PRIJATELJSKI BOG "MESS WITH ME"

Majhne zgodbe. Vsi imamo v življenju takšne prijatelje, ki te ob najbolj neprimernem ali pozabljivem času spomnijo na stvari, katere si že pozabil ali pa se že dolgo nisi spomnil nanje. Moj prijatelj je takšen nagajivec, da me razveseljuje in spravlja v stanja, da bi ga v danem trenutku objela ali pa, če bi ga imela blizu "ubila". Vsi imamo takšne prijatelje. Vsi.

Moj prijatelj skrbi zame, ko mi je najtežje. Ko nekako začuti, da sem v breznu ali na istem mestu, pa kot čigumi ne morem nikamor. Včasih se spomni nenavadnih stvari, ki polepšajo moj dan. S takšnimi majhnimi stvarmi, da mi pošlje kakšno misel. Sliko morja, ker vem, da brez njega niti živeti ne morem. Sliko svojih otrok, ki delajo takšne majhne stvari, ki so tudi meni blizu. Sliko kakšne dobre hranice, katere ne morem ali ne smem jesti. Takšno pametno misel, katero bi najraje prilepila na hladilnik in ob vsaki moji majhnosti ali šibkosti, bi stala tam in mahala pred njo, kakor, da je moja mantra. Pošlje pismo brez podpisa z dišečimi smrekicami in mi postavi, kakšno uganko, da pojma nimam, kaj in kako. Me preseneti s tekom ali rojstno dnevnim darilom, da sedim kot majhen otrok in se smejem.

Spomni se tudi name, ko najmanj pričakujem. Tako iz zraka jaz temu rečem. Ko se ne slišiva že dlje časa in pojma nimava eden o drugemu v kakšnem stanju sva oba. Ko sva tako kot dva otroka. Vendar ta moj prijatelj vedno zadene - no vsaj dovolim mu, da izve, kako me zadane.

Ta konec tedna me je zadel s sliko iz lokalnega časopisa. Brez besed. Le slika, ki mi jo je poslal po mobitelu. Seveda me je slika pognala v orbito in ne samo zrak. Takšna sem. Vedno svoja čustva pokažem ali pa povem, da vsi vidijo in čutijo. Moja srčna prijatla me vedno opozarja na to, da je to, kakor bi govorila v Domu kulture v Brežicah, kjer me posluša 500 ljudi. No, če kaj tako čustvenega povem na socialnem omrežju FB. In priznam, da ne povem vse. Sem pa iskrena. O, sem. Tako sem bila tudi iskrena, ko sem prejela tole slikco. Seveda me je moj prijatelj hotel malce razveseliti, vendar lahko povem, da so bile moje besede sočne. Če so te sploh lahko le sočne.

Najraje bi ga stresla iz hlač in se odpeljala v Trebnje, pa četudi v to mesto nimam nikakršne želje, da bi ga obiskovala ali obiskovala. Najmanj od vse mest, mestec in vasic v moji preljubi deželici. Tako pač je in bo.

Ker je Primorska na mene odlično vplivala, like always, sem bila že zelo uspešna v SMS sporočilih, kljub temu, da jih ne maram. Mogoče je bil razlog tudi enourni zastoj od Vrhnike do Ljubljane zaradi del na cesti in sem bila posledično zelo učinkovita v besedah. Seveda je tudi moj prijatelj bil v elementu, saj je z lekadoli ležal v postelji in si dal duška in bil zelo vesel, da me je malce "zadel" s sliko. S sliko, ki jo je fotografiral iz lokalnega časopisa in mi jo poslal. Ne da, koliko dela. Majkicu. Ja, nič, dala sem si duška in mu sporočila, kar gotovo ne bi kdo naredil, ki je after 30. Pa kaj pol - jaz sem.  Vedel je, da se peljem iz Primorske s prijatlo in da se lahko malce ustavim pri njemu. V trenutku je padla ideja. Prosila sem ga, naj pogleda skozi okno. Ker je bil joke "prereven", ga ni zadel in vem, da ni na prvo žogo, zato sem postala bolj na drugo žogo. To tudi sem, če še niste vedeli. Na prvo žogo več ne padam. Nope.

Seveda ni verjel mojim besedam, zato sem ga vztrajno poklicala in mu rekla, da naj pride dol, ker imam presenečenje zanj in nimam veliko časa. Srčno sem upala, da bo prišel dol iz bloka. Dobro je bilo, ker nisem bila sama, kar ga je definitivno prepričalo, da se ne "jokam" in vem, vsak normalen, ki me pozna, ve, da sem skrajno resna v odnosih. No....... 

In je. Prišel je dol. Ko sem prejela klic (bila sem namreč na poti iz Kostanjevice v Brežice :-)) je rekel: "Ne me........(Moj smeh in njegova tišina.) 1:0".

Smeh je preplavil telefonsko linijo - in če sem tisti dan uspešno uspela nasmejati polovico natakarjev v CACAOu, sem uspela tudi njega. Ne samo nasmejati, ampak ga tudi pripeljati z vročino dol iz bloka. Glejte, včasih mi uspe, pa četudi ni prvi april.

Sporočilo: "Don¨t mess with me. Just don¨t."

Le nekaj, kar ne štekam pri moških. Kako neki vse povezujejo z nogometom. Kako neki? Kaj je s tem nogometom? Kaj zaboga? 

Čeprav priznam, da ne bi bila rada OPSAJT nikoli. Verjamete?

