vem, sliši se banalno, vendar je daleč od tega. Vsi moji ljudje, ki vplivajo na to, kako se počutim v svoji koži imajo velik vpliv. 

Danes bom govorila o moji frizerki. Jožici. Ženski, ki je vse več kot frizerka. Ženski, ki ti poleg storitve, ponudi vse ugodnosti, kar jih lahko. Ženski, ki je v svojem življenju dala skozi veliko več kot kakršen koli navaden smrtnik. Ženski, ki te velikokrat nahrani s svojo pozitivno energijo, čeprav sama diha na škrge, kar ugotoviš v zadnjih petih minutah, ko ugotoviš, da bi jo lahko povprašal, kako je ona. Ženski, ki je v svojem poslovnem slogu in svetu dala priložnost toliko ženskam-frizerkam, da bi se še Lucifer ali pa Sveti Peter obračal v peklu ali vicah. Ženski, ki svoji konkurenci ne obrne hrbta ali zasadi noža v hrbet, ampak napoti stranke. Napoti. Ženski, ki se od vsakogar poslovi na način, ki je več kot posloven.

Joži ni samo frizerka. 

Joži je kraljica na svojem področju, ki s svojimi zahtevnimi strankami zna krmariti na način, da pljuje. Pri frizerju se znajdemo res vsakršni ljudje, ki smo prepričani v svoj prav, kar nam bo pasalo in kar nam ne bo. Sama sem bila paleta barv - od rjavolaske do konjak barve - svetle konjak - koruznice - do platinaste - do srebrnkaste - do konjak nazaj in do bakrenega odtenka. No, o pink šiškah v vmesni fazi ne bi govorila. Sama sem tudi vedno odrejala, kaj bi si želela in kakšne odzive sem dobivala od okolice. Čeprav priznam, sem se vedno odzivala na moje notranje glasove in pamet. Pa četudi Joži ni mogla ničesar zaradi moje trme.

Veste, kaj pa je izrednega pomena, kar se vse manj zavedamo? To, da strokovnjaki na svojem področju vedo, kaj delajo. Vedo. Ljudje, pa dejmo jim zaupat. Mene bi tudi najverjetneje zmotilo, če bi me nekdo na mojem področju želele prepričevati, kako je tako in ni tako. Vem - kako bi me zadelo. Uf.

In čemu si lastimo vse to vedenje in znanje na vseh področjih, ljudje? Čemu?

Moja frizerka Joži je v soboto pokazala svojo iskreno plat, ki me je pribila na mač. S svojo iskrenostjo te vedno zadene in vrže v drugo orbito. Kljub temu, da ima odprtih več front, komaj diha. Komaj. Ampak se bori kot levinja. In za vse ljudi, ki se borijo kot levi ali levinje. Ki ne odnehajo. Ki razumejo pomen nesebičnosti. Ki razumejo, da nisi kot posameznik vedno na prvem mestu. Ki spoštujejo druge bolj kot sebe. (No, saj to naj ne bi bila vrlina). Ki spoštujejo tudi sebe. In zmorejo razumeti, da sva svetova dva. Tvoj in moj. Vaš in naš. 

A vendar je NAŠ.

Jaz mislim, da bo "moja" oktobrska nagrada romala k njej. Ker si zasluži. 
Ker ni samo frizerka.
Ker je človekinja. 

Djevojka sa sela

BREŽICE, MOJE MESTO - UGAS(N)I ME.

JUG SE JAVLJA. Brežice je moje rojstno mestece. Mestece, kjer živim. Mestece na jugu moje države. Jug tako ali tako. Vendar tisti jug, ki ima dušo, srce in pamet. Kljub vsem pripertijam, ki ga doletijo tako na mač. Politikov, ki se menjujejo kot da bi preoblačil nogavice. Vsak s svojimi reformami, spremembami in novostmi. Politika me ni nikoli zanimala, ker sem vedno ob njej dobila občutek, da gre za neko umazano igro. Igro manipulacij, kar me odbije v orbito. Tako, da bi tam najraje tudi ostala. Vem, gre za igre, ki jih igrajo "igrači" (se opravičujem izrazu), ki se jo lotijo na način, ki mi samo ni všeč. Poštena igra je tako redka, da jo iščeš z lučjo. Pa četudi jo vidiš in najdeš, se skrije za vsem tistim, kar ni v redu. Politika vpliva tudi na vse, kar se dogaja v mojem malem mestecu. Na projekte, na dogodke in na spremembe. V preteklosti smo bili vedno v toku dogodkov tako s strani bližnje ali daljne družine, kar je tudi pripomoglo k mojemu odnosu do "politike" dogajanja v mojem priljubljenem mestecu. Odnos, ki ga imaš in ga neguješ tudi sedaj, ko nisi več otrok. V preteklosti je oče izoblikoval moj odnos do tega, ker je bil tudi sam dejaven na občinski ravni. Velikokrat premišljujem o teh njegovih zgodbah iz preteklosti. O gospodarstvu. O novih projektih. O "politiki", ki je prevladovala. O igrah. O tem, na kakšen način je to vse delovalo. O tem, kako si naš, njihov ali nikogaršnji. Ali sploh moraš biti čigav, da si OK? Ali sploh moraš biti nekdo, da te uvidijo? Kdo je sploh pomemben? 

