REMZO - YOU ARE MY MAN.

JUG SE JAVLJA. A ste kdaj pomislili nanj? Nanj, ki vsak dan dela od šestih do šestih? A ste kdaj pomislili nanj, ki za malico poje enokilsko štruco belega pufastega kruha in mesni "narezak"? A ste kdaj pomisli nanj, ki s svojimi rokami naredi več kot mi z mislimi? A ste kdaj pomislili nanj, ki dela, kakor mu (u)kažejo brez tega, da bi sploh slišali ali upoštevali njegove potrebe? A ste kdaj pomislili nanj, ki dela v sezoni, ko mi uživamo na dopustu? A ste se kdaj zaustavili, če ne fizično, ko ste ga zagledali v nemogočih delovnih razmerah, pa v mislih, ko ste razmišljali o njemu. 

A ste kdaj pomislili nanj? 
Ste?
Ste, vem.
Na njegovo ukrivljeno suho telo. Na njegov zagorel obraz. Na njegove zgarane roke. Na njegove delavske čevlje. Na njegovo temno modre delavske hlače. Na njegov nasmešek, ko pride ženska mimo, ki spreleti tvoje telo in srce, kakor da si na modni pisti. Na njegov skromen pogled uprt v tla, kakor, da bi mu bilo nerodno. Na njegov topel obraz. Na njegov udrt zamišljen obraz.

Gradbišča me vedno spomnijo nanj. Gradbišča v naših življenjih. Gradbišča, ki ustvarjajo nove sanje in nova "plesišča" dejanj. Gradbišča, ki želijo ustvariti nove ideje in nove zamisli. Gradbišča, ki živijo polno življenje, ko so gradbišča. Gradbišča, ki me vedno vržejo v orbito tega, da začnem opazovati stvari, na katere ne pomislim vsak dan. 

To poletje sem opazovala gradbišče moje "nove šole". Gradbišče, ki je obstajalo dve leti. Notorično rečeno. Zame še vedno je. Na gradbišču se dogajajo vedno zelo zanimive stvari. Ne samo to, da moraš nositi čelado in me je vedno zanimalo, kakšno čelado bi dobila, če bi tam bila. Samo zaradi čelade, ljudje. Na gradbišču obstajajo enake vojne kot na drugih bojiščih in enako obdobja in področja miru, ki spremenijo ves tisti pritisk v olajšanje. Gradbišče me vedno asocira na delo, vrednoto, pristik, moderno obliko suženjstva, toplino, presežek, garanje, fizičnost in neverjetno prizemljenost.

Ta neverjetna prizemljenost pa me poveže tudi s tem, na kakšen način gledamo ali stopamo v stik z ljudmi, s katerimi smo bili v stiku ves čas gradbišča. Ali si zapomnemo njegovo ime ali ne. To je zame prvi podatek. Za vse tiste, ki so bili na gradbišču pred mano in to ali se kdo z njimi pogovarja ("small talka"), kar tako. Brez interesa. Brez česarkoli. Brez vseh primesi narejenosti, fasad ali ometov. Brez mask in maskurin. Na uč hitro lahko to opazimo pri ljudeh. In pri mojih ljudeh na gradbiščih. To prekletstvo ali ne, da so večinoma južni bratje, v meni pridoda priokus pronicljivosti, iskrenosti in razumevanja vsega, kar se dotika njih samih. Opazim vse - interakcije, podredja in priredja, pozicioniranje in odnos.
Veste, kaj najbolj opazim pri njih? To, da vedno pozdravijo. To, da vedno pogledajo v oči. To, da vedno odzravijo, če si ti prvi v tem. To, da vedno nadaljujejo small talk, če ga začnemo mi. To, da so veliko bolj pogumnješi, kadar te vidijo večkrat. To, da izražajo neko posebno toplino, ki jo začutiš, ko si zraven. To, da so uslužni, pa jim sploh ne bi bilo potrebno. To, da te vidijo.
Velikokrat jih srečam "na najihovem terenu" (v trgovinah), ko stojijo pred mano ali za mano. Vedno imam občutek, da bi mogla kaj reči ali narediti, pa spoštujem pravilo - kadar nekdo ne prosi za pomoč, je ne vsiljuj in ne ponujaj. To je tvoj problem. Ampak me prime, saj veste. Zadnjič sem stala za mojo toplino od človeka iz gradbišča, ko je imel na Lidlovem tekočem traku belo štruca kruha v ponvinilu in z narezanimi rezinami, tirolsko salamo, dva piva nemške znamke, ki je zagotovo najcenejše tu, en liter malinovca ter eno čokoladico. Iz črne denarnice je izvlekel 50 €, čeprav je bil račun pod 10€. Vse je lepo spravil v roke in prijazno odšel. Še dolgo sem gledala za njim. Tako neopazno. Mogoče tudi mene kdo gleda na tak ali drugačen način.
Od srede naprej sem brez glasu, z vročino, ki je popustila in ki je zopet našla pot nazaj, ker nisem počivala. Vem - vse vem. Ker se selimo imam občutek, da moram biti tam. To vcepljanje vrednot, delovnih, imam od malega. To je čipirano. A vendar me zdravje polaga v posteljo in ven iz nje. V petek sem zložila več kot 30 škatel v omare. Ostalo jih je še za otroke s posebnimi potrebami, javna dela, prostovoljce in vse, kar zbiramo za različne prigode. Najtežje stvari. V soboto sem prišla, ker so me klicali in sem čutila, da me bo v postelji pobralo, če ne pridem. Bila sem pozna. Moja toplina od človeka z gradbišča je čistil kamnite stopnice bele barve, ki so bile poflekane z vsem in svačim, tako da je drgnil vsak centimeter. Ko sem ga zagledala, sem si rekla - misija nemogoče. Nemogoče je sčistiti te stopnice. Ljudje so hodili mimo njega.  Velik, suh, postaven, 1,90cm, ožgan od sonca v belih teniskah. Vsakič, ko sem šla mimo, sem ga zmotila. Bil je tiho - ni si upal, kaj reči. Predvidevam. 

