BOREC BENJAMIN - MISLITE SI - 2. del (OSCAR WILDE)

JUG SE JAVLJA. Kazalci so nakazovali nekaj čez peto uro. O, Bog – pozni sva. Bolnišnica. Zvonec in zaprta avtomatična vrata. Sestra v modrini pride in odpre vrata. »Ja, pojdite ga pogledat, ravno pred pol urce se je zbudil.« Korakava do zadnje sobe, ki je čisto na koncu hodnika. Prideva v veliko sobo, ki zgleda, kakor neka velika operacijska soba s cevkami in aparaturami, v kateri je samo en človek in je obsijan s soncem, ki zahaja. Premikava se do postelje, v kateri leži moj oče. Priklopljen ja na vse tiste cevke in aparature, ki kažejo, kako hitro mu bije srce. Tako filmsko. Oči ima zaprte. Zaletim se vanj, ko narahlo odpre oči. Pogleda me, vendar me ne vidi. V obraz je ves bel, rumen in neprepoznaven. Solze mi polzijo po licih, kakor za šalo in stavo. Pustim, da mi drsijo po licih. Pustim jih. Gleda naju izmenično, vendar naju še vedno ne prepozna. Naenkrat zaslišiva njegove besede: »Kako me boli.« Mami začne s small talkom, medtem, ko ga jaz samo opazujem in gledam odbitljaje srca. Ne, to že ni stari, on ne bi nikoli povedal, da ga boli. Nikoli. Pa če bi šlo za fizično ali psihično bolečino. Po tistih nekaj minutah odpeketava ven iz bolnišnice. Obe sva brez besed. To srečanje ljudi na intenzivnem oddelku je, kakor, da bi srečal zombije na pokopališču, kjer bi sonce zelo močno sijalo in se poigravalo z osamelci na plaži.  Si predstavljate? Grozen občutek nemoči in dejstvo, da nekoga, ki ga imaš rad, ne bo, kakor bi rekel  ali tlesknil s prsti. Čk-čk, pa ga ni ali pa si v neizvestnosti, da ga ne bo. 

To noč nisem zatisnila očesa, ampak sem se premetavala, kakor najbolj nemirno bitje na zemeljski polobli. Slike rumeno belega obraza so se sprehajale pred mojimi očmi, kakor bi padale domine v belo-črnem akvarelu. Jutro me ni prebudilo, prebudila sem ga sama. Kava je bila to jutro brez okusa. Telefonski klic. Tastari. A sem vam povedala, kako mi je enkrat samkrat rekel, da ne želi, da ga kličem fotr? Bilo je obdobje rosnih 20 let, ko sem bila filmsko zaljubljena in sem s telefonom preživela popoldneve in večere. Ponavadi v kleti, ker sem tam imela mir, prostor in čas samo zase in mojo filmsko ljubezen. V kleti je bilo še eno bivališče, kjer sem se vedno vsedla na rumeno-rjav fotelj in sem se lahko pogovarjala ure in ure. To so bili tisti časi.  Ne vem, kako se je zgodilo, da je oče slišal, da sem ga oklicala s »fotrom«, vendar me je po tem klicu poklical v svoj kabinet in rekel takole: »Nikoli ne želim, da me kličeš fotr, pa četudi gre za glumca od glumcev. Nikoli.« Teh njegovih besed se spomnim še zdaj. Koja frajerka sem morala biti, da sem ga klicala fotr, ne da? Glupačica od glupačic. To vem sedaj.