Ljudje povezujejo delovanje mojih Brežic (občinske uprave in vsega, kar sodi zraven) tudi s projekti. Tudi s festivalom Brežice, moje mesto, ki je v preteklosti doživljal povezanost s strujami, strukturami in sistemi ter s tem, da si MC (Mladinski center) lasti veliko več kot bi si smel. Kasneje ZPTM. Takšne zgodbe so me vedno utrujale. Mislim, da nisem edina. Festival Brežice, moje mesto je uvod v poletje in odklop, ki presega vse meje. Dogodek, ki se vsako leto izpopolnjuje tako, da je vsako leto boljši. Brežičani vemo, da je zadnji teden junija, STAY HOME varianta. In to je to. Da lahko doživiš Brežice v vsej svoji lepoti, povezanosti in druženju ljudi. S politiko ali brez nje. 

Brežice so drugače "mrtvo mestece". Ja, si drznem to zapisati. Mrtvo. Društva in ljudje, ki ga obujajo, delajo neverjetne stvari, vendar je odzivnost majhna. Žal. Med vikendi je moje mestece pusto, osamljeno in prazno. Kakor, da bi udaril cunami in odnesel vse. Tako to je. Ljudje, ki to opažajo, kakor jaz, spreminjajo moje mestece. Spreminjajo z reformami na področju družabnega. Da ne bomo postali Slovenci narod delavnih ljudi, ki se utapljamo v alkoholnih omamah na svojih domovih ali vikendicah. To me spomne na Stockholm, kjer delovni ljudje zaključujejo svoje delovnike v pubih, kjer najdeš ljudi 30+, ki uživajo v jazzu, soulu, bluesu, rocku. Ljudje, ki so ugotovili, da je glasba in druženje terapija po delovniku in stresu, ki ga imamo. Tudi šport, tudi šport. Antistresni dejavnik pa je, da nisi okupiran sam s sabo, kar pri športu si, ampak tudi z drugimi. Zato podpiram vsako dejanje, ki povezujejo glasbeno umetnost ali kulturo.

Mislim, da se v zadnjih letih Brežice res trudi, le odziva ljudi ni takšnega, kakršnega bi si želeli. Ampak Brežice, moje mesto ruši rekorde vsako leto. Ponovno mu je to uspelo. Tako, da maja že nestrpno pričakujemo, da izvemo, kaj bo letos. Všeč mi je zasnova, ki so si jo zastavili, ljudje z glavami na pravem mestu. In končno to šteje - te glave in seveda, kaj je v njih. Zasnova slovenske in tuje glasbe brez pridiha narodnjakov. Zasnova kvalitetne glasbe in glasbe za okus množic. Težko je biti tako pameten, da boš zadovoljil res vsakomur, vendar ekipa BMM to dela že vrsto let na svetovnem nivoju Woodstocka. Ekipa, ki vsakič pokaže, da to presega "njihovo plačilo" in da to naredijo, ker verjamejo, da je to za moj jug - TO. Razumete? Ljudje prihajajo kot mravlje iz svojih mravljišč, se zbirajo v mestecu, ki premore toliko, da zadovolji množice ljudi. Ker leta bežijo, se tudi stare mačke drugače obnašamo na BMM, a se ne damo. Mogoče je le način drugačen, vendar na BMM-ju moraš uživati. Moraš. Ni druge. 

