FOTELJARSKA SCENA ROKOMETNE RESNICE

JUG SE JAVLJA. Športno komentiranje iz fotelja. Iz kavča, počivalnika ali ležeče sedežne. Športno komentiranje, ki zaide v mejo pametovanja, deljenja nasvetov, popravljanja zgodbe in nasvetovanja, ki se zaključuje z objavami na socialnih omrežjih, kjer so vsi športniki tako ali tvoji prijatelji. Poznano? Obdobje medu je, ko gre našim športnikom odlično, ker takrat je večina teh »foteljarjev« tiho in večinoma niti ne zmorejo pritisniti, kakšnega pozitivnega komentarja ali se pohvaliti ali širiti pozitivno energijo. Obdobje medu bi lahko bilo čisto drugače, če bi bili ljudje zadovoljni sami s sabo in svojo situacijo. Definitivno. To je povezano tako ali drugače. Potem pa pride obdobje zelja in kumine, ko našim ne gre ali pa ko bi lahko igrali drugače, učinkoviteje ali bolje v obrambi ali v napadu. Obdobje, ko ne gre in ko se ne samo žoga, ampak cela »foteljarska« scena obrne proti njim in se izživi na socialnih omrežjih. Socialna omrežja so kot vaba za vse tiste frustracije, ki jih ljudje imajo, da se prilepijo na statuse, na spodbude, ki to niso, na mnenja, kaj bi morali narediti igralci ali trenerji ter kako bi morali igrati. V socialna omrežja vabijo tudi športniki sami ali njihovi administratorji, ki so nekje slišali, da je to dober ventil.

Priznajte, da je bil vsak v tej »foteljarski« sceni. Vsak od nas. Vsak. Ko te je držalo, da bi škatlo, sedaj je samo tanka plošča, vrgel skozi okno, ker osnovnih stvareh ne razumejo ali štekajo. Kako neki igralci ne igrajo, kakor bi lahko? Čemu? Kaj jim hodi po glavi? Kako so lahko tako ……? Kako trenerja ne zamenjajo? (Sedaj je vsaj malo zatišja pre d tem.) Kako je izbral takšno postavo? Kako "razdalja" nič ne zadeva? Kako je ukvarjanje z videzom bolj v ospredju, kakor igra? Poznano, ne da?

O, da. Foteljarska scena je nevarna na mač. V kolikor dovoliš, da te gane. V kolikor jo slišiš, poslušaš in spremljaš. V kolikor si dovzeten do vsega tega. V kolikor ne zmoreš brez socialnih omrežij in si kot sokol, ki spremlja vse, kar se dogaja na tem nevarnem spolzkem terenu, ki je nevarnejši od spolzkih ploščičnih tal. V kolikor dovoliš, da te vrže iz orbite in si poln jeze, ki se opaža tudi v izjavah in odgovorih na novinarska vprašanja. V kolikor dovoliš, da se braniš in napadaš. Povsem brez potrebe. Povsem brez takta. Povsem narcisoidno. Povsem neprimerno. Povsem. Če gre za foteljarje. Če gre pa za igralce, pa mislim, da je manj več. Vedno tako trdim. Kadar ljudje nimajo materiala, tudi nimajo kaj govoriti. Tudi nimajo terena ali energije.

Kadar pa zaradi vseh emocij, ki se sprožijo v igralcih ali kapetanu ekipe, slišijo izjavo »o foteljarjih« imajo zopet gradivo. Imajo zopet kaj za glodati. Pa četudi je kost od perutničke.

Urošu Zormanu in vsem našim, katere tudi komentiram v svojem prostoru doma, zato, ker želim najbolje zanje, bi le zaželela, BE OFF. (Razložim). Foteljarska scena bo vedno. Toda prosim bodite uvidevni do »foteljarske scene«, ki vas spodbuja, ki skače, ki spodbuja, ki ko vam ne gre, hodi živčno po bajti, ki stiska pesti in zobe, ki vas podpira in ki vidi vse, kaj zmorete. Foteljarska scena, ki trepeta za vsak gol in udarec, ki ima svoje mnenje, kakor vsak navdušenec, ki skače od veselja in trpi, kadar ne gre. Pozitivno, seveda. Vedno sta dve plati foteljarske scene. Vedno.

Bodimo pravični. Bodite. In le to, da je izjava Uroša zadela vso tisto foteljarsko sceno, ki ni na tisti drugi strani »obrekovanja« na mač. Izjava, ki je vrgla vse v isti koš. In na koncu koncev sploh ne gre za to, ampak gre za to, da bomo vedno desni-levi, pozitivci-negativci, črni-beli…ali kakšni že. Vedno.

