JUG SE JAVLJA. Mišica. Mišice.
Treningi vseh vrst in oblik. Povsod, kamor greš, je telo tisto, ki te nosi in
katero pogleda prav vsak. Telo in vse, kar si pridelal v teh letih. Mišice so
le del tega. Ko si »mlad« se niti ne zavedaš, da jih imaš in jemlješ vse tako
samoumevno, ker tako ali tako zgubiš kakšen kilogram tako, da en dan nisi
jedel, pa si imel že dva kilograma manj. Kje so ta leta? Leta korenčkov, vode,
namernega stradanja, praškov in diet vsakojakih. Ne, ne mi rečt, da niste
nikoli bili na nobeni dieti? Ne, mi rečt, ker vam ne verjamem. Jaz sem
poskusila »veliko le-teh«, pa je ključ vedno le eden. Ključ discipline. Ključ
vztrajanja. Ključ, da ne odnehaš in da vztrajaš, pa čeprav ne gre več. Kakor
pri vsaki drug zadevi. Kako enostavno, kajne?
Vztrajanje je ključ. In ljudje
motivatorji, ki znajo uvideti Tebe, te zadeti, te preganjati, te slediti in
čk-čk, pa si njihov. Ni bilo veliko ljudi, ki so me zadeli, vendar so bili. In
so. Spomnim se svojega trenerja
rokometa, ki me je priganjal s tekom, katerega sem vedno sovražila do obisti.
Ko je uvidel, da laufam prepočasi, ali tako »saj veste, kako bi na jugu rekli« od....,
potem sem dobila še dodatne kroge. Ne, samo jaz, ampak celotna skupina. To me
je vedno zadelo. Da sem »usosila« še vse druge, če se meni ni dalo ali sem bila
prelena za to. Ja, prelena. Lenost je težava, ki me je vedno spremljala pri
aktivnostih. Tako sem se nekako odločila, da mi ne gre in da ne morem. Lenoba
je najtežja zadeva pri vseh stvareh – predvsem pa tistih, kjer ne vztrajaš in
si poiščeš nevemkoliko izgovorov, da ne moreš, da ne gre in da nimaš časa. Jaz se rekreativno gibam od nekdaj - najbolj kolesarim, fitnesiziram, areobiciram, tekarim, plavam in vse skupaj opuščam, spreminjam, padam in ne vztrajam. Simple as that. Pred
leti sem začela teči, vendar sem tudi tukaj imela vzpone in padce. V zadnjem
letu je bilo veliko padcev, predvsem zaradi nevemkakšnih izgovorov, ki sem jih
nacepila sebi. Da, ne zmorem ter sem tako tudi skenslala enaindvajsetko. No,
kakšne čustvene tresavice lanskega oktobra so tudi imele kaj prstov vmes.
Izgovori do New Yorka. Ja, predvsem sebi.
Takrat potrebujem brco ali nek poriv, pa četudi je to, da ti nekdo reče: »Kaj
se pa ti giblješ tako kot babica?« To je dovolj.
Med športnimi prijatli imam
prijatlo, ki me vedno »brca« s kolesom, z laufom in s vprašanji, ki me odbijejo
do orbite. Kako vesela sem, da imam takšno prijatlo, ki me malce »miselno
brcne«, da se zopet premaknem. Skupaj tudi kolesariva (no, sva) in tečema ter aerobicirama. Ne, lažem, ona veliko bolj vztraja, kakor jaz. Jaz se bolj frajerišem in odneham. Zadnjič sem ugotovila, da potrebujem zopet neko
brco v tazadnjo, zato sem se udeležila treninga, kjer mi je nek tip z bradico
takoj stopil v moj src, da sem se smejala cel trening. Cel. Veste s čim? S tem,
da je kričal kot nor z motivirajočimi stavki in tistim otkačenim izrazom na
obrazu: »Vas boli? Vas boli? Če vas boli, pomeni, da ste živi. Še ena
ponovitev.« Gledala sem ga kot, da je padel iz Marsa. Vsi smo delali kot
manijaki, ki ne bomo naredili nobene napake. Ko sem nadebudno začela delati
ženske sklece, ker moških ne morem, je zakričal: «Andreja, Andreja….« (Všeč mi je bilo, da si je takoj zapomnil ime - priznam).
Ne maram biti rada izpostavljena (vem, mi sploh ne pristoji),
zato sem hitro rekla:
»Saj delam, saj delam, ne morem
moških.«
Smejal se je kot nor in rekel:
»Andreja, stojimo samo na podlahtih in nogah. Samo to in dihamo.«
Ko sem uvidela, da sem malce
pretirala in da je skupina uživala v mojih polomljenih ženskih sklecah, je
dejal: »A bomo te zlomili. Bomo, bomo. Tekačica, praviš? (prijeten nasmešek) Na trebušnjakih….ja, to bo.«
Potiho je moj notranji glas
govoril. »Pa kako zaboga ve? Trebušnjaki so mi največja mora od nekdaj, pa
sklece. Pa roke. Pa ej, ne bom se dala. Ne, res ne.«
Kričal je kot nor. Njegov glas je
bil enak kot od Natalije (najboljše aerobičarke in motivatorke), ki je znala reči, takrat, ko
sem še hodila: »Daj, delaj. Ponovi. Dihaj. Ne moreš? A hladilnik pa boš lahko
odprla?« To mi je njena najboljša izjava, katero si pogosto ponovim, ko se
kenslam pri teku ali anerobni vadbi.
Zadnjič se nisem dala. Sem
vztrajala. Zdržala. Noge so me kar držale, čeprav sem se odločila za vadbo
mišic predvsem zato, ker ne delam nič na tem. Nič. Plavanje, kolesarjenje, tek
ne šteje. Ker dela celotna druga paleta mišic. In Bog, kako enostavne vaje se zdijo v trenutku peklensko težke. Roke, noge - povsem "izi-bizi", jaz temu rečem.
Samo, da boste pomirjeni – dva dni
sem hodila kot po jajcih. Iz postelje in vanjo, čeprav imam dvignjeno posteljo
in jogi, sem se kobacala, kakor invalid in da ne govorim, kako sem sedala na WC
školjko in kako hodila po stopnicah. Ne, nočete vedeti. Pa sem mislila, da imam kondicijo. Ne, preklela
sem vsako mojo mišico, tudi masaža niti kopel nista pomagali. Pomagal je čas. Ej,
za bolečino je čas vedno ključen, kajne? Kako otroško enostavno.
Tokrat ne bom odnehala.
Tokrat ne. E, ne ne bom. Če mi uspe, kar sem si zadala, sporočim.
V mislih premlevam trenerjev
stavek: «Če te boli, si živa.« In slišim njegov smeh.
VZTRAJAM, TOREJ SEM. E, da.
Pa Ti?
Vem, glupo vprašanje. ;-)
Djevojka sa sela
