GLASBENA EKSTAZA - KRALJI EMOCIJ

JUG SE JAVLJA - VPLIV GIBONNIJA. Vpliv vseh glasbenih Bogov, ki zadanejo. Vpliv vseh tistih, ki se z neko čudovito emocijo igrajo z našo emocijo. Ni pomembno, če je jazz, soul, rock, pop, klasika, samo, da ni folk in harmonika. Samo, da je emocija. Beri na lastno odgovornost. Tako sem zapisala 2012 - po ekstazi Gibonnijevega koncerta v Brežicah. Tako bi me lahko še zadeli tisti, ki prepevajo z emocijo. Med slovenskimi so "notri" še Rudi Bučar, Hamo and Tribute, Sjevera Gjurin in še kakšen mlad potencial. 

"Glasba. Prečudoviti zvoki, ki me vedno lahko zadenejo. Vse zvrsti obožujem, razen določenih, ko sploh ne vem, čemu in zakaj, ter se sprašujem, kakšen zločin je to. Spoštujem vse, ker so me tako učili in naj bi bilo tako. Poleg besed je glasba nekaj najbolj intimnega zame. Nosi sporočilo. Ljudje me vedno lahko zadenejo z glasbo, takšno ali drugačno. Moji bližnji me lahko vedno zadenejo točno v SRC. Glasbo obožujem. To je drug del CONFEŠNA. Neko leto sem vsem mojim prijateljem za RD podarjala glasbo-tako na CD-jih in tako, da sem napisala spisek mojih "najbolj IN" pesmi, katere so se mi zdele v tistem trenutku tako intimne. Glasba je lahko vedno intimna, pa četudi je melanholična, žalostna, senzualna, plesalna, energetična, vzhajajoča. (Ne, nima zvze s kvasom). Po nekem mojem norem prepričanju glasba zadane toliko bolj, ker gre za dvojni kanal-zvoka in besed. Odkar so na YOU TUBE začeli podnaslavljati filmčke, imajo ti več ogledov. Samo zaradi nas, vizualnih tipov, ki moramo besede tudi videti, da nas lažje zadenejo. Glasba je del naše kulture. Moja družina je "POLA POLA". Dolga leta kot deklič sem to skrivala. Sram me je bilo. V šoli so me vedno učiteljice spraševale, kako se doma pogovarjamo in če moj oče zna slovensko. Takrat sem to razumela kot "Ni prav, da govorite srbo-hrvaško, če sploh govorite". Ne vem, če je katera od teh učiteljic želela zvedeti ali slišati, da nikoli nismo govorili očetovega jezika, ker se je on želel naučiti brezhibno slovensko, tako da tega jezika sploh ne obvladam. Zmešam vse primesi jezika-srbskega, hrvaškega, črnogorskega……Glasbo v »očetovem jeziku« razumem in me vedno bolj zadene, razloga za to ne poznam. Žal, me slovenska glasba nikoli ne more toliko. Res. Harmonika ni »moj broj«. Bijelo Dugme. Azra. Indexi. Balašević. Bajaga. Miško Kovač. Terezija Kesovija. Doris Dragovič. Novi Fosili. A je potrebno razložiti, kdo od mojih tastarih je poslušal, katero glasbo? Vem, da ne. Prvi del glasbe je moj del. Mami smo včasih s sestro vzele mikrofon, se oblekle v njena oblačila, kolavdre (beri ogrlice) nametale nase, čim več jih je bilo, tem boljše, nataknile pete in pele. Jaz sem pela, sestra je manekensko hodila. Včasih sva se tudi posneli, ker je imela mami magnetofon. Glasba je bila vedno del mene. Vedno. Najlepših trenutkov se spomnim po glasbi, po tem in onem komadu. Moje prvo razočaranje. Mojo prvo platonsko zaljubljenost. Mojo prvo plesno izkušnjo. Mojo prvo ljubezen. Mojo prvo prijateljstvo. Moje prvo izkušnjo koncerta. Moje prvo veselje. Zanimivo je katerih trenutkov se spomnimo povezanih z glasbo, ne da? Ko sem kupovala moj prvi avto, sem si z zadnjimi tolarčki kupila CD predvajalnik s šestimi CD-ji, da je glasba vedno tam, z mano. V avtu imam še nekako poseben odnos do glasbe, ker je tako majhne prostor in lahko izrazim vse, kar znam. Pogosto vzamem v roke kakšno plastenko z vodo, ki postane moj mikrofon, in pojem. Kričim. Kakšni vozniki me gledajo, pa še njim zapojem preko okna. Veliko smeha sproži glasba v meni. Veliko emocij, za katere včasih sploh pozabim, da obstajajo. Kadar slišim določeno pesem, se točno spomnim občutka. Poznato, kajne? Glasba je včasih celo pred besedo pri meni. Če bi lahko, bi govorila včasih tudi s pesmimi. Povedala vsemu svetu (najbolj pa sebi, pa še komu), kako in kaj. Včasih pa mi je všeč glasba brez razloga, čeprav bi se kakšni psihoterapevti ne strinjali z mano. 

Pevci in pevke vedno pustijo v meni nek poseben pečat. Izbor mojih pevcev je predolg, vendar v njem ni instant pevcev in instant glasbe. No, vsaj mislim. Za današnje jutro sem si zaželela TO. Prvič sem jo slišala pred leti, ko sem bila še mlada in nadebudna ter sem hodila v London vsako leto, v prodajalno vinilk. Priznajte, da se bolje sliši, kot zgoščenk ali cdejk. CHASING PAVEMENTS je bil takrat hit. Duffy. Adele. Amy. To so bile takratne boginje. Vse tri sem morala imeti. In sem zadnje denarje porabila za glasbo in knjige. Njen glas je sprožil v meni nekaj posebnega. Tudi besedila. In za danes je to to. Skeptikom, ki ne marajo Adele, ker je uspela »čez noč«, ker poje žalujke, ker je zelo bogata, ker je bolj okrogla in ker jo nonstop vrtijo na R1, da so jo izničili (moje skromno mnenje), sporočam, da naj zaprejo oči, se uležejo in jo poslušajo.Poskusite. Vsaj zame.♥ "

Gibonnija sem prvič "spoznala", ko sem v nekem posebnem čustvenem stanju slišala njegove besede. S sestro sva bili tako ali tako nori na vse, kar je imelo čutnost v glasbi. Njegovo pravo ime je Zlatan Stipišić, kar sem zvedela veliko kasneje. Njegova glasba me je zadela, ko sem v nekem čustvenem stanju SLIŠALA njegovo sporočilo glasbe. Takrat me je presunilo. Veste tisti občutek, ko te zadane kot, da bi te nekdo ranil. Njegova besedila tako ali tako moraš razumeti, da bi jih sploh lahko pel, razen v tistih njegovih rojstnih glasbenih letih, ko je imel še dolge lase in je želel uspeti z rock glasbo. Še dobro, da je odšel iz rocka ven. Res. Njegova čutnost in energija, ki jo daje v glasbo, je edinstvena. Tega še nisem občutila pri nikomur. Res. (No...izbor se je povečal. Priznam.) Seveda sem, kakor vse moje glasbene idole tudi njega proučila. Do potankosti. Tudi tam je kralj. Tako skromno bitje, da dol padeš. Otrok/ človek s posebnimi potrebami. Ne vem, če ste vedeli, da Gibonni jeclja? Ste? E, tukaj pa je tako ali tako postal »moj za vedno«. Z kraljem imava nekaj skupnega. Na mač. Včeraj me ja raztreščilo tako ali tako na milijon koškov, kjer mi ni bilo pomembno nič. Tako, kakor njemu ne na prvem koncertu, kjer sem ga poslušala v prvi vrsti, v Gradu Brežice, kjer je zaradi svoje perfekcionistične note vrgel stol iz odra, ker violinist ni zadel pravega tona. Tega ne bom nikoli pozabila. Gibonni ni samo dober, ampak zmore v meni sprožiti to, da bi v trenutku odšla na Kostariko, če bi kdo hotel ali na Luno. V meni sproži vse – bolečino, srečo, ljubezen, željo. Tako prvinsko. Tako prvinsko pa sproži v meni tudi to, da bi moje »poletne » desetcentimetrske pete vrgla tudi čez balkon. Tako prvinsko. Moja prijatla je rekla ob koncu, ko smo bile popipsane kot muhe: »Glej, Jan Plestenjak ne more tega sprožiti, kar je sprožil on.« Pa tudi nihče drug od slovenske scene. In tega, kar je on včeraj prikazal ne moreš FEJKAT. Ne moreš, ljudje. To je ekstaza v vsakem pomenu besede. Src mi je pon, čeprav mi bo danes glavo razteplo - pišem s sončnimi očali gor in prva kava me sploh ni zadela. Nope." Ob koncu leta 2017 sem ugotovila,d a lahko z zapisom pred petimi leti ustvarim identično vzdušje v mojem duševnem prostoru. Neverjetno, kajne? Ob koncu leta 2017 ugotavljam, da je v ospredje prišla glasba, ki ni zanemarljiva, a še vedno ne premore harmonike. 