"A vas motim?" izjavim.

"Ne, sploh ne. Vem, da imate veliko dela."

Skoraj se udarim po glavi, ko odvihram v tem svojem zaverovanem svetu, brez glasu, z vročino in še do 30 škatel, ki jih moram odnesti v najvišje nadstropje. Ne, nisem se ustavila. Ko me je videl nesti škatle, se je vsakič odmaknil in nato nadaljeval z "ribanjem" belim kamnitih tal nemogoče misije. 
Ustavim se. Dogovoriva se, da škatle odnesem do prvih stopnic, da ga ne bi motila, vendar še vedno pravi, da ga ne motim.

"Dobičete mišice sigurno."

To je pa dobro videl. Priznam. Nasmejem se. Tako toplo mi je bilo pri srcu. 
On je ves čas klečal na kolenih in drgnil. Ko so me na drugih stopnicah čakale škatle veličine na mač, sem se ustavila in izjavila:
"Veste, bom jaz počakala, da končate. Ni problema."
Ko sem se vrnila je vse odložil in rekel: 
"Veste, jaz potrebujem kavo, zato so stopnice vaše." 
Gledala sem ga.
Gledala.
Veste, ker on se je umaknil, MENI. 
Tiho, mirno je odšel in me pustil, da se nisem mogla boriti ali mu ponuditi priložnosti.
Nisem zvedela njegovega imena.
Ni ga bilo več.
Moja vročina je naraščala, zato sem odšla. 
Kolegica je videla mojo stisko in mi pomagala pri teh škatlah na mač, da sem lahko tudi prej odšla. Iskala sem ga, ko sem odhajala, ni ga bilo na spregled. Zunaj so delali ostale topline ljudi z gradbišča, ki so me ošvrknili s pogledom, ko sem šla mimo. Nasmehnila sem se. To vedno mene razploži. Vedno. Četudi je neznanec. Četudi je otrok, ki ga ne poznam. Četudi so prijetne prigode ljudi blizu mene. Četudi so tujci iz Term.
Vem, premalo. 
A vendar lesson learned. Te topline od ljudi z gradbišča ne vidijo sebe in svojega dela na prvem mestu, ampak druge. Neverjetno, kajne. Objela sem jih v mislih. In le to, če bi bila na gradbišču večkrat, vem, kaj bi naredila.
Vem. 
Tudi vi, vem, da veste.
Moj mehki ć nima nič povezave s tem.
Verjamete? 
Tudi če ne, verjamem, da bi vi naredili to ali se spomnili še kakšne boljše ideje.
No, tisti, ki vidite te ljudi s toplino na obrazu. 
Niste vsi.
To tudi vem.
Vidim.
P.S: Remzo, Šemsija, Ante, Haso, Jaro.......častim. Na mač. To so zgodbe, ki bi jih želela na radiu, TV ali spletu. To. 

Djevojka sa sela

ŠOLA - SEDI, 5.