Tastari je začel pogovor s tem, da je že v svoji sobi in da je super. Seveda je sledilo vprašanje, ki je najpomembnejše zanj: »A si mogoče pospravila slamo iz fige?« To je bilo to in seveda stavek, da res ni potrebe, da prihajamo v Novo meto, ker se s temi »fanti« zelo dobro razume. Fantje so sotrpini, ki so v njegovi sobi in so vsi operirali po en kolk. Seveda mu povem, da bomo prišle, pa četudi ga gledale od daleč in da nima smisla, da se upira. Veste, tisti, ki ne veste, Novo mesto sem oboževala od rane mladosti. Ko sem postala samostojna, je bilo Novo mesto kraj, v katerega bi se takoj preselila. Takoj. Vse mi je tam všeč – razen novomeške šprehe. No, to bi bil majhen problemčič, pa še kakšna malenkost iz moje preteklosti. Majhcena. V Novo mesto bi šla znova in znova. In tudi bom – hvala bogu, da nimam kakšnega "laim" izgovora. Ampak samo grem. In bom vedno šla. Če pa imam še tak izgovor, da grem v bolnišnico, pa sploh ni težav.

Bolnišnica danes ni delovala zombijevsko. Ne boste verjeli, ampak v 1. nadstropju  sem videla Murića. Ja, košarkaškega Boga, za katerega mislim, da bo drug Đorđevič ali Petrovič, če že ni. A igra za Krko? Skakljaje sem šla do 2. nadstropja kot tista mlada Andreja, ki je vse košarkarje poznala do zob, in ne, ne zlatih ter se veselila, kakor, da sem srečala Al Pacina. Sonce se je zopet poigravalo z nami, vendar je tokrat tastari zelo dobro zgledal. Zelo. Oranžen samo po nogah, drugače pa z barvo živega človeka. Tisti dve uri in pol sta bili najboljši dve uri pogovora po dolgem času. Priznam. Zgodbe, zgodbice–doživljanja, opogumljanja in približevanje. "Njegovi fantje sotrpini" so trojica pozitivcev, ki so ohranjali pogovor na takšnem nivoju, da sem šla na kavomat po kavo za vse. Pa če bi bil Edo Murić kje v bližini, bi še zanj pritisnila eno. Nek prileten možakar za mano je rekel, ko me je opazoval, kako sem si potiho govorila vrste kav in naročevala, kakor v pravem pubu: »A mislite, da vam bo šlo? A ste že končali? A vam, kako pomagam?« Uf, kako ne maram cinizma. Naredim se, da ga ne razumem. Veste zakaj? Zato, ker ga nočem razumeti. Ker je tako hladen in ponižujoč. Pogledala sem ga v oči, se mu malce približala in rekla: »A še vas častim?« Ni zmogel niti b. Seveda toliko kav nisem mogla prinesti v drugo nadstropje, zato sem se znašla. Saj veste, znajti se, je najbolj pomembno v življenju. Z malim krožnikom sem prišla po kavice, ko je cinik rekel: "Ste se pa znašli. Pa bo šlo vse gor?" Pogledala sem ga in rekla: "Bo, bo. Ni druge." A bi mu najraje rekla, da njega gotovo ne bi spravila gor. Priznam, da sem se zelo mučila do sobe, ker sem pametno imela še torbico. Ne, oprostite, jaz nosim torbulje, če ne veste. Torbulje de lux. Nazaj v sobi, smo veselo kafetkali, vsi, ko mi je oče pokazal, kaj mu je podaril možakar, ki je tudi bival na njihovem oddelku, pa je že odšel. Knjiga »Hitlerjeva tajnica« s posvetilom. Posvetilo, ki ga je obkrožil  na listu, kjer so bile križanke, je šlo tako: »Svojim sovražnikom vedno odpusti; nič jim ne gre bolj na živce.«(Oscar Wilde) Pogledal me je in se nasmejal, tako, kakor on zna. Kako se zgodbe življenja prepletajo. Ne moreš verjeti. O, Bog, koliko sovražnikov je imel moj stari, da jih ne premore vsak niti prešteti, kaj šele preglodati. Kadar so ga blatili, vlačili po »zobeh«, pošiljali tam, od koder je prišel in se nestrpno vedli do njega ter njegovega razmišljanja, ni nikoli obupal ali se predal, ampak je rekel, da je edino maščevanje to, da jim odpusti. Dolgo tega nisem razumela. Dolgo. Še vedno, kadar potrebujem nasvet ali pa me kdo s svojo nepoštenostjo in s koriščenjem svojih interesov vrže s tira, ga pokličem ali pridem domov domov. Koliko miru vnese vame, moj stari. Koliko miru.