Vem, da me pogosto otroci v šoli povprašajo, čemu mi harmonika ni všeč? Pogosto me vprašajo, katera glasba mi je všeč. Povem jim. Polovico glasbenikov ne poznajo. Zadene pa me vedno glasba, ki ima emocijo. Ki ima električno energijo. 

In moram povedati, da sem na zadnji novoletni zabavi poskušala odmisliti instant glasbo. Ker je bilo preveč umetno. Ker je bilo preveč štanca. Ker je bilo preveč mimo emocij. Ker je bilo preveč to, kar je dovolj za ciljno publiko. 
Vem.

To bi bil pravi odgovor otrokom in vsem ostalim.

Kadar ni emocije, ne more biti pristnosti. Pika.

Kadar ni emocije, ne more biti zadetosti. Pika.

Kadar ni emocije, ne zmoreš začutiti. 

Prepričana sem, da si vsi želimo začutiti. To. 

Ja, to.

Djevojka sa sela

UČITELJ - TO JE SPOMIN. NI, NE.

JUG SE JAVLJA. Obletnice. Obletnice. Obletnice. Nasmešek spreleti moj obraz ob sami pomisli na to. Zaroke. Poroke. Okrogle letnice. Rojstva otrok. Obletnice končanih šol in šol. Kako obrneš obletnice sprožijo v meni val čustev, ki me poplavi, ne kakor plima, ampak kakor tsunami, z neustavljivo močjo in razdiralnostjo. V tistem pičlem trenutku sem poplavljena z vsem, kar je pred mano. Preplavljena s preteklostjo in s čustvi, ki se nabirajo, kakor mornarji, ki bi si jih želela, če bi bila poligamna družba in če bi imela več življenj. 

Obletnice v meni sprožijo nekaj neopisljivega in čutnega. V tistem trenutku si zaželim, da bi trajale dolgo, vendar ne predolgo. Zaželim si, da bi se vrnila v tisti čas, čeprav je bilo trenutkov, ko bi se najraje ugreznila v zemljo. Na obletnico gimnazije se nisem pripravljala s posebnim navdušenjem in vem, čemu je tako. Pač obletnica, kjer bom srečala sošolce in sošolke, ki jih nisem videla že tako dolgo. Kljub temu, so zadnji dnevi pred D soboto vnašali v mene vedno več nemira, vprašanj in pričakovanj. Šele zadnji dan sem začela razmišljati o outfitu, saj veste, ženske. Izložba je najpomembnejša za prvi trenutek, za prvi vtis in za prvi stik. V izložbo vedno damo stvari, ki so najboljše in najbolj prepričljive, kajne. Premišljevala sem o tem, kaj povedati o sebi, vendar sem svoje razmišljanje nepreklicoma prekinila, ker ne maram razmišljati o sebi na takšen način v naprej, čeprav sem se že zverzirala in okrepila socialne veščine. O, da. Sobota se je bliskovito bližala, sama pa še zadnji dan nisem vedela, kaj bom vrgla nase. Kadar je tako, vem, da bo prevladala črnina. Tako ali tako. V kolikor pa gre za gimnazijo, pa sploh ni dvoma. 

Gimnazija. Spomnim se, kako je bilo moje ime avgusta davnega leta zapisano na A4 listu, ki je visel na steklenih vratih vstopa v gimnazijo. Moje ime na seznamu družboslovno-kulturne usmeritve. 1.c razred. Na seznamu je bilo 36 učencev. Ženski razred, kar je že takrat nakazovalo, da bodo majhne skupinice in fighti all the time–pod gladino ali nad njo. Razredničarka je bila moja teta, teta Joža, ki je bila v tistem času moj idol teta in strahospoštovanja vredna teta. Do osemnajstega leta sem jo vikala. Potem veste o čem govorim. S fanti sem se vedno bolje razumela, kakor z dekleti. Vedno. Mogoče je to bila vzgoja očeta, ki je rekel, da pri fantih, misleč sošolcih, vedno veš, na čem si. Res je bilo tako. Gimnazijskih let se spomnim kot obdobje sužnjelastništva, čeprav je včeraj Gordan rekel, da on pa kot srednji vek, kjer bi vse oblike šolanja ponovila, samo gimnazije ne. Res. Profesorji, ki so ti ostali v spominu s svojimi izjavami, sošolke in sošolci, ki niso naredili nekaj, kar je celotna skupina naredila in kompleksi, ki so me prežemali kot dekle v pozni adolescenci. O, Bog. O, Bog. S sošolci se nisem videla, nekaterimi, od zaključka gimnazije. Potem veste, kakšno pričakovanje je bilo z moje strani. 

Gostišče Margareta je bila polna ljudi. Prostor od zadaj je nakazoval, da je večina ljudi že tam. Z Majo sva prisopihali med zadnjimi, skoraj. Občutki, ki so me prežemali, so bili neopisljivi. Te stari obrazi, ki se niso spremenili niti za milimeter. Rokovanje. Objemanje. Vau, nekateri obrazi so enaki, kakor pred tolikimi leti. Vseh sem bila neizmerno vesela. Sošolec Matjaž, katerega so oboževale vsa dekleta v srednji šoli, saj je bil bejbič od bejbičev, danes brez las, ampak še vedno seksipilen, je rekel: »Pa ti si čisto druga Andreja.« Vse se mi je smejalo do prstov na nogi, medtem, ko je on še svoj stavek dopolnil: »V pozitivnem smislu, mislim. Veš, na boljše.« Gledala sem ga in sem že hotela reči, da gimnazijske Andreje res ni več, ker je sedaj tukaj babica s srebrnimi lasmi, polna izkušenj, brazgotin in ran, pa sem želela, da še govori in govori, in je res nadaljeval: »Pa ta frizura, veš, ta barva las je fenomenalna.« Šampanjec, ki sem ga držala v rokah, sem stiskala tako, da sem mislila, da mi bo šampanjec zletel ven. (Še dobro, da sem večja od njega, da ni videl mojega črnegaaaaaaaaaaa narastka. Ljudje, moje oče je bil sivo srebrn, ko je bil star 32 let (popolnoma siv), jaz pa sem vedno bolj črna. Vsaj tako pove frizerka. Ki ni kar tako – brez veze. Ona je z vezo). Sošolke so bile iste, vseh imen sem se spomnila (res) in dekliških priimkov, kljub temu, da sem pri nekaterih mogla malo razmisliti. Posedli smo se za mizo. In veste, kaj vsedli smo se tako, kakor smo bili »razdeljeni« v gimnaziji. Trikrat lahko uganjate, kje sem sedela. 

Hrana in pijača nista naredili name posebnega vtisa, kljub temu, da je bilo izvrstno vse, kar so prinesli. To pričakovanje se je selilo tudi na to, da je bila hrana nepomemben dejavnik pri vsem tem. S fanti smo obdelali vse, kar se pač mora obdelati, in prešli na spomine, ki smo jih preživeli skupaj. Lepi spomini. Spomini bolečine. Spomini povezovanja. Spomini nerazumevanje in različnih vrednot nas. Spomini prijateljstev. Spomini ljubezni in zaljubljenosti. Spomini na učitelje in učiteljice. Ne, profesorje in profesorice. 

In profesorica slovenščine, Lelićeva, se nam je najbolj utrnila v spomin. Sošolec Boštjan je rekel, travmatične izkušnje. Sošolca, katerega je oboževala, ni bilo z nami, a vendar se spomnim prigod s profesorico Lelićevo, ki jih ni bilo tako malo kot da bi bilo včeraj. Prvi šolski spis. V gimnaziji smo bili razdeljeni po teritoriju, kar pomeni, da smo Brežičani in Krčani bili v ospredju, medtem, ko je vse ostalo bilo nekje zraven. Krivično, vendar je tako bilo. Pri uri slovenščine dobimo naš prvi spis nazaj. Oceno z rdečim zgoraj sem gledala kakor, da je iz planeta Lune. Dvojka. Dvojka.Dvojka. Razočaranje, ki sem ga čutila ob tem je bilo nepopisno. V osnovni šoli sem imela Maroltovo, katero sem oboževala in sem zaradi nje tudi mislila iti študirati slovenščino. Spisi mi do tistega trenutka niso delali težav. Vse več kot to. In naenkrat slišim besede Leličeve: «Brigitka, ah, Andreja, ne vem, če te ne bom zamenjevala s tvojo mamo, lahko si vesela, če ne bom. Andreja, zaradi tvojih bombastičnih stavkov si dobila dvojko, drugače bi bila čista enica.« Gledala sem jo s svojimi velikimi očmi in nič razumela. Ne, kaj je bombastično in ne kako, da smo vsi Brežičani pisali enico. Sama sem se kar prištevala k temu dejstvu, da je to enka. Kasneje je razložila, kaj želi od nas. Jasnost. Realnost.Trdost. FACTS. Veste tisto moško komponento, kar sem doumela kasneje. Trudila sem se na veliko, da bi mi to uspelo v teh letih. Spomnim se tudi dogodka, ko sem bila vprašana književnost, katero sem tudi oboževala, in trenutka vprašanja »Andreja, a si se učila književnost na pamet ali ne?« Zopet se spomnim, da nisem vedela odgovora. Kako memorirati podatke rojstev, kaj so delali, koliko žen so imeli, koliko ljubic kdaj so umrli, če ne na pamet. Kasneje sem doumela, kaj je želela povedati. Spomnim se tudi trenutkov, ko smo »šklepetali« z zobmi, ko je vstopala v razred. Vedno urejena. Vedno z odnosom. Vedno avtoritativno. Vedno pripravljena. Vedno……Spomnim se trenutkov, ko je pokazala tudi svojo »človeško« plat in sem ji bila neizmerno hvaležna za to. To, da se je odločila, da ob sredah, ob katerih smo imeli rezervirano slovnico, ne bomo imeli le-te. To, da je prepustila prazen razred zaradi moje treme pred govorjenjem z izgovorom, da mora nujno nekaj narediti v kabinetu, ampak, da verjame vame, da bom vodila uro GOGOLJA brez težav. To, da je prebrala moj spis pred vsemi učenci, ker ni želela izpostavljati mene, in je to storila, pa ji ne bi bilo treba.