JUG SE JAVLJA. Šola se neizmerno hitro približuje. Se je približala. To vemo vsi. Starši. Sorodniki. Pedagoški delavci vseh vrst od fizikalcev do priviligirancev. Otroci in mladostniki. Osnovnošolci. Srednješolci. Študentje. Zanimiva je perspektiva, kdo je za koga tukaj, vendar sem iz celine prejela kar nekaj dopustnih razmišljanj o šoli. Veliko sem razmišljala o tem fenomenu, o katerem ste vi prav zagotovo in definitivno ne bom povedala kaj novega razen anekdot. Mogoče se bom koga dotaknila tam, kjer najbolj boli ali pa zatrla kakšne tančnice svetlobe ali teme. 

Zadnje čase so zelo aktualne primerjave, kako je bilo, ko "smo mi bili" šolarji in kako je sedaj. Krožijo tudi po internetu sličice, kjer se nazorno spreminjajo vloge staršev in učiteljev ter otroka. Otrok je seveda v ospredju na mač. Tisti tankočutni občutek, da je v ospredju ter, da moramo zanj poskrbeti tako, kakor nihče prej ni poskrbel. Seveda vsi pademo in padamo na te primerjave, ker zbudi v nas samih ta enovit občutek, ko smo sami bili šolarji ter vsi prekleto tankočutni spomini pridejo na plano kot cunami. Cunami lepih izkušenj, dobrih in tistih, katere bi najraje izbrisali, vendar se jih spominjamo in govorimo o njih s ponosom. Preživetje teh spominov ima možnost vpliva, le če govorimo o njih. Ali ste kot otrok imeli lepo izkušnjo ali slabo sploh ni toliko pomembno, kakor to, da imamo vsi anekdote o šoli. In če prav rezoniramo so vse izkušnje vržene v to polje na način - "dober" učitelj ali ne. Večinoma gre za to, da imamo spomine na to, kaj so delali ti krotilci otrok, na kakšen način in katere sledi so v nas puščali ter na kakšen način. Spomnimo se še kakšne lumparije, ki nas vrne in vrže v ego stanje otroka in se nasmihamo na mač. Tudi s solzami na obrazu. Saj ne vem, če se smejimo zato, ker smo nekoga pretentali ali zato, ker nam je uspelo brez, da nas bi ujeli. Imamo pa tudi neke slabe spomine - bolj negodovanja glede učiteljev, negodovanja glede slabih ocen, glede najhujšega predmeta in tega, kako smo trpeli. Ti slabi spomini se nanašajo tudi na nepravice, laži, negodovanja in pozicioniranja. Slabi spomini so vedno tu in nas spominjajo na to, da šola ni bila kar tako. 

Tukaj pa nastane razlika med nami - tistih s prevlado dobrih in tistih s prevlado slabih. Vsi imamo tiste boleče in tiste, ki nas spominja na to, da je bila šola grozna in največja mora od vseh mor. Seveda smo različni - kar mi je nekoč povedala moja strokovna prijateljica - kako gledamo na šolo na to, kakšne izkušnje smo imeli. V kolikor si bil uspešen v šoli imaš zagotovo popolnoma drugačne izkušnje, če nisi bil. V kolikor si bil pozicioniram med tiste, ki so bili priviligirani, potem ne razumeš, kako je nekomu, ki se je moral za vsako nalogo ali bitko boriti na mač. V kolikor si imel podporo sošolcev, si čutil utrip socialnega polja drugače kot tisti, ki tega ni imel. V kolikor si šolnik, ki je bil uspešen ali tisti, ki ni bil, tudi drugače gledaš na učni proces sedaj.

Sama imam spomin na vrtec. Samo eden. Sem bila otrok, ki nisem mogla spati v vrtcu. Leseni ležalniki so bili le način, da sem klicala ostale otroke in se želela z njimi pogovarjati. No, bila sem tudi malce nagajiva, zato sem se veliko smejala. Niste vedeli, da je najslajši smeh takrat, ko se ne smeš smejati? Tako sem nekega "časa za spanje" nagovarjala svojega "fanta" naj ne spi, se hihitala in ga klicala. Vzgojiteljica J. me je s knjigo udarila po glavi. Tako na hitro. Tako potiho. Jožica je bila.To je edini spomin iz vrtca. Tako se nikoli več nisem počutila in sem si za vedno zapomnila vzgojiteljico, ki ni zmogla vzgojnega prijema brez nasilja.

