ZADENI ME - HIT ME HARD. NO OTHER WAY.

JUG SE JAVLJA. Videti. Videti tako kot stvari so, kot jih vidiš. In ne kot jih občutiš ali misliš, da jih vidiš. Videti stvari takšne, kakor so. Težko, priznam. A vidite stvari, kadar ste v emocionalni zanki in ne vidite niti prsta pred sabo? A vidite stvari, kadar ste zmanipulirani od nekoga ali nečesa? Ali vidite, kadar nekdo izvaja nad vami pritisk, da ne morete dihati? Ali vidite pa vam okoliščine onemogočajo, da bi stvari videli? A vidite, pa ne zmorete povedati, kaj vidite, ker bi bila resnica preboleča? A vidite, pa ste raje tiho, ker vas nihče ne vpraša za vaše mnenje, pa je tako ali tako boljše, da ste tiho?

A vidite, pa ne smete reči niti A? A vidite? A vidite stvari drugače, kakor mainstream ali alternativa? Ja, vidite. Vem, da vidite. Tudi jaz vidim. Vidim, kaj se dogaja v moji preljubi zeleni deželici, kakor je to vedno rekla moja babica. »Zelena dežela«, ki jo je vedno poimenovala obljubljena dežela, kjer je vse tako kot mora biti. Majhna Švica. Ne vem, če sem Vam povedala, da je moj oče, ko sva bili s sestro še čisto majhni, želel pregovoriti mamo, da bi odšli živeti v Švico. To zgodbo sem kot odrasel otrok slišala velikokrat. Oče je prejel poslovno ponudbo, ki je pomenila, da bi moral oditi v tujino. Seveda ni želel oditi brez nas. Kocka je padla na mamo, da se odloči. Mama je vedno dobro videla stvari, tako v naprej, vendar je tukaj odreagirala, kakor vsak prav Slovenec s stavkom: «Da Čateža in Brežic ne more zapustiti. To pa že ne.« Tako smo ostali v majhni Švici. Kolikokrat smo se nasmejali tej zgodbi. V deželi, kjer je naša generacija najbolj občutila, kako je težko. Generacija, ki ni vedela, kako bo s službami. Generacija, ki se je borila s stanovanjskimi krediti. Generacija, ki se je soočala s tem, da dolgo nismo vedeli, ne kako in kaj. Saj ne da, bi kasneje bilo drugače. Da se razumemo govorimo o sloju ljudi, kateri so starši delali kot norci, pošteno in zvesto samemu sebi ali podjetju. Veste, tisti srednji sloj, ki ni imel nobenih privilegijev, nobenih vez in vezic in nobene bogate »rodbine«. Ta sloj, ki je uspel tako, da ni imel nikakršnega vikenda na morju, bogatih avtov, delnic, nepremičnin ali bogatih potovanj. Sloj, ki je garal celo življenje za svoje otroke, si privoščil kakšno sindikalno morje in smučanje, ter odplačeval kredite. Ta sloj. Iz tega sloja prihajam. Plain simple. Že takrat sem občutila razlike med mano in drugim svetom. Takšne razlike, da si nismo mogli privoščiti stvari, kot so si jih nekateri, čeprav mi ni nič manjkalo. Takšnih, da sem videla sošolke, ki so hišo zgradili v dveh letih – TOP, ko smo jo mi »nevemkoliko« let. Takšnih, ko so očetje postajali direktorji brez izobrazb, ampak z neko všečno noto. Takšnih, ko so ljudje gradili vikende, tiste dvojne–enega na morju, enega za vinograd kot za malico. Takšnih stvari, pa do tistih čisto preprostih. Oče je v tistem času spregovoril z mano in rekel: »Veš, Andreja vse ti lahko vzamejo, samo znanja, tvojega mnenja in ponosa ti ne morejo.« On me je vedno znal umiriti na način, da sem videla stvari, ki so pomembne. Tiste, ki niso bile materialne. Kasneje sem se naučila, da mi tudi to lahko vzamejo. No, v kolikor jim to dovoliš. V kolikor dovoliš, da ne vidiš, kaj se dogaja oziroma vidiš, pa si tiho, ker je tako pametneje. To pogosto slišim kot nasvet od starejših. Pred dvema letoma sem postala zaradi izgube zelo previdna. Vzeli so mi glas. Dobesedno. Tk. Tk. Tako preprosto hitro je bilo. Občutljiv otrok sem bila od nekdaj, nato pa sem postala preobčutljiva odrasla oseba, ki se je v trenutku bala svoje lastne sence. Bala izraziti  ali podati svoje mnenje. Bala povedati, kaj misli. Bala povedati, kaj misli o vsem, kar se dogaja okrog mene. O družbi. O sistemih. O problemih. O korupciji. O lažeh. O eliti. »Ma, kakšna elita«, je rekel Veno Taufer pred nedavnim, »to so vsi kriminalci.«

Naša deželica je postala veliko let kasneje vse to, kar si nihče v tem trenutku ne želi VEČ. Ne želimo si tega, kar vidimo. Ne želimo si tega, kar poslušamo po poročilih. Ne želimo si tega, kar dnevno doživljamo ali smo doživljali. V trenutku, ko sem videla, da intelektualna lastnina beži iz politike sem razmišljala, čemu je tako. Razmišljala sem, čemu. Rdeč alarm. Povsod, kamor sem se obrnila me bombardirajo s koruptivnostjo tega ali onega. Videla sem vse to in si ustvarila mnenje o vsem tem. Koruptivnost in laži so me vedno najbolj zadele. Vedno. O lažeh sem že govorila, vendar me še vedno obkrožajo, včasih tudi od mojih najbližjih. In takrat si vedno rečem, da je mogoče to tudi lekcija, ki se je moram naučiti, da sprejmem to laž, da jo zmorem razumeti in ne obsojati. Ne, ne zmorem je še sprejeti. Žal. S koruptivnostjo sem se do sedaj srečala, čeprav sem si mislila, da v mojem »fohu« pa tega ne moreš videti, občutiti ali doživeti. Kot strela iz jasnega me je udarilo, ko sem uvidela, da le ljudje ne želijo govoriti o tem. Ljudje ne želijo spregovoriti, kar vidijo. Ljudje se umikajo, ker po njihovem mnenju niso prepričani, da je temu res tako. Ljudje bežijo stran v svoj varni svet, ki mogoče tudi premore kančke laži ali malih korupcij. Veste tistih majhnih korupcij, ko nekomu kupite nove čevlje, ker želite popraviti svojo vest, ker mu lažete. Ali tako preprosto odnesete svojemu zdravniku bonboniero, vino ali viski, ker veste, da vam bo uredil, kaj hitreje. ali pa kuverto. Ali tako preprosto odnesete kavo uslužbenki v javni upravi, ker veste, da vas drugič ne bo nadrla. Ali tako preprosto kupite darilo nekomu, ker veste, da boste prejeli, kakšno ugodnost od njega. Vsi smo del koruptivnosti tega sveta. Tudi jaz. Kljub visokim moralnim načelom, ki jih imajo nekateri posamezniki, je svet koruptiven do obisti. Ta svet, v katerem jaz živim in diham. Ljudje v tem sistemu. In to, da kot nemi opazovalec opazuješ, gledaš in strmiš v to, kar se dogaja, ni dovolj. Ljudje bi se morali o tem pogovarjati. Ljudje bi se morali zganiti in kričati. Ljudje bi morali videti. Ljudje bi morali reči: «Dovolj.« Ljudje bi morali pokazati svoje zobe. Ljudje bi se morali nekaj naučiti iz slabih izkušenj. Ljudje bi morali……..In ustavim se ob tem, kaj sem naredila jaz?  Ker potrebno je vedno začeti pri sebi. Kaj sem jaz naredila, da ne lažem? Kaj sem jaz naredila, da nisem pokvarjena do obisti? Kaj sem jaz naredila?

Veste, kaj sem naredila na kar nisem ponosna. Na to, da "nisem videla". Vedno sem se umaknila, ker sem verjela, da bo »svet« že dojel kasneje – pa četudi čez petnajst let, da je narobe ravnal. Da so narobe ravnali. Da so prizadeli. Da so bili »nemarni«. Da so bili pokvarjeni. Da so šli preko živih trupel. Da bodo popravili napake. Igre, ki jih ljudje igrajo, me vedno znova zamrznejo, da obstanem. Kakor sem to tolikokrat naredila v preteklosti. To ti je tako, kakor bi zmrznil na sedem metrovki pri rokometu ali pa bi se nagibal, nagibal, da boš šutiral, pa bi ti bila žoga prilepljena na dlan. Vmes bi padel. Golman tudi. Potem bi se pobrala oba, pa še vedno žoga ne bi pristala v golu. Si predstavljate ?

"Andrejka moja, do sedaj nisi naredila ničesar, kar bi te odmrznilo ali pognalo iz te sedemetrovke."

Še.

Saj se trnuljčica tudi zbudi, ne da.  Danes sem uvidela, da ne želim biti več tiho. Ne. Zadnjič mi je nekdo zelo pameten rekel takole: «Če pljuvaš po sebi (tako potiho, skrivno…), tudi drugi pljuvajo po Tebi. Tako preprosto je to.«

Tako osebno pa moram priznati, da opažam, da če sem »glasna« - tako ali drugače, sem takoj na tapeti. Tako zadetkovno se me lotijo, pa četudi je zaradi mojega stališča o neki stvari. Ja, imam stališča o skoraj vsaki stvari, ker sem to jaz. Ker je to del mene. Kadar pa ljudje postanejo nasilni s svojimi stališči in prepričanji, da je njihovo edino prav, nisem več tiho. Ne. Jemlje pa ogromno energije. Jemlji mi. Ogromno. In bom na tapeti - ker drugače ne znam.

Odločila sem se, da ne bom zapisala, kaj vse se mi je zgodilo v letu 2013, sem pa tako po moje šla prebrat vse objave v letu 2013 – včeraj po obiskih in brala pozno v jutro. In sem tudi jokala – koliko tistega zelo srčnega pa niti nisem zapisala. Leto mi je prineslo veliko lepega in nekaj tistega manj lepega. Veliko srečnih trenutkov, kjer sem spoznala vse to, kar zmorem biti ob drugih. Brez tega, da bi morala kaj skrivati ali se pretvarjati. Kar tudi ne znam. Smeha. Radosti. Otroške nagajivosti. Srčnosti mojih najbližjih. Poguma in spodbujanja, da ne odneham. Vztrajanja, da me kdo še malce »porine« tja, kamor moram priti. Besed. Topline. Kreativnosti, brez katere bi umrla. Dosegljivosti. Soočanja »z drugo srčno« preteklostjo. Oproščanja. Streznitve, kjer sem kot popisana muha letela še nekaj časa. Bolečina. Padcev. Žalosti. Strahu. Trenutkov, ko niti dihati nisem mogla. Belih in zelenih halj. Smrti.

Ja, videti vse to. Se soočiti s svojo resnico ali resnico, v kateri živim. Tako tapetovsko.