Spomnim se tudi nekaterih drugih profesorjev (zgodb imam veliko), vendar je Lelićka (tako smo jo klicali) bila tista, ki je pustila največji pečat. Sedaj, ko vrtim film nazaj, lahko rečem, da je bila ena izmed odličnih profesorjev, vendar nikakor ne more zamenjati moje učiteljice slovenščine iz osnovne šole. Maroltove – učiteljice zaradi katere sem obiskovala vse krožke, katere je imela. Vse. Učiteljice, ki je za razliko od moje srednješolske profesorke, imela le eno stvar, ki je le-ta ni premogla. Veste o čem govorim?

Čutnost. Čutnost učitelja do otroka, mladostnika in ….človeka. Čutnost zaradi katere sem Maroltovo imela rada iz dna srca. Ampak kljub temu, sta to bili dve učiteljici, ki sta me največ naučili in sta bili učiteljici z veliko črko. Tako je. Učitelj postaneš vedno sam – po svoji izbiri, odločitvi, teoriji in praksi. Učitelj si ali nisi. Tako sem zadnjič slišala mladostnico, ki je izjavila prav tako. 

In upam, da ni nevarno govoriti o dobrih učiteljih. Srčno upam. Ker so. Ker bodo. Ker so bili in ostanejo v spominu za vedno. Brez dvoma. Ker so na nek način vedno zraven nas in z nami. Ker nas njihove besede vodijo tudi leta in leta zaradi vplivnosti in zadetkovnosti. Pravi učitelj je zame tisti, ki je zmogel v vsem tem, kar je imel, videti mene. Tisto majhno očalarko Andrejo, polno strahov, entuziazma, bolečine, smeha in otroške note. Tisto deklico, ki je samo čakala, kakšne besede bom slišala od nje/njih.. Tisto Andrejo, ki je bila zaljubljena v šolo in znanje. Tisto Andrejo, ki je nepreklicoma verjela, da nekje je nekdo, ki vidi njo samo.

To je to, ljudje.

Saj bi lahko tudi pisala o moških učiteljih in vplivu name, pa me je sram povedati, da sem odbojko igrala s tremi prsti, ker sem želela, da me opazi učitelj. Pa me je sram povedati, da sem se fiziko učila do onemoglosti, ker me je mlad profesor tako fasciniral, da smo vse tekmovale ZANJ, sama pa niSem fiziko nič razumela, ampak sem dala vse od sebe, da sem jo imela pet. Pa me ni sram povedati, da sem se učila vedno zaradi učitelja.

Vedno, ljudje. Vedno. Obletnica je v meni sprožila spomin na učitelje in profesorje. Zadnjič sem srečala kolegico, profesorico na srednji šoli, profesorico slovenščine po naključju, s katero sva eno uro klepetali na cesti in me je na koncu pogovora tako toplo in človeško objela. 

In veste, kaj sem razmišljala, takšne učitelje ŽELIM. Takšne učitelje si tudi Vi želite. Vem, da si. Ni druge.

Djevojka sa sela

REMZO - YOU ARE MY MAN.

JUG SE JAVLJA. A ste kdaj pomislili nanj? Nanj, ki vsak dan dela od šestih do šestih? A ste kdaj pomislili nanj, ki za malico poje enokilsko štruco belega pufastega kruha in mesni "narezak"? A ste kdaj pomisli nanj, ki s svojimi rokami naredi več kot mi z mislimi? A ste kdaj pomislili nanj, ki dela, kakor mu (u)kažejo brez tega, da bi sploh slišali ali upoštevali njegove potrebe? A ste kdaj pomislili nanj, ki dela v sezoni, ko mi uživamo na dopustu? A ste se kdaj zaustavili, če ne fizično, ko ste ga zagledali v nemogočih delovnih razmerah, pa v mislih, ko ste razmišljali o njemu. 

A ste kdaj pomislili nanj? 
Ste?
Ste, vem.
Na njegovo ukrivljeno suho telo. Na njegov zagorel obraz. Na njegove zgarane roke. Na njegove delavske čevlje. Na njegovo temno modre delavske hlače. Na njegov nasmešek, ko pride ženska mimo, ki spreleti tvoje telo in srce, kakor da si na modni pisti. Na njegov skromen pogled uprt v tla, kakor, da bi mu bilo nerodno. Na njegov topel obraz. Na njegov udrt zamišljen obraz.

Gradbišča me vedno spomnijo nanj. Gradbišča v naših življenjih. Gradbišča, ki ustvarjajo nove sanje in nova "plesišča" dejanj. Gradbišča, ki želijo ustvariti nove ideje in nove zamisli. Gradbišča, ki živijo polno življenje, ko so gradbišča. Gradbišča, ki me vedno vržejo v orbito tega, da začnem opazovati stvari, na katere ne pomislim vsak dan. 

To poletje sem opazovala gradbišče moje "nove šole". Gradbišče, ki je obstajalo dve leti. Notorično rečeno. Zame še vedno je. Na gradbišču se dogajajo vedno zelo zanimive stvari. Ne samo to, da moraš nositi čelado in me je vedno zanimalo, kakšno čelado bi dobila, če bi tam bila. Samo zaradi čelade, ljudje. Na gradbišču obstajajo enake vojne kot na drugih bojiščih in enako obdobja in področja miru, ki spremenijo ves tisti pritisk v olajšanje. Gradbišče me vedno asocira na delo, vrednoto, pristik, moderno obliko suženjstva, toplino, presežek, garanje, fizičnost in neverjetno prizemljenost.

Ta neverjetna prizemljenost pa me poveže tudi s tem, na kakšen način gledamo ali stopamo v stik z ljudmi, s katerimi smo bili v stiku ves čas gradbišča. Ali si zapomnemo njegovo ime ali ne. To je zame prvi podatek. Za vse tiste, ki so bili na gradbišču pred mano in to ali se kdo z njimi pogovarja ("small talka"), kar tako. Brez interesa. Brez česarkoli. Brez vseh primesi narejenosti, fasad ali ometov. Brez mask in maskurin. Na uč hitro lahko to opazimo pri ljudeh. In pri mojih ljudeh na gradbiščih. To prekletstvo ali ne, da so večinoma južni bratje, v meni pridoda priokus pronicljivosti, iskrenosti in razumevanja vsega, kar se dotika njih samih. Opazim vse - interakcije, podredja in priredja, pozicioniranje in odnos.
Veste, kaj najbolj opazim pri njih? To, da vedno pozdravijo. To, da vedno pogledajo v oči. To, da vedno odzravijo, če si ti prvi v tem. To, da vedno nadaljujejo small talk, če ga začnemo mi. To, da so veliko bolj pogumnješi, kadar te vidijo večkrat. To, da izražajo neko posebno toplino, ki jo začutiš, ko si zraven. To, da so uslužni, pa jim sploh ne bi bilo potrebno. To, da te vidijo.
Velikokrat jih srečam "na najihovem terenu" (v trgovinah), ko stojijo pred mano ali za mano. Vedno imam občutek, da bi mogla kaj reči ali narediti, pa spoštujem pravilo - kadar nekdo ne prosi za pomoč, je ne vsiljuj in ne ponujaj. To je tvoj problem. Ampak me prime, saj veste. Zadnjič sem stala za mojo toplino od človeka iz gradbišča, ko je imel na Lidlovem tekočem traku belo štruca kruha v ponvinilu in z narezanimi rezinami, tirolsko salamo, dva piva nemške znamke, ki je zagotovo najcenejše tu, en liter malinovca ter eno čokoladico. Iz črne denarnice je izvlekel 50 €, čeprav je bil račun pod 10€. Vse je lepo spravil v roke in prijazno odšel. Še dolgo sem gledala za njim. Tako neopazno. Mogoče tudi mene kdo gleda na tak ali drugačen način.
Od srede naprej sem brez glasu, z vročino, ki je popustila in ki je zopet našla pot nazaj, ker nisem počivala. Vem - vse vem. Ker se selimo imam občutek, da moram biti tam. To vcepljanje vrednot, delovnih, imam od malega. To je čipirano. A vendar me zdravje polaga v posteljo in ven iz nje. V petek sem zložila več kot 30 škatel v omare. Ostalo jih je še za otroke s posebnimi potrebami, javna dela, prostovoljce in vse, kar zbiramo za različne prigode. Najtežje stvari. V soboto sem prišla, ker so me klicali in sem čutila, da me bo v postelji pobralo, če ne pridem. Bila sem pozna. Moja toplina od človeka z gradbišča je čistil kamnite stopnice bele barve, ki so bile poflekane z vsem in svačim, tako da je drgnil vsak centimeter. Ko sem ga zagledala, sem si rekla - misija nemogoče. Nemogoče je sčistiti te stopnice. Ljudje so hodili mimo njega.  Velik, suh, postaven, 1,90cm, ožgan od sonca v belih teniskah. Vsakič, ko sem šla mimo, sem ga zmotila. Bil je tiho - ni si upal, kaj reči. Predvidevam. 