Kot del te foteljarske scene ne potrebujem izjave s SELFIJEM ter s pripisom »Evo en "selfi" za vse SLOVENCLNE, ki sedijo doma v fotelcik pa papcajo cis pa pivicko....evoooo vam!!!!!!! nemoze nam niko nistaaaaaa!!!!!!! Bravo fantjeeeeeee«. Ker četudi jo vidim ali slišim, vem, da je bila mogoče nepremišljena. Mogoče. 

Veste, kaj potrebujem? Nič, kar je povezano  socialnimi omrežji, če vanjo dajemo veliko energije, nam nekje nekaj zmanjka.  Potrebujem le to, da se dobro počutim, ko gledam vašo igro. Potrebujem le to. Za vas pa ne vem. Vem le, da potrebujete tudi vi ventil. Tudi vi morate veselje, navdušenje, jezo in prizadetost dati ven. Tako preprosto. Ali pa tudi ne. Foteljarska scena le ugiba. Tako javno. Veste, kaj je prav? 

BE OFF - just a GAME. Just a GAME. 
Foteljarska scena pa bo vedno z vami. V dobrem in slabem. 
A ja - tista ali ta foteljarska scena.

Djevojka sa sela - foteljarska scena, ki od nekdaj verjame v slovensko reprezentanco. Od nekdaj. Sama malo manj glasna je od te "taglasne foteljarske scene". ;-) Do sedaj.

LAŽNO UPANJE BIG TIME

Jug se javlja. Pismo nerojenemu upanju. Lažnemu. Tebi. Meni. Njemu. Njej. Lažno upanje. Upanje, ki se dotika vsega tistega, nedotakljivega, neresničnega in …Skorumpcalo je izraz, ki ga "ven mečemo" na mojem jugu. Skorumpcala de luks. Ko veš, da ne moraš nekaj obljubiti, pa obljubiš. Ko veš, da ne smeš nekaj upati, pa upaš. In nenazadnje, ko nekaj nekomu obljubiš, pa veš že v štartu, da tega ne boš mogel izpolniti. Veš. In se greš te igre lažnega upanja, ker je izredno težko nekomu v obraz povedati kako, kaj in čemu. Kljub vsem resnicam in stanju duha, ko ti vsak za vsakim desnim in levim ovinkom (ne) mečejo pesek v oči in pričakujejo, da se resnica pove, čeprav  nismo pripravljeni nanjo. Ali pa mislimo, da smo, pa nismo, ko nas zadane.

Zato sem trdno prepričana, da je lažno upanje izključno povezano z resnico ter dejstvom, da je težko povedati tisto, kar je tako transparentno, da ga ni moč spregledati, razumeti ali sprejeti. Z resnico je križ kraž od nekdaj. To vsi vemo. Od ranega otroštva do odraslega obdobja. Ko so vam kot otročku obljubili, da vas bodo vzeli v posteljo k sebi, ko ste neumorno prosili, ker niste hoteli spati sami. Ko so vam obljubili, da boste odšli »mogoče« na morje, pa je ati moral delati. Ko so vam obljubili, da si bodo vzeli čas za vas, pa je nekaj prišlo vmes. Ko so vam »ljubezni na frišnem štartu« obljubile stvari, ki jih niso nikoli udejanjile. Ko so vam obljubili, da vas bodo poklicali, pa vas nikoli niso. Ko so vam obljubili mačka v žaklju, pa ste prejeli takšno majhceno miško. Ko so vam obljubili nekaj, kar že v »štartu« niso smeli obljubiti. Ker gre preprosto za to. Ker gre preprosto za to, da so lažna upanja del tega, da človek "nevemzaradikaterega" razloga obljubi nekaj, kar ne zmore uresničiti. No, in v prvi vrsti tudi ne bi smel obljubiti. In ne, ne mislim na avtomobilska zavarovanja, turistične agencije, zaposlitvene možnosti, zavarovalne agente, prehrambene verige in ostale industrije. Vse te fike foke. Ne, tokrat sem pri enostavnih obljubah in lažnem upanju človeškega izvora med ljudmi. Ker sem prepričana, da je tega več kot je potrebno in koristno, sem razmišljala o tem, kako sporočiti nekomu in mu dopovedati, da naj neha. Kako nekoga opogumiti, ko ostane na drugi strani lažnega upanja. Kako mu vliti pogum, da obrne list in da gre naprej.

Zadnjič sem bila deležne zgodbe, ki sem jo poskušala razbrati. Poskušala, da me ne bi posrkala. Neuspešno. Zgodbe me vedno posrkajo. Vedno. Zgodbi dveh moških, ki sta oba bila deležna rojenega-lažnega upanja. Prva situacija, kjer je moški bejbič 30+ sedel z neko priletno princesko in druga situacija, kjer je drug moški bejbič 20+ sedel sam v lokalni restavraciji. V soboto zvečer. 