In veste kaj, v letu, ki prihaja, želim moji domovini na prvem mestu, da bi uvidela, ljudem, da bi slišali in bili slišani, mojim najbližjim pa VELIKE stvari, katere jim bom zaželela in zašepetala na uho. Ja, prav ste slišali. Želim VELIKE stvari vsem nam.

Veste o čem govorim?

O poštenosti.

O iskrenosti.

O glasu.

O sprejemanju drugega mnenja.

O iskanju novih poti.

O nekoruptivnosti.

O moči.

O miru v sebi in okrog vas.

O empatiji.

O ljubezni.

O tem, da če vidite, da se aktivirate.

O miru v sebi.

V kolikor pa te velike stvari ne bodo imele smisla, pa se kavic, pogovorov, izzivov, stiskov rok, srčnosti, objemov, savnic, laufov, dobrega peciva, prijateljskih četov, kuhančkov, novih idej, druženja pri tebi ali meni,  novih priložnosti, metuljev in galebov, NE BRANIT.

Nima smisla.
Get it?

 

Djevojka sa sela

SVET LUTK BREZ SRCA - KDO BO KOGA?

JUG se javlja. Big time. Svet lutk brez srca. Kdo bo koga? Tekmovanja gor ali dol. Ali si za ali nisi? A ni to tako prekleto pomembno, da kar  sijemo od sijev in sijajev, da bi prišli tja ali bili tam, kar nekaj časa. Znano? Zadnjič sem z biserom sedela, preverjala, kako mu gre branje, pa me je vprašal: «A sem premagal vse?« Gledala sem ga in mu rekla, da ne tekmuje z drugimi, ampak sam s sabo. Tiho je bil in mi namenil pogled naravnost v oči brez premikanja ali odmikanja. Tudi jaz sem vztrajala pri svojem fokusiranju nanj. Oba sva bila tiho – nekaj časa. Obsedela sem in razmišljala o tem, kaj mi je osemletni biser želel sporočiti ali pa je bil samo triger, da sem o tem razmišljala cel dan. O tekmovanjih vseh vrst. O tekmovanjih kdo bo koga. O tem, kdo je boljši in komu je uspelo. Uspeh je del teh tekmovanj, v katere smo vsi vrženi tako ali drugače. Kdaj ste bili nazadnje vrženi v neko tekmovanje, pa da temu niti niste pripisali pomena tekmovanja? Saj veste, o čem govorim, kajne. O tem, katera od vas bo skuhala boljše kosilo. O tem, a so moji medenjaki boljši od vaših. O tem, kdaj ste si že privoščili smučanje, kljub krizi, ki je na vsakem koraku, in s tem prehiteli celotno zimsko sezono. O tekmovanju, ali imate boljši avto od njega ali hišo, ki ste si jo zgradili pred 35 letom, ker je to nenapisano pravilo. O tem, ali ste dobili nazaj svojega moža, kljub temu, da je bil pred tem kot ptič na veji pri vseh božjih in ne-božjih ljubicah tega majhnega sela, v katerem živite. O tem, ali ste si kupili prej škornje te sezone ali ste prej mleli v Massu pod 50% popusta. O tem, ali ste prej zabukirali počitnice v toplih krajih, kakor tvoji bližnji. O tem, da ste postavili smreko že 6. decembra. O tem, ali ste prej potegnili denar iz banke in niste kupili obveznic ali dali denarja v delnice. O tem, kdo bo prej. O tem, kdo bo boljši. O tem, a sem te ali ne. O tem, da sem te in pika.

Tekmovanje je tisto, ki vas žene, da bi pokazali celotnemu svetu, da ste najboljši, da zmorete boljše in drugače od drugih. Ki vas žene, da pokažete svoje zlate zobe, ko se borite na mač  s svojimi demoni. Ki vas požene v beg in nazaj v borbo. Ki vas odnese tja, kamor veš, da ne bi smel. Da je prepovedano. Da je dotakljivo grešno. Da  je adrenalin, ki teče po vaših žilah. Da ni O.K., ker izgubite preveč živcev, miru in spokoja. Da pa je O.K., ker se kri vali po vaših žilah kot deroč slap Savica. Tekmovanja so ključna, da nekaj dosežete v življenju, v kolikor so pod neko mejo in v kolikor znate reči, da je dovolj.

Kdaj ste vi nazadnje tekmovali s kom? Ste, o vem, da ste. Samo tiho ste, če ste ženska in naglas govorite o tem, če ste moški.

Nazadnje sem slišala zgodbo tekmovanja, ki me je odnesla in spodnesla tla pod nogami. Tako preprosto, kakor me veliko stvari, ki so mi blizu. Ženske so v tem veliko bolj tihe tekmovalke, ki pa svojo zmago proslavijo veliko bolj zmagoslavno kot moški. Priznajmo si. Moški to naredijo s pompom, pijačo in »buko do Beograda«. Proslavijo jo in pokažejo svoja čustva nazven in uživajo v tem, tako, da vsi vidijo in občutijo. Nenazadnje še to ovekovečijo na FBju ali na Instragramu. Tako na glas to povedo svojemu širšemu krogu prijateljev in jih nenasilno povlečejo v to, da še oni skupaj proslavijo ta dogodek tekmovanja. Tako po moško. Udarno. Zadetkovno.

Ženske, o ženske, pa to naredijo veliko bolj subtilno. Prikrito, da se razumemo. Ne, pri njih sploh ne gre za tekmovanje. Kje pa. O, Bog ne daj – ker če si tekmovalen, se to ne spodobi, ker je veliko bolje delati zase. Ja, tako so nas učili. In zato ženske tekmujejo prikrito z vsem in vsakomur. S partnerji, z možmi, s počitnicami, s težo, s frizurami, z videzom, z novimi cotkami, s prijatelji, z aerobiko in novimi vrstami vadb, z otroki, s potovanji – you name it. Ženske to naredijo tudi s svojimi moški, da le-ti postanejo lutke v njihovih rokah. Lutke, ki pristanejo na vse, kar si le-te zaželijo. Nato to proslavijo tako, da vas elegantno vržejo v to dejstvo – ko so že prejele pokal in ga nosijo na glavi, kakor, da ne vedo, da ga imajo se obnašajo, čeprav se še predobro zavedajo, da ga imajo. In tudi ta »walk« je precej drugačen od drugih walkov. Walk zmagoslavja z vzdignjeno glavo. Tako trofejsko.

 

Svet lutk brez srca. Lutk de lux. 

Tekmuje se za vse. Za otroke. Za denar. Za užitke. Za potovanja. Za partnerje. Za može. Za ljubimce.  Tekmovati za svoje moške. Za to, da vam ga ne ukradejo. Zato, da lahko pokažeš s prstom, da je to VAŠE z napisom »NE DOTIKAJ«. Tekmovati pod ceno dostojanstva in ponosa. Tekmovati na podel način in način, ki lahko ogrozi neke druge nedolžne duše, ki dihajo ta zrak, ne vedoč, da nekdo uporablja taktike spotikanj, kolen, komolcev in besed občutkov krivde. Tekmovati, da poveste celotnemu svetu, da ste edini in boste vedno edina/i. Tekmovati z otroki. Tekmovati z boleznijo. Tekmovati z materialnimi dobrinami. Tekmovati s tem, kar mislite, da imate in je toliko bolje od njega ali nje ali njih vseh. Tekmovati z leti. Tekmovati s tem, kar imate.Tekmovati za ceno, da boste vedno na prvem mestu, ampak ne boste. Tekmovati s tem in za to, kar mislite, da je ljubezen.

Pa tako ali tako ni. Pa tako ali tako ne gre na dolgi rok. A ni smešno, da morate tekmovati, če ga hočete imeti pod to ali drugo pretvezo. A ni smešno, da morate tekmovati tako, da ste škodoželjni in morate uporabljati taktike, ki jih tudi najbolj hudobne čarovnice ne bi.

Tekmovanje je lahko tudi zdravo, da se razumemo, in mislim, da je potrebno v vseh družbah. Ima tudi nekaj pozitivnih lastnosti in učinkov, kateri so ključni, da se ljudje preizkušajo v svojih sposobnostih. Pojem TEKMOVATI sem poiskala tudi v SSKJU, ki ga uporabljam veliko bolj, kakor si mislite ali izgleda. Ne, ne tekmujem z njim.

tekmovati tekmováti  -újem nedov. (á ȗ) meriti se s kom v kakem športu, športni panogi z namenom ugotoviti, kdo je boljši, uspešnejši: atleti, smučarji že tekmujejo; tekmovati na velikih tekmovanjih / že pet let tekmuje / tekmovati za kolajne, točke / tekmovati za šolsko moštvo // meriti se s kom v kaki dejavnosti, lastnosti sploh z namenom ugotoviti, kdo je boljši, uspešnejši: tekmovati na plesnih turnirjih; tekmovati v različnih spretnostih / učenci tekmujejo med seboj; tekmovati pri delu / tekmovati za naslov miss sveta / tekmovati z izdelki drugih tovarn ◊ šol. tekmovati za bralno značko; šport. tekmovati v mnogoboju, slalomu tekmujóč -a -e: tekmujoč po tujih državah, je bil dosti zdoma; tekmujoče moštvo; sam.: nagraditi tekmujoče

Veste, kje sem se ustavila? Pri merjenju s kom v kaki dejavnosti, lastnosti sploh z namenom ugotoviti, kdo je boljši, uspešnejši. In tukaj želim, da se ustavite tudi Vi in si dajmo duška ter priznajmo, da to vsi delamo. Vsi. Od dojenčka do starčka. Tako preprosto enostavno. Zdrava mera tekmovalnosti pa je tista, ki je najtežje določljiva. In ne, ne odkimavajte z glavo, ker nas je ta čas povlekel v to, da tekmujemo. Ja, saj vem, to je najlažji odgovor. Povlekli smo se sami. Sami smo se odločili. Ženske, da to tako ali tako delajo subtilno, moški pa brutalno ruralno. Ženske z vsem kar je živo, moški z vsem, kar je "mrtvo". Štekate?

V kolikor bi kdo želel tekmovati z mano, vam lahko povem, da ne more. Ne, samo, da ne želim ali ne dovolim. Jaz enostavno ne tekmujem - pika. Nikoli nisem. Sem imela vedno preveč opravka sama s seboj. Ta bitka je bila tako ali tako najtežja - je še vedno. Z mojimi demoni in z "mojo Andrejo."

Samo nekaj, tekmujete tako ali tako s samim seboj. In ne mano. In njim. In ne njo. In ne njimi. Razumete? Ne uporabljajte za svojo zmago občutke krivde, razloge, ki niso pravi, podle igre ali sredstva, ki niso dovoljena. Ker gre za to, da če že morate tekmovati s tem ali onim, da dokažete, da ste najboljši in da imate to ali ono, to vemo. To je dejstvo. Neizpodbitno. Gre za to, da ste na tej poti pozabili nase. Na svoj src. Na svojo bit.

A vseeno vam privoščim zmago in zmagoslavni svet lutk - takšnih in onakšnih. Lutk in »lutkičev« brez srca. In vem, da je za vas vredno. Ker so vas tako naučili in ste zaradi tega tudi tukaj, kjer ste. V svetu tekmovalnosti. V svetu, kjer je vse merljivo. Tako prekleto merljivo in določeno.

