BOSNIA BY HEART - 1. del.

Jug se javlja. Sarajevo 2018. Strokovno. Poklicno. Kongres psihoterapije za otroke in mladostnike. Duševno zdravje. Pomen le tega v Sarajevu. V mestu, ki je največ pretrpelo.  V mestu, ki ponuja na področju duševnega zdravja veliko. Predavatelji iz celotnega področja "bivše juge"; Hrvaške, Srbije, Makedonije, BIH in Slovenije. Kakšen užitek poslušati vse te strokovnjake na področju psihoterapije, psihiatrije, izobraževanja, zdravstva in privatnega sektorja. Koliko novega in koliko potrditev za znanja, ki jih pridobivam na študiju psihoterapije Zakonske in družinske študije. Koliko resničnih zgodb. Koliko tankočutnosti. Koliko močnih besed. Koliko ljudi, ki živijo in delajo za dobrobit na strokovnem, znanstvenem in poklicnem področju. Koliko novih idej. Utrujenost vseh štirih dni, ki se je prevesila v izpopolnjenost in to, da imam kar dobro kondicijo. Študijsko. Danes so me otroci takoj povprašali, kako je bilo to od devetih do sedmih vsak dan. Takoj. 
Nikoli nisem bila v Sarajevu, kar se za nekoga, ki ima korenine iz Bosne in Hercegovine ne spodobi. Vem. A vendar nikoli ni prepozno za ničesar - no, razen za kakšne stvari, ki so pogojene z biološkega vidika. 

Pot se je začela v četrtek zjutraj iz Brežic. Priznam, da že dolgo nisem bila tako "pripravljena" na pot kot tokrat. Ko voziš še nekoga, si odgovoren ne samo za tri ljudi, ki so v avtu, ampak za vse, kar te osebe imajo doma. Tako pač je. Odločitev, da gremo z avtom je padla spontano, ker sem razmišljala, da je letalo predrago ter da bo z avtomobilom "ceneje". 

Veste, kaj? Ni bilo cenejše. Bilo je bogatejše.  V avtu smo se znašle: Slovenka, Hrvatica in mešanka Hercegovka in Slovenka. Vsaka je bila zadolžena za svojo državo. Tako preprosto. Tako smo se opogumlajle. Pot sem dodobra raziskala na vse možne načine, investigirala ljudi iz Bosne, ki živijo pri nas in ljubitelje Bosne in Sarajeva ter se pripravila na pot. Vozniki to naredijo, kajne. Do potankosti.

Priznam, da je bila to najboljša stvar, ki se mi je letos zgodila in ne samo zaradi teme kongresa oziroma konference, ampak zaradi tega občutka, ko se znajdeš v državi, ki prebudi v tebi vse tiste občutke, ko si bil majhen otrok. Nostalgije na mač. Ljudje, ki so nas zadeli ne samo z dejanji, ampak z besedami. Ljudje, ki živijo svoj "život" na banalno dotakljiv način brez "trunke" laži. Bosna te zadane, ko prestopiš mejo. Takoj. Z videzom. S cestami. Z omejitvami. S policisti. S cariniki. S preprostimi ljudmi. S hrano. S kičem all over the place. Z ravnino in PRAVCEM.

Pa začnimo s koncem. A ste bili že v Sarajevu z avtomobilom? Nistee? Morate. To je MUST do - če ne vsaj do konca življenja.

Z juga moje Slovenije - Brežic (čeprav bi geografi rekli, da to ni jug. Jug je zaradi drugih stvari, upam, da razumete tisti, ki mi sledite)je to piece of cake. Iz Brežic do Sarajeva greste recimo približno dobrih 5 in pol ure, samo v eno smer. Od Brežic do Slavonskog Broda, Dervente, Doboja, Zenice in Sarajeva z dvema carinama in kup prigod, ki vas bodo vodile po državah naše stare juge na način, da ne boste verjeli, da ste vmes še prečkali enklavo - Republiko Srpsko. O, jo pa boste začutili na mač. 

Na hrvaško-bosanski meji sem se skoraj stopila od nežnosti in tega, da sem zaman pričakovala, da mi ne bo nihče rekel za zeleno karto. Vem, kakšna naivčina sem jaz. Seveda mi je rekel. Carinik je zeleno karto nekako elegantno spustil iz roke, tako, da sem se malce pregibala po tleh. Nobenega "oprosti" ni bilo ali kaj drugega, samo moje pregibanje na mač in tiho ubesedanje. Ko smo visokoraslega Bosanca, carinika, povprašale, kako za Sarajevo, je nonšalantno izjavil:"Samo pravo. Samo pravo." Najprej sem mislila, da se te Bosanci malce "jokajo" z mano, vendar kakšna zmota. Bosanci naredijo iz majhne stvari velike stvari, ampak tudi vsak drug policaj, bencikelner, cestninar mi je govoril: "Dušo, samo pravo. Takva ti je Bosna - ideš samo pravo i ništa drugo."