"A vas motim?" izjavim.

"Ne, sploh ne. Vem, da imate veliko dela."

Skoraj se udarim po glavi, ko odvihram v tem svojem zaverovanem svetu, brez glasu, z vročino in še do 30 škatel, ki jih moram odnesti v najvišje nadstropje. Ne, nisem se ustavila. Ko me je videl nesti škatle, se je vsakič odmaknil in nato nadaljeval z "ribanjem" belim kamnitih tal nemogoče misije. 
Ustavim se. Dogovoriva se, da škatle odnesem do prvih stopnic, da ga ne bi motila, vendar še vedno pravi, da ga ne motim.

"Dobičete mišice sigurno."

To je pa dobro videl. Priznam. Nasmejem se. Tako toplo mi je bilo pri srcu. 
On je ves čas klečal na kolenih in drgnil. Ko so me na drugih stopnicah čakale škatle veličine na mač, sem se ustavila in izjavila:
"Veste, bom jaz počakala, da končate. Ni problema."
Ko sem se vrnila je vse odložil in rekel: 
"Veste, jaz potrebujem kavo, zato so stopnice vaše." 
Gledala sem ga.
Gledala.
Veste, ker on se je umaknil, MENI. 
Tiho, mirno je odšel in me pustil, da se nisem mogla boriti ali mu ponuditi priložnosti.
Nisem zvedela njegovega imena.
Ni ga bilo več.
Moja vročina je naraščala, zato sem odšla. 
Kolegica je videla mojo stisko in mi pomagala pri teh škatlah na mač, da sem lahko tudi prej odšla. Iskala sem ga, ko sem odhajala, ni ga bilo na spregled. Zunaj so delali ostale topline ljudi z gradbišča, ki so me ošvrknili s pogledom, ko sem šla mimo. Nasmehnila sem se. To vedno mene razploži. Vedno. Četudi je neznanec. Četudi je otrok, ki ga ne poznam. Četudi so prijetne prigode ljudi blizu mene. Četudi so tujci iz Term.
Vem, premalo. 
A vendar lesson learned. Te topline od ljudi z gradbišča ne vidijo sebe in svojega dela na prvem mestu, ampak druge. Neverjetno, kajne. Objela sem jih v mislih. In le to, če bi bila na gradbišču večkrat, vem, kaj bi naredila.
Vem. 
Tudi vi, vem, da veste.
Moj mehki ć nima nič povezave s tem.
Verjamete? 
Tudi če ne, verjamem, da bi vi naredili to ali se spomnili še kakšne boljše ideje.
No, tisti, ki vidite te ljudi s toplino na obrazu. 
Niste vsi.
To tudi vem.
Vidim.
P.S: Remzo, Šemsija, Ante, Haso, Jaro.......častim. Na mač. To so zgodbe, ki bi jih želela na radiu, TV ali spletu. To. 

Djevojka sa sela

ŠOLA - SEDI, 5.

JUG SE JAVLJA. Šola se neizmerno hitro približuje. Se je približala. To vemo vsi. Starši. Sorodniki. Pedagoški delavci vseh vrst od fizikalcev do priviligirancev. Otroci in mladostniki. Osnovnošolci. Srednješolci. Študentje. Zanimiva je perspektiva, kdo je za koga tukaj, vendar sem iz celine prejela kar nekaj dopustnih razmišljanj o šoli. Veliko sem razmišljala o tem fenomenu, o katerem ste vi prav zagotovo in definitivno ne bom povedala kaj novega razen anekdot. Mogoče se bom koga dotaknila tam, kjer najbolj boli ali pa zatrla kakšne tančnice svetlobe ali teme. 

Zadnje čase so zelo aktualne primerjave, kako je bilo, ko "smo mi bili" šolarji in kako je sedaj. Krožijo tudi po internetu sličice, kjer se nazorno spreminjajo vloge staršev in učiteljev ter otroka. Otrok je seveda v ospredju na mač. Tisti tankočutni občutek, da je v ospredju ter, da moramo zanj poskrbeti tako, kakor nihče prej ni poskrbel. Seveda vsi pademo in padamo na te primerjave, ker zbudi v nas samih ta enovit občutek, ko smo sami bili šolarji ter vsi prekleto tankočutni spomini pridejo na plano kot cunami. Cunami lepih izkušenj, dobrih in tistih, katere bi najraje izbrisali, vendar se jih spominjamo in govorimo o njih s ponosom. Preživetje teh spominov ima možnost vpliva, le če govorimo o njih. Ali ste kot otrok imeli lepo izkušnjo ali slabo sploh ni toliko pomembno, kakor to, da imamo vsi anekdote o šoli. In če prav rezoniramo so vse izkušnje vržene v to polje na način - "dober" učitelj ali ne. Večinoma gre za to, da imamo spomine na to, kaj so delali ti krotilci otrok, na kakšen način in katere sledi so v nas puščali ter na kakšen način. Spomnimo se še kakšne lumparije, ki nas vrne in vrže v ego stanje otroka in se nasmihamo na mač. Tudi s solzami na obrazu. Saj ne vem, če se smejimo zato, ker smo nekoga pretentali ali zato, ker nam je uspelo brez, da nas bi ujeli. Imamo pa tudi neke slabe spomine - bolj negodovanja glede učiteljev, negodovanja glede slabih ocen, glede najhujšega predmeta in tega, kako smo trpeli. Ti slabi spomini se nanašajo tudi na nepravice, laži, negodovanja in pozicioniranja. Slabi spomini so vedno tu in nas spominjajo na to, da šola ni bila kar tako. 

Tukaj pa nastane razlika med nami - tistih s prevlado dobrih in tistih s prevlado slabih. Vsi imamo tiste boleče in tiste, ki nas spominja na to, da je bila šola grozna in največja mora od vseh mor. Seveda smo različni - kar mi je nekoč povedala moja strokovna prijateljica - kako gledamo na šolo na to, kakšne izkušnje smo imeli. V kolikor si bil uspešen v šoli imaš zagotovo popolnoma drugačne izkušnje, če nisi bil. V kolikor si bil pozicioniram med tiste, ki so bili priviligirani, potem ne razumeš, kako je nekomu, ki se je moral za vsako nalogo ali bitko boriti na mač. V kolikor si imel podporo sošolcev, si čutil utrip socialnega polja drugače kot tisti, ki tega ni imel. V kolikor si šolnik, ki je bil uspešen ali tisti, ki ni bil, tudi drugače gledaš na učni proces sedaj.

Sama imam spomin na vrtec. Samo eden. Sem bila otrok, ki nisem mogla spati v vrtcu. Leseni ležalniki so bili le način, da sem klicala ostale otroke in se želela z njimi pogovarjati. No, bila sem tudi malce nagajiva, zato sem se veliko smejala. Niste vedeli, da je najslajši smeh takrat, ko se ne smeš smejati? Tako sem nekega "časa za spanje" nagovarjala svojega "fanta" naj ne spi, se hihitala in ga klicala. Vzgojiteljica J. me je s knjigo udarila po glavi. Tako na hitro. Tako potiho. Jožica je bila.To je edini spomin iz vrtca. Tako se nikoli več nisem počutila in sem si za vedno zapomnila vzgojiteljico, ki ni zmogla vzgojnega prijema brez nasilja.