Zame to ne more biti to. Ni nikoli bilo. Tudi takrat, ko sem izgubila tisto, kar sem najbolj ..........ljubila. Že vem, čemu.  Ker sem lutka s srcem in ne zmagujem pod vsako ceno.

Ne znam.

Zato, BACK OFF. Šuuuuuš. ;-)

Djevojka sa sela (lutka s srcem)

 

 

DARILO - TAKE IT OR LEAVE IT, BUT DON¨T THROW IT AWAY.

JUG SE JAVLJA.  Veseli december. Mesec obdarovanja. Darovanja. Prejemanja. Veseli december v mene prinaša veliko vsega, kar sem kot majhen otrok pričakovala. Tako, kakor sedaj pričakuje neka druga mala Andreja. Ne vem, če veste, vendar sem verjela v Dedka Mraza do svojega osmega leta, ko mi je to iluzijo v nočno moro pretvoril moj dragi bratranec Matjaž, ki je prišel na vrata naše hiše s stavkom stoletja. Ko sem odprla vrata, sem mu hitro rekla, da mora oditi, ker bo vsak čas prišel Dedek Mraz. Če ne bo šel, ga sploh ne bo. Še sedaj se spomnim njegovega stavka: «Pa kaj ti je, Dedek Mraz so tvoji starši. Oni vse naštimajo. A si nora?!« Vem, da sem se še upirala, temu dejstvu seveda, vendar ni šlo dolgo. Občutek lahko še sedaj prikličem. Ko sem povprašala in soočila starše, so mi seveda povedali resnico, ker je resnica v moji družini algoritem in alfa omega. Moji starši so različnih nacionalnosti, kar je pomenilo, da imam dva Dedka Mraza. Ker je bila očetova služba v Zagrebu, so nama s sestro pričarali dva Dedka Mraza – hrvaškega in slovenskega. Hrvaški je bil vedno na Trgu republike (Trg Bana Jelačiča), kjer je oče čakal v vrsti, da je dobil darila za naju, slovenski pa je prišel vedno z raketo malo pred Božičem, če se prav spomnim. Moja starša sta naredila tako, da je oče (tako kot po stari navadi odšel v kurilnico – se pravi zginil z mesta zločina, kar nikoli nisva s sestro opazili) ter iz vogala hiše metal pesek v okna v dnevni sobi, kjer smo midve vriskali, kričali in ko sva odprli vrata, je bilo darilo vedno pred vrati. Vedno je bilo to, kar sva si želeli. Moje vprašanje očetu je bilo vedno: »Kako je hrvaški vedel, ko ne živi v Sloveniji, kaj mora prinesti?« Moja starša sta vse naredila, da sem v Dedka Mraza verjela zelo dolgo ter sta se pogosto kasneje smejala, kako naivna sem bila v tem. To se mi pozna še danes. Naivnost vere in verovanja ljudem. No, ne samo z Dedkom Mrazom. Darilo je bilo vedno nekaj, za kar so se moji starši izredno potrudili, da smo ga začele s sestro tudi tako razumevati. Dar je nekaj, kar daš nekomu, ker se tako odločiš, ker tako želiš in ker so te tako naučili, da je dajati dobro in pomembno. Pri darovanju je vedno pomembno to, kar sem občutila kot majhna deklica, ko sem storila komu kaj dobrega ali pomembnega. Kasneje sem to prenesla na prijateljice, prijatelje, »ljubavi«  in otroke. Ne skoparim. Živim v prepričanju, da je dajanje del mene in da če storim nekomu kakšno dobro dejanje, je to to.

Otrokom želim prenesti ravno to – da je pomoč dar ter da je dar pomoč. Velikokrat opazim, kako se nekateri otroci s tem rodijo, zrastejo in prisvojijo. Nikoli ne bom pozabila petletnega dečka, katerega sem nagradila s posebno nagrado (seveda imam pravilo, da ostali otroci tudi prejmejo nekaj) - čokolado, katero je odprl, natrgal na koščke in jo razdelil ostalim otrokom. Gledala sem ga in mu rekla:«Veš, to je čokolada zate.« On me je pogledal s tistimi svojimi lepimi okami izpod očal in rekel: «Vem, ampak jaz jo bom razdelil.« Ta isti fantič je nekoč tekel mimo mene s kruhom v rokah, ko je slišal moje besede: «A mi daš malo?« V trenutku se je ustavil, odtrgal grižljaj in mi podal kruh. Gledala sem ga in v hipu ocenila, da petletniki prekašajo desetletnike ali celo starejše in modrejše. Spomnim se dečka, ki ni imel skoraj ničesar, pa ni mogel sprejeti sendviča ali pijače, katero sem mu kupila ter je rekel, da lahko razdeliva. Veste, ko se zaveš, da bi ti nekdo dal nekaj, kar mu sicer pripada po defoltu, pa se spomni najprej nate kot nase. Dajati nekaj nekomu ni tako lahko. Dati, ker tako čutiš, želiš ali imaš preprosto potrebo za tem. Od otrok sem prejela ogromno stvari, ki mi bogatijo moj vsakdan. Otroci znajo na tako nevsiljiv način dati nekaj, ker je njim dragocenega, dragega in nujnega. To preprosto znajo. Moram priznati, da je moj svet popisan s takšnimi majhnimi darilci, ki dajejo smisel, ko sem v najbolj temnem in črnem trenutku spomnim, kakšne grde besede, »flauze« ali dejanja drugih Dedkov Mrazov v mojem življenju. Takrat na hitro prikličem v spomin takšne stvari, ki me obogatijo. Velikokrat tudi dam – tako tiho, nevidno ali nevedoč, da ne bi kdo opazil. To so me tudi naučili. Malenkosti so mi bile pomembne od nekdaj. Malenkosti, ki niso več tako majhne. Otroci se takšnih stvari učijo od nas. Zadnjič sem ugotovila, da otroci dajejo drugim takšne stvari, da me spreleti. Posodijo radirko za vedno. Prinesejo punčko. Podarijo svojo najlepšo sliko, gumico ali zapestnico. Podarijo štiriperesno deteljico. Se javijo za prostovoljca. Prostovoljno delajo na bazarju – delajo, kar jim rečeš, kljub temu, da ne bo nagrade, ocene ali kaj drugega. S prijateljico sva ugotavljali, da je prostovoljstvo dejanje brez reklame. Nove generacije otrok prihajajo s pričakovanji, da morajo za vsako stvar nekaj dobiti ali biti nagrajeni. Nove generacije pogojujejo s stvarmi, ob katerih se meni dvigne pritisk na tristo. Pred par dnevi so že vsi veselo čivkali, kaj jim bo prinesel Miklavž. Ni bilo govora o enem darilu ali o pomaranči ali o čokoladi. Ma, saj ni važno. A vseeno je odstotek otrok (ali celo več kot odstotek), ki želi dajati to kar zna, zmore in preprosto hoče. Veste, ko to slišim in vidim, vem, da še ni vse izgubljeno ter da obstajajo ljudje (otroci ali mladi ali malce starejši), ki bodo znali vedno NEKAJ DATI in DAROVATI. Tako kot darilo.

Pred kratkim je bil  mednarodni dan prostovoljstva – 5. december. Dan, ko bi lahko rekla, da sem ponosna, da živim v družbi, ki še vedno nekaj da, da posameznik še vedno nekaj uvidi na tak ali drugačen način in ni obremenjen s floskulami raznih klubov, organizacij, ki so kvazi dobrodelne narave. Veste, ker prostovoljstvo vedno stoji na posamezniku. Tadej Toš (katerega obožujem drugače) je v dveh stand upih lansko leto zbral okrog 29.000 € za ljudi, ki so utrpeli škodo v poplavah in je to samo elegantno objavil na FB. Tako preprosto. Enostavno. Blizu. Kot prostovoljec je odigral to, kar zna najbolje. Moja »kulturna« prijatla Diana je pred časom priredila koncert za mamograf in razprodala dvorano s 1700 sedeži v Brežicah. In ni to nikjer objavila. Zelo skromno je to naredila v Društvu Zdravje za Posavje. Tako preprosto. Tako skromno. Zadnjič je pogorela ena družina v mojem šolskem okolišu, in so z vrečkami prišle do moje pisarne šolske osebe, ki so to naredile tako »skromno, potiho in srčno«, da sem o tem še nekaj časa razmišljala. Da damo tisto, kar znamo, zmoremo in za to ne pričakujemo slave in razodetja na prestolu. Ljudje, tisti tapravi po mojem kriteriju, ki dajejo, so vedno tiho, so vedno nevidni in nemoteči dejavniki naše družbe, ki to naredijo tako preprosto srčno. To je zanje dovolj.  Na sobotnem dobrodelno božično-novoletnem bazarju naše šole je šestnajst otrok prostovoljcev delalo za stojnicami, pri pripravah, na delavnicah skoraj ves mesec, ne da bi jim bilo težko in ne da bi pričakovali kakšno darilo ali nagrado. Ravno toliko staršev je stalo za stojnicami, fotografiralo, skakalo gor in dol, delalo in garalo pri tem, da naredimo nekaj dobrega. Ravno toliko učiteljev, ki so se prostovoljno odrekli soboti in popoldanskim uram. Ravno toliko dobrih ljudi, ki so prišli in pomagalo s prispevkom, z nasmehom na ustnicah, z odločitvijo, da se pojavijo, da sodelujejo in da SO. Da podprejo stvari, ki so dobre. Da uvidijo, da to toliko pomeni otrokom. A ni to samo po sebi darilo? A ni to dovolj?

Srca otrok so bila polna. Niso mogli skriti. Utrujeni gotovo. Utrujenost vseh odraslih je nakazovala, da je za vsako dobro stvar potrebno vložiti veliko truda. Na bazarju smo bili vsi pod velikim stresom, kar je kar decembrska fora stoletja – da še samo hitimo, norimo in divjamo. Tudi tisti, ki nimamo družine, čeprav bi nam  kdo očital, da nam je veliko lažje, in da se vedno spomnimo nekih idej ali dodatnega dela. Tako preprosto bom povedala, da pojma nimajo tisti, ki tako razmišljajo.

Veseli december se je začel. Big time ali pa samo preprosto kot darilo, ki ga bomo sprejeli. Ja, dajmo ta december sprejeti kot darilo. Kot darilo, da smo in da si vzamimo čas zase in za svoje najbližje. Ja, bomo. Ja, to bo moje darilo -vzeti si čas. 

A vendar, če bo kdo imel priložnost učiti otroka (svojega ali koga drugega), ga naučite s svojim vzgledom. Ne z besedami, floskulami ali objavami, ampak z dejanji. S tem, ko to naredite, pa ni potrebe, da to potrjujete, glorificirate ali poveličujete. Otroci začutijo anyway-anyhow. Z darili je vedno tako. Zadanejo tista, ki jih ni moč prijeti. Pa četudi je to stisk roke ali dvignjen prst roke od daleč v smislu: "Super je ta bazar. Podpiram to idejo." Z nasmehom na obrazu.
 