 

V sobi je nasmejaval vse. Nato pa nam je zaupal zgodbo zdravnika Kavčiča, ki je zagotovo kralj na svojem področju. Vsaj zanj. Danes ga je namreč prišel pogledat in mu je rekel: «Zmagal si.« Potiho sem si mislila, vsaj to mu je uspelo, da ga tika. Mojega očeta tikajo vsi – od malega. "Veš, sem bil vesel in sva si dala pet, vendar sem mu rekel: »Midva sva zmagala, mladi gospod.« Gledala sem ga in zopet sem nabirala. Vem, samo brezvezno februarsko vreme.

»Ja, pa rekel mi je, da sem bil tempirana bomba. Še eden ali dva meseca bi zdržal, potem pa bi bile bolečine tako hude, da ne bi več zdržal. Še dobro, da sem se odločil.« Včerajšnjega dne se niti ni spomnil, samo, da sem bila jaz desna, mami pa leva silhueta, o bolečini pa niti duha ne sluha.

Sedeli smo tako vsi zatopljeni v svoje misli. Moje misli so se podile, kakor nuklearen veter. Veste, kaj?  Resnica je drugačna in zadetkovna. Resnica je ta, da ga je tako bolelo, da ni več zdržal. Ni šlo. Za vse tiste njegove ure dela. Zadnjič sem dve uri vozila slamo (ja, prav ste prebrali slamo) pod breg in nazaj gor. Tako recimo, štirideset samokolnic, pa sem mislila, da bom izdahnila, on pa je ves čas pod bregom in fizično opravlja dela, ki so dela. Ne, in še zdaleč ni neka lahka slama. Njegova bolečina je bila tako močna, da je čvakanje tablet postalo, kakor žvečilni gumi in odločitev, ki nas je vse presenetila, da končno gre na operacijo. Resnica je ta, da možakar pri 73 ni več rosno mlad. Resnica je tudi ta, da ga je fizična ohranjenost rešila. (Ne vem, če veste, da moj oče še vedno vstaja ob pol petih in eno uro in pol telovadi. Ja, eno uro in pol vsak dan. Brez izjeme.) Resnica je ta, da si je s težavo zavezoval vezalke in obuval čevlje. Resnica je ta, da je travo kosil na obroke. Resnica je ta, da so ga kolki zaustavljali pri delu. Resnica je ta, da ga je tako bolelo, da ni šlo več drugače, kakor pod nož. Resnica je ta, da je moja sestrična Mojca pripomogla k operaciji, s tem, da ni imel izhoda. Ja, to je resnica.

Ko je bil na pogovoru, mu je neka mlada zdravnica ali sestra pri Kavčiču rekla: »Ja, gospod Ninković, enega ali oba?«

In moj tastari je rekel: »Oba.«

Resnica je ta, da je prekleto malo ljudi, ki bi si dalo operirati oba kolka pri sedemdesetih. Hudo malo. Resnica je ta, da ga je skrbelo. Resnica je ta, da tega ne bi nikoli povedal. Nikoli. Trenutek v intenzivni je samo zaradi izgube kontrole. Samo to.

Ko smo odhajale, nam ne požmrknil v slovo, vendar si je še vedno dovolil reči, da jutri ni treba priti. Ne ve še, da gremo jutri v "ojačani" ekipi - z vsemi, ki se bodo napolnili v avto.

Djevojka sa sela

 

BOREC BENJAMIN - MISLITE SI.