Djevojka sa juga

P.S.- Saj sem ga tudi nahecala, da sem na kavi z Janom Plestenjakom, pa mi ni verjel. Samo sem bila. Res. ;-) No, v Playi.

P.S.- Lahko le povem, da mi ne pošiljat slik iz časopisov. Res. Posebej, če veste, da me boste zadeli. O.K.?!

ŠTUDENTSKI BOG PRIVLAČNEGA VIDEZA

JUG SE JAVLJA SA JUGA.  To je mesec majhnih zgodbic. To bo tako do konca leta. Sem se odločila.

Vikend Debeli rtič. Posvet. Daleč od prestolničarjev. Kao. Greš v Portorož, pa si kakor, da si na promenadi prestolničarjev - tistih fensi šmensi de luks. Petkov pobeg na Debeli rtič si deklice z juga prestavljajo drugače, kakor je bilo. O, Bog. Parking smo iskale dobrih petnajst minut, kar se mi zdi cela večnost, s tem, da priznam, da Portorož nekako obvladam. Res, Mraz nas je pregnal v kavarno Cacao, kamor greš v naših letih. Priznam. Ne upam, si napisati v Zvezdo ali La Playo, ker ne vem, če še obstajata. Lep, visok 180 cm visok študent nas ogovori. Štajerc po duši in srcu. Dobro, to, da nas je ogovoril z "gospa" ni toliko pomembno v tej zgodbi. Bolj pomembno je to, da sem vozila, zato je bil martini še najmanj nevaren. Komunikacija sploh ni bila usmerjena vanj, saj smo si imele veliko za povedati. Ogromno. Ženske stvari - o moških. Si predstavljate? Gotovo so tisti, ki so sedeli zraven, želeli imeti tiste zimske pufaste slušalke, da nas ne bi slišali, ko smo "gor in dol hodile po enem in istem." Večer smo hitro zaključile, čeprav smo vsem v hotelu povedale, da gremo kot GO GO plesalke v lajf. Takšen z bleščicami lajf.  

Danes popoldan po posvetu zagovornikov smo zavile zopet v mesto rož in prestolničarjev. Tako po južnjaško, da se poslovimo. Iz Cacao-a seveda. Gneča je bila, da dol padeš. Vsak drug je bil prestolničar - oni res ne vedo, kaj je kriza. Natakarja dolgo ni bilo, tako, da sem bila na WC-ju, ko je postregel mojo prijatlo. Dolgo sva čakali, da je prišel z njeno belo kavo. Danes sem bila v svoji "dnevni" opravi, z leči, kodri in brez šminke. Neprepoznavna od včeraj - vsaj tako se mi je zdelo. Ko je prišel k mizi, je postavil belo kavo v steklenem kozarcu, me ošvrcnil, pokazal bel nasmeh in izjavil: "Martini?" Potem sem tudi jaz pokazala moje bele (čeprav se mi zdi, da zgubljajo na belini) in izjavila, da danes bom pa samo kavo. Pa sem se v trenutku odločila tudi za sladoled - ta njihov je edini, katerega jem. Priznam, da sem prestolniško zbirčna. 

Po doooooolgem času mi je kavo prinesla neka ženščina, sladoled pa mlad študentski Bog privlačnega videza z nasmehom do Londona. Ker sem bila v debati o ne-moških, sem krilila z rokami in naglas povedala, kakšno sončno. Ravno, ko je prišel mimo sem ustrelila:"Veš, kakšna pizdarija......" Študentski Bog privlačnega videza je ob tej moji besedi položil sladoled predme in rekel:"Evo, pizdarija." Smejal se je kot nor - skupaj z mano. Seveda se je zgodba nadaljevala tako, da je študentski Bog čez dobrih 10 minut prinesel moji prijatli sladoled in rekel:"Evo, še ena pizdarija." Zopet sva se smejala in lahko rečem, da je bil to tako sproščen, prijeten smeh kot že dolgo ne. Ko je moja prijatla prišla iz WC-ja, sem ji rekla, da je študentski Bog prinesel to zanjo. Spogledali sva se, ko je rekla, da ona tega ni naročila. Ker je bila gneča in sem razmišljala v "mama stajlu" sem zaključila, da se je zagotovo zmotil za kakšno drugo mizo in mu moramo pomagati. Takoj.. Veste, kakšen način imajo v CACOu, ko je gneča? En naroča, drug prinese ali celo tretji. Kakavoski kaos. S pogledom sem ga iskala kot šivanka v senu, ko sem ga naenkrat zagledala v daljavi in mu pomahala, z željo, da pride k nam. Študentski Bog mi je pomahal nazaj tako s prski kot jaz njemu, misleč, da ga osvajam. Smeh preplavi naš rajon in bejbič pride k nam, kjer mu rečem:"Veš, to "pi......" nisva midve naročili. Veš, da ne bo kdo kaj pogrešal in boš imel težave." On me pogleda in izjavi:"E, to pa je pizdarija."  

Si lahko predstavljate v živo mojega študentskega Boga? Ko sva plačali našemu štajerskemu Bogu od včeraj, me je povprašal, če je bilo vse v redu. Ker je smeh preplavil moj obraz in to dejstvo, da je majhen človek pomemben, sem mu na hitro povedala zgodbo, pa sem nasmejala še njega. Big time. Ja. Glejte, definitivno sem magnet za zgodbe. Takšne srčne. 

P.S:- Pa kaj pol, če je moj študentski Bog mlajši dve skoraj desetletje in še mal. Pustite to mal na miru. Ker če ne bo......O.K.?! Definitivno bi morali biti z mano.

Djevojka sa juga