 

Vem, da zmorete.
Ker Dedek Mraz verjame v Vas.
Jaz tudi. 
Vaš otrok tudi. 

In tudi to je darilo. Neprecenljivo. Takšno za vedno. Takšno kot moj "hrvaški" in slovenski Dedek Mraz, ki je z raketo prišel in pustil vedno nekaj napisanega in nematerialnega.

Srčnost.

Djevojka sa sela (utrujena na mač)

 

 

ADRENALINSKA ODVISNOST - A SI NOTRI? Veš, da si.

JUG SE JAVLJA. Adrenalinska odvisnost. Takšna, da dol padeš. Takšna, da te odnese do konca. Takšna, da ne razmišljaš o posledicah. Takšna, da ne razmišljaš prav ničesar. Ničesar. Ker ne moreš. Ker si ne dovoliš, ker te adrenalin drži gor nad gladino. Ker te meče po prostoru, da se iščeš kot tisto brezglavo bitje tega ponorelega sveta. Adrenalin. Nina iz Tabujev je pred doooolgimi leti v pesmi »Adrenalin«, govorila o tem o izzivu, čustvenem izlivu in soku življenja. Adrenalin kot sok življenja in droga, ki te odnese višje in višje. Nisem prepričana, da vsi ljudje razumejo adrenalin, ali pa ga razumejo na drugačne načine. O, da, v to sem prepričana. To se bolje in boljše sliši. Začne se že zelo zgodaj, ko kot majhni otroci začnemo razumevati sebe in vse okoli sebe. Vse tisto zvončkljanje, bleščanje, dirkanje, buci-buci buc. Ja, spodbujanje adrenalina kot tiste sestavine brez katere ne moremo. Mislim, da šoping centri s svojo ponudbo spodbujajo prav to pri otrocih in starših, kjer se zatečejo, da se »malce sprostijo« od vsega. Da se sprostijo v avtomatih, igračkah, igrah – noriji de lux. Ko te še bolj naadrenalijo, da si kot kakšna reklama, ki traja samo par sekund ali minut. Si predstavljate? Ta čas, ki prihaja, je naadrenalinast do obisti in nazaj. Bog ne daj, da ne bo kdo imel sliko adventnega venčka, Miklavževih ali Božičkovih daril. Bog ne daj. Adrenalinska mrzlica, ki te odpelje – ker sam tako želiš. Ni druge. Potem pa te vržejo na tla kot tisto lutko, kateri so za vedno vzeli življenje. Vse za ceno tistega adrenalina – tistega higha, za katerega bi kasneje prodali dušo. No, saj jo kasneje tudi prodate, če je že niste.

Adrenalin te dvigne tako visoko, kakor vsaka odvisnost. Pri odvisnosti gre za trojni učinek. Prvi učinek, da moram to vzeti, ker drugače ne bom deloval. Pa sploh ni pomembno, če je Hellex ali kakšen drug stimulativ. Ali zgolj drznost ali vmešavanje ali situacija ali beseda ali telefonski klic ali tekstovno sporočilo. Samo, da te dvigne, samo da te postavi v neko drugo stanje. Učinek DRZNOSTI, ki se verbalizira s stavkom »Jaz bom to storil, pa kaj bo, bo«. Tisti mravljinci, ki te žgečkajo na tak način, da se ne moreš umiriti, da stojiš in trepetaš. Drhtiš. Drgetaš. Nemočno kot veja na drevesu. Drugi učinek je učinek UŽIVANJA -  »Jaz moram to občutiti«, ker nič več ne občutim. Ker me ni. Ker te ni. Ker nič več ne zaznavam na takšen način, kakor bi si želel in bom užival. Bom. Ne glede na posledice. Ne glede ali sem poročen ali ne. Ne glede na to, ali imam otroka ali ne. Ne glede na to, ali je dovoljeno ali ne. Ne glede na to, ali je odgovorno ali ne. Ne glede na to ali je nevarno ali ne. Pa četudi gre za izgubo glave. V figurativnem smislu – ja, mislite si. Adrenalin in te stvari tako ali tako ne gredo zraven. No, pri pravih ljudeh že. Adrenalin je vse to, da počneš stvari, ki jih ne smeš, pa jih. Adrenalin je to, da to narediš, pa veš, da je nevarno do konca. Da je ta nevarnost takšna, da se bojiš, da bo kdo odprl vrata in te zalotil pri tem, kaj počneš, pa se vseeno pretvarjaš, da pojma nimaš. In čakaš, da se tista vrata odpro, pri tem pa počneš vse tisto, kar bi ti razum v »normalni« situaciji veleval, da ne smeš narediti. Da ne moreš. Ste notri? Ste? Bili ste. O, ste. Vem.

Tudi jaz sem bila. Priznam. Pred kratkim – spet. Ko veš, da ni prav, da ni O.K., da je nevarno zate in za vse okoli Tebe, da se lahko izgubiš za tisti trenutek, pa ti niti ni pomembno. Za tisti preklet občutek adrenalina in vsaj nekega čustva in higha, ki ga doživljaš. Pa čeprav zavoljo metuljev v trebuhu, preletavanja in zaletavanja le-teh. Vse za tisti trenutek, ko drviš po avtocesti 200km/uro z odprto streho in s slušalkami na glavi s glasbo Paula Nutinija. Ko si rečemo »To je to.« E, pride tretji učinek, ko padeš, ko se strezniš, ko uvidiš, da vse, kar si naredil v tistem highu od highev, ni O.K. To ne uvidiš sam, ampak te streznijo drugi. Kot tisto Sokratovo cedilo ali bumerang, ki ga dobiš. Vrata se odpro. Tk-tk. Bang-bang. Najbolj zanimivo je, da v tem trenutku padeš v neko posebno stanje, da se začneš pretvarjati, da se vse to ne dogaja Tebi. Da to nisi ti. Jaz temu rečem – ADRENALIN DE LUX ODPRTIH VRAT. Ja, ker gre za to. Adrenalin odprtih vrat.

Danes je umrl Paul Walker, mojih let, ki je z izjavo »I live by GO BIG OR GO HOME. That¨s with everything. It¨s like either commit and go for it or don¨t do it all. I apply that to everything.« zadel moje razmišljanje do konca. Adrenalin je tudi mene odnesel večkrat. Vendar večinoma nisem počela stvari, ki bi bile napačne ali narobe. Večinoma. No…….

Moja zadnja adrenalinska vožnja je bila ……. na premieri Plešaste pevke. Muzikalu. Igri. Glasbo občudujem, igro pa še bolj. Trema je bila – vendar ne takšna, kakor pred enim letom, ko sva z Nino sedeli v Petrovi hiški, ona je kadila cigaret, jaz pa sem ponavljala tekst in ugotovila, da tistega stavka, ki mi je delal ves čas težave, ne znam. Celo paniko sem naredila. Ja, to je bil moj krst. Vsaka moja naslednja igra je bila boljša – za odtenek. Pa tudi tistih mojih okovov nisem čutila – tistih iz mojih otroških let. Včeraj pa smo se postavili na veliki oder. Od mladih, burleske, glasbe – mainstreama in »real stuffa« do igralcev absurdne drame. Moja prijatla mi je po sredini predstavi groteske s Sašo Pavček gledališkega abonmaja rekla: «Andrejka, a boste vi tudi v tej smeri?« Moja prijatla razume gledališki svet še malce bolje, kakor jaz, saj se je že pred leti izkusila v njem. Odgovorila sem ji: »Ne, veš pri nas mladi držijo stvari gor, veliko se poje in jaz veliko migam z ritjo«. Vseeno smo skrbeli, kako absurdno dramo predstaviti ljudem, ki najbolj pokajo od smeha, če gre za humor prvega tipa na prvo žogo. Vseeno smo skrbeli, kako se bo vse izšlo, ker mi to delamo dobro leto s težavami de lux. Pa tudi to je adrenalin. Vse te vaje. Vsa ta točnost. Vsa ta ubadanja z Egoti de lux. Moji frizerki Jožici (ki je src) sem rekla pri frizerju, da upam, da ne bodo popokala vsa zrcala od te moči, ko smo se znašle pri njej v soboto popoldan. Ker ta posebnost in moč ljudi, ki nastopamo v Drugem odru, je……..posebna. »Moja« Jožica se je smejala, ker je razumela, kaj sem želela sporočiti. Ona dela z ljudmi. Za denar. Za plačilo. Za to, da je tiho – večkrat. Pa tudi takrat, ko ne gre zanj – gre vedno za ljudi. Adrenalin posebne vrste.

Ko sem prvič na vajah videla mlade, ki so s pesmijo TA SVET JE ZADET, ne samo zadeli mene, ampak me z njihovo energijo ponesli nekam drugam, sem si rekla: »To je to.« Anže, Zala, Manca, Denis in Žana so naredili nekaj, za kar sem razumela to, kar delamo. Sporočilo, ki ga želimo prenesti svetu – svetu adrenalina. Svetu adrenalinskih vzponov in padcev. Sporočilo, ki te mora zadeti. Sporočilo, ki te vrže. Sporočilo z boldiranimi črkami. Sporočilo.

Ves svet je zadet;

vse stoji na glavi,

in vsak je vanj ujet,

ves svet je zadet.

Nihče ni več pri pravi,

komaj še dohajam,

da sam s sabo shajam,

ves svet je zadet.

Ves svet je zadet;

kar napak je, je prav,

naš svet je cel nor,

saj sploh ni več zdrav!!!!!!!!

Ma ja!!! Tastari so zafural svet!!! Ta svet je zadet!

Moj adrenalin včeraj je bil zadetkoven zame – takšen brez tablet, brez šnopčka, higha, čokolade ali kakšnega pomirjevala razen justovega eucasola, da sem lažje dihala. Moj prvi prihod s pesmijo »ALL WE NEED IS LOVE« je nakazoval, da bo težko. Med predstavo si želiš, da bi se ljudje smejali, da bi jih zadel – pa čeprav gre za adrenalin. Vidite, kako je vse prepleteno. Čakaš aplavz in smeh. Ko sem z mojim kratkim krilcem, desetcentimetrskimi petami de lux prišla na oder je bila mrtva, groba tišina, ki jo lahko režeš. Naenkrat sem zaslišala otroški smeh – takšen podoben mojemu, ko orehe pokam. Ta otroški smeh je sprožil val. No, vsaj jaz sem tako zaznala, ko sem odhajala z odra. Saj so se ljudje lahko nasmihali – samo jaz nisem videla ničesar. No, saj pod čipkastimi trepalnicami niti nisem mogla. Ja, to je bil moj adrenalin. Otroški smeh. Anyway, na koncu predstave so mi otroci povedali, ko sem sedela z njimi, da je bil to fantek Žanin, čeprav sem jaz mislila, da je Dianin Mirkec, ki »pomaga« občinstvu in meni. Ja, adrenalin je bilo stati tam gor in igrati. Adrenalin. Samo tisti ta prav, ko te ni sram, da bodo odprli vrata. Ko te ni sram, da delaš nekaj prepovedanega. Ko te ni sram ali strah, kdaj te bodo odkrili. Pa četudi si v garderobi z odprtimi vrati s ključem navznoter. Pa četudi za zaveso starega, a vendar prenovljenega Doma kulture Brežice.