JUG SE JAVLJA. Borci. Borec. Takšni, ki še vse postorijo preden gredo v bolnišnico. Moj stari je šel prvič v svojem lajfu v bolnico na svojo pobudo. Jutro je nakazovalo, da bom tudi jaz takšna, ko bom stara. Delal se je močnega, pokal je vice in smešnice, kar takoj nakazuje, da mu je mar in da mu "prpa dela" big time. Par dni pred dnevom D, je zunaj vse porezal, vse pospravil in pošprical. Nato je še odšel k mamini sestri in bratu ter prijateljem, kjer je vse sadje preventivno pošprical. Zjutraj so me čakali že en čas pred dogovorjenim časom, kar je znak. Vedno. Dolenjska prestolnica se je sončila, kakor plaža v jutranjem siju, oče je korakal par korakov pred nami. Tako šepovsko. Tako kot to počne zadnja leta in skriva. Big time. Tako po borčevsko. Prvi v boj.

Medicinska sestra je bila v sprejemni zelo prijazna ter nas je napotila v prvo nadstropje, še v eno sprejemno, kjer smo čakali več kot pol ure brez, da bi vedeli koga čakamo. To je idealen čas za small chat ter opazovanje vsakogar od nas. Nenadoma prideta dve sestri, kjer ena iz daljave govori: »Kar pojdite v «dnevno sobo«, ki je bila 10 metrov stran. »Niste še na vrsti.« Odidemo tja kot tisti politi psički, vendar se smejimo, pogovarjamo o temah, ki ne bolijo. Kmalu starega pokličejo, ostanemo v tisti dnevni sobi, kjer je še eden pacient, ki čaka na vrsto. Moja mami je svetovna prvakinja v small chatu – to morate videti. Ne znam opisati. Ko ti zmanjka small talka, začneš opazovati vse, kaj premore bolniška dnevna soba. Ne boste verjeli, ampak oči mi obstanejo na Benjaminu, ki v mojem kraljevstvu ne bi nikoli tako uspeval. Začnem opazovati, kje stoji in mi bližina radiatorja in vrat, nikakor ne potegneta. Kako zavraga ta Benjamin uspeva v bolnišnični dnevni sobi? Kako? Že se približujem temnim mislim, kako mi niti rože ne uspevajo, kaj šele……ko se zavem, da mora biti nek trik.

»Ej, a lahko potipaš, a je to pravi Benjamin?« Mami me pogleda, kakor tisto nejeverno detece, ki pojma nima – še vedno. Saj poznate občutek, kajne? Seveda, da ni umeten in seveda, da nimam prav. Nato vseeno odide do njega ter poskuša utrgati en listič, vendar ne gre. Normalno, da ne gre, če pa ima tako zdrave liste. Umeten do Đevđelije. Umeten. Kakšna ironija. Veste, očeta čakamo na ortopedsko kirurškem oddelku, kjer bo jutri operiran. Tako po borčevsko. Oba kolka. Oba.

Stari naenkrat prikoraka v svetlo zeleni halji in pižami, ki je presenetljivo lepa. Udari me kot strela – isti je kot babica. Isti. Nasmeh spreleti njegove ustnice. Še dva sotrpina prideta za njim in vsi odidemo eno nadstropje višje. Medicinska sestra komentira na mamino vprašanje, kdaj bo prišel domov in kakšna je praksa: »Po tistem, kar sem videla, bo operacija uspela. Ni dvoma.« Mami se nasmeje, se obrne na peti in odide do dvigala vsa presrečna. Veste moja dva starša ne funkcionirata eden brez drugega. Ne. In ko bi vi videli, kako si izkazujeta ljubezen. Da me vsakič zaboli – tako srčno in ljubosumno, ker to imata.  