BMM 2016

Nuša Derenda z gosti. Nekonvencionalni JINX-i, za katere večino spotov režira ustvarjalec brežičan Sašo Podgoršek. JINX-i so zadeli. Mladina, ki se je zibala na njihovo glasbo, je pokazala, da vedo, kaj je dobra glasba. Kopica mladcev se je ustavila blizu nas in začela na sredi Jayine pesmi: "Čebeliceeeee, čebeliceeee..." Pa še nekaj verzov je bilo, ki si jih nikakor nisem mogla zapomniti. Smeh je preletel okolico. Bolj krohot teh mladcev. Čeprav sploh ni bilo smešno. "Narodnjaki so danes upor mladih" je rekla Jaya nekoč. Ja, so. Mladina, ki nima svoje glasbe. Mladina, ki svoj upor kaže s turbo folkom. Oni rečejo "balkan" glasba. Daleč od Balkana, priznajte. Mladina, ki pride na BMM, ker je to zanje dogodek. Ne, toliko zaradi glasbe, ker svoje tako ali tako nimajo, ampak za to, da se pojavijo. Da lahko žurajo. Da lahko se družijo. Tudi prav. Pri vsem tem cenim, da se ekipa BMM trudi z neko drugo zvrstjo glasbe. Da so izgubljeni mladi prišli. Da so se uporniki s ČEBELICAMI hitro pobrali. Da upam, da narodnjaki nikoli ne bodo preplavili BMM. 

Sobota s tekom Primoža Kozmusa, Kuhno na ulici, Alyo in Parnim Valjkom pa so postavili klicaj na koncu stavka. Klicaj in vprašaj. Včerajšnja sobota je naredila nekaj, kar je nazadnje Gibonni, ki je tako ali tako moj kralj. Srčni. Nazadnje smo bile na Valjku v prestolnici s srčnimi prijatlami, kjer smo uživale v neki stoti vrsti v Stožicah ali Tivoliju. Spomin me malce bega. Malce, sem rekla. Pšššššt. Takrat vem, da je bilo nepozabno. Poslovilni koncert. Ti stari rockerji znajo narediti ta preblisk in dozirajo na način, da dosežeš vrhunec.

Sobotna predpriprava na terasi lokalnega gostišča, kjer nam je natakar Rudi povedal, da Aki še spi. Časa dovolj. Ko smo zagledale Simono (Potočar), ki je iz zanesljivih virov, organizatorka na svetovnem nivoju, smo postale malce nestrpne. Da ne bomo kaj zamudile. ;-) Vem, vem - fora starih. Vidimo kako je prestopala in čakala nanj. Skulirana ženska na mač. Iz Splavarja je prišel Aki ves pospan. Hodil je kot stari dedek. Na začetku se je malce oprijel Simone, nato pa sta počasi odpeketala do odra. Ja, neverjetno, kako je to v mojem mestecu, vse blizu. Center - to je ena glavna ulica. To je to. 

Počasi smo se tudi me pomikale do prizorišča, ki je bilo tako polno, da bi se še Woodstock lahko skril. No...saj vem, da zaradi ljubezni do BMM, malce čustveno reagiram. Oprostite. Zaradi spremembe prizorišča je tudi padel kakšen komentar. No, tudi z naše strani. A kljub temu, sem ob pol dveh rekla: "Hvala Bogu, da je tukaj oder, vsaj piha." Seveda smo se približale odru na neko varno razdaljo. Trava je bila naša. Kdor še ne ve, na koncert se ne hodi s petami - pa četudi je polna peta. Ti dedki Parnega valjka so naredili nekaj, kar že dolgo nisem doživela. Ali pa sem podoživljala vsa tista čustva preteklosti, spominov - prijetnih in manj prijetnih, mladosti, neizživetih sanj in upanja. Rockerji so zadeli. Bolj ne bi mogli. O dedkih ne duha ne sluha.

Ljudje moji, to je bila ekstaza večera brežiške poletne noči s pridihom čutne nostalgije.

To je bil delirij. 

To je bil vrhunec nad vrhunci.

To je bil vrhunec do obisti.

To je bilo nekaj, kar že dolgo nisem občutila.
To je bilo to.

Plesne nožice in ročice so nas malo bolele (emšo ljudje, emšo), vendar sem odkrila, da zmoremo še vedno uživati brez telefona, brez selfijev in brez tipkanja na mobitel, kakor so to počeli ljudje na VIP stage-u. VIP stage. Ja, o tem bom pisala, kdaj drugič. Ampak glejte, vsi koncerti ga imajo. Vsi. Mene pa zmoti le to, da se tam znajdejo ljudje, ki uživajo na zeloooo drugačen način od mojega. Le to. No, pa še kaj. Priznam.

