NORO RAZBIJANJE DVEH SRC

JUG SE JAVLJA. ON. Dobro jutro. Njegov pogled se je ustavljal vsepovsod. Ustavljal se je tam, kjer se je vse začelo. Trepetala je, kakor trava v poletju. Njegov pogled se ni spuščal, tako dolgo, da je zabolelo. Tista prijetna bolečina, ki jo je spominjala, da je živa. Trepetalo je celotno njeno telo. Bilo je eno samo noro razbijanje dveh src, njegovega in mojega, ki sta se čudežno znašla v nekakšnem duetu, sicer neubranem, a neustavljivo privlačnem muziciranju želje, čustev in strasti. Melodija želje, prvinska, nepričakovana, brutalno močna, ki se je ni dalo več utišati, zamegliti, preusmeriti. Oglašala se je v zamolklih, vročično drhtečih tonih.

 

"Hočem nehati, navkljub vsem mojim željam in idealom. Moram, ker ta sterilna hladnost prežema moje bolno telo. Govorim sama s sabo. Danes tega ne bom naredila. Danes ležim in strmim. Strah me je. Sama sebe ne morem pogledati v oči. Strah me je ne-naju. Ampak vse kar vem, da je to res on, in vem, da občudujem to njegovo hlinjeno bolečino, in njegove ženske, seks, perverznost in nezvestobo, celo to. Njegov egocentrizem, nezanesljivost….ker je vse tako nehlinjeno njegovo, tako odkrito, da je skoraj nedolžno. In vse te stvari, ki pustošijo v meni. In boli ta brezosebni hedonizem, nemoč odrekanja, ko želim, da bi rekel: »Glej, kakšen prasec sem, žival« in razgalil vso svojo temo. Pokazal svoje karte, ravzratnež, užitkar, perverzneš. Želim, da mi pove tisto, o čemer ne more govoriti. Želim, da mi pove, da je vse prazno in da si obupno želi nekoga, ki bi vsaj za trenutek izpolnil to praznino, tudi če bi samo pljunil vanjo. Kontraverznost je prisotna na vsakem trenutku. Nočem, da mi govori take stvari, saj ob njih postanem ledena. Želim si priti zaradi stvari, ki so vroče kot žerjavica, zaradi vsega tistega, kar žge. Zaradi dotikov, ki si jih želi in jih ni…Zaradi besed, ki jih ni…Zaradi pogledov, ki ne obljubljajo ničesar. Zaradi vsega, česar ni in so samo želje. Zaradi dotikov, ki premamijo mojo dušo. Zaradi seksa, ki ga ni. Zaradi erotike, topline, vznemirjenosti, potešenja, združitve, omamnosti ……"

 

Njegov pogled jo je slačil, tako, da so ji trepetale noge, ne samo srce. Tudi njena roka se je spustila niže po njegovem vratu, na njegove prav malo poraščene prsi, jih ljubkovala v majhnih zapeljivih krogih. Zašla na trdna ramena in še bolj čvrst, iz mišic zbit hrbet, se vrinila na prsi, mu pobožala popek in njegov atletski trebuh. Spustila se je tudi nižje, kjer so se ji roke od poželenja in strahu tresle. Ustnice so podrhtavale. Njegova roka se je skoraj istočasno selila niže in niže. Dotikal se je njenega vročega telesa, ki je podrhtavalo od vročice. Lepo se je dotikati drug drugega. To je popolnoma drug svet, svet dotikov, omamno čuten, meseno stvaren in poln neizrečenih besed. Že zdavnaj mu je spet stal strumno kot vojak in nejna je bila vsa vroča in vlažna, onadva pa sta se samo božala, neskončno nežno in počasi. Dotiki so postajali trdnejši in strastnejši. Poljubljal jo je povsod, da se ji je vrtelo. Gledal jo je demonsko. Vračala mu je poljube, zahtevne, kakor čokolada. Bilo je samo eno noro razbijanje dveh src, njegovega in njenega, kakor melodija ljubezni. Prvinska, nepričakovana, brutalno močna, ki se ji ni dalo več utišati, zamegliti, preusmeriti. Bila sta vsa potna. Bil je goreč, skoraj nasilen. Oklepala se ga je kot brodolomka. Počival je in zajemal sapo. Nazadnje si jo je vzel, jo zaril v živi zid iz ostrega kamenja in školjk kot da bi jo hotel pribiti na grešni križ. A zabolelo jo je šele potem, ko jo je že izpustil iz svojega zahtevnega objema. Naposled je kriknila, bolj od olajšanja in bolečine kot naslade. Pospešil je gibe in tiho kot vedno končal. Zahvalni poljub. Obred oblačenja. Preprosto slovo.

"Obležala sem v postelji. Počutila sem se kot bitje, kateri so dali življenje for lifetime. Počutila sem se živo ob mrtvem, mojem moškim, ob svojem še živem telesu in ob živem morju, ki je tiho šumelo v daljavi. Ure in ure, ko nisem mogla spati, sem premišljevala o tem. Za nekaj časa me je rešil spanec. A ne za dolgo. Zdelo se mi je, da zdaj, ko živim brez sanj, tudi spim brez njih. Polnost, ki se je ne da opisati. Niti čutiš je ne. Čutiš vse. Preveč. Eksplozija občutkov. Morje, sem pomislila. Moje pribežališče. Kako hrepenela sem po tebi, kako komaj čakala, da se ti vržem v  objem. Na trenutke se mi je dozdevalo, da se porajam znova, da vstopam iz morskih pen, ki jih ladja pušča za sabo. Nepopisen občutek. Moj. Samo moj."

Samo njen?

 

Djevojka sa sela