Čakanje se sprevrže v neko čakanje, kjer tri medicinske seste prinesejo tri kosila in pokličejo ljudi po priimku. Stari navali, kakor, da ni jedel dva tedna in komentira tako: »V prejšnjem življenju sem bil zagotovo svinja.« Vsi se smejimo kot nori. Zopet to počne – pozitiva do jaja (se opravičujem izrazu, vendar si danes dovolim.) Pogovor teče, vendar nam po dveh urah zmanjka. Stari nas je že prej »podil« domov, kar je samo njegov znak, da noče biti v napoto – nikomur. Nato naju pokliče k sebi in reče:

»Sem jim dal tvojo številko (pogleda mamo) za jutri, veš.« Opearcija bo na sporedu jutri. Ne vemo, kdaj. Mami mu reče: »Ma ne, jaz te bom klicala, kaj si jim dal mojo številko.«

Stari pa: »Ma ne, dal sem tvojo številko, če bom riknil.« To pove na takšen način, da se smejimo, čeprav nam ni do smeha.

Počasi odpeketava. Bolnišniške scene ne maram. Dol ali gor. Ne.

Zvečer sem ga poklicala, da vidim, kako napreduje. Veste z nasmehom na ustih pove, da so se tri mušketirje namestili v sobo ob petih popoldan, ker se je nekaj zapletlo. Pet ur so čakali v »bolniški dnevni sobi«, kar starega sploh ni vrglo iz tira oziroma ni sploh pokazal. Začne mi razlagati (tako po moško na hitro, da ne boste mislili, da so najini razgovori dolgi), da je  bila večerja tako dobra, da bo zavidljivo shujšal. To mu je še vedno pomembno. Kar naenkrat mi pove eno misel o »sovražnikih« (misel za razmišljanje) ter mi zabiča, da ni treba jutri nič prihajati, ker bo zadnji na vrsti za operacijo.

Na koncu pa pove, da je Kavčič (zdravnik) prišel na oddelek ter jih povprašal, kako so.

»Veš, kaj sem mu rekel? Rekel sem mu, da smo v dobrih rokah. Veš, sem ga hotel »ohrabriti«.

To je moj stari. Benjamin mu ni niti do kolkov. Vam povem.

Veste, kaj sem si zaželela? Veste, ne. Če boste lahko, prekrižajte palčeve. Zanj.

 

Djevojka sa sela

NASILNE LUTKE

JUG SE JAVLJA. Manipulacije gor in dol, sem ter tja. Manipulacije vseh oblik in stanj, katerih se lahko trenutno spomnim. Manipulacije povezane z igrami besed in dejanj. Post festum.

Jaz sem tak tip, katerega (o) so učili, da so ljudje O.K. Da so O.K. ter da tudi druge vidijo ali prepoznavajo kot O.K. Da delajo napake, ampak, da so O.K. Da se zmorejo opravičiti, priznati napako ali požreti svoje, kar so skuhali. Verjamem vsem okoli mene - tako naivno in otroško. Verjamem. Verjamem v tisto dobro v njih.

 

Verjamem, da so ljudje dobri. Verjamem, da z besedami vedno lahko dosežeš najbolje za vsakogar. Verjamem, da za besede vedno potrebuješ čas, ki ga ljudje vse manj imajo ali sploh nimajo pod pretvezo, da ni potrebno delati nosoroge iz stvari. Verjamem, da je tudi taktika, tehnika in "čut za poslušanje" tisto, kar omogoča napredek, razvoj in dobro v ljudeh. Verjamem, da čas vedno pripelje do rezultatov in do napredka. Verjamem, da ljudje uvidijo, česa so sposobni in česa niso. Da razumejo, kadar ne zmorejo in kadar zmorejo. Da opazijo razliko. Da so senzibilni za to distinkcijo. In ne samo na papirju.

 

Verjamem, da ljudje zmorejo to razumeti. Ne glede na posledice.

 

Veste, vedno padem (ne več na prvo žogo) na svojem testu, da ljudje delajo stvari, da ščitijo samo sebe in izključno sebe, na račun škode drugih, da mečejo pesek v oči drugim, da petljajo, lažejo in igrajo igre od iger (Warcrafts se skrije) do Dominikanske republike in nazaj ter rešujejo stvari s pozicije moči, ker je to še edino orožje, katerega imajo. 