BMM je nenadomestljiv del mojega JUGA. Razumete? To, da je prišlo 10 000 ljudi je zanemarljiv podatek zame, zagotovo pa ni za vse tiste, ki se s tem ukvarjajo. BMM je konstatacija nečesa neponovljivega daleč naokoli. Daleč. Gibonni je nekoč rekel: "To je malo mestece sa puno srca."

Kako prav je imel. Hvala ekipi BMM - to kar počnete je neprecenljive vrednosti. Neprecenljive. Prosim, nikoli ne ugasnite. Prebudili ste v nas tisti žar, da tudi mi ne bomo ugasnili. Nikoli.

Djevojka sa sela

PASTI - STARI, A VI SPLOH ŠTEKATE?

JUG SE JAVLJA. Pasti. Pasti mladostništva. Koliko viharjenja možganov je bilo v enem majhnem prostoru, kjer so mladostniki pokazali, kako razmišljajo. Mladostniki (od 11 do 15 let) z vse brežiške občine so se zbrali z namenom, da povedo, kaj razmišljajo in kaj razmišljajo njihovi vrstniki. Razmišljali so o socialnih omrežjih, o prostem času, o starših in zaupnih osebah, o samopodobi in kako v teh pasteh sploh preživeti. Kako se znajti in upoštevati nevarnosti in slediti priložnostih ter izzivom? Na kakšen način?

Koliko enega naboja mladostne energije, ki je vreščala kot nora na vse strani v vsej svoji bohotnosti. Bohotnosti mnenj, razmišljanj, argumentov in strpnosti. Toliko enostavnosti in odločnosti, da sem zopet razmišljala: "Bejbi, to je to. To je tvoje poslanstvo." 

Vsakič, ko pridem do te ugotovitve, si postavim vprašanje: "Pa kje za Boga si se izgubila?" No, izgubila v tem vmesnem času, ko so zopet priplavale na površje stvari, ki sploh niso pomembne. Stvari, ki si v nekem trenutku vzamejo veliko preveč časa in prostora. Stvari, ki se razplamtijo, kakor ognjeni zublji korčulanskih požarov. Stvari, s katerimi se starejši ukvarjamo in v tem pozabimo na tisto, kar JE pomembno in kar BI moralo biti vedno na prvem mestu.

Mladi in njihova razmišljanja. Njihov miselni tok, ko opaziš, da imajo svoja prepričanja, ki so si jih sestavili na osnovi vpliva vrstnikov, odraslih in pomembnih zaupnih oseb. V tem svojem svetu so se znašli vzporedno z našim, koruptivnim in zabakadiranim svetom, ki ta trenutek ni najboljši. Ni. V svetu, v katerem dihamo s škrgami in pozabljamo nanje, medtem, ko oni z zastavico mahajo in nam sporočajo: "Glejte, nismo zablujena generacija. Smo tukaj. Poslušajte nas." Mi pa smo v tej godlji svojih prepričanj ter jih malce prizemljujemo s stavki ala:

"Še kar nekaj časa boš potreboval. Še malo boš moral dozoreti. A daj, toliko uporništva je v tebi, da bi lahko koruzna polja cvetela. A daj, daj...ti šmrkavec boš razumel, ko boš toliko star kot jaz.....Kaj to je težko - niti najmanj. Še nekaj skrbi bo prelito, da boš razumel. Čas je tisti, ki bo vse pokazal in povedal."

Poznano, kajne? Poznano iz našega otroštva. Vedenje na strani odraslih (starši, učitelji) so v oblikah moraliziranj, prepričevanj, ignorance, izsiljevanj, ignoriranja, nadzora, odkritega prepovedovanja, vsiljivosti, igre na moč (kaznovanje), prošenj, prijaznega rotenja in izbiranja nepovezovalnih vedenj. Veste katerih? Kritike. Obtoževanj. Pritoževanj. Nerganja. Poniževanja. Primerjanj. Groženj. Podkupovanj. Kaznovanj. Povsem znano in tako neodtuljivo naše. Ne želimo, da bi bilo, pa vendar je s svojo neustavljivo močjo. Je v tem čudovitem kaosu odraslosti. O vseh teh besedah smo razmišljali in so jih takoj prepoznali - v primerih. Noro, kako hitri so bili v tem. Noro, kako hitro so prepoznali vse vedenja s strani odraslih. Noro dobro.