No, razen v 1.in 2. razredu, ko sem zopet preveč govorila, pa me je učiteljica S. udarila s tistim dolgim ravnilcem z liki po prstih. Tako hitro. Tako potiho. Tako ponižano se dolgo nisem počutila. Kasneje je pogosto odhajala z nami v Terme Čatež, prej Čateške Toplice, na plavanje. Nikoli me ni "omehčala", čeprav je očetu kar naprej govorila, kako lušna punčka sem. Bolj ji je bil moj oče všeč kot jaz.;-) 

To sta dva slaba spomina. In veste koliko imam dobrih. Toliko dobrih. Razlika pri dobrih je to, da se še sedaj spomnim občutka. Spomnim se ljubezni. Spomnim se dobrote. Spomnim se "pravega učitelja", ki je vedel čemu in zakaj je tam. Spomnim se tega občutka. Neverjetno, kajne.
Spomnim se razredničarke v 3. razredu, ki nas je vedno objemala in vedno govorila, da vidi same potenciale v nas. Da smo izjemni. Da smo najboljši. Da verjame v nas. Skoraj vsi smo bili odlični. (Sedaj bi zagotovo še kaj strokovnega rekla pri tem, vendar kdaj drugič). Občutka pa se še sedaj spomnim. 
Spominjam se učiteljice v 5. razredu zaradi katere sem hodila na vse njene krožke in sem hotela študirati slovenščino. V meni je sprožala vse tiste občutke, da zmorem, da sem uspešna in da sem ustvarjalna. Vse moje pomanjkljivosti je opazila, zaznala in jih ni nikoli izpostavljala. Bila sem otrok, ki je jecljal na mač. Vedno te je z besedami objemala in dala zopet tisti občutek, ki se ga spomnim še sedaj.

Zadnjič mi je moj sošolec iz osnovne šole, ki je sedaj "oče v moji šoli" rekel: "Kako je bilo tebi lahko, ti si vedno vse vedela in si bila vedno pripravljena? Prava štrebarica." Njegov spomin je drugačen od mojega, ker jaz nikoli nisem na to tako gledala. Jaz sem se v šoli ubadala popolnoma z drugimi stvarmi. Veste s čim? S tem, da se bom dobro počutila v šoli. S tem, da ne bom "trpela" zaradi učenja. S tem, da bom lahko igrala, recitirala, pela, športala (rokomet, košarka, gimnastika, atletika) in štrikala. Krožki so bili zame zakon, ker tam nisem nič jecljala in ker sem bila od nekdaj ustvarjalka. No, tudi s tem, da me bodo učitelji "imeli radi". S tem, da bo učitelj Učitelj. (Ne, in nisem vedela, kaj to pomeni. Sedaj vem.) S tem, da bom naredila kaj dobrega za sošolce. S tem, da bo učiteljica pravična in da ne bo delala razlik. S tem, da bo videla v nas, da smo le otroci, ki potrebujemo zabavo in humor.
No, pa tudi s tem, da bomo kakšno dobro ušpičili in s tem, da se bo učiteljica potegnila za nas ter da se bomo dobro počutili v šoli. Oprostite, to je bilo zame vedno povezano z znanjem, da ne bi bilo pomote. 

Tudi kasneje, ko sem čutila in prepoznala v sebi ta poziv dela z otroki, sem opazovala poklic učitelja še bolj. Učitelj je poklic, ki je zame najbolj zahteven poklic. Daleč naokoli. Ker oblikuje ljudi. Ker se te mladi ljudje oblikujejo ob njem. Vsako leto oddidem na strokovno ekskurzijo, katero si sama plačam, da ne bo pomote, v tujino, kjer spoznavamo druge šolske sisteme. In vloga učitelja je najpomembnejša, poleg vodenja in razumevanja psihosocialnega okolja otrok. V tujini so lahko učitelji najboljši učenci, dijaki in študentje, ki se nenehno izobražujejo. Čeprav me je Velika Britanija navdušila, mi je Irska pričarala drugačen vidik, me je Švedska osvojila, kakor tudi Združeni arabski emirati, medtem, ko je Španija pokazala neko drugo plat te šolske zgodbe. Jug Španije je pokazal, kako lahko učiš brez vsega (izredno slab položaj v šolstvu zaradi revščine), če poznaš in ozavestiš poslanstvo tega poklica. In ko sem podobno šolo prečesala v Sloveniji (Zavod. sv. Stanislava) sem optimistična. Sem. In rdeča nit vsem tem šolskim sistemom je to, 

da vedo, kaj počnejo,

da spoštujejo kompetence ljudi,

da spoštujejo psihološka in psihoterapevtska znanja strokovnjakov, katera so sestavni del šolstva,

da delajo na kompetencah otrok in ne na pridobivanju znanja in samo le-tega,

da zaznavajo in spodbujajo ustvarjalnost, nadarjenost in aktivacijo otrok,

da spodbujajo svobodo in ne samo prepovedi ter kazni, 

da ogromno časa namenjajo odnosom.

Šejka Združenih arabskih emiratov in ravnatelja švedske šole ne bom nikoli pozabila. Šejkov moto je, da je potrebno v izobraževanje vložiti največ denarja, zato omogoča brezplačno šolstvo in omogoča otrokom najbolj kakovostne šole znotraj ali izven njihove države. Šolstvo je popolnoma brezplačno - visoko inteligentnim in nadarjenim posameznikom omogoča šolanje na najboljših univerzah po svetu. Razmišlja, da lahko le z najbolj izobraženim kadrom uspešno vodi svojo državo, zato izobražujejo "njihove otroke" najbolj usposobljen kader. Znanje je vrednota.

Švedski ravnatelj, ki priznam, da je tudi odlično izgledal, je poudaril, da šolo ne vodi on, ampak učitelji. Seveda ga imenuje na ta položaj minsitrstvo, ki izbira med najboljšimi kandidati in ni nič povezano s politiko. Ko je poudaril, da njihov sistem dela na ustvarjalnosti in razvijanju le-te kot prednostne naloge in spodbudnem socialnem okolju otrok, me je kupil za vedno. Da o portofoliu, visokih mizah in stolih ter prostoru za druženje ne govorim.

Ste se ustavili?

Jaz sem se.

In veste kaj si želim - da bi mediji spremenili nit anektod, zgodb in razmišljanja o šoli. Da na začetku šole ne bi začeli s primernim ali neprimernim kaznovanjem otrok učiteljic in tega, kako otroci in starši "furajo svojo špuro" in ne spoštujejo učiteljev. Da na začetku šole ne bi šlo vse v storilnost, v papirnato vojno in v strah pred inšpekcijo, starši in nalogami. Da tudi radijci ne bi "nagajali" in sprožali v ljudeh, predvsem otrocih, kaj vse bi lahko še storili učiteljem.  Spoštujem ekipo jutranjega programa Denisa Avdića, ki vse obrne na joke in je izpostavil kaznovanje učiteljice z merilcem, ko je bil majhen. Tudi jaz imam to izkušnjo. A popolnoma neprimerno. Popolnoma. V otrocih vse to spodbudi prav to, kar ne želimo. Razumete? 

Veste, koliko je dobrih zgodb. Toliko zgodb, ko je učitelj verjel v nas, ko nas je peljal tja, kamor smo si želeli. Toliko zgodb, ko je uspešen učitelj požel slavo doma in v tujini. Toliko zgodb, ko svetovalni delavci v šolah naredijo toliko za odnose, pa se to ne vidi, ne šteje in ne potrdi. Toliko zgodb dobrega, odnosnega, tvornega in željnega. Toliko zgodb najboljših učiteljev, ki se trudijo vsak dan in niso prepoznani kot dobri zaradi številnih razlogov. Toliko dobrih zgodb, ko smo stali ob strani vsakomur v težavah in delali nemogoče. Toliko zgodb, ko so se spremembe naredile na način strokovnega in smiselnega.

Dajmo obrniti ploščo - če jo lahko. Če ni vse toliko "sprinjeno", da ne gre več. Ob vsakem novem začetku verjamem v ljudi in verjamem v kakovost. Naivno, vem. Zavedam se, da če je ni, je pač ne bo. To je dejstvo. Kljub temu dajmo obrniti zadevo in verjemimo, da dobro je.

Obstaja.

Le da moramo razumeti, da je veliko bolj zanimivo govoriti o slabem, neprimernem in nestrokovnem. Seveda sem prepričana, da je potrebno govoriti in da je potrebno vzostaviti tudi kritičen odnos do neprimernega vedenja ljudi v vzgoji in izobraževanju, ker veliko ni dopustnega. Veliko. In vse to se ne more reševati, če se rešuje s politično usmeritvijo, s pozicijo moči, s strahom, z nestrokovnostjo in nesankcioniranostjo in pritiskom medijev in širše laične javnosti.

Dobre šole so.

Tudi pri nas.

Ki vedo kaj je tisto, kar šteje, greje in ima smisel.

Mi verjamete?

Verjemite.

Sprašujem se le, koliko časa bodo dobri učitelji in strokovni delavci zdržali v teh razmerah, v katerih so. 
Koliko še?

Djevojka sa sela 

Zadetek. Digitalna demenca. Ustavi se. Stop. - 1. del

JUG SE JAVLJA.  Že dolgo sem se odpravljala, da bi napisala nekaj smiselnega ali nekaj takšnega, kar bi lahko prebralo čim več ljudi, da bi se širilo, da bi se delilo in da bi se vsidralo. Naslova nikakor nisem hotela poenostaviti ali izbrati po knjižni uspešnici, tudi zato, ker se večina ljudi ustavi na demenci in dobiva druge asociacije. Digitalna demenca. Kaj vam povesta ti skovanki besed? V kaj vas usmerita? Kaj najprej pomislite? Zagotovo se ustavite na demenci, kajne. 

