JUG SE JAVLJA. Obletnice. Obletnice. Obletnice. Nasmešek spreleti moj obraz ob sami pomisli na to. Zaroke. Poroke. Okrogle letnice. Rojstva otrok. Obletnice končanih šol in šol. Kako obrneš obletnice sprožijo v meni val čustev, ki me poplavi, ne kakor plima, ampak kakor tsunami, z neustavljivo močjo in razdiralnostjo. V tistem pičlem trenutku sem poplavljena z vsem, kar je pred mano. Preplavljena s preteklostjo in s čustvi, ki se nabirajo, kakor mornarji, ki bi si jih želela, če bi bila poligamna družba in če bi imela več življenj.
Obletnice v meni sprožijo nekaj neopisljivega in čutnega. V tistem trenutku si zaželim, da bi trajale dolgo, vendar ne predolgo. Zaželim si, da bi se vrnila v tisti čas, čeprav je bilo trenutkov, ko bi se najraje ugreznila v zemljo. Na obletnico gimnazije se nisem pripravljala s posebnim navdušenjem in vem, čemu je tako. Pač obletnica, kjer bom srečala sošolce in sošolke, ki jih nisem videla že tako dolgo. Kljub temu, so zadnji dnevi pred D soboto vnašali v mene vedno več nemira, vprašanj in pričakovanj. Šele zadnji dan sem začela razmišljati o outfitu, saj veste, ženske. Izložba je najpomembnejša za prvi trenutek, za prvi vtis in za prvi stik. V izložbo vedno damo stvari, ki so najboljše in najbolj prepričljive, kajne. Premišljevala sem o tem, kaj povedati o sebi, vendar sem svoje razmišljanje nepreklicoma prekinila, ker ne maram razmišljati o sebi na takšen način v naprej, čeprav sem se že zverzirala in okrepila socialne veščine. O, da. Sobota se je bliskovito bližala, sama pa še zadnji dan nisem vedela, kaj bom vrgla nase. Kadar je tako, vem, da bo prevladala črnina. Tako ali tako. V kolikor pa gre za gimnazijo, pa sploh ni dvoma.
Gimnazija. Spomnim se, kako je bilo moje ime avgusta davnega leta zapisano na A4 listu, ki je visel na steklenih vratih vstopa v gimnazijo. Moje ime na seznamu družboslovno-kulturne usmeritve. 1.c razred. Na seznamu je bilo 36 učencev. Ženski razred, kar je že takrat nakazovalo, da bodo majhne skupinice in fighti all the time–pod gladino ali nad njo. Razredničarka je bila moja teta, teta Joža, ki je bila v tistem času moj idol teta in strahospoštovanja vredna teta. Do osemnajstega leta sem jo vikala. Potem veste o čem govorim. S fanti sem se vedno bolje razumela, kakor z dekleti. Vedno. Mogoče je to bila vzgoja očeta, ki je rekel, da pri fantih, misleč sošolcih, vedno veš, na čem si. Res je bilo tako. Gimnazijskih let se spomnim kot obdobje sužnjelastništva, čeprav je včeraj Gordan rekel, da on pa kot srednji vek, kjer bi vse oblike šolanja ponovila, samo gimnazije ne. Res. Profesorji, ki so ti ostali v spominu s svojimi izjavami, sošolke in sošolci, ki niso naredili nekaj, kar je celotna skupina naredila in kompleksi, ki so me prežemali kot dekle v pozni adolescenci. O, Bog. O, Bog. S sošolci se nisem videla, nekaterimi, od zaključka gimnazije. Potem veste, kakšno pričakovanje je bilo z moje strani.