Veste, mene vedno ganejo dve stvari pri adrenalinu. Veste katere? To, da me razočarajo ljudje, ki so mi zelo blizu in to, da me vržejo ljudje v orbito s svojo iskrenostjo in ljubeznijo. Tako black and white varianta. Pred kratim sem doživela oboje. Veste tako, da sem se pri razočaranju »od mojih ljudi« pokrila obraz z rokami in kot majhen otrok govorila »Ne, to ni mogoče. Ne. Ne. Ne. Ne, to ne more biti res. Ne, nemogoče.« In tako, da sem pri katapultiranju v orbito objemala vse moje srčne in si potiho govorila: »Hvala Bogu, da jim imam. Hvala Bogu, da so moji. Hvala Bogu, da obstajam zanje.«

Ko sem tekla do mojih po predstavi, kjer je sledila pogostitev, so me ustavljali ljudje, ki jih poznam in ljudi, o katerih pojma nimam. No, na tej poti, ki se mi je zdela kot križevski pohod, pa ne zaradi desetcentimetrskih pet, me je ustavila starejša gospa, ki mi je rekla: »Veste, jaz bi imela tudi takšno snažilko doma kot ste Vi.« Veste, tisti, ki ste si ogledali predstavo se sedaj smejete, ostali pa, lahko vam zaupam, da je bila ena izmed boljših smešnih pohval. Čeprav je "moj gasilec" izjavil, da jaz nisem snažilka, ampak služkinja. To je povsem drug pojem. Se strinjam z njim. 

Saj niste mislili, da bi Vam zaupala pohvale »mojih« ljudi? Niste, ne da. Vsako sem spravila v svoj kotiček srca in jih ne delim z nikomer. Ker so tako adrenalinsko moje.

Na koncu lahko povem, da je mladina zadela. Tudi mene so. Na vseh vajah. Na vseh in včeraj. Ne vem, če sem jim dovolj MOČNO povedala. Hvalila ali konstruktivno spodbujala sem jih ves čas. Tudi z bonboni. Priznam. Na koncu sta se dva mladca tudi adrenalinsko poslovila od mene, kar mi je veliko pomenilo. Ker je bilo iskreno. Kratko. Jasno. Jedrnato. Z adrenalinskim five-om in "kapiš" kot najboljšim mojim line-om. 

Tako na njihov način poskušam razumeti dogodke preteklega meseca. Ker le-ta  november mi je priredil več "adrenalina" kot prej vsi pretekli meseci. tistega Prav adrenalina, "neprav" in adrenalina odprtih vrat de lux.  Saj vem, tako že mora biti.

»Moja droga je adrenalin. Adrenalin. Oooooooooooooo.« 

Starejši gospe, ki me je ustavila po predstavi in me ogovorila s SNAŽILKO, pa sem rekla tako: "Samo likam pa sploh nič, veste."

 

Drugače sem pa SLUŽKINJA. Služkinja Mary. Ne, vem, nimate slike, vem.

Djevojka sa sela (brhka služkinja Mary)

 

 

PLEŠASTA PEVKA - ZAŠTEKAJ, NI DRUGE!

JUG SE JAVLJA. 1. DEL Igra pod masko. Ne, ne gre za tisto igro. Gre za igro v celotnem pomenu besede. Igra. Drama. Dramski svet. Gledališki svet. Ljudje se razdelijo na tiste, ki se bolje znajdejo v njem in tisti, ki pojma nimajo, kaj je tako čarobnega v tem. Gledališki svet lahko to naredi, da vas osvoji ali ne. Tudi slab. Odličen pa toliko bolj.  Od nekdaj me je privlačil. Kakor, da bi me vzel k sebi in rekel, da sem lahko v celotni njegova. Samo njegova. Tako kot tek. Tudi tam postanem samo njegova. Tako egoistično in prevzetno me zasvoji in vzame za vedno. Le-da pri dramskem svetu lahko svojo ustvarjalnost veliko bolj izkoriščam in dajem ven. In pozabim na vse. Kot tisti preklet ventil. Tako je bilo od nekdaj, če ni bilo zavor. Svojo ustvarjalnost sem preko besed dajala ven kot majhna deklica, dokler nisem "posvojila blokade desetletja", nato kasneje tudi v šoli, kjer sem opazovala otroke, ki so igrali pod mojo taktirko, kakor, da so profesionalci. Otroci in mladina ti dajejo tisti občutek, da nekaj v tem lajfu delaš prav in da so hvaležni za to. Ne vedno, ampak pogosto. Dolgo sem bila za "vrati" kot oblikovalka tega puuzla, dokler nisem prestopila tega čarobnega praga. Na drugo stran. Na stran igre. Z mojim priljubljenim dramskim talentom mladostnika sva pred leti zaigrala prvič po dolgem času pri Dedku Mrazu kot Vila Andreja in Pinđi pižama. Nekako vedno drugi opazijo moj talent in me spodbudijo, da ne čakam ali stojim na enem mestu. Dve leti zapored sem bila deležna pravljice z Dedkom Mrazom. Svetoven občutek. A sem vam zaupala, kakšen občutek je to bil, ko smo morali improvizirati, ker Dedek Mraz ni imel mikrofona vključenega. To anekdoto moram razložiti. Polna telovadnica otrok in staršev, ki  so nestrpno  pričakovali Dedka Mraza. Vila Andreja in škrat Pinđi pižama sta svoj del odigrala, ko je v njuno dnevno sobo prišel Dedek Mraz brez vključenega prenosnega mikrofona. S strani mi mahajo, da se ga ne sliši ter da naj rešim situacijo. Tako vilinsko se se odpravila do njega in mu rekla v svoj mikrofon: »Dedek Mraz, nič te ne slišimo. A si kaj pozabil? A si na slabem glasu?« On me je pogledal, človek, ki je drugače facon od faconov v resničnem lajfu, nonšalantno odprl svoj plašč, kjer je bil zapasan prenosni mikrofon in rekel: «Ja, Vila Andreja, a mi boš pomagala?« Pogledala sem ga, ker pojma nisem imela, kaj pritisniti, zato sem rekla: «Ja, ne vem, če bom znala.« On pa: «Boš, boš.« Vse to se je dogajalo okoli njegovega pasu, kjer sem končno našla tisti gumb, da se ga je slišalo. A si lahko vizualizirate sliko?  A si predstavljate, kdo se je smejal v dvorani? Vseh tistih 200 staršev, če ne več. To je bil smeh za starše. Definitivno. Z Dedkom Mrazom in celotno »odraslo« ekipo, pa te zgodbe ne bomo nikoli pozabili.

Pred dobrim letom in pol pa sem se zopet na pobudo prijatle vključila v dramski svet z namenom, da me preplavi neka druga energija. Tako ali drugače. V tistem času sem to krvavo potrebovala. Kot izziv, da pozabiš na vse bolečine tega sveta in vse neizpolnjene želje. Moje, da se razumemo.  Igrati, čeprav sem v svojem lajfu zelo slaba igralka. No – v smislu pretvarjanja. Jaz sem samo plain simple. Direktna. Iskrena. Čutna. Senzibilna. Zadetkovna. Utrujajoča zaradi stvari, ki so pomembne. Pravična tudi za ceno, da izgubim glavo. Občutljiva na laži in neiskrenost. Težka za koruptivnost. Poštena, tudi za ceno, da me ne vzljubijo na prvo žogo.  Ne, nisem na prvo žogo. To vedo »moji moški bejbiči«. Priznam. Saj oni tudi, če bi imeli "pravo glasanja", vedo. Če si želijo priznati. Jaz pa si lahko priznam, da igram. Da sem. Kot grajska spletična na gradu, kot grški Bog, kot zaljubljeni Žabec ali kot........ Ja, pozabim. Zbledim. Živim neko drugo žviljenje. Živim.

Moji bližnji vedo, koliko mi to pomeni, predvsem zaradi pretekle "posvojene blokade stoletja".

Približuje se D-sobota. Plešasta pevka, absurdna drama in muzikal, našega "majhenga gledališča" DRUGI ODER iz Brežic. Saj veste, dramski svet  sa JUGA. Tudi tukaj smo ustvarjalci, ki smo »posebni«, ki funkcioniramo drugače. Ki se sporazumevamo drugače. Ki čutimo drugače. Ki smo za nekatere malo FJU-FJU. Nič zato, to je le naša dodana vrednost. Danes vem to. Danes me ni sram tega povedati in  deliti z vami.

V ponedeljek smo imeli prvo generalko na »velikem« odru. Trema je bila prisotna. Ker sedaj pa gre zares. No, da me ne boste narobe razumeli, en teden pred predstavo je menda tako. Sama nisem imela treme, ker imam toliko dela sama s sabo, z mojim zdravjem, ki ni najboljše, vendar se ne dam in se ne bom dala (vem skovanka čisto narobe) in s stvarmi, ki vplivajo na moj čustveni svet, če že ne na srce. November mi vedno to priredi. Majkicu mu. Tako v velikem slogu pred velikim decembrom. Ta dva meseca nista ravno moja priljubljena - nikakor. Vendar vztrajam, grizem in se smejim. In sem.

In vas vabim, da nas pogledate, da nas zadanete ali pa vas mi, da nas ošvrknete, da nas skritizirate, da nas preanalizirate in da malce tudi opazite.

Vabim vse tiste, ki ste moji in tiste, ki ste bili, pa niste več. Vabim vse, ki imate radi gledališki svet in tiste, ki se radi smejite in imate radi glasbo. Vabim Vas v naš svet. Vabim vas, da nas boste zaštekali.

STOP. JUG. BREŽICE. DOM KULTURE. SOBOTA. 30. NOVEMBER 2013. 19.00. PLEŠASTA PEVKA. VSTOP PROST.STOP.

 

Pridite. Ne bo vam žal.

 

Mary. Vem, da ste hoteli vedeti. Ja, Mary sem. Brhka Mary. Igram brez maske. For sure.

Djevojka sa sela

 

 

 

 

"ALKOHOLČIČ ........A TI BI TUDI?"