 

In ne grem se več. Ne grem se več tega, da ne povem.

 

In želim, da se vi tudi več ne greste. Da ne popuščate. Da se ne ustrašite nasilja. Da se ne ustrašite njihove navidezne moči. Da ne umolknete. Da ne ostanete sami. Da se ne ustrašite. Da ne pobegnete. In da vztrajate pri tem, kar delate, če veste, da je prav.

 

Ker dobro BO.

Ker dobro JE.

Ker privilegij je to, da to vidiš in da vztrajaš.

Vedno.

 

Tudi za ceno nasilja.

Ja, tudi za to ceno.

 

Prosim, da vztrajajte in ne popuščajte.

Prosim.

("Prosim, Andreja.")

 

 

Djevojka sa sela

ZIMSKA PRAVLJICA - NE ME, NE ME RES......

JUG SE JAVLJA. Da me boste razumeli. Sneg me sploh ne gane. Ne več. V kolikor prebirajo moji najbližji, vedo, da gre za le pozitivne afirmacije. Veste, kako pravijo? Da vse dobiš iz družine, in končno lahko temu rečem, da je tako. Na hribu, kjer smo imeli hišo, sva s sestro in ostalimi otroki iz Trnja smučali kar tam za hišo. Če temu lahko rečemo smučanje. Delali smo vse drugo kot smučali. Štanfanje je bilo nekaj, ker res nisem marala, nikoli. Še težje mi je bilo oblačiti kombinezon, ki sva ga s sestro imeli več let enakega, da ne bi bilo pomote. Slačenje, oblačenje, slačenje, oblačenje za eno uro ali pa do wc-ja. Tako se je smučarska epizoda nadaljevala do šole v naravi v osnovni šoli, kjer smo odšli in v mesecu marcu smučali po zemlji, ker ni bilo več snega. Te šole v naravi se tako ali tako spomnim po drugih dogodivščinah. Fantih, normalno, in vragolijah, ki smo jih ušpičile ponoči, ko so vsi spali. Ideja, ki smo jo dobile, je bila, da vse, ki spijo, namažemo po podplatih. Z zobno pasto. Še sedaj se spomnim tega dogodka, ko smo to počele in občutkov ter smeha. Nekako mi ne gre iz glave sošolec Samo, ki je bil tako priljubljen, da je večina deklet želela piti iz njegovega kozarca, ki je sodeloval v tem, da sem se na koncu tudi jaz zbudila z zobno pasto na podplatih. Vsaj tako mislim, da je bil on. Mislim, da sem bila ena izmed redkih, ki nisem bila zaljubljena vanj. Kasneje v srednji šoli, smo na Zelenici bolj smučali ponoči, kakor podnevi. Če veste o čem govorim. Vem, da sem se zabakadirala v skupino, ki jo je vodila moja prijatla Maja, ki je takrat imela izpit za učitelja, tako, da sem rekla, da grem kar v njeno skupino, ker ne znam dobro smučati. Ocenjevali so nas tako, da smo se morali po nekem hribu spustiti dol, nekaj vijugati in zaključiti. Vem, da sem tako koruptivno rekla Maji, da naj me vzame v svojo skupino, ker se bom tam počutila najbolj varno in bo tako največji napredek. Seveda mi je uspelo in sem tudi hitro napredovala. Takrat sem smučala brez očal, brez kape in traka, ker bi kapa ali trak naredila moj obraz že tako ali tako takšen, kakršnega ne bi mogla ravno velikokrat pogledati v ogledalu. Tako sem mislila. Si predstavljate smučati brez kape ali traku ali očal zaradi fiksnega estetskega vidika? Si? To sem bila jaz, »djevojka sa juga« dobesedno. Moja starša sta naju nadebudno še pošiljala na smučanje, vendar sta ugotovila, da ne bo šlo. Edine Avstrije, katere se spomnim in kraja, se je začel z Bad (ni čudno) K…….nekaj. Še tam, sem raje šla v savno, kakor na smučišče. Žal, ali na srečo. Tistega smučanja sem si najbolj zapomnila po tistem, da smo dobili vsako jutro pred vrati tople žemljice.  Kanina se spomnim zelo nazorno. Ko smo s sestrično in bratrancem ostali v gondoli, ki ni šla ne naprej ne nazaj tako na 150 metrov višine.  Si predstavljate? Takrat sem skoraj poskusila cigarete 57, vendar sem se malce ustrašila, kako bo to zgledalo na sto metrih višine, v zaprti rdeči gondoli. Tako ene pol ure smo ostali gor. A se vi ne bi želeli umiriti? Torej, a vam je jasno, čemu nisem rojena za sneg? No, to, da sem se pred študentskimi domovi, tako elegantno s škornji z visokimi petami zložila pred največjimi frajerji čokoladnih blokov, ne želite vedeti. Ne. Veste tisti občutek, ko se zložiš, pa se potem pobiraš in gledaš, če te je kdo videl in ugotoviš, da te je v kopici bejbičev, videla tvoja simpatija? Uroš, Uroš mu je bilo ime. Deskar. Border. E, tudi bordi so name naredili vtis – takšni na suhem, kakor tisti na beli strmini.