Doba spletnega in vsega, kar sodi in je povezano z elektronskimi mediji je nekaj, kar je neizpodbitno in brez česa ne moremo več biti, kajne. Računalniki so del opreme brez katere ne moremo več nikamor. Tudi na dopust ne. Tudi v shopping ne. Tudi v gozd več ne. Tudi v na tek. Pustimo, da imamo na eni strani digitalno industrijo, ki dela in ustvarja čudeže s tem, kaj vse lahko naredijo te majhcene napravice, ki nas prevzamejo še predem jih dobro spoznamo. Napravice, ki kmalu začnejo usmerjati naša življenja, čeprav so najprej in prvenstveno ustvarjena, da so "naša pomagala in pripomočki" brez katerih ne moremo. Te majhne napravice začnejo upravljati z našimi življenji. Če sevda to dovolimo. In dovolimo. 

Tole bom spesnila na zelo čustven način, ker sem vpletena v to bolj kot si mislite. Bolj. Zapleteno razmerje – vam povem. Na mač. Digitalna demenca. Ne se ustrašiti in ne misliti, da to ni za vas. Je. Še preveč. Zate. Za tvoje bližnje. Za tvojega otroka. Za nečaka. Za moža. Za ženo. Za otroka v šoli. Za nas. Izrednega pomena, da se prebijete skozi te besede in si nato ustvarite svoje mnenje. Morate si ga – če vam ga že niso drugi.....mediji.

Svojo diplomsko nalogo sem naredila na računalniku, na katerem sem se učila vsega – tabel, statistike in pisave. Vseh 107 strani + dodatek. Takrat podatkov še nisem imela na spletu, zato sem imela okoli sebe knjige, izpiske, znastvene raziskave in vsega kolikor hočeš okoli sebe. Moji starši so bili takšni nadebudni idealisti, ki so verjeli in še vedno verjamejo, da se vsega naučiš tako, da sam guliš, guliš, drgneš in ne odnehaš. Stari je imel to še bolj podkrepljeno, ker je opazil, da je mami še bolj vztrajna. In saj veste, "tiho takmičenje".To vem sedaj. Zatorej, sem drgnila, tipkala, črnčila – in se nisem poslužila nikakršnega pomagala. To pač ni bil izhod. Nikoli. To je bilo v prejšnjem tisočletju. Od takrat do danes se je veliko spremenilo, kajne? Od tega, da je super dedek Google naredil korake za na Luno, kakor vsa računalniška industrija, ki nas vsako leto seznanja, kaj vse ne znamo in kaj vse bi lahko imeli drugače. Že od mojega tokivokija mobitela, ki sem ga imela za nujne primere, kadar sem šla na pot, se je spremenilo veliko. Takšnih mobitelov, ki ne veš, če bi jih imel v rokah ali ne. Saj veste, da rada slikam. Glejte, moj Samsung naredi takšne slike, da še sama ne morem verjeti. Torej, da ne govorimo o tablicah, Ipodih, Applih in ostalih zadevščinah. Računalniška industrija je torej za drogami, prehrambeno industrijo, trgovino z orožjem in ljudmi tukaj nekje. Če se ne motim, je zelo blizu tega, da postane velesila brez katere ne bomo mogli iti tudi na WC. Ni čudno, da vse bolj osveščenim ljudem to ni všeč in da iščejo izhode povsod. Neuspešno. Uspešno predvsem v tem smislu, da ne posega preveč v družbeno življenje. Vsaj takrat ne.
Kajti zelo blizu smo odvisnosti. Zelo blizu. Preblizu. Odvisnosti sem preštudirala v času študentskih let in kasneje do nule – skoraj. Tema, ki me je vedno privlačila. Ljudje, ki so me vedno privlačili, kako padeš notri in kdaj se sploh zaveš, da si notri. Igre, katere igrajo odvisniki. Manipulacije po domače. Kako preprosto so dobri v tem in kako hitro lahko ugotoviš, da plešeš z njimi. Manipulatorji so posebna vrsta ljudi, ki vedno igrajo na karto, da brez tega ne moreš in da si tako prekelto vpleten v to zadevščno, da se moraš odzvati. No, tako kot želijo oni. To je ta past.

Odvisnost je zadeva, katere se vsi bojimo in vemo, da zelo hitro lahko zapademo vanjo. Odvisnosti o katerih pa vse več govorimo v teh časih pa je nekaj, kar smo na študiju omenjali le bežno – digitalni mediji. Vsi. Profesor na podiplomskem je imel kar nekaj časa kasneje 2 urno predavanje o televiziji in o tem, kako črna škatla razpolaga z našimi življenji in kreira naš vsakdan. Takrat sem se uprla njegovemu razmišljanju in nisem verjela, da to, o čemer je govoril ima kakšnih zametkov resnice. Pogosto so me profesorji postavljali v situacijo, da sem se borila proti mnenju ali dejstvom. Čudno, kajne? Takrat sem ob TV sprejemniku doma eno leto abstinirala od TV. Imela sem ga v dnevni brez, da bi ga "odprla".
Ja, jaz sem odvisnik od digitalnih medijev. Takrat je bila TV. Priznam. Sem ugotovila, ko sem ugasnila TV za toliko časa.

Vsako leto postiram od socialnih omrežij, ker opazim, da sem »preveč gor« in vidim, da ni dobro zame. Letos sem bila dva meseca brez FB-ja. Devetošolka mi je rekla: »Pa ravno to ste si morali izbrati, če lahko zdržite. Čemu si niste izbrali čokolado.« Nočete mojega komentarja, kajne.
Ja, jaz sem odvisnik od digitalnih medijev. Vem.

Znani nemški psihiater Manfred Spitzer je leta 2012  napisal knjigo DIGITALNA DEMENCA, v slovenščino je bila prevedena leta 2016. Strokovna javnost je dejala, da je nujno »zlo«, da jo preberemo. Ko smo bili na konferenci o novih dognanjih o delovanju možganov, ki nas je strokovno javnost vrgla v orbito in podrla vse tisto, kar smo se učili na faksu, so nam omenjali to knjigo. Knjiga, ki bi morala postati biblija za vse. Zate. Zame. Za nas. Vsebina je takšna, da nam ne bo všeč, vendar je nujna za to, da ne pustimo novih generacij v tem oziroma v to. Manfred Spitzer se že 20 let ukvarja s spremembami v možganih, ki jih povzroča učenje. Vodi univerzitetno kliniko v Ulmu, kjer obravnava paciente od računalniških iger in odvisnike od svetovnega spleta. »Življenje teh pacientov so digitalni mediji povsem uničili. V Južni Koreji, zelo moderni industrijski državi, ki ima v svetovnem merilu vodilno informacijsko tehniko, so zdravniki pred petimi leti pri mlajših odraslih vedno pogosteje beležili motnje spomina, motnje pozornosti in motnje koncentracije kakor tudi čustveno poplitvenje in splošno otopelost. To bolezensko sliko so poimenovali digitalna demenca.«

Prvi udarec. Nežen je, kajne. Sedaj pa prosim premislite ali ste, kdaj pomislili, če ste odvisni. Od digitalnih medijev – socialnih omrežij, vseh aplikacij Microsofta in Googla, elektronske pošte, brskanja po netu, mobitelov, igric in televizije. Ste? Vem, da ste. Seveda pogosto v svoji praksi slišim, o čemer govori tudi moj Manfred (se opravičujem, vendar mi je gospod res prirasel k srcu), da ne vem, o čem govorim, ker nimam te izkušnje. "Sama teorija."Jaz vedno zagovarjam, da imam vedno boljšo izkušnjo od tistega, ki je vpleten, ker je čustveno vpleten in ni objektiven. Kdor je strasten v nečem, lahko presoja strast. Tudi po mnenju Manfreda Spitzerja je to narobe. »Alkoholik lahko učinke alkohola na svoje telo in svoj um znatno slabše oceni kakor psihiater, ki ga obravnava, in nič drugače ni pri drugih boleznih, odvisnosti in duševnih stiskah: distanca in sorazmerno neprizadet pogled od zunaj sta neredko najboljši predpostavki za vsaj približno oceno stanja. Zakaj bi moralo biti glede digitalnih medijev drugače?«

To knjigo je posvetil svojim otrokom z namenom, da jim zapusti svet, ki je dragocen, vreden ohranitve in tako vreden življenja. Sam podpira »samodoločujoče ravnanje kritičnih ljudi« (kakšna dobra skovanka), ki nimajo predsodkov ter se predvsem želi zavzemati za tiste, ki so nemočni, ki so bolni in starejši. In za naše otroke. In na srečo ne gre za parole »Za naše otroke gre«, s katerimi se poslužujejo svetovne kampanje, ki govorijo, da vsak otrok mora imeti računalnik.