JUG SE JAVLJA. Veste, kaj me najbolj odbije poleg grozot, ki jih je sposoben narediti človek, laži, goljufij in kraj? Nemoralnost. Nemoralnost do stvari, ki so pomembne. Nemoralnost do vsega, kar se me dotika. Veste, če nekdo nekoga zradira, ker se je tako egoistično odločil in tej osebi ne pove, pa se obnaša in vede močno, kakor slon. Ni res. Veste, če nekdo zaposli svojega daljnega bratranca v tej krizi v istem podjetju, ker se pač ni nihče drug javil na razpis, ni res. Ni res, ljudje. Veste, če nekdo govori, da Romom ne zameri ničesar in jih ne obsoja, pa ne zmore z njimi niti enega razgovora iz oči v oči razen na portalih in skritih zaprtih kotičkih, ni res. Veste, če nekdo govori, da nima denarja, medtem, pa si privošči vse in še več, ni res. Ni res, ljudje. Veste, če nekdo uči v šoli, se spreneveda, da je učitelj, medtem, ko ni pristopil niti praga fakultete, ni res. Veste, če nekdo govori, da obsoja alkohol, medtem, pa se usede v avtomobil in za volan, pa čeprav je sredi centra in samo preko Save, ni res. Veste, če nekdo govori o družini, medtem pa vanjo in v odnos ne vnese ničesar, ni res. Veste, če nekdo govori, kako se žrtvuje za podjetje, katerega je pokradel, delavcem pa ni plačeval prispevkov, ni res. Veste, če nekdo davkov ne plačuje, jih odtaja in nalaga denar v davčne oaze, mirno sedi na svojih stolčkih, in se zgraža ob ovadbah in priporu, ni res, ljudje. Ne, ni res.

Nemoralnost me vedno zadene do takšne mere, da postanem občutljiva in ranljiva do zadnje pore na moji koži. V nekem pičlem trenutku zbudi v meni jezo, ki bi lahko eksplodirala do potankosti na prafaktorje. Sedaj ne vem, ali jaz ali moja jeza ali kar obe. Na drugem mestu so prevare – vsakršne. Manipulacije, ki izvirajo iz prevar, ostajajo delno skrite vidnemu očesu, le če ni to oko izkusilo že več takšnih stvari, da se je senzibiliziralo za takšne stvari. Senzibilizacija pri takšnih stvareh je ključ, da se dotakneš, razumeš in obvladaš vse to. Ne, narobe sem to izrekla. Saj se ne moreš senzibilizirati do teh stvari, da jih razumeš ali se z njimi poigraš. Kaj mi pa je? Ne, manipulacije te vedno zadenejo kot burja, jugo je preblag in pretopel. Zrešetajo. Prebodejo. Ranijo. Manipulirajo vsi–skrito ali odkrito. Sploh ni pomembno. Sploh ni pomembno, če se tega zavedajo ali ne. To je del te igre. Saj veste tisto, ko si mislite, kako je vedel, da mora točno sem pritisniti, na ta gumb pri meni? Kako zaboga ve? Na tisti gumb, ko veste, da boste morali odreagirati, ker takšni ste, pa kljub temu, da je manipulacija. Šibka postanem, kadar to začutim okoli mene, saj ne morem verjeti, da spet. To, kar me v tej celotni situaciji, saj ne vem, če straši ali pribije na tla, da se zavedam, da sem v tej brezupni situaciji, iz katere ne morem ven. V vsej tej situaciji opažam, da nisem hladna, da mi ni ravno do Kosova ter da me vse to gane tako, da bi tekla takoj mali maraton.Takoj. A zaskrbi me zgolj dejstvo, da so ljudje okoli mene vedno bolj hladni, apatični, hitro zaključujoči, polni nekega gneva in pasivnosti. To me ubije, in takrat bi zmogla le tisti »tupi« pogled, vendar se v zadnjem trenutku zavem, da moram reagirati in da moram reči, ker če ne me bo pogoltnilo. Ne, situacija, ampak manipulacija. Ma, pa še rima se. In zmorem reči. Zmorem argumentirati. Zmorem biti živa in srčna. Zmorem, tudi za ceno nerazumevanja okolice in ljudi, ampak saj vem, s kom spim. Vsem tem manipulantom bi želela sporočiti, da se ne grem. Ne, ne grem se tega, kar oni poimenujejo pogled na boljši jutri, pravica do izražanja in moralna dolžnost. Ker ljudje moji, to ni nič drugega kot ena velika utvara, s katero me želijo tako ali tako »nafilat«, da lažje spijo in kujejo nov plan za novo igro. Ker zopet smo pri tem, da gre za igre, ki jih igrajo ljudje. Nedolžne. Otroške. Radožive igre. Ja, pa še kaj.

Zadnjič sem poslušala pogovor matere in hčere v zdravstvenem domu, ko je naenkrat hčera, adolescentka rekla materi: «A to pomeni, da ti ni mar zame?« Razgovor je šel v smeri kaznovanja matere zaradi prestopka hčerke. Dolgo sem premišljevala o tem vprašanju – veste o tistem BELO-ČRNEM obzorju, ki ga imajo triletniki, ko mu vzameš igračo ali ga kaznuješ, pa ti reče: «Nimam te rad.« Manipulacij se naučijo že otroci. Ja, seveda, da od nas. Seveda. Večino stvari se naučijo od nas – dobrih in slabih, le da so slabe toliko bolj odmevne, kakor dobre. Negativnih stvari se bolj sliši. Negativne stvari so bolj udarne in opevane. Ja, oprostite, nalijmo si vina. Negativne stvari so hrana za razkroj, neobstoj in razkol. Negativizem počasi razrašča kot rak ali kot prekleta odvisnost. Tako počasi, po tiho, brez glasu in brez pompa. Vse se začne v manjših krogih – tako pretkano brez uvidevnosti. Tako kot alkohol. Jp, tako kot alkohol, ki je na prvem mestu po vsej svoji »moralnosti«. Lani sem bila na Portugalskem, z mladimi, kjer je bil alkohol kot za stavo tam sredi divjine, izolacije in ljudi različnih evropskih kultur, glavna zadeva. Glavna. Ljudje se niso mogli zabavati brez njega. Na Portugalskem, kjer stane eno pivo 0,60 €, si je mladina dala duška. Po večeru, ko so šli ti mladi, da se razumemo študentje in post študentje, preko roba tako povsem, se je par njih opravičilo vodstvu in nekaterim drugim ljudem s trditvijo, da ni šlo drugače. Da se je preprosto zgodilo. Vodja izmenjave mladih in hkrati gostitelj (youth exchange) je vprašal tega mladega človeka: »Kaj ni šlo? Ne razumem te.« Tišina tistega popoldneva, sonca, ki se je poigravalo z mano in s temnorjavimi tolmuni vodje, direkten pogled in zadetkovnost besed, ne bom nikoli pozabila. Deset ljudi je obnemelo in moja glava je bila polna odgovorov in grizljajev v jezik.

Alkohol je tukaj med nami, kot v zavetju kot tisti zasledovalec, ki te čaka in ti želi nekaj povedati prej ali potem. Ampak ima to neizmerno željo po izpovedovanju. Alkohol. Ja, ta prekleta tekočina, ki te pogosto pusti mrtvo hladnega, vročičnega, drhtečega in ...«dej mi še« človeka. Veste, kaj naredi alkohol? Ne postavi meja. Ne kontrolira človeka. Ne postavlja vseh zidov, s katerimi se zavarujemo pred vsemi. Ne zadrži. Ne. Alkohol poruši vse pred sabo. Poruši zidove – še tako visoke, trdne ali kitajske. Zminimilizira vsako dejanje, ki je bilo še toliko vredno. Destruktivno se odloči, da je zmagovalec – prvi in edini. Alkohol prenese vse. Prenese šibke ljudi. Prenese težke ljudi. Spravlja jih na kolena. Medtem, ko so ljudje na kolenih, tako skoraj nečloveško, okolico razdre na prafaktorje od prafaktorjev. S silo, ki ima neustavljivo moč. Alkohol te strahopetne s stresom prežete ljudi spremeni v silake, ki z besedami udarjajo kot z bičem. Saj bi jih drugače tudi udarjali, pa se kontrolirajo zaradi zunanjih dejavnikov in sprejemanja socialne sredine. Udarjajo tudi s pestmi in s telesom. Alkohol, ta prekleta omama, ki končno spravi Aladina iz steklenice, naredi, da ljudje pokažejo svoj pravi obraz, svoj pravi jaz – brez vseh mask. Maske padaje kot domine. Čk-Čk.

Alkohol ne pokvari vsega. O, ne. Alkohol pokaže v resnici, kdo so ljudje. Alkohol pokaže, kaj si v resnici želijo in potrebujejo. Alkohol pokaže svojo plat. Ne, alkohol pokaže svojo past.

Vodja Danijel je ob koncu tega razgovora in opravičil rekel temu mlademu Francozu:«Veste za vse, kar gre tukaj……….gre za spoštovanje. Spoštovanje do sebe in nas tukaj. In ne za alkohol in uživanje le-tega….«.

Alkohol me je zopet nekaj naučil. Naučil, da je povsod, kjer se ljudje odločijo zanj kot najboljša rešitev ali zdravilo. Naučil, da se še vedno imam super brez njega. Naučil, da se zmorem pogovarjati, dotikati ali ljubiti brez njega. Naučil, da sem DOVOLJ brez njega, čeprav me še veliko manjka. ;-)

Alkohol moj, kdo te pije? Kdo te želi piti? Kdo te želi imeti? Kdo želi pokazati svoj pravi jaz? Veš, kaj alkohol, ne bojim se te. Bojim se ljudi–tistih, ki želijo s tabo pokazati svoj pravi jaz, ker ga drugače niso zmožni pokazati. Zato želim odpreti oči, širom, in se zazreti v te alkoholizirane oči, ki mi niti lagati ne morejo. Zato želim odpreti oči, da te vidim, zavoham in začutim. Tako na daleč. Zato, živel alkohol. Vržem ti rokavico. Sprejmeš? Si upaš? Si drzneš?

Pssssst, samo o tem se ne govori. Ker je nevarno.

Djevojka sa sela

A TI SI TUDI OD "DOL"? - osebno sporočilo

JUG SE JAVLJA. Od dole. Od dol. Južnjaki. Bosanci. Pol pol. Nekaj vmes. Slovenci boste prikrajšani, verjamem. Ne, in Vojničevih Čefurjev ne mešajte v to, ker ne gre za isto zadevo. V zeleni deželici pod Alpami živim odkar pomnim zase. Resda živim bolj na jugu, kar je zasluga moje mame in očeta. Ne vem, če sem vam zaupala, kako sta se spoznala moja mami in oče. Nisem?! Velikokrat sva s sestro poslušali to njuno zgodbo, ki se nama je zdela pravljična in sva jo poslušali vsakič, ko sva si zaželeli. Mami je delala v kiosku (veste to so bili takšni kioski, v katerih so prodajali vse od cigaret, sadja, čokolade, časopisov in vsega, kar bi tudi danes našel v Harrodsu. Pravijo, da tam lahko kupiš vse od šivanke do slona) kot mlada nadebudna trgovka. Kiosk je stal na Čatežu – Motelu, vendar na drugi strani, tam kjer je včasih tekla stara avtocesta, kjer so se ustavljali tovornjakarji in turisti, ki so zahajali v Čatež. Nekega sobotnega popoldneva so prisopihali štirje prijatelji iz Zagreba, med katerimi je bil tudi moj oče. Ko je zagledal mojo mami, je pokupil polovico kioska in uspel mami tudi podariti vizitko. Stara šola. Seveda je šla mami v akcijo, ko je po njenem, minilo dovolj časa. Na klicanem telefonskem naslovu so ji povedali, da oče tam več ne dela, kar je mojo mamo odvrnilo od očeta in smo vedno slišale par sočnih, vendar je ponovno snidenje zaplamtelo strast ali kako bi se temu že reklo. Oče je še enkrat prišel s prijatelji v kiosk, kjer je nerodno moji mami zopet pokupil pol kioska, ji podaril čokolado, ona pa se je nadebudno zakadila vanj s vprašanjem stoletja »A na tisti številki pa niste več?« Kasneje je nastala družina Ninković. Z mehkim Ć.