Moški bejbič, ki je sedel s priletno princesko, se je nasmihal, govoril kot raztrgan »dohtar« in je bilo od daleč opaziti, da se je želel prikazati v svoji najboljši luči. Princeska ga je čakala pol ure, preden je prišel. Bejbič se je smejal in jo šarmiral, ker je bilo nemogoče, da ne bi bilo opaženo. Bejbič mi niti ne bi padel  oko, če ne bi vedela, da je to bejbič, ki trenutno nekomu drugemu obljublja pravljično deželo, oblake, "to je to" in resnico zanjo. No, in to, da to ni bila princeska, ki je sedela nasproti njega.

Get a picture?

Moški bejbič, ki je sedel zelo blizu naše mize, pa mi je padel v oko, ker je prišel sam, se vsedel ter položil mobitel na mizo ter ga čekiral ves čas. Ura je odbijala, ko sem se po nekem času obrnila, in ugotovila, da sedi še vedno sam. Takrat sem postala bolj pozorna nanj. Kadar sem v dobri družbi, včasih izgubim sled za časom, zato se mi je dozdevalo, da sedi tam že dolgo časa. Ko sem se obrnila in ga z desnim učem dobro pogledala, sem ugotovila, da ves čas pogleduje k vratom in se dotika mobitela. Čaka jo. Ura je odbijala in sem po nekem času le opazila, da si je v polni sobotni restavraciji naročil pizzo, jo pojedel in končal. Sam. Čakal je še vedno. Ta celotna zgodba je trajala nekaj časa, ko je še zadnjič pogledal mobitel, se oblekel in odšel. 

Get a picture?

Zgodbi sta mi dali razmišljati. Me ne boste vprašali, katera me je bolj ganila? 

Ganili sta me obe. Obe. Občutila sem celotno paleto čustev, ki sta se močno razlikovali pri obeh zgodbah. V kolikor je šlo za neke črne scenarije, potem sem se odločila za sporočila, ki bi zadela tudi mene, če bi kdaj bila ta oseba na eni ali drugi strani. Sporočila morajo slišati tudi tisti, ki se gibljejo okoli, okrog in imajo pravico reči. Njemu ali njej.

Ker gre za korist. Pri koristi, pa je potrebno povedati. No, naj bi bilo tako.

Sporočilo NJEMU/NJIM

Prosim, povejte ji resnico, ker jo morate in ji ne obljubljajte stvari, za katere niste zmožni izpeljati. Razumete? Ne bodite slabiči. Ne sedet na dveh stolčkih, ker niste zmožni na enem. Ne bodite guyi, ki se ne zmorete odločiti in ki padete na »pasti«, ki vam jih nastavljajo drugi (po vašem razmišljanju). Bodite izbor in izbira. Bodite moški s tistim, kar imate spodaj, in ne delajte stvari za katere veste, o veste, da niso prav. Bodite boljši, kakor ste bili včeraj. Bodite fer.

SPOROČILO NJEJ/NJIM

Prosim, povejte resnico, ker mu jo morate. Razumete? Ne morete nekoga vleči za nos in ga pustiti čakati v neki restavraciji v soboto zvečer, ker mu niste že na prvem mestu mogle povedati, da ne boste šle na večerjo z njim, ampak ste čakale na neko sporočilo iz vesolja, ki vas bo rešilo. Ne morete nekoga spraviti v položaj čakanja in sprejemanja vaših butastih izgovorov kasneje, da preprosto ni šlo in niste mogle priti v soboto zvečer nekam, kamor ste obljubile. Ker v dobi digitalizacije in informatizacije, niste mogle poklicati in reči: «Oprosti, ampak ne bom prišla.« Ne, da ne veste, če boste lahko. Ne, da se je zgodil informacijski mrk. Ne – stoindrugi izgovor, ampak to, da ne boste prišle. Pika. Ostalo pa mu boste povedale na štiri oči.

Včeraj sta me zgodbi ganili, da sem začela razmišljati o lažnem upanju na način, o katerem vsi razmišljamo. Prepričana sem, da smo vsi šli skozi zgodbo, ko smo bili na eni ali na drugi strani. Smo. Ste. So.

Veste kaj, lažno upanje sucks. Big time.

In boli. Boli na mač.

Včeraj me je držalo, da bi obema povedala svoje. Obema. In se opravičila tudi nekomu, kateremu sem tudi sama dajala lažno upanje pred leti. Ker vsi smo ga. Priznajte. Priznajmo si.

Oprosti. 
Za lažno upanje. Za to, da nisem imela "frnikol" za povedati, da si lahko le moj prijatelj in nič drugega. Za to, da nisem bila iskrena na mač. 
Oprosti. 
Danes bi zmogla povedati. Bi. Ker včasih se je treba le potruditi, zrasti, dobiti kakšno poleno po glavi, sprejeti, kakšen nasvet in razumeti, da je lažno upanje zadeva šibkih.  

Djevojka sa sela