JUG SE JAVLJA. Videti. Videti
tako kot stvari so, kot jih vidiš. In ne kot jih občutiš ali misliš, da jih vidiš. Videti
stvari takšne, kakor so. Težko, priznam. A vidite stvari, kadar ste v
emocionalni zanki in ne vidite niti prsta pred sabo? A vidite stvari, kadar ste
zmanipulirani od nekoga ali nečesa? Ali vidite, kadar nekdo izvaja nad vami
pritisk, da ne morete dihati? Ali vidite pa vam okoliščine onemogočajo, da bi
stvari videli? A vidite, pa ne zmorete povedati, kaj vidite, ker bi bila
resnica preboleča? A vidite, pa ste raje tiho, ker vas nihče ne vpraša za vaše
mnenje, pa je tako ali tako boljše, da ste tiho?
A vidite, pa ne smete reči niti A? A vidite? A
vidite stvari drugače, kakor mainstream ali alternativa? Ja, vidite. Vem, da
vidite. Tudi jaz vidim. Vidim, kaj se dogaja v moji preljubi zeleni deželici,
kakor je to vedno rekla moja babica. »Zelena dežela«, ki jo je vedno
poimenovala obljubljena dežela, kjer je vse tako kot mora biti. Majhna Švica.
Ne vem, če sem Vam povedala, da je moj oče, ko sva bili s sestro še čisto
majhni, želel pregovoriti mamo, da bi odšli živeti v Švico. To zgodbo sem kot
odrasel otrok slišala velikokrat. Oče je prejel poslovno ponudbo, ki je
pomenila, da bi moral oditi v tujino. Seveda ni želel oditi brez nas. Kocka je
padla na mamo, da se odloči. Mama je vedno dobro videla stvari, tako v naprej,
vendar je tukaj odreagirala, kakor vsak prav Slovenec s stavkom: «Da Čateža in Brežic
ne more zapustiti. To pa že ne.« Tako smo ostali v majhni Švici. Kolikokrat smo
se nasmejali tej zgodbi. V deželi, kjer je naša generacija najbolj občutila,
kako je težko. Generacija, ki ni vedela, kako bo s službami. Generacija, ki se
je borila s stanovanjskimi krediti. Generacija, ki se je soočala s tem, da
dolgo nismo vedeli, ne kako in kaj. Saj ne da, bi kasneje bilo drugače. Da se
razumemo govorimo o sloju ljudi, kateri so starši delali kot norci, pošteno in
zvesto samemu sebi ali podjetju. Veste, tisti srednji sloj, ki ni imel nobenih
privilegijev, nobenih vez in vezic in nobene bogate »rodbine«. Ta sloj, ki je
uspel tako, da ni imel nikakršnega vikenda na morju, bogatih avtov, delnic,
nepremičnin ali bogatih potovanj. Sloj, ki je garal celo življenje za svoje
otroke, si privoščil kakšno sindikalno morje in smučanje, ter odplačeval
kredite. Ta sloj. Iz tega sloja prihajam. Plain simple. Že takrat sem občutila
razlike med mano in drugim svetom. Takšne razlike, da si nismo mogli privoščiti
stvari, kot so si jih nekateri, čeprav mi ni nič manjkalo. Takšnih, da sem
videla sošolke, ki so hišo zgradili v dveh letih – TOP, ko smo jo mi
»nevemkoliko« let. Takšnih, ko so očetje postajali direktorji brez izobrazb,
ampak z neko všečno noto. Takšnih, ko so ljudje gradili vikende, tiste
dvojne–enega na morju, enega za vinograd kot za malico. Takšnih stvari, pa do
tistih čisto preprostih. Oče je v tistem času spregovoril z mano in rekel:
»Veš, Andreja vse ti lahko vzamejo, samo znanja, tvojega mnenja in ponosa ti ne
morejo.« On me je vedno znal umiriti na način, da sem videla stvari, ki so
pomembne. Tiste, ki niso bile materialne. Kasneje sem se naučila, da mi tudi to
lahko vzamejo. No, v kolikor jim to dovoliš. V kolikor dovoliš, da ne vidiš,
kaj se dogaja oziroma vidiš, pa si tiho, ker je tako pametneje. To pogosto
slišim kot nasvet od starejših. Pred dvema letoma sem postala zaradi izgube
zelo previdna. Vzeli so mi glas. Dobesedno. Tk. Tk. Tako preprosto hitro je
bilo. Občutljiv otrok sem bila od nekdaj, nato pa sem postala preobčutljiva
odrasla oseba, ki se je v trenutku bala svoje lastne sence. Bala izraziti ali podati svoje
mnenje. Bala povedati, kaj misli. Bala povedati, kaj misli o vsem, kar se
dogaja okrog mene. O družbi. O sistemih. O problemih. O korupciji. O lažeh. O
eliti. »Ma, kakšna elita«, je rekel Veno Taufer pred nedavnim, »to so vsi
kriminalci.«
Naša deželica je postala veliko
let kasneje vse to, kar si nihče v tem trenutku ne želi VEČ. Ne želimo si tega,
kar vidimo. Ne želimo si tega, kar poslušamo po poročilih. Ne želimo si tega,
kar dnevno doživljamo ali smo doživljali. V trenutku, ko sem videla, da
intelektualna lastnina beži iz politike sem razmišljala, čemu je tako.