Moj oče ni Slovenec, vendar je veliko več od tega. Tako mislim še sedaj. Bom obrazložila. Naša družina je imela zaradi očetovega priimka, kar nekaj težav, katere smo uspešno premagovali. V osnovni šoli so me poleg zamenjave z Nino (po priimku Ninković predpostavljam, čeprav je meni to čisto nelogično), velikokrat spraševali, če moj oče govori slovensko, če je oficir in če se doma pogovarjamo slovensko. Kot osnovnošolka sem sovražila ta vprašanja ter pogosto nanje sploh nisem odgovarjala, ker so mi preprosto šla na živce do Marsa. Kasneje sem imela zaradi mojega priimka kar veliko težav. Brežice so res jug naše Slovenije, kjer je narodnostna zasedba pestra. V Brežicah je bilo ogromno »čefurjev«, čeprav jih mi nismo poimenovali tako, ampak se je govorilo o oficirjih, o oficirskih ženah in oficirski deci, beri otrocih. Ste slišali? Ne vem, kaj je bilo slabše, to da si bil od dol, pa nisi bil oficir, ali to, da si bil od dol, pa si bil? Oboje je imelo slabšalen prizvok. Nismo bili oficirska družina, ampak smo bili "od dol" od vedno. Kakšna ironija besed, kajne? Moja družina je slovenska, kljub temu, da smo se ves čas morali boriti s tem, da smo. Me razumete? Moje hercegovske korenine sem najbolj skrivala v času srednje šole, ko sem se začela tudi podpisovati drugače. Moj mehki ć sem zamenjala s trdim, ker sem mislila, če bodo videli  ob vpisu na fakulteto v prestolnici, da sem od dol, da bom imela slabše možnosti. Ne, mislim, da si ne morete predstavljati, kaj pomeni, če si od dol, pa to sploh nisi, ker si ves čas tu in si enkrat ali dvakrat na leto dol. Ampak, ko smo bili dol je bila zadeva tako preprosta. Moja babica je vedno rekla: «E, došle moje Slovenke.« To, da se še vedno zelo mučim s hrvaščino ali srbohrvaščino, tako vsaj par dni, dokler ne pridem v ritem, ni majhna stvar. Babica je vedno očitala očetu, kako nas ni naučil bolje »našega« jezika. Ob osamosvojitvi naše zelene deželice je tudi oče prišel delat v Slovenijo, ker si je prej služil kruh v Zagrebu. Tako zaveden Slovenec bi se temu reklo drugače, ki niti enega dne svojega življenja ni govoril svojega jezika v naši hiši, razen, ko so prišli obiski njegove družine. Tako svoj. Tako zaveden Slovenec, ki si je sam kupil SSKJ, da mi lahko pripelje kakšno sočno slovensko besedo, ko ga jaz gledam, kakor, da je priletel iz Marsa. Tako zaveden Slovenec, ki prebira Delo in Finance, ker pravi, da sta oba časopisa strankarsko usmerjena, pa prebira oba, da je uravnoteženo. Tako zaveden Slovenec, ki nikoli ni ljudi, ki so mu metali pod nos »da je od dol« krivil za njihovo majhnost, nevednost ali neznanje. Tako zaveden Slovenec, ki je bil na Triglavu in na/v vseh slovenskih lepotah. Tako zaveden Slovenec, ki je vedno poskrbel, da je bila slovenska kultura praznikov vedno pri nas na prvem mestu. Tako zaveden Slovenec, ki ima na svojih hektarjih zemlje tudi nekaj brajd trt. Tako zaveden.

Oče nas je vedno učil, da se moraš do vsakega človeka obnašati, kakor da je kralj, pa čeprav je berač ali obratno. Da nikoli nisi nad ali pod – ker pravi kralj, šef, vodja ni. To je bilo izrednega pomena zanj. Da tudi najbolj nevedne, krute, zlobne in škodljive ljudi ne obsojamo, ker so takšni in se tako vedejo. Nisem najbolje to razumela, ko so me bejbiči začeli osvajati in je velikokrat sledilo vprašanje, če je moj stari Bosanc in če sem sama tudi. Vsaj elegantno je bilo to, da niso šli takoj na mene, ampak so imeli tastarega za bariero. To mi je bilo takšno vprašanje, kakor, da bi jaz njih povprašala, če so pravi Slovenci. Tako 100%. Tako »Modrijanovsko« ali "Avseniško". To obdobje, da sem Slovenka s hercegovskimi koreninami sem sprejela šele po faksu, kar je pomenilo, da sem res dolgo potrebovala. Zgodb, ki jih je doživljal moj oče, pa danes bom – ker moram. Ker jih je ogromno. Ker me vedno ganejo. Ker me prizadenejo do Kekčeve dežele. Ker me je ta zadnja pred par tedni.

 

Zadnjič sta z mojo mamo odšla po »rastlinje« za njuno carstvo. Seveda sta navajena, da odideta skupaj, ker eden drugemu ne zaupata. Upokojenska fora. Oče kao pojma nima, kaj kupiti, čeprav je sadjarski in vinogradniški mojster (prav uradno naziv ali licenco ima), medtem, ko mama zbira po trenutnem navdihu, kar spravlja očeta v stanje ne-nirvane. V tem svojem nezaupanju eden do drugega se fantastično dopolnjujeta. V tej »trgovini« v bližini Brežic je vedno gneča. Vrsta se je vila iz trgovine. Oče je stal v vrsti, medtem, ko si je mama ogledovala rastlinje zunaj skupaj z Džulo. Oče je opazil možakarja, ki je prikorakal v trgovino, ki je tebimeninič prehitel celotno vrsto in rekel prodajalki: »Jaz bi 10 kg krompirja.« Seveda se je oče oglasil in mu rekel, da bi ga prosil, če gre v vrsto, kakor vsi, ki čakajo v vrsti. Možakar ga je pogledal in rekel prodajalki tako nonšalantno: »Saj je samo krompir – bom hitro. 10 kg krompirja.« Pri tem so začeli tudi drugi negodovati, vendar se nihče ni oglasil, oče pa je še enkrat rekel v svojem zelo umirjenem in ne tipičnem za južnjake tonom: »Mladi gospod, mi vsi čakamo v vrsti, prav je, da Vi tudi.« Možakar je nato odkorakal ven, kjer ga ja opazila moja mami, ki je slišala, kako je rekel, tako v brk in še komu zunaj: »Dost mi je teh Srbov, naj grejo od koder so prišli.«

Ko sta mi zadnjič pripovedovala zgodbo (oče je bil seveda tiho), sem onemela in nisem mogla verjeti, da je  to zgodba iz "sedaj", ko moj oče tako boljše govori slovensko kot pred leti, ko je besedico BIL tako težko izgovoril, vsaj zadnji del. To sem vedno opazila - izgovorjavo besed. Tako tipično slovensko, kajne.   Da se je to zgodilo tukaj. Da so to Brežice. Tiste Brežice - Brežice, moje mesto. Kajti vse takšne stvari (stavki in stavčiči) vplivajo name ali pa so vplivali name. Pa še kako so. Tudi na to, na kakšen način bi želela otrokom predstaviti »različne kulture«. Definitivno. Zadnjič je biser rekel, da bi njemu bilo najhuje, če bi pripeljal domov dekle, ki bi bilo druge narodnosti, ker bi starši na to gledali slabšalno. V takšnih situacijah včasih totalno zmrznem. Kolikokrat ste sami slišali to? Kolikokrat ste si zaželeli, da ne bi imeli stika z »unim od dol«? Kolikokrat ste bili priča temu? Kolikokrat? Kolikokrat slišimo besede nestrpnosti do vsega tujega? Biseri me nikoli ne povprašajo, če sem od dol in iz kod izviram. Nikoli.

Ko sem povprašala očeta o tem dogodku in izjavi tega možakarja, saj mi je mami vse razložila do potankosti, je rekel  nekaj, za kar občudujem mojega očeta, ki niti za mojega največjega sovražnika ali tistega, ki me je prizadel, ni rekel niti ene grde, zle ali privoščljive besede. Niti ene. No, saj jih ni bilo veliko, ampak nekaj se jih pa vedno najde. Mislim, kakšnih krepkih besed.

»Veš, saj ni vedel, kaj je rekel.«

Bila sem tiho in sem tako otroško gledala očeta, ki je rekel nekaj, kar nikakor ni samo stavek s sedmimi besedami. Požmrknil mi je in odšel delat. Jaz pa sem obsedela na klopci in razmišljala o sebi. O svoji reakciji. O tem, kako bi jaz to doživela in kako bi reagirala. Mene že zmoti, če me nekdo prehiti na pošti, pa sem nekaj desetletij mlajša. Razmišljala sem o tem, kdo sem jaz, da pošiljam koga kam. Kdo je nekdo, da pošilja nekoga nekam, ker je jezen sam nase, ker se je prepozno odpravil v drevesnico kupovat, pa se je udaril »bimbota« in nonšalantno prehitel celotno vrsto, nato pa, ker ni bilo po njegovo, je še malce žalil nekoga, ki mu je povedal, kar bi mu že morala trgovka.

 

Veste kaj, takšnih drevesničarjev je ogromno. Vsepovsod so okoli nas. Vsepovsod.  In ne gre več za Slovenstvo ali Slovenclje ali Slovenčke ali Slovence. Ne. Gre za RED. Gre za PRAV. Gre za to, da priznaš napako, če jo narediš. Gre za to, da izbereš drugačen pristop. Takšen, da ne boste dvainsedemdesetletnega možakarja pošiljali tja, kamor sploh ne more iti. Ker nima domovine. Ker nima zemlje. Ker nima doma. Da ta »Slovenec« mogoče nima nikogar več, razen Slovenije. Ker je to bila vedno njegova domovina. Vedno.

Ne, in ne bom napisala, če razumete. Ker me.

Če bi me še slučajno, kdo želel povprašati, če sem od dol in če zato bolje razumem tiste od dol in če sem vesela, da je Hilda v zaporu zaradi delavcev od dol, in če se ne sramujem, da sem od dol……..

Jaz sem od tu. Sem Slovenka, vendar je moj oče veliko večji Slovenec od mene. Ker mene je včasih tako sram, da sem od tu. Mojega očeta ni bilo nikoli. Nikoli. Moj oče ni "naturščik" Slovenec, vendar je veliko več od tega.

Jaz sem le Slovenka - če verjameš, ki  še potrebuje nekaj kilometrine, da jo takšne stvari drevesničarjev ne bodo ganile.

Ker me.
Saj mojega očeta tudi, vendar ne bo nikoli tega povedal.