Tukaj me je seveda dobil. Kupil. Prodala sem za besede. Priznam. In za dejstva, ki jih ta knjiga nosi. Ker to je zakon. To je to, kar morate, res morate prebrati. Spitzer govori o tem, da je to zelo neprijetna knjiga. Zelo. A vendar vam povem, da jo boste hlastali, kot sem jo jaz. So pa neprijetna dejstva. Samo to. In vedno imate izbiro, da igrate igro po svojih pravilih, kakor jo kot starši ali odrasli igrate ali jo igrate po pravilih nekoga, ki odloča o tem zaradi nikakršnega drugega vzroka kot zaslužka. No, razen, če so še kakšne druge stvari, ki so še bolj grozne od tega.

Le nekaj dejstev, za vse tiste, ki vnašajo v naš izobraževalni sistem digitalne medije, kakor kruh in mleko – nekaj, brez česar otroci in mladostniki ne morejo živeti in biti. V naš izobraževalni sistem se vrine prav vse – znanstvene raziskave nimajo prostora niti časa, da bi prišle notri. Niso pomembne. Kakor je letos rekla odlično Zalokar-Divjakova: »Za stroko ni posluha. Strokovna mnenja ne štejejo. Pokliče se jo, ko je že prepozno.« To je tako, ko mene nekdo vpraša, kakšni so učinki preventivnih programov proti nasilju, saj je res čudno, da ni rezultatov. Preventivni programi so za to preventivni, da vsaj nekdo o pomembnih temah spregovori z otroki. Ker če ne, se meče pod preprogo, zmagujejo argumenti s pozicije moči in starševske zaščitnosti do otrok. Ker če ne, je lažje živeti z lažno toleranco do nasilja in mnenjem "Saj so samo otroci - mi smo tudi bili." A kljub temu verjamem, da globoko v sebi, vsak od vas ne želi imeti doma otroka, ki bi izvajal nasilje, ki bi bil odvisen od digitalnih medijev, ki bi bil izločen in ki se ne bi mogel vživljati v druge, ki bi namerno poškodoval druge in ki bi živel v svojem izoliranem svetu. A ne da? A kljub temu verjamem, da si želite za otroka najbolje in da bi tako morala delovati tudi šola. In ne padam na izgovore o sistemih. Ne več.

Še nekaj, kar bom še velikokrat izpostavila, ko slišim »Joj, spet neka teorija« (Manfred govori o »Ah, vi pa vaša znanost«) – »Znanost je najboljše, kar imamo! Znanost je skupno iskanje resničnih, zanesljivih spoznanj o svetu in s tem tudi o nas samih…Kdor kratko malo povprek odklanja zanesljivost rezultatov znanosti, bodisi ne ve, kaj govori, ali pa zavestno govori neresnico.«
Torej, moj Manfred in moja malenkost, bova malce poudarila, da stroka VE, kaj govori. Res. Dajte ji prisluhniti. Ker ne bo tiho. Ne, ne bomo. Pa četudi jo bodo teptali. Pa četudi bodo izvajali vse oblike iger, da jo utišajo. Pa četudi jo bodo izolirali in pritiskali ob zid. Stroka je zato stroka – da naredi dobro za tiste, ki tega ne zmorejo. To. Z znanjem. In srcem.

Dejstva - 1.del.Naključno izbrana.

   Med najpomembnejša spoznanja na področju nevrobiologije spada dejstvo, da se možgani stalno spreminjajo s tem, ko jih uporabljamo. Zaznavanje, mišljenje, čutenje in ravnanje – vse to pušča za seboj spominske sledi. Če so torej možgani VEDNO učijo, potem pušča za seboj sledove tudi čas, preživet z digitalnimi mediji.

Tržišče digitalnih medijev zvito širijo napačne informacije, kakor je počel kadilski lobi v 60-letih, sprevračajo dejstva, jih zamegljujejo in zabrisujejo.

  Digitalni mediji zmanjšujejo globinske obdelave. Ker nam računalniki odvzamejo umsko delo, prenosniki in interaktivne table za šolo in pouk, niso primerni za izboljšanje učenja. To potrjujejo številne raziskave. Učenje predpostavlja samostojno intelektualno delo:kolikor bolj in predvsem kolikor globlje človek intelektulano obdeluje kako snov, toliko bolj dolgotrajno znanje pridobi.
   
   Šola je COPY AND PASTE namesto branja in pisanja.

  Ni nobenega zadovoljivega dokaza za trditev, da moderna informacijska tehnika v šoli izboljša učenje. Ta tehnika vodi k površnemu razmišljanju in k raztresenosti ter ima poleg tega nezažele stranske učinke, ki segajo od golega motenja do otroške pornografije in nasilja.
   
  Spletna socialna omrežja zadovoljujejo našo osnovno potrebo po stiku s soljudmi. Velilo časa prebijemo z opravljanjem in z zgodbami o vseh nam znanih ljudi. Kdor pa meni, da ima ta nova možnost same dobre plati, se moti. Anonimnost interneta povzroča, da smo se primorani manj nadzorovati in zaradi tega manj truditi za ustrezno socialno vedenje. Kdor si je svoje socialne kompetence že pridobil po tradicionalni poti, mu bodo spletna socialna omrežja komaj kaj škodovala.....Kdor pa nasprotno skorajda še ni imel priložnosti, da bi razvil socialno vedenje, in kot otrok mladostnik dobršen del svojih socialnih stikov neguje po spletu, socialno torej živi na spletu, ima dobre možnosti, da postane njegovo obnašanje zelo neprimerno. 

Internet je poln spodletelih socialnih stikov, ki segajo od pretvarjanja, da je določen človek nekdo drug, preko laganja in varanja vse tja do grobe kriminalnosti.

  Digitalna socialna omrežja delajo naše otroke in mladostnike osamljene in nesrečne.

Psihiater Manfred Spitzer je napisal knjigo DIGITALNA DEMENCA, da bi več ljudi upoštevalo dejstvo, da ta problem obstaja. Vsa dejstva, ki jih je navedel v knjigi so znanstveno podprta.

   Demenca je upad, sestop umskih sposobnosti.

Devetošolci v Nemčiji porabijo za medije slabe 7,5 ure na dan – pri tem ni bila upoštevana uporaba mobilnih telefonov in MP3 predvajalnikov.


Otrokovi možgani še niso "dokončani" in se zato vanje vse še posebej hitro vtisne. Digitalni mediji so škodljivi za učenje in s tem za umski razvoj malčkov!

Ekran ni dobra varuška - in še manj dober učitelj! Zato je potrebno ukrepati.

Možgani odraslega človeka se bistveno razlikujejo od otroških možganov, ko so ti še v fazi razvoja. To preprosto dejstvo spregledajo praktično "vsi" strokovnjaki, ki izražajo svoje mnenje o digitalnih medijih na področju izobraževanja....Kdor želi, da postanejo njegovi otroci matematiki ali strokovnjaki za informacijsko tehnologijo, naj poskrbi za prstne igre namesto za prenosnike v vrtcih. In kdor resno jemlje knjižni jezik, naj namesto tipkovnic raje zagovarja svinčnike.

Ni vseeno, kaj počnejo otroci in mladostniki ves dan, kajti to pušča v njihovih možganih sledove. Pri računalniških igrah so taki sledovi: vse večja nagnjenost k nasilju, vse večja otopelost do stvarnega nasilja, socialna osamelost in manjša možnost uspešnega dokončanja šolanja.

Predstava o digitalnem domorodcu, ki je računalnik in internet sprejel in razumel tako rekoč z materinim mlekom, se pri pogledu od blizu razkrije kot mit.

Digitalni mediji delujejo proti sposobnosti samonadzora in zato sprožajo stres. S tem dejstvom se bo moral ukvarjati tisti, ki si prizadeva, da bi v vrtcu in v osnovni šoli več uporabljali medije.

Hlastate. Morate, ljudje. Morate.
In dejstvo, da je potrebno osveščati. Sem Digitalno demenco prebrala dvakrat. In si šla kupiti svoj izvod. In letošnja evalvacija tabora "Morska raziskovanja in potepanja" za bistre glave.V eni izmed evalvacij je 13-letna biserčica zapisala:

»Ne potrebujem računalnika, da bi nekaj osvojila. A bi lahko naslednji tabor bil brez računalnikov? Prosim.«

Glejte, to je šele začetek.

Nisem končala.

Sem šele začela.

Skupaj z Manfredom. 
Sledi 2. del.

Djevojka sa sela

Brežice, moje mesto - TO JE TO

Jug se javlja. Brežice, moje mesto. Hešteg BMM. To sem se zadnjič naučila, ker priznam nisem vedela. Vem, jaz sem še vedno ena tistih, ki ji gredo te stvari počasi. Zelo. Tudi na BMM sem se letos tako odpravila. Počasi. Skromno. Petkov dež je prinesel vso tisto spranost in utrujenost od odnosov. Nekaj še vedno delam narobe, da sem tako utrujena. Kljub temu, da je Siddharta zadela, čeprav sploh nisem njihova poslušalka in se upam to tudi napisati. Skoraj bogokletno, ampak me je Siddharta prepričala na način, da bi še kdaj odšla na njihov koncert. Dež je skoraj pripomogel, da bi ostala doma, če ne bi od moje prijateljice mož izjavil, da je lačen. No....