Ja, ljudje, niti enega zavoja, niti enkrat v desno, niti enkrat v levo. No, razen "enih pametnih Slovencev", ki so nam na kongresu v Sarajevu povedali, da so šli čez Banjo Luko in se peljali 8 ur. Moški Slovenec seveda. Potiho povem, da sem bila ponosna nase. Res. 

Pekarice, bencinske črpalke kot gobe po dežju, "kuče svokojake", kič all over the place, hiše "dvokatnice" so redkost, ker so vse tri ali štiri katnice. Cerkve, džamije in ljudje, ki spoštujejo svojega Boga na mač. Bosna me je sprosila tako, da sem "pjevušila" od meje naprej in sem brez težav vozila od Dervente do Zenice (več kot 200 km) po regionalni cesti, na katero smo mi pozabili. Regionalna cesta, ljudje. Ovinki. Omejitve na mač. Policisti, ki priznam, da opravljajo svoje delo tako kot nikjer na Balkanu. 150%. Več kot ducat policistov, ki so ustavljali promet, sedeli v avtomobilu, imeli prižgane modre luči in stali, stali tako kot Bosanci stojijo ter gledali na nas kot tiste majhne muhe tako v četrtek kot nedeljo. V nedeljo jih je bilo še več. E, niso me ustavili - sem prepočasi vozila. To, da ko sem prehitela vse tovornjake, in me je pritisnilo na WC, sem tako kot tipičem moški voznik rekla: "Nema pišanja. Nema." Veš, tisto, ko ravno prehitiš tovornjakarje, ki ti grenijo lajf in pot, pa moraš na WC. Vse moške voznike sedaj zelo dobro razumem, kako vam je, ko me tako kot KOFČEG rečemo: "Dragi, jaz bi morala res lulat" in ta vaš miselni tok sedaj štekam. Res. V Bosni ne greš na WC od Dervente do Zenice - ni šans, imaš preveč dela na cesti s počasno vožnjo in omogočanjem prehitevanja.

Če bi sedela kot KOFČEG, bi poslikala vse, kar je bilo na poti. Res. Vse. Tako sem slikala le z očmi in se nasmihala, smejala in uživala. Počasi  so se tega melosa nalezele tudi moje prijateljice na mač.

Tik pred Sarajevem sem vključila garmin Mojco in si mislila, kakšna frajerka sem, da sem brez garmina prišla. Tudi Ilidža in hotel je bil na dohvatu ruke. Noro. Veš tisti občutek, ko prideš na cilj in bi vriskal. 

Bosna je v meni pustila pečat z dvema taksistoma, enim popoldnevom in enim večerom na Baščaršiji, kjer so me ogoljufali in kjer mi niso verjeli, da se nisem vsedla na 10 KM vredna očala, ampak so se v steklih "naredile popakane lise". Z ženskami na tržnici ni dobro češenj zobati, z mano pa tudi ne. Očala sem pustila tam, kar mi je prodajalka skoraj preprečila, ker njena očala niso popokala, pa jih ima že pol leta in ne razume, da moja so, razen, če se nisem vsedla nanje. Uf. 

To, da se ženske niso dale zmesti in niso želele, da znižujemo cene sploh. Saj ne da, bi imele želje, samo, če kupuješ dve đezve potem pričakuješ nek popust. 

Taksista pa sta nas "oborila sa nogom". Eden nas je s ceno, drug pa z zgodbicami de lux. Oba vojna veterana in vse, ki znamo poslušati in tudi vprašati. Težke so to zgodbe. Veliko bolečine je. "Znate, Sarajevo je bilo oko 1200 dana bez elektrike. Jer si znate to zamisliti? Skoro četiri godine." Ljudje, a si lahko predstavlajte? Si? To, da je začutiti bolečino, ko govorijo o tem, kako je BIH država skoraj duhov, brezdelnežev oziroma ljudi, ki so brezposelni (30% jih dela, 70% jih je brezposelnih) ter mesto trgovin in največjega BIG SCREENA na Balkanu. Taksist nam je povedal, da se Beograd bori, da bi imel večjega. O cenah vožnje nisi smel govoriti, ker sta se takoj razburila. Ijako nsita bila u Ljubljani i Londonu, tamo je sve skuplje. To su cijene koju se pravedne. To, da so nam v hotelu dejali, da vsi "cenejši" taksiji niso avaliable, dražji pa so, Slovenkam diši po prevari. Sorry. Tako plastično to je.