Gostišče Margareta je bila polna ljudi. Prostor od zadaj je nakazoval, da je večina ljudi že tam. Z Majo sva prisopihali med zadnjimi, skoraj. Občutki, ki so me prežemali, so bili neopisljivi. Te stari obrazi, ki se niso spremenili niti za milimeter. Rokovanje. Objemanje. Vau, nekateri obrazi so enaki, kakor pred tolikimi leti. Vseh sem bila neizmerno vesela. Sošolec Matjaž, katerega so oboževale vsa dekleta v srednji šoli, saj je bil bejbič od bejbičev, danes brez las, ampak še vedno seksipilen, je rekel: »Pa ti si čisto druga Andreja.« Vse se mi je smejalo do prstov na nogi, medtem, ko je on še svoj stavek dopolnil: »V pozitivnem smislu, mislim. Veš, na boljše.« Gledala sem ga in sem že hotela reči, da gimnazijske Andreje res ni več, ker je sedaj tukaj babica s srebrnimi lasmi, polna izkušenj, brazgotin in ran, pa sem želela, da še govori in govori, in je res nadaljeval: »Pa ta frizura, veš, ta barva las je fenomenalna.« Šampanjec, ki sem ga držala v rokah, sem stiskala tako, da sem mislila, da mi bo šampanjec zletel ven. (Še dobro, da sem večja od njega, da ni videl mojega črnegaaaaaaaaaaa narastka. Ljudje, moje oče je bil sivo srebrn, ko je bil star 32 let (popolnoma siv), jaz pa sem vedno bolj črna. Vsaj tako pove frizerka. Ki ni kar tako – brez veze. Ona je z vezo). Sošolke so bile iste, vseh imen sem se spomnila (res) in dekliških priimkov, kljub temu, da sem pri nekaterih mogla malo razmisliti. Posedli smo se za mizo. In veste, kaj vsedli smo se tako, kakor smo bili »razdeljeni« v gimnaziji. Trikrat lahko uganjate, kje sem sedela.
Hrana in pijača nista naredili name posebnega vtisa, kljub temu, da je bilo izvrstno vse, kar so prinesli. To pričakovanje se je selilo tudi na to, da je bila hrana nepomemben dejavnik pri vsem tem. S fanti smo obdelali vse, kar se pač mora obdelati, in prešli na spomine, ki smo jih preživeli skupaj. Lepi spomini. Spomini bolečine. Spomini povezovanja. Spomini nerazumevanje in različnih vrednot nas. Spomini prijateljstev. Spomini ljubezni in zaljubljenosti. Spomini na učitelje in učiteljice. Ne, profesorje in profesorice.
In profesorica slovenščine, Lelićeva, se nam je najbolj utrnila v spomin. Sošolec Boštjan je rekel, travmatične izkušnje. Sošolca, katerega je oboževala, ni bilo z nami, a vendar se spomnim prigod s profesorico Lelićevo, ki jih ni bilo tako malo kot da bi bilo včeraj. Prvi šolski spis. V gimnaziji smo bili razdeljeni po teritoriju, kar pomeni, da smo Brežičani in Krčani bili v ospredju, medtem, ko je vse ostalo bilo nekje zraven. Krivično, vendar je tako bilo. Pri uri slovenščine dobimo naš prvi spis nazaj. Oceno z rdečim zgoraj sem gledala kakor, da je iz planeta Lune. Dvojka. Dvojka.Dvojka. Razočaranje, ki sem ga čutila ob tem je bilo nepopisno. V osnovni šoli sem imela Maroltovo, katero sem oboževala in sem zaradi nje tudi mislila iti študirati slovenščino. Spisi mi do tistega trenutka niso delali težav. Vse več kot to. In naenkrat slišim besede Leličeve: «Brigitka, ah, Andreja, ne vem, če te ne bom zamenjevala s tvojo mamo, lahko si vesela, če ne bom. Andreja, zaradi tvojih bombastičnih stavkov si dobila dvojko, drugače bi bila čista enica.« Gledala sem jo s svojimi velikimi očmi in nič razumela. Ne, kaj je bombastično in ne kako, da smo vsi Brežičani pisali enico. Sama sem se kar prištevala k temu dejstvu, da je to enka. Kasneje je razložila, kaj želi od nas. Jasnost. Realnost.Trdost. FACTS. Veste tisto moško komponento, kar sem doumela kasneje. Trudila sem se na veliko, da bi mi to uspelo v teh letih. Spomnim se tudi dogodka, ko sem bila vprašana književnost, katero sem tudi oboževala, in trenutka vprašanja »Andreja, a si se učila književnost na pamet ali ne?« Zopet se spomnim, da nisem vedela odgovora. Kako memorirati podatke rojstev, kaj so delali, koliko žen so imeli, koliko ljubic kdaj so umrli, če ne na pamet. Kasneje sem doumela, kaj je želela povedati. Spomnim se tudi trenutkov, ko smo »šklepetali« z zobmi, ko je vstopala v razred. Vedno urejena. Vedno z odnosom. Vedno avtoritativno. Vedno pripravljena. Vedno……Spomnim se trenutkov, ko je pokazala tudi svojo »človeško« plat in sem ji bila neizmerno hvaležna za to. To, da se je odločila, da ob sredah, ob katerih smo imeli rezervirano slovnico, ne bomo imeli le-te. To, da je prepustila prazen razred zaradi moje treme pred govorjenjem z izgovorom, da mora nujno nekaj narediti v kabinetu, ampak, da verjame vame, da bom vodila uro GOGOLJA brez težav. To, da je prebrala moj spis pred vsemi učenci, ker ni želela izpostavljati mene, in je to storila, pa ji ne bi bilo treba.
Spomnim se tudi nekaterih drugih profesorjev (zgodb imam veliko), vendar je Lelićka (tako smo jo klicali) bila tista, ki je pustila največji pečat. Sedaj, ko vrtim film nazaj, lahko rečem, da je bila ena izmed odličnih profesorjev, vendar nikakor ne more zamenjati moje učiteljice slovenščine iz osnovne šole. Maroltove – učiteljice zaradi katere sem obiskovala vse krožke, katere je imela. Vse. Učiteljice, ki je za razliko od moje srednješolske profesorke, imela le eno stvar, ki je le-ta ni premogla. Veste o čem govorim?
Čutnost. Čutnost učitelja do otroka, mladostnika in ….človeka. Čutnost zaradi katere sem Maroltovo imela rada iz dna srca. Ampak kljub temu, sta to bili dve učiteljici, ki sta me največ naučili in sta bili učiteljici z veliko črko. Tako je. Učitelj postaneš vedno sam – po svoji izbiri, odločitvi, teoriji in praksi. Učitelj si ali nisi. Tako sem zadnjič slišala mladostnico, ki je izjavila prav tako.
In upam, da ni nevarno govoriti o dobrih učiteljih. Srčno upam. Ker so. Ker bodo. Ker so bili in ostanejo v spominu za vedno. Brez dvoma. Ker so na nek način vedno zraven nas in z nami. Ker nas njihove besede vodijo tudi leta in leta zaradi vplivnosti in zadetkovnosti. Pravi učitelj je zame tisti, ki je zmogel v vsem tem, kar je imel, videti mene. Tisto majhno očalarko Andrejo, polno strahov, entuziazma, bolečine, smeha in otroške note. Tisto deklico, ki je samo čakala, kakšne besede bom slišala od nje/njih.. Tisto Andrejo, ki je bila zaljubljena v šolo in znanje. Tisto Andrejo, ki je nepreklicoma verjela, da nekje je nekdo, ki vidi njo samo.
To je to, ljudje.
Saj bi lahko tudi pisala o moških učiteljih in vplivu name, pa me je sram povedati, da sem odbojko igrala s tremi prsti, ker sem želela, da me opazi učitelj. Pa me je sram povedati, da sem se fiziko učila do onemoglosti, ker me je mlad profesor tako fasciniral, da smo vse tekmovale ZANJ, sama pa niSem fiziko nič razumela, ampak sem dala vse od sebe, da sem jo imela pet. Pa me ni sram povedati, da sem se učila vedno zaradi učitelja.
Vedno, ljudje. Vedno. Obletnica je v meni sprožila spomin na učitelje in profesorje. Zadnjič sem srečala kolegico, profesorico na srednji šoli, profesorico slovenščine po naključju, s katero sva eno uro klepetali na cesti in me je na koncu pogovora tako toplo in človeško objela.
In veste, kaj sem razmišljala, takšne učitelje ŽELIM. Takšne učitelje si tudi Vi želite. Vem, da si. Ni druge.
Djevojka sa sela