 

Torej, jasno, da sem djevojka sa juga. Počasi sem začela verjeti, da to res ni zame z različnimi pretvezami. Od tega, da je to res drag šport, posebej, če sem primerjala z mojo košarko, odbojko ali rokometom. Od tega, da ta adrenalin ne premore toliko tega, da bi me zmigal. Do tega, da je zima tista, ki me je odvrnila od vsega. Mraz. Kasneje sem zimi in mrazu nasprotovala tako, da si nisem zanalašč želela kupiti snežk, bunde, kape ter rokavic in sem nadebudno hodila v balerinkah in tankih črnih hlačah v službo, kjer se je večina mojih bližnjih zgražalo in občudovalo, da sem res PIS OF KEJK, če me nič ne zebe.

Ljudje, zima mene zebe do kosti. Zima me vedno spomni na nesrečne ljubezni (vedno se je nekaj pomembnega dogajalo takrat), kilograme, ki sem jih dobila tako bajdvej, dogajanja, ki ga sploh ni bilo, počitnic, ki so bila povezane s tem, da si v nekem obdobju nismo mogli privoščiti za jesti, kaj šele smučanja. Zima v meni spodbudi vse to, kar ne maram. Takrat se kot polh ali medved potuhnem in me ni. Ne delujem. Skoraj, da ne diham. Tako mislim, da bo hitreje minilo. Še vedno.