No, razen v 1.in 2. razredu, ko sem zopet preveč govorila, pa me je učiteljica S. udarila s tistim dolgim ravnilcem z liki po prstih. Tako hitro. Tako potiho. Tako ponižano se dolgo nisem počutila. Kasneje je pogosto odhajala z nami v Terme Čatež, prej Čateške Toplice, na plavanje. Nikoli me ni "omehčala", čeprav je očetu kar naprej govorila, kako lušna punčka sem. Bolj ji je bil moj oče všeč kot jaz.;-) 

To sta dva slaba spomina. In veste koliko imam dobrih. Toliko dobrih. Razlika pri dobrih je to, da se še sedaj spomnim občutka. Spomnim se ljubezni. Spomnim se dobrote. Spomnim se "pravega učitelja", ki je vedel čemu in zakaj je tam. Spomnim se tega občutka. Neverjetno, kajne.
Spomnim se razredničarke v 3. razredu, ki nas je vedno objemala in vedno govorila, da vidi same potenciale v nas. Da smo izjemni. Da smo najboljši. Da verjame v nas. Skoraj vsi smo bili odlični. (Sedaj bi zagotovo še kaj strokovnega rekla pri tem, vendar kdaj drugič). Občutka pa se še sedaj spomnim. 
Spominjam se učiteljice v 5. razredu zaradi katere sem hodila na vse njene krožke in sem hotela študirati slovenščino. V meni je sprožala vse tiste občutke, da zmorem, da sem uspešna in da sem ustvarjalna. Vse moje pomanjkljivosti je opazila, zaznala in jih ni nikoli izpostavljala. Bila sem otrok, ki je jecljal na mač. Vedno te je z besedami objemala in dala zopet tisti občutek, ki se ga spomnim še sedaj.

Zadnjič mi je moj sošolec iz osnovne šole, ki je sedaj "oče v moji šoli" rekel: "Kako je bilo tebi lahko, ti si vedno vse vedela in si bila vedno pripravljena? Prava štrebarica." Njegov spomin je drugačen od mojega, ker jaz nikoli nisem na to tako gledala. Jaz sem se v šoli ubadala popolnoma z drugimi stvarmi. Veste s čim? S tem, da se bom dobro počutila v šoli. S tem, da ne bom "trpela" zaradi učenja. S tem, da bom lahko igrala, recitirala, pela, športala (rokomet, košarka, gimnastika, atletika) in štrikala. Krožki so bili zame zakon, ker tam nisem nič jecljala in ker sem bila od nekdaj ustvarjalka. No, tudi s tem, da me bodo učitelji "imeli radi". S tem, da bo učitelj Učitelj. (Ne, in nisem vedela, kaj to pomeni. Sedaj vem.) S tem, da bom naredila kaj dobrega za sošolce. S tem, da bo učiteljica pravična in da ne bo delala razlik. S tem, da bo videla v nas, da smo le otroci, ki potrebujemo zabavo in humor.
No, pa tudi s tem, da bomo kakšno dobro ušpičili in s tem, da se bo učiteljica potegnila za nas ter da se bomo dobro počutili v šoli. Oprostite, to je bilo zame vedno povezano z znanjem, da ne bi bilo pomote. 

Tudi kasneje, ko sem čutila in prepoznala v sebi ta poziv dela z otroki, sem opazovala poklic učitelja še bolj. Učitelj je poklic, ki je zame najbolj zahteven poklic. Daleč naokoli. Ker oblikuje ljudi. Ker se te mladi ljudje oblikujejo ob njem. Vsako leto oddidem na strokovno ekskurzijo, katero si sama plačam, da ne bo pomote, v tujino, kjer spoznavamo druge šolske sisteme. In vloga učitelja je najpomembnejša, poleg vodenja in razumevanja psihosocialnega okolja otrok. V tujini so lahko učitelji najboljši učenci, dijaki in študentje, ki se nenehno izobražujejo. Čeprav me je Velika Britanija navdušila, mi je Irska pričarala drugačen vidik, me je Švedska osvojila, kakor tudi Združeni arabski emirati, medtem, ko je Španija pokazala neko drugo plat te šolske zgodbe. Jug Španije je pokazal, kako lahko učiš brez vsega (izredno slab položaj v šolstvu zaradi revščine), če poznaš in ozavestiš poslanstvo tega poklica. In ko sem podobno šolo prečesala v Sloveniji (Zavod. sv. Stanislava) sem optimistična. Sem. In rdeča nit vsem tem šolskim sistemom je to, 

da vedo, kaj počnejo,

da spoštujejo kompetence ljudi,

da spoštujejo psihološka in psihoterapevtska znanja strokovnjakov, katera so sestavni del šolstva,

da delajo na kompetencah otrok in ne na pridobivanju znanja in samo le-tega,

da zaznavajo in spodbujajo ustvarjalnost, nadarjenost in aktivacijo otrok,

da spodbujajo svobodo in ne samo prepovedi ter kazni, 

da ogromno časa namenjajo odnosom.