To, da so patriarhalna družba ni treba govoriti, kajne. Taksist je izjavil za tem,da je bil v Albaniji na morju tako:

"Ma ne bi išao tamo nikad više. Nikada. More, da ne možeš plivat, sunce i samo pijesak, nigdje ni jednog bora. Dobro, da imam debelu ženu, pa mi ona pravila sencu. Svi Bosanci ti idu u Makarsku. To je naša meka. Nema druge."

Vse fore so vedno na ženske, vendar ne v njihovi prisotnosti. Če bi bile prisotne, bi bila povsem druga zgodba.

Drug taksist se je prerekal z ženo v stilu, da lahko, da sploh ni problem, če je on naročil avtomehanika, ona pa se je sedaj odločila, da gre na kavico preden bo šla k avtomehaniku. Spoloh ni problem. "Samo, da ne zaboraviš nejga kod te tvoje kafice." 
Nam pa:

"Evo, gledaj ti sad moju ženu. Zove me, da  ne bi ona otišla k avtomehaničaru u tri, kako sam se dogovorio, nego u četiri, jer bi malo popila kaficu. Pa koja kafica..pa šta ti je ženo. Koje budale."

Patriarhat na mač.
Čeprav vemo, zakaj gre. O, vemo. Doma so najverjetneje popolnoma tiho.

Najboljši del je bil vodja "sale" v hotelu, ki nas je razveseljeval vsak večer. Prvi večer smo prišle po celem dnevu v hotel ob pol desetih. Visok možakar brez las nas je pričakal in izjavil:"Pa gdje ste bile do sad?"

Malce nejeverno ga gledamo in razmišljamo, kaj bi rekle.On pa:

"Pa sada je pola deset. Pola deset.

"PA zatvarate u deset?"

"Da, i.....nema vas. Nije vas bilo do sad."

Tiho smo, ker nas že dolgo ni nihče tako direktno ogovoril.

"Ajde idite sad...taj stol. Da, tamo, da vas imam na oku. Da, to."

Seveda smo se drug večer zahvaljevale in ga kar občudovale, kako je celotno zadevo vodil. Hotel s 1500 ljudmi. Noro.

Fićo, tako je imel zapisano ime na srajci, nas je popolnoma razorožil. S tisto pristnostjo, ki jo imajo te ljudje. Tisto veličino preprostosti.

"Fićo, vi ste tako ljubazni."
In nejgov hiter, "neodloljiv" odgovor.

"Fenks for nothing".

Smeh je razlelezel naše ustnice. Ko smo ga vprašale, kaj popiti za večerjo, nas je častil s pravo rakijo s stavkom: "Kuča časti."

In smo ostale z Holywood bandom, v tej jedilnici, do konca. Band je pel brez prestanka dve uri. Me tudi, ker se nam je zdelo, da celo bolje pojemo od njih.

Ko nas je ogovoril penizonist, da nas želi slikat, ker predstavljamo Bosno, smo si rekle, da smo se dobro "stopile z okoljem". Ko smo povedale, da smo Slovenke, nas skoraj ni želel slikati. Ne, ne..... slikal je z veliko vnemo. Bosanke po novem.

Bosna te prevzame. 

Ni druge. 

S svojo ležernostjo, počasnostjo in pomislekom nase, nas ustavijo, da se ustavimo in razmislimo, kaj je tisto, kar je pomembno. To, da ne pozabimo nase in na majhne stvari. To, da začutimo tisto veselje, smeh in radost v nas. To, da zmoremo razumeti, da se je potrebno te ležernosti učiti.

S svojo srčnostjo te zadanejo kot hiša iz kart, da preprosto kapituliraš.

Bosna, prevzela si me.

Mogoče tudi zaradi konference oz. kongresa, ki nas je spomnil, kako pomembno je delo, ki ga opravljamo. O konferenci drugič. 

Kljub temu, da bolečina "idealno" paše v Bosno, bom raje zaključila:

"Pa lako čemo."

"Neka, ide."

"Šta bi htijela, u Bosni si."

Hvala ti, Bosna.

Zadela si me.

In še se vrnem - da te spoznam.
Vožnja nazaj.....priznam vsem, čeprav se nisem pogledala v ogledalo: "Mičkeno, sem ponosna nase. Na vožnjo. Na to, da sem prevozila to razdaljo. Prvič." In to, da sem prišla domov s sirnico, baklavami, ratlukom in kiflami hlebčkom ter bakreno đezvo - veliko. In neprecenljivmi izkušnjami.

Tutanj Andreja