Zimske dogodivščine v avtu so pa omenjanja vredne, da boste še bolj razumeli. Ta mojo zimo. Dobro na strehi avtomobila  še nisem bila. Se imam, kar za dobro voznico, čeprav  nisem naredila vozniškega izpita v prvo. Sem pa imela par pripetljajev na zasneženih cestah tako za knjižni prvenec.  Od tega, da sva z Barbaro ob odhodu iz Velike Doline povozili kokoš, ki se je znašla od nikoder po mojimi kolesi, in nisva mogli nič. Saj veste, kaj so me naučili moški, kako naj vozim po snegu. Imej večino časa v drugi prestavi, ne bremzaj in trdno vozi volan ter ne prehitevaj. Ko sva povozili ubogo kokoš, sva skoraj zgrmeli v sneženi prepad blizu Save. Dolinska kokoš. Ko smo se davnega leta dvatisoč z Meto in Melitko peljale iz Izole, nas je presenetil sneg z letnimi pnevmatikami, kar je pomenil zame stres, da se nisem upala niti ustaviti, kaj šele prepustiti volan iz rok. Tresle so se mi kot nore. Letne pnevmatike. Ko smo pred leti hodile na psihoterapijo v Ljubljano, nas je neko soboto nazaj grede presenetil sneg, takrat sem imela starševski avto (ne vem točno zakaj), ampak po radiu so nas obvestili, da naj gremo raje po regionalni cesti kot avtocesti zaradi zastoja. Kateri norci, ne da. Ta pot od Grosupljega do Trebnjega se je zdela kot ultramaraton, kjer je na nekem klancu bogu za hrbtom avto obtičal in nisem mogla speljati, kljub vsem mojim prijemom. Kolona avtomobilov za nami se ni mogla premakniti nikamor, dokler se nismo me prestavile. Takrat nas je rešil tipos za nami, Brežičan, ki ga nismo poznale, ampak smo mu prepustile volan, me pa smo v tistih škornjih s petkami porivale vectro kot nore, padale, ampak porinile avto v tisti preklet trebanjski klanec. Ta tipos nas je peljal do Trebnjega do avtoceste, nato pa še do doma, kjer je celotna vožnja od prestolnice do doma trajala cca tri ure. Tujec pred Trebnjem za mojim volanom. Spomnim se tudi mojega jutranjega vijuganja na starem mostu, ki je zame najlepši most, ker me spominja na film Najini mostovi. Most je bil vlažen in moker, kakor so ponavadi mostovi zgodaj zjutraj, na enem delu pa je bil tudi leden, takrat sem se z mojim polom poplesavala iz enega konca do drugega, kakor pijana balerina in se tik pred ograjo ustavila, da nisem poletela z mosta. Po tistem dogodku par mesecev nisem vozila po starem mostu. Polet z mosta. Spomnim se tudi trenutka pri brežiškem gradu, kjer je cesta vedno spolzka in nevarna, pozimi pa je bila zame tudi usodna. Vesta, kaj najbolj ne maram pri snegu? Ker ne morem kontrolirati avta. Preprosto me ne uboga in preprosto nikoli ne vem, kdaj bom izgubila kontrolo. Tokrat sem se za milimeter ustavila pred Kopovim vozilom tako pod kotom 45 ter s pokritimi rokami na obrazu stala tam, dokler ni človek za volanom stopil do mene in me vprašal, če je vse v redu. Milimeterski poljub. Saj vem, kaj boste rekli, saj si bila vedno za mišji las pred nesrečo, nikoli je nisi imela, čemu potem to?

Zaradi izgube kontrole na tako brezvezen način.

 

Tudi letos sem z veliko boljšimi gumami in stabilnim avtom ostala pred prepreko, ki se mi vseh teh mojih letih vožnje še ni zgodila. Ta pa je čisto "friška". Večer. Prvo zapadel sneg letos. Vožnja po regionalni cesti iz Cerkelj do doma. Naenkrat zagledam avtomobil na moji strani cesta, ki me je gledal, kakor, da bi me poljubil. Drevo na cesti, zasnežena cesta, kjer nisem vedela ali bom lahko moj avto sploh obrnila ali ne. No, z mladcem, ki je bil pred mano, sva celo poskušala premakniti drevo, ker sem ga jaz tako nadebudno nagovorila, da lahko premakneva drevo, če sva dovolj močna. No, ni šlo. Sem pa obrnila avto brez težav, kljub temu, da sem manevrirala kot norec in že drugič zapeljala po lesenem ledenem mostu prekritim s tanko plastjo snega. Si predstavljate? Ubogo drevo na cesti. Ta strah, ki me zagrabi, ko začne padati sneg, je neponovljiv. Zima mi je zato tako prekleto smotana, da vam še povedati ne morem. Res.

A imate dovolj?

Razen, da je danes celotna Slovenija po "težkimi" pogoji, 120 000 ljudi brez elektrike, pod žledom in ledom in odrezanih od sveta, z zvini in zlomi,  sem jaz letos in nazaj pogledoč SREČKA DE LUX s strahom v očeh.

 

Saj ne pričakujete nobene zimske idile od mene, kajne. Ne, me, ljudje, res me ne.

 

Djevojka sa sela