Šejka Združenih arabskih emiratov in ravnatelja švedske šole ne bom nikoli pozabila. Šejkov moto je, da je potrebno v izobraževanje vložiti največ denarja, zato omogoča brezplačno šolstvo in omogoča otrokom najbolj kakovostne šole znotraj ali izven njihove države. Šolstvo je popolnoma brezplačno - visoko inteligentnim in nadarjenim posameznikom omogoča šolanje na najboljših univerzah po svetu. Razmišlja, da lahko le z najbolj izobraženim kadrom uspešno vodi svojo državo, zato izobražujejo "njihove otroke" najbolj usposobljen kader. Znanje je vrednota.

Švedski ravnatelj, ki priznam, da je tudi odlično izgledal, je poudaril, da šolo ne vodi on, ampak učitelji. Seveda ga imenuje na ta položaj minsitrstvo, ki izbira med najboljšimi kandidati in ni nič povezano s politiko. Ko je poudaril, da njihov sistem dela na ustvarjalnosti in razvijanju le-te kot prednostne naloge in spodbudnem socialnem okolju otrok, me je kupil za vedno. Da o portofoliu, visokih mizah in stolih ter prostoru za druženje ne govorim.

Ste se ustavili?

Jaz sem se.

In veste kaj si želim - da bi mediji spremenili nit anektod, zgodb in razmišljanja o šoli. Da na začetku šole ne bi začeli s primernim ali neprimernim kaznovanjem otrok učiteljic in tega, kako otroci in starši "furajo svojo špuro" in ne spoštujejo učiteljev. Da na začetku šole ne bi šlo vse v storilnost, v papirnato vojno in v strah pred inšpekcijo, starši in nalogami. Da tudi radijci ne bi "nagajali" in sprožali v ljudeh, predvsem otrocih, kaj vse bi lahko še storili učiteljem.  Spoštujem ekipo jutranjega programa Denisa Avdića, ki vse obrne na joke in je izpostavil kaznovanje učiteljice z merilcem, ko je bil majhen. Tudi jaz imam to izkušnjo. A popolnoma neprimerno. Popolnoma. V otrocih vse to spodbudi prav to, kar ne želimo. Razumete? 

Veste, koliko je dobrih zgodb. Toliko zgodb, ko je učitelj verjel v nas, ko nas je peljal tja, kamor smo si želeli. Toliko zgodb, ko je uspešen učitelj požel slavo doma in v tujini. Toliko zgodb, ko svetovalni delavci v šolah naredijo toliko za odnose, pa se to ne vidi, ne šteje in ne potrdi. Toliko zgodb dobrega, odnosnega, tvornega in željnega. Toliko zgodb najboljših učiteljev, ki se trudijo vsak dan in niso prepoznani kot dobri zaradi številnih razlogov. Toliko dobrih zgodb, ko smo stali ob strani vsakomur v težavah in delali nemogoče. Toliko zgodb, ko so se spremembe naredile na način strokovnega in smiselnega.

Dajmo obrniti ploščo - če jo lahko. Če ni vse toliko "sprinjeno", da ne gre več. Ob vsakem novem začetku verjamem v ljudi in verjamem v kakovost. Naivno, vem. Zavedam se, da če je ni, je pač ne bo. To je dejstvo. Kljub temu dajmo obrniti zadevo in verjemimo, da dobro je.

Obstaja.

Le da moramo razumeti, da je veliko bolj zanimivo govoriti o slabem, neprimernem in nestrokovnem. Seveda sem prepričana, da je potrebno govoriti in da je potrebno vzostaviti tudi kritičen odnos do neprimernega vedenja ljudi v vzgoji in izobraževanju, ker veliko ni dopustnega. Veliko. In vse to se ne more reševati, če se rešuje s politično usmeritvijo, s pozicijo moči, s strahom, z nestrokovnostjo in nesankcioniranostjo in pritiskom medijev in širše laične javnosti.

Dobre šole so.

Tudi pri nas.

Ki vedo kaj je tisto, kar šteje, greje in ima smisel.

Mi verjamete?

Verjemite.

Sprašujem se le, koliko časa bodo dobri učitelji in strokovni delavci zdržali v teh razmerah, v katerih so. 
Koliko še?

Djevojka sa sela