Ko smo začeli govoriti o temu, komu lahko zaupajo in katere so stvari, katere lahko zaupajo odraslim, smo prišli do zanimivih dejstev in mišljenj. Z mojo prijatlo in bivšo kolegico iz prejšnje službe sva se spogledali in počutila sem se kot da delava še vedno skupaj:"O, Bog, kje smo?" Kaj vse sva slišali? Koliko recallov sva dobili. Koliko iztočnic. Koliko idej. Koliko vzpodbud. Ne, niso vprašanja. Ne, so trdilni boldirani stavki prevlečeni s fluroscentnim flukijem.

Mladi so govorili, da starši niso tisti katerim bi lahko zaupali. Niso. Večinoma opažajo, da starši nimajo časa zase, ker so zaposleni in jim samo nasvetujejo ter "pojma nimajo, kaj se z njimi dogaja". v prevodu, so izgubili občutek zanje. Ko smo pogovor usmerjale v to, da so tudi oni bili mladi ter da jih zagotovo razumejo, so argumentirali, da je večinoma težava v tem, da jih ne poslušajo.  Takoj začnejo reševati stvari ali iskati rešitve , pri tem jim ne pustijo dihati, da bi stvari rešili po svoje.  To, da si želijo stvari reševati po svoje, je bilo tako močno in jasno sporočilo, da sva ostali prizemljeni za trenutek. Najbolj opažajo, da starši prevzemajo njihov glas in jim odvzemajo njihovo moč, z namenom njihovega odločanja. O dvosmislih, kako jim rečejo, da jim zaupajo, potem pa jih niti ven ne pustijo, ker so begunci ali izginotja ali ker imajo slab dan in so paranoični na mač. O tem, kako bi si želeli, da bi bili samostojni, pa jih dušijo s svojim okriljem na mač.

Največji dvosmisel, ki ga vidijo je tudi ta, da si na zelo iskren način starši želijo biti zaupniki, vendar naredijo pri tem ogromno napak. Tako, da jih odvrnejo od tega, da bi jim zaupali.

Kaj je tukaj narobe? 

Sem vedela, da boste vprašali. Tudi jaz sem se - in večina so izjavljali, da to "da starši mislijo, da so mladi, pa sploh ne štekajo njih same s svojo zaverovanostjo, da želijo dobro na njihov starinski način."

Spolnost? Kako neki naj bi se o tem pogovarjali s starši? Ni govora. Tudi najina motivacijska provokacija, da tukaj pa zagotovo imajo več izkušenj starši kot vrstniki, ni vžgala. Seveda ne. Kako neki, če sva tudi midve prešle ta londonski most prepričevanj odraslih, katerih sva se hitro, zelo hitro zavedali.

"Kako se naj pogovarjamo z našimi starši o spolnosti, če sploh ne razumejo, kaj se nam dogaja. Kako se naj pogovarjamo z njimi, če so živeli v starinskih časih in se mečkali na senikih?" 

Ta o senikih me je vrgla na tla. Seniki, ha. No, sem imela že na koncu jezika, da so bili kakšni diskači, avtomobili, sobice, pa sem bila raje tiho. Nisem starš.

Ljudje veste kaj, ni mi dalo miru. Mi še vedno ne da. Želela sem, da razmišljajo v smeri izzivov in tega, kar se da izboljšati. Tega in tistega, kaj lahko sporočimo odraslim. Tega, da so starši tudi tisti, katerim lahko zaupajo, ko so v stiskah in težavah.

Veste, kaj je bilo njihovo glavno sporočilo? 

"ŠTEKAJTE NAS. POTRUDITE SE. MI SMO ODRAZ DRUŽBE. TAKO PREKLETO SMO. TO KAR VI GOVORITE, DA JE NAROBE, MI VEMO. TO KAR VI POČNETE, MI RAZUMEMO. TO, KAR VI NE RAZUMETE, MI ZADETEKTIRAMO. NE IGRAJTE. NE IGRAJTE, DA NAS ŠTEKATE, KER SMO DEL VAS. DEL TE PLANETARNE IGRE. IN PUSTITE NAM SVOBODO, DA DIHAMO. ČE VAM BO TO USPELO, BOMO TUDI PRIŠLI DO VAS."

To sem jaz slišala. 

POST FESTUM

14--letna mladostnica, ki se je z mano pogovarjala o glasbi, na začetku dneva je dejala tako: "Jaz obožujem glasbo. Zelo. Poslušam pa ...ne vem če poznate...80.-90 .leta. Bijelo Dugme. Rock. Takšno starinsko."

Vzamem kot kompliment. Sem ji malce naštela "to starino", pa me je samo gledala. Vem, mlajša zgledam.

Djevojka sa sela