Sobotni dan smo bolje zaštartale kot petkov. To pride pa z leti. Checksound Jana Plestenjaka je pripomogel, da sem iz moje čuvene spalnice "napakirala" za tri potovalke oblek in omare "spedenala" do nule. Nule. Zlikala vse zaostanke - prtov, kuhinjskih krp, posteljnin, srajčk in oblek. Sicer sem res potrebovala en celoten dan za vse to, vendar za Kuhno na ulici, Jana Plestenjaka in Prljavce sem bila pripravljena. No, to, da mi je velika rola papirja (težka tam 10 kg) padla na nožni mezinček, me ni oviralo, da sem se še preoblekla. To pride z leti - da ugotoviš, da imaš preveč za obleči. Kaj ste pa vi mislili?
Kuhna na Ulici je zadela z Galerijo okusov, kjer so me štajerski možakarji najbolj zadeli. Pa tudi svinjina je šla skozi moj želodec, kar ponavadi ne. Lojzov sendvič. Ker sem že ponavadi jezična, sem pred tem vse povprašala, kaj je v tem sendviču. Gneča je bila velika, zato je simpatičen možakar začel kramljati z mano kot, da ima preveč časa. Uporabljal je cinizem, kar Slovenci tako radi počnejo, vendar je bil prijeten cinizem. Všeč mi je bil njegov način. Priznam. Gneča se je za nami povečevala, kar bi si kakšen egocentrik razlagal, da je to zaradi njega samega. Ko sva končno prišli na vrsto, smo se smejali ves čas. Simatičen možakar je bil najverjetneje šef, kar se je videlo in čutilo. S svojimi simpatičnimi izjavami ni nehal, medtem, ko se drugi za nami postajali nestrpni. Brežičanka znanega obraza je nestrpno izjavila:"A ne bi še vi malce poprijeli za delo, ko vidite, kakšna gneča je?" Spogledala sva se. "Šefu pa res ni treba, " izjavim. Smeh spreleti stojnico, medtem, ko on pokomentira: "Gospa, mi nudimo vse, kar želite. A mislite, da bi jaz še kaj lahko pripomogel? Jaz skrbim, da vse poteka in sem tukaj, da pobiram bone..." In tako v tem smislu. Brežičanka se ni dala, sledila ji je še ena, ki je celo preskočila celo vrsto, ter sta ga obe složno želeli nestrpno pregovoriti, da naj se vključi.

Ko je to opazil, je dejal:"Gospa, midva se res ne bova nič menila, ker ste prehiteli celo vrsto, tako, da sploh." Ni se dal motiti, kar je še en pokazatelj, da mi je bil všeč. Kot človek, seveda. ;-)

Zadovoljni sva s sendvičem odšli. O znanih Brežičankah pa kdaj drugič. Danes ne.

Galerija okusov je bila eksplozija okusov. Vauuu. Ali pa bolj to, da nisem jedla cel dan in me je moja čuvena spalnica otrudila na mač. Nisem povedala, da sem tudi shranjevalka, ker pomeni, da se je v moji omari skrivalo več shranjevalnih stvari. A kdo hoče, kakšno torbico izpred dvajsetih let? Seveda sem šla nazaj na mesto zločina in simpatičnemu Celjanu izrekla pohvalo. Saj veste - to res rada počnem, če tako čutim. Celjanu so se ustnice razpotegnile do oči. Izrekel je "gospa" in mi dal "five", kar vzamem kljub izrazu gospe.

Jan Plestenjak je zaigral na brbončice tako, kakor samo znajo perfekcionisti v glasbi. Pred desetletjem, ko sem ga poslušala nazadnje, do danes je bila opazna ogromna razlika. V kakovosti izvajanja. Seveda vsi tiposi, ki so govorili "Jan Plestenjak" s prizvokom neodobravanja, so se zibali na glasbo Jana bolj kot na Prljavce. Tudi peli, žurali in ploskali. Jan je komuniciral s publiko na način, katerega že dolgo nisem videla. Z bobni, s tremi kitaristi, z menjavami kitar in piana. In tiposi ne verjamejo, da Jan vedno prepriča z iskrenostjo, preprostostjo in zadetkovnostjo.

"A veste, da so Brežice zame najbolj pomembno mesto? Ne veste? Moja mami je hodila z vlakom k očetu v Brežice. Ja, tako sem tudi jaz nastal. Zaradi Brežic."

Prepričana sem, da bi Jan moral že veliko prej priti v Brežice, ker zna združiti ljudi in jin povzdigniti. Brežice, to moje majhceno mestece so - LJUDSKE. Niste vedeli? So.

Mojim Brežicam manjka le nekaj, kar jaz imenujem konsenz miru, nezdrah in nepričkanj. Tega se tako ali tako zavedamo vsi, ki spremljamo življenje v Brežicah in takoj zadetektiramo zdrahe. O politiki ne bom - vendar bi rada čisto preprosto povedala, da je ljudem povsem vseeno, če BMM financira župan Molan ali poslanec Zorčič ali Jankovič. (;-) Povsem. Brežice lahko naredijo dobro stvar, če presežemo okvire o katerih vse več in bolj govorimo. Takšen spektakel kot je BMM je uspešen ne zaradi sredstev, ki jih namenja obstoječa vlada brežiške občine s soglasjem vseh, ampak zaradi ljudi, ki to počnejo. Ljudi, ki imajo prezenenco visokih sposobnosti. Opazila sem, kar sem lansko leto spregledala, da niso samo ženske uspešne v tej zgodbi, ampak da je tudi nekaj vitezov zraven. Zato tudi njim poklon. In gre preprosto za izredno uspešne, inteligentne in pronicljive ljudi, ki znajo narediti dogodek. Za to gre. Za uspeh visoko sposobnih ljudi. Tukaj ne gre za to, da to počne nekdo, ki ga je nastavila politika, nima izkušenj in bo s časom nadoknadil, kar ne zna. Nope. Ne gre za igre - vsaj tako naivno mislim, da ne - ampak za to, da uspešni ljudje furajo ta job vsako leto bolje. Vsako leto tudi bolj povezovalno. Vsako leto dvigujejo raven kakovostnega "eventa".

Ni druge.

In združujejo.
Združujejo vse.
Presegajo te meje okvirjev in črnih lukenj. Presegajo meje. Presegajo to, čemu jaz rečem provincialnost.

Po prvem deževnem dnevu je bilo opaziti, da jim je težko. Čutilo se je. Njihov zapis na Instagramu in FBju je nakazoval, v kakšni stiski so bili. Zapis je bil takšen, da sem ga prebrala le enkrat in bi jih najraje objela. Oni so se zahvaljevali vsem nam, ki smo prišli. Oni nam.

Prepričana sem, da je sobotni dan pripeljal toliko ljudi zaradi tega, ker smo vsi začutili, koliko truda je vloženo v BMM. Koliko energije. Koliko misli v koncentričnih krogih. In koliko odrekanj. Na tisočere ljudi. Tisočere. Ponovno. Pripadnih ljudi BMMu. Pripadnih temu vsemu, kar ti ljudje iz nas potegnejo. Vse te emocije preteklosti, nostalgije za dobrimi časi in preteklostjo. Saj ne gre samo za nas "stare", ampak tudi mladino, ki nori na hite Jana Plestenjaka in se dere na glasbo Prljavcev, ker tako ali tako nimajo svojega izbora, kakor smo jih imeli. Tukaj smo pred to mladino na boljšem. In v tem, da znamo ubesediti KVALITETO. Mladina je le mladina. Kot smo bili mi. Druge stvari so jim na prvem mestu. Samo to.

Ekipi BMM - to sem že enkrat izjavila, bom še enkrat - pa izrekam to, da ljudje niso vedno pokazatelj, ker ne zmorejo postaviti druge pred samim seboj, izjemoma pa to le zmorejo narediti. Zato v imenu vseh tistih, ki ne zmorejo ubesediti ali povedati.

"Vi ste to, kako bi moral svet delovati. Samo to. Prosim multiplicirajte se tudi na druga področja. Ker znate. Ker ste to, kako bi svet moral delovati. Povezovalno. Strpno. Spodbudno."

In prekličem svoje lanske besede, da bi morali prejeti Oktobrsko nagrado. Vi tega ne potrebujete. To sedaj vem. Vi želite nekaj drugega - spreminjati naše Brežice v boljše mesto. To.

In ga.

Hvala VAM. Na mač, na tač in na vsebino za to.

P.S.- Za drugo leto.......:-) :-) :-) Če boste potrebovali pomoč, združujete, povezujte in spodbujajte.

Djevojka sa sela