JUG SE JAVLJA - VPLIV GIBONNIJA. Vpliv vseh glasbenih Bogov, ki zadanejo. Vpliv vseh tistih, ki se z neko čudovito emocijo igrajo z našo emocijo. Ni pomembno, če je jazz, soul, rock, pop, klasika, samo, da ni folk in harmonika. Samo, da je emocija. Beri na lastno odgovornost. Tako sem zapisala 2012 - po ekstazi Gibonnijevega koncerta v Brežicah. Tako bi me lahko še zadeli tisti, ki prepevajo z emocijo. Med slovenskimi so "notri" še Rudi Bučar, Hamo and Tribute, Sjevera Gjurin in še kakšen mlad potencial.
"Glasba. Prečudoviti zvoki, ki me vedno lahko zadenejo. Vse zvrsti obožujem, razen določenih, ko sploh ne vem, čemu in zakaj, ter se sprašujem, kakšen zločin je to. Spoštujem vse, ker so me tako učili in naj bi bilo tako. Poleg besed je glasba nekaj najbolj intimnega zame. Nosi sporočilo. Ljudje me vedno lahko zadenejo z glasbo, takšno ali drugačno. Moji bližnji me lahko vedno zadenejo točno v SRC. Glasbo obožujem. To je drug del CONFEŠNA. Neko leto sem vsