JUG SE JAVLJA. Tole bo le izpoved. Kratka. Drugačna. Na mač. Voda. Kdo te ljubi? Kdo? Si ali nisi moja? Kaj in zakaj? Čemu? A imaš vedno sporočilo za nas? A si vedno dobrodošla? Si ali nisi? Voda je essential za naša življenja. Brez nje si življenja ne bi niti znali predstavljati. Brez nje ne bi mogli živeti. Pika. Amen. Voda ima številne učinke od zdravilnih do terapevetskih, in na drugi strani do nasilno uničujočih. Moje izkušnje z vodo so bile vedno pozitivne. No, razen nekaj izjem. Le nekaj.
Moja prva izkušnja z vodo spada v prejšnje tisočletje. ;-) No, bila sem stara eno leto. Vsaj mislim, da sem bila toliko.
Spomnim se besed mojih staršev, ki so mi na moja pogosta vprašanja v otroštvu in kasneje, govorili o zgodbi, ki se je zgodila moji vzgojiteljici, teti Mimici. Ker zaradi različnih razlogov nisem prišla v vrtec, sem bila po prvem letu pod okriljem teta Mimice iz sosednjega bloka. Blok, v katerega sem se takoj po faksu tudi preselila. Ne, ni bilo namerno, da ne bi kdo verjel temu. Na teto Mimico ima lepe spomine, saj sem jo imela neizmerno rada. Tudi kasneje smo imeli stike z njo. Spomnim pa se spomina mojih staršev. Sama spomina na ta dogodek nimam. V oranžnem otroškem plastičnem sedežu sem sedela na mizi, kjer me je teta Mimica imela, držala in gledala kot ljubljenega otroka. Ne vem, kako dolgo, ampak nekoliko časa me je pustila samo. Mogoče je šla na kavico k sosedi ali na klepet. Njeno stanovanje je bilo v kleti. Zgodil se je neprijeten trenutek, saj je nekje počila cev. Vodna cev. Ko so me našli, je bila voda že v bližini mize, kjer je bil moj stolček. Rešil me je moj jok. Voda je takrat pokazala svoje zobe, vendar sem tudi jaz pokazala svoje (tistih nekaj, ki sem jih imela) njej. Vem na kaj ste pomislili, vendar teta Mimica ni nič kriva. Počila je cev.
Moja druga izkušnja z vodo pa je v tem tisočletju. ;-)
Dobrih nekaj desetletij kasneje, pa je neko lepo sončno aprilsko jutro, glavna vodna cev ostala v mojih rokah. Glavna. No, pipa cevi. V mojem stanovanju. Voda ima skrivnostne načine, da nas popelje v preteklost, da se sploh ne zavedamo, da nas.
Tokrat nisem jokala, sem pa ropotala po vratih stanovanj in kot nora kričala: "Pomagajte. Voda. Voda." Rešilo me je več ljudi - eden najpametnejši pa je zaprl vodo v celotnem bloku, kjer živim. Ne, nisem v kleti.
Trenutek, ko slap vode buši v tebe, je nepopisljiv. Dere. Teče. Se ne ustavi. Trenutek, ko ne moreš res nič, kot samo to, da jo s svojim telesom zaustavljaš. In dihaš. Trenutek, ko se ustavi svet. Trenutek, ko ti v parih minutah, uniči .....veliko. Reševali smo, kar se je rešiti dalo. Elektronika se ni dala. Pa še par stvari. Par stvari pa je zahtevalo mojo akcijo na mač. Voda je kljub vsemu pustila neprijeten občutek ne samo na parketu, ampak tudi v meni. V treh tednih je renovacija skoraj zaključena. Skoraj. Tistega smrada vode, ki diha s parketom ni. Tistega občutka, ko hodiš po tleh in plavaš zaradi zraka in napitega parketa.
Nočete vedeti, kaj vse je hodilo po moji glavi. Nočete. Tisti, ki gradite hiše ali renovirate stanovanja, veste, v kaj padete. Veste, ne? Adrenalinska akcija na mač, kjer dihate med nakup, telefoni, dogovarjanji, fizičnim delom, čakanjem in usklajevanjem. Adrenalinska akcija na mač trgovcev, ki je eden bolj pameten kot drugi. Ki ti tako lepo povedo in pokažejo, da pojma nimaš. A vendar, če dobro organiziraš stvari, potem vse nekako teče. In tukaj sem dobra - priznam. To, da so ljudje prišli brez težav takoj, ne bom nikoli pozabila. Nikoli. Tako nepopisen občutek, kakor, da bi ti kdo dal milijon dolarjev.
Ne me spraševat, kako sem psihično, fizično, duhovno in ....
Lahko me povprašate, kako živim. ;-) In kje.
Voda me je naučila igre močnejšega na tako banalen način, da si ne morete misliti. Voda me je pripeljala do tega, da sem renovirala še vse, kar se je renovirati dalo. No, nekaj mi je še ostalo. Začela sem metati stvari, ki jih ne potrebujem in jih več ne bom nikoli. Mogoče je le tako obdobje - ne vem. Našla sem kup stvari ljudi, ki niso več v mojem življenju in tistih, ki so še vedno. V tem sem našla stara ljubezenska pisma, ki jih imam v tej moji magični omari v dnevni sobi, in ne v kleti, kjer imam toliko let spominov. Lepih. Našla sem potrdila, listke in lističe, majhna sporočila ljudi, darilca otrok in sodelavcev in ......šlo je le za reorganizacijo stvari, da ne bo pomote. Našla sem priporočila mojih služb, tečajev, ki sem jih naredila in pozabila. Našla sem srčne stvari - tiste, ki ne zabolijo in tiste, ki zabolijo.
Voda me je zopet ustavila. Ustavila in popeljala v to, kar mora iti in v to, kar mora ostati. Parketa pod laminati ni več.Vse, kar je staro je šlo. Vse, kar je moralo. Puf - puf. Tla so nova. Gradniki.
Voda ni uničila spominov.
Voda ni uničila tistega, kar je sveto v spominih.
Voda je uničila moj mir, spokojnost in pustila v meni ta občutek "strahu", ki se je pokazal v pravi luči.
Ker sem trenutno še vedno delna brezdomka, vam polagam na dušo, da preverite, kje se zapre voda, če bi se vam mogoče, kaj podobnega zgodilo. Preverite. Zame.
Samo zaradi trdnih temeljev.
Da se boste na koncu malce nasmejali, pa z vami delim.....ne, ne bo ljubezensko pismo. Ampak tole potrdilo, na katerega sem še sama pozabila.
Djevojka sa vodnog sela