Razmišljala sem, čemu. Rdeč alarm. Povsod, kamor sem se obrnila me bombardirajo
s koruptivnostjo tega ali onega. Videla sem vse to in si ustvarila mnenje o
vsem tem. Koruptivnost in laži so me vedno najbolj zadele. Vedno. O lažeh sem
že govorila, vendar me še vedno obkrožajo, včasih tudi od mojih najbližjih. In
takrat si vedno rečem, da je mogoče to tudi lekcija, ki se je moram naučiti, da
sprejmem to laž, da jo zmorem razumeti in ne obsojati. Ne, ne zmorem je še
sprejeti. Žal. S koruptivnostjo sem se do sedaj srečala, čeprav sem si mislila,
da v mojem »fohu« pa tega ne moreš videti, občutiti ali doživeti. Kot strela iz
jasnega me je udarilo, ko sem uvidela, da le ljudje ne želijo govoriti o tem.
Ljudje ne želijo spregovoriti, kar vidijo. Ljudje se umikajo, ker po njihovem
mnenju niso prepričani, da je temu res tako. Ljudje bežijo stran v svoj varni
svet, ki mogoče tudi premore kančke laži ali malih korupcij. Veste tistih
majhnih korupcij, ko nekomu kupite nove čevlje, ker želite popraviti svojo
vest, ker mu lažete. Ali tako preprosto odnesete svojemu zdravniku bonboniero,
vino ali viski, ker veste, da vam bo uredil, kaj hitreje. ali pa kuverto. Ali tako preprosto
odnesete kavo uslužbenki v javni upravi, ker veste, da vas drugič ne bo nadrla.
Ali tako preprosto kupite darilo nekomu, ker veste, da boste prejeli, kakšno
ugodnost od njega. Vsi smo del koruptivnosti tega sveta. Tudi jaz. Kljub
visokim moralnim načelom, ki jih imajo nekateri posamezniki, je svet koruptiven
do obisti. Ta svet, v katerem jaz živim in diham. Ljudje v tem sistemu. In to,
da kot nemi opazovalec opazuješ, gledaš in strmiš v to, kar se dogaja, ni
dovolj. Ljudje bi se morali o tem pogovarjati. Ljudje bi se morali zganiti in
kričati. Ljudje bi morali videti. Ljudje bi morali reči: «Dovolj.« Ljudje bi
morali pokazati svoje zobe. Ljudje bi se morali nekaj naučiti iz slabih
izkušenj. Ljudje bi morali……..In ustavim se ob tem, kaj sem naredila jaz? Ker potrebno je vedno začeti pri sebi. Kaj
sem jaz naredila, da ne lažem? Kaj sem jaz naredila, da nisem pokvarjena do
obisti? Kaj sem jaz naredila?
Veste, kaj sem naredila na kar nisem ponosna. Na to, da "nisem videla".
Vedno sem se umaknila, ker sem verjela, da bo »svet« že dojel kasneje – pa
četudi čez petnajst let, da je narobe ravnal. Da so narobe ravnali. Da so
prizadeli. Da so bili »nemarni«. Da so bili pokvarjeni. Da so šli preko živih
trupel. Da bodo popravili napake. Igre, ki jih ljudje igrajo, me vedno znova
zamrznejo, da obstanem. Kakor sem to tolikokrat naredila v preteklosti. To ti
je tako, kakor bi zmrznil na sedem metrovki pri rokometu ali pa bi se nagibal,
nagibal, da boš šutiral, pa bi ti bila žoga prilepljena na dlan. Vmes bi padel.
Golman tudi. Potem bi se pobrala oba, pa še vedno žoga ne bi pristala v golu.
Si predstavljate ?
"Andrejka moja, do sedaj nisi naredila ničesar,
kar bi te odmrznilo ali pognalo iz te sedemetrovke."
Še.
Saj se trnuljčica tudi zbudi, ne da. Danes sem uvidela, da ne želim biti več tiho.
Ne. Zadnjič mi je nekdo zelo pameten rekel takole: «Če pljuvaš po sebi (tako
potiho, skrivno…), tudi drugi pljuvajo po Tebi. Tako preprosto je to.«
Tako osebno pa moram priznati, da opažam, da če sem »glasna«
- tako ali drugače, sem takoj na tapeti. Tako zadetkovno se me lotijo, pa četudi je
zaradi mojega stališča o neki stvari. Ja, imam stališča o skoraj vsaki stvari,
ker sem to jaz. Ker je to del mene. Kadar pa ljudje postanejo nasilni s svojimi
stališči in prepričanji, da je njihovo edino prav, nisem več tiho. Ne. Jemlje
pa ogromno energije. Jemlji mi. Ogromno. In bom na tapeti - ker drugače ne znam.
Odločila sem se, da ne bom
zapisala, kaj vse se mi je zgodilo v letu 2013, sem pa tako po moje šla prebrat
vse objave v letu 2013 – včeraj po obiskih in brala pozno v jutro. In sem tudi
jokala – koliko tistega zelo srčnega pa niti nisem zapisala. Leto mi je
prineslo veliko lepega in nekaj tistega manj lepega. Veliko srečnih trenutkov,
kjer sem spoznala vse to, kar zmorem biti ob drugih. Brez tega, da bi morala
kaj skrivati ali se pretvarjati. Kar tudi ne znam. Smeha. Radosti. Otroške
nagajivosti. Srčnosti mojih najbližjih. Poguma in spodbujanja, da ne odneham.
Vztrajanja, da me kdo še malce »porine« tja, kamor moram priti. Besed. Topline.
Kreativnosti, brez katere bi umrla. Dosegljivosti. Soočanja »z drugo srčno«
preteklostjo. Oproščanja. Streznitve, kjer sem kot popisana muha letela še nekaj
časa. Bolečina. Padcev. Žalosti. Strahu. Trenutkov, ko niti dihati nisem mogla.
Belih in zelenih halj. Smrti.
Ja, videti vse to. Se soočiti s
svojo resnico ali resnico, v kateri živim. Tako tapetovsko.
In veste kaj, v letu, ki prihaja, želim moji
domovini na prvem mestu, da bi uvidela, ljudem, da bi slišali in bili slišani, mojim
najbližjim pa VELIKE stvari, katere jim bom zaželela in zašepetala na uho. Ja, prav ste slišali. Želim
VELIKE stvari vsem nam.
Veste o čem govorim?
O poštenosti.
O iskrenosti.
O glasu.
O sprejemanju drugega mnenja.
O iskanju novih poti.
O nekoruptivnosti.
O moči.
O miru v sebi in okrog vas.
O empatiji.
O ljubezni.
O tem, da če vidite, da se
aktivirate.
O miru v sebi.
V kolikor pa te velike stvari ne
bodo imele smisla, pa se kavic, pogovorov, izzivov, stiskov rok, srčnosti,
objemov, savnic, laufov, dobrega peciva, prijateljskih četov, kuhančkov, novih
idej, druženja pri tebi ali meni, novih priložnosti, metuljev in galebov, NE BRANIT.
Nima smisla.
Get it?
Djevojka sa sela