Djevojka sa sela  

 

 

ŽENSKE - PSSSSSST, KAČE - back off

JUG SE JAVLJA. Ženske. Ne, pojma nimate o čem bom pisala, ampak moram. Tako enostavno in prvinsko moram. Ženske – takšne in onakšne. Tople. Hladne. Kače. Strupenjače. Ljubosumnice de lux. Bejbe, katerih domet je do Šentvida, in se Stolu ali Triglavu niti približati ne morejo. Ne, da ne morejo, ne zmorejo ali pa jim tiste poštenjačke ne dovolijo. Boj kokoši de lux, čeprav so mi petelini bližje. Ženske, ki zmorejo v vsej svoji veličini, biti to, kar si niti v sanjah ne moreš predstavljati. Veste, ampak nekako si mislim, da jih je nekdo moral naučiti tega. Moral. Ni šlo kar tako na suho. Nope. Nekoč mi je zelo pomemben moški v mojem življenju rekel, da se moraš z ženskami stopiti ali pa boš vedno na drugi strani. Tisti moški. Tisti jasni glasni. Veš, ko ti moški pribije resnico ali laž, ti jo pribije. Ne glede na posledice in ne glede na to, če bo bolelo ali ne. Bolečina tako ali tako ni za moške. Če želiš pokazati, da si močna, potem moraš moškemu pokazati, da se bolečine ne bojiš, in se ji upaš približati tako na aj to aj. Z moškimi je to veliko lažje – oni ne poznajo enega čustva, za katerega mislim, da so ženske cepljene že od ranega otroštva. Zamerljivost je težka stvar, ki uničuje odnose med ženskami in sproža veliko težav in težavic. Naredi celo vojne in sovraštva. Veste, takšnih do onemoglosti. Žal. Zavist. Ljubosumnost. Ja, vse to pokaže nekaj, kar najprej skrivajo kot hudič otroka. Uf, kako dobre so v tem. Tako preprosto. Ne vem, kdo jih je tega naučil, ampak sem nekako tako naivno prepričana, da ne očetje.

Ženske, ki so kače, ko jih že pogledaš. Ženske, ki gredo preko trupel, kakor, da bi šle preko zebre. Čk-čk, pa grejo s tistimi desetcentimetrskimi petami, kakor, da so carice tega sveta. Ženske, ki te ne zmorejo pohvaliti, kadar dobro zgledaš. Ženske, ki nikakor ne uvidijo, da si srečna in zadovoljna. Ženske, ki iščejo tvoje napake za stavo. Ženske, ki nikoli ne plačajo pijače, ker čakajo moške za to. Ženske, ki ne premorejo toliko nazora, da bi podale svoje mnenje, ki bi bilo bolj dragoceno od tekstovnega sporočila S kočljivo vsebino. Ženske, ki zmorejo koketirati in te prepričevati, da ne vejo, kaj delajo. Ženske, ki zmorejo gledati tvojega moškega, kakor, da tebe ni zraven. Ženske, ki te elegantno povprašajo, če ti je ta tipos všeč, čeprav si to omenila že zadnjič, in ti ga speljejo, ker to enostavno ne samo znajo, ampak lahko naredijo. Ženske, ki gredo….do konca. Do golega. Do konca. Dokler ne začutijo, da so šle predaleč, pa se potem umaknejo s tistim nedolžnim pogledom »Upsssss……a sem kaj narobe naredila?«

A vam opišem eno takšno kačo? A imate svojo v rokavu? A ste jo priklicali? A jo vidite?

Sedaj pa poglejte mojo. Takšno nedolžno sem izbrala za prvič. Za prvi del. Za današnji dan.

Včeraj mi je umrl mobitel. Saj veste, kaj se je zgodilo z mojim prvim na tač? Ne veste? Ja, na moji najlepši plaži na Krku mi je elegantno padel iz črnega cekra v morje. Na mojih skalinah sem ga oživljala, vendar se ni dal. Moj izlet do mesta Krka ni rešil njegove duše. Znamka sedaj ni pomembna, bo kasneje pri moji kači. Za otroke sem bila takrat učiteljica, ki ima cool mobitel, za kar sploh nisem vedela, ker sva z mojim prijatlom, Barbinim Rokičkom, kupila istega, kar tako, ker nikoli še nisva imela mobitela – takšnega. Vem, totalno brezveze, ampak sva. Kar tako, ker imava oba dober okus in ker zaupam Roku do konca sveta.  Pred tremi leti je to bilo. Sindrom krize srednjih let. Priznam. Ja. Seveda so se moji prigodi ne samo smejali moji srčni, ampak, ko sem jim pokazala ta zanimiv črn ceker in kako mi je uspelo, da je štrknil iz cekra, to je bilo tako zanimivo, da niso mogli verjeti. Saj veste, hollywood story again. Kaznovala sem se tako, da mi je sestra ponudila službeni mobitel, katerega so ravno zamenjali in ga niso več potrebovali. Iz Samsunga sem prešla na Nokio. Samsungovci veste o čem govorim. Vem, veste. Mobitel, ki je imel čisto preproste funkcije, mi je dobro služil do včeraj, ko je nepreklicno ugasnil, ko je nekdo klical in niti ne vem, kdo. Kar sploh ni pomembno. Mrtev je bil do danes zvečer. Po timu na Razvojni sem skočila v Krško, kjer mi je že zadnjič moja prijatla rekla, da je tu mesto, kjer se kupujejo telefoni. S poudarkom na prodajalca, ki zna prodajati. Velika trgovina ovalne oblike je v meni sprožila nek občutek, ki ga nisem še znala opisati, vendar sem ga takoj, ko sem zagledala prodajalko. Ženska črnih las me je najprej pregledala od gor do dol. Na obrazu ni niti mogla skriti, da ji nisem všeč. Tako enostavno. Ko sem jo povprašala na tako dober način, ker to pa znam ljudje, o znam, me niti ni gledala v oči, ampak se je sklanjala za računalnikom in pogledovala k moškemu, ki je sedel na stolu na drugi strani mize. Ni mogla, veste. Ni mogla skriti.

»A mi lahko pomagate? S telefonom imam težave.«

Pogleda me in reče: »Pokažite mi.«

Mojo Nokio ji pomolim, o ona z nasmehom na ustnicah reče:«To je vaš telefon?« 

Ne odvrnem pozornosti. Še. 

»Ja.«

»To je vaš mobitel? Takšnih več ne delajo, veste.«

Gledam jo kot da sem tisti piščanec, ki so ga polili z vodo in ji rečem: »A mi lahko, kako pomagate? Ne deluje, ekran se ne prižge.«

Hladno odvrne: »Ne, nima smisla.«

»Mislite, da se ne da popraviti?«

»Ja.«

»A vi tukaj popravljate mobitele?«

»Ne.«

»Kam pa se obrnete na pomoč?«

»V Ljubljano. (Pove nek naslov).«

»A mi lahko še enkrat poveste, da si zapišem?«

»Bom vam zapisala.« (S težavo to naredi.)

»Veste težava je v tem, kar je na telefonu. A se to, da kako rešiti?«

»Ne. Mi to ne delamo. Garancije pa več nimate. Tako ali tako pa je to mobitel – veste, takšen, ki ga več ni.«

Potiho sem ji hotela reči, da je. O, jaz ga imam. No, sem ga imela. Sedi in me ne gleda več, ker ji nekaj tipos na njeni desni nekaj reče. Premišljujem, kaj narediti, ker telefon nujno potrebujem – če ne za budilko. Takrat me še enkrat premeri in se tako zajedljivo nasmehne. Veste, tako kot je že prej hotela, pa je skrivala. Takrat sem premogla nekaj, kar sem včeraj v moji dramski vlogi tudi. Tako uspešno. Ko tako začutiš, da greš do konca. Ker nisi "tista bad guyevka".

»Veste, kaj sem razmišljala, razmišljala sem o tem, da bom potrebovala vašo pomoč.«

Pogleda me, kakor, da sem iz marsa padla in reče: »Kaj pa?«

»Potrebovala bom vaše svetovanje pri mobitelih. Bolj slabo se spoznam nanje. A mi lahko svetujete? Potrebujem ga.«

Naenkrat se je zbudila in se vstala, prišla do vitrine z mobiteli in mi začela kazati mobitele za 249,60 € in več in malo manj.  Začela je razlagati vse o telefonih tega ranga.

Prekinila sem jo in rekla: »Veste, moram vam povedati, da me tako dragi mobiteli ne zanimajo. Sem imela že enega takšnega pred leti, pa to ni zame.« (tako preprosto)

»Ja, kaj pa ste imeli?« 

»Galaxy S II...no, nekaj takšnega.«

Čeljust ji je skoraj padla dol. Nato tako po moje izjavim: »Ja, samo veste, mi je padel v vodo.« 

Tipos za mizo se je tako iz srca nasmejal, ona pa se je zadrževala, vendar vem, kaj si je mislila. Vem. Ko mi je razkazala vse mobitele, sem se ji zahvalila ter dejala, da bom še premislila ter se oglasila zvečer. Tako nonšalantno je odšla do stola in me komaj, da pozdravila v slovo. 

Ko sem odhajala do avta, sem razmišljala o eni stvari. Samo eni. Ne, o  kači. Ne. Razmišljala sem, da imamo povsod takšne ljudi. Takšne ženske. Ne, moških takšnih ne poznam. Ne, jih ne. Veste, kaj bi mi tipos rekel, če bi prišla.»Ja, mobitel je hin, bo treba druga nabavit. Dejva zbrat enega za vas. Za koliko pa? Čeprav bi vam ta bolje pasal. Takšna ženska ste.« Ne bi me premeril – no, vsaj ne tako. Ne bi se šel te komunikacije na tem nivoju. Veste, kako nekateri ljudje začutijo, da lahko z nekega pedestala govorijo, skačejo in udrihajo, kar tako. Veste, ti ljudje pojma nimajo, da je ta pedestal tako »trul kot jabolko«, ki so ga ugriznili.  Veste, ženske kače so povsod okoli nas v preoblekah da dol padeš.

Zvečer sem odšla v Brežice, kjer so že zaprli trgovino, ker sem bila pozna. Iz službe. Ženska mi je vseeno odprla, pogledala moj mobitel, dala zamenjavo in me prosila, da naj jutri pridem k šefu, ki bo poskušal rešiti zadevo, če bo šlo. Pogledala sem jo in ji rekla: »Hvala, ker ste. Veste, kako mi je bilo brez telefona en dan?«

Ona pa je z nasmehom na obrazu rekla.«Vem. Niste edini.«

A vidite razliko? Samo, da veste, da od danes naprej kupujem samo, če bodo moški v štacunah. Kaj se smejete? Sporočilo, ki ga imam za vse kače, ker če si priznamo, je ta bila "le nedolžna one", BACK OFF. 

Nisem taprava. Nisem te sorte. In ne bom več tiho. Ne. 

Djevojka sa sela

(Vam javim, kako bo z reševanjem mobitela in vsega, kar je na telefonu. Ja, vem. Pametni pišejo in shranjujejo na SIM kartico. Vem, ljudje).