JUG SE JAVLJA. Oktober mesec. Mesec oktobrskih nagrad. V mojem majhnem mestecu. Letos sem se odločila, da sem lahko tudi jaz tista, ki dan nekomu priznanje. Pa ne samo jaz. Tisoč tistih nemih src. Priznanje iz srca. Priznanje, ki šteje vsem tistim majhnim ljudem, ki dajejo smisel in štejejo na mač. V soboto sem se peljala iz Dvorc - tam, kjer živi, stanuje in kraljuje moja frizerka - in bila hvaležna vsem silam gor in dol, ki so me pripeljale do nje. Vsem.
Kadar si že kot otrok obremenjen s svojim izgledom, ker si, se to najverjetneje nadaljuje v času pubertete in naprej v življenju. Konča se nekje takrat, ko začneš razumeti, da ni vse v tem. Za to pa potrebuješ več kot petintrideset let. O, da. Tako pač je. Tudi vedenje sedaj ne more pomagati ali spremeniti tvoje mnenje za nazaj. Damage is done.
Vse, kar je bilo kdajkoli povezano z mojim izgledom, je zato toliko bolj pomembno. Manikerke. Kozmetičarke. Frizerji. Šivilije. Stilisti smo si bili sami. Vse kar je povezano z izgledom imam za vedno na dolgi rok - če ne dosmrten. ;-) Vem, sliši se banalno, vendar je daleč od tega. Vsi moji ljudje, ki vplivajo na to, kako se počutim v svoji koži imajo velik vpliv.
Danes bom govorila o moji frizerki. Jožici. Ženski, ki je vse več kot frizerka. Ženski, ki ti poleg storitve, ponudi vse ugodnosti, kar jih lahko. Ženski, ki je v svojem življenju dala skozi veliko več kot kakršen koli navaden smrtnik. Ženski, ki te velikokrat nahrani s svojo pozitivno energijo, čeprav sama diha na škrge, kar ugotoviš v zadnjih petih minutah, ko ugotoviš, da bi jo lahko povprašal, kako je ona. Ženski, ki je v svojem poslovnem slogu in svetu dala priložnost toliko ženskam-frizerkam, da bi se še Lucifer ali pa Sveti Peter obračal v peklu ali vicah. Ženski, ki svoji konkurenci ne obrne hrbta ali zasadi noža v hrbet, ampak napoti stranke. Napoti. Ženski, ki se od vsakogar poslovi na način, ki je več kot posloven.
Joži ni samo frizerka.
Joži je kraljica na svojem področju, ki s svojimi zahtevnimi strankami zna krmariti na način, da pljuje. Pri frizerju se znajdemo res vsakršni ljudje, ki smo prepričani v svoj prav, kar nam bo pasalo in kar nam ne bo. Sama sem bila paleta barv - od rjavolaske do konjak barve - svetle konjak - koruznice - do platinaste - do srebrnkaste - do konjak nazaj in do bakrenega odtenka. No, o pink šiškah v vmesni fazi ne bi govorila. Sama sem tudi vedno odrejala, kaj bi si želela in kakšne odzive sem dobivala od okolice. Čeprav priznam, sem se vedno odzivala na moje notranje glasove in pamet. Pa četudi Joži ni mogla ničesar zaradi moje trme.
Veste, kaj pa je izrednega pomena, kar se vse manj zavedamo? To, da strokovnjaki na svojem področju vedo, kaj delajo. Vedo. Ljudje, pa dejmo jim zaupat. Mene bi tudi najverjetneje zmotilo, če bi me nekdo na mojem področju želele prepričevati, kako je tako in ni tako. Vem - kako bi me zadelo. Uf.
In čemu si lastimo vse to vedenje in znanje na vseh področjih, ljudje? Čemu?
Moja frizerka Joži je v soboto pokazala svojo iskreno plat, ki me je pribila na mač. S svojo iskrenostjo te vedno zadene in vrže v drugo orbito. Kljub temu, da ima odprtih več front, komaj diha. Komaj. Ampak se bori kot levinja. In za vse ljudi, ki se borijo kot levi ali levinje. Ki ne odnehajo. Ki razumejo pomen nesebičnosti. Ki razumejo, da nisi kot posameznik vedno na prvem mestu. Ki spoštujejo druge bolj kot sebe. (No, saj to naj ne bi bila vrlina). Ki spoštujejo tudi sebe. In zmorejo razumeti, da sva svetova dva. Tvoj in moj. Vaš in naš.
A vendar je NAŠ.
Jaz mislim, da bo "moja" oktobrska nagrada romala k njej. Ker si zasluži.
Ker ni samo frizerka.
Ker je človekinja.
Djevojka sa sela
A vendar je NAŠ.
Jaz mislim, da bo "moja" oktobrska nagrada romala k njej. Ker si zasluži.
Ker ni samo frizerka.
Ker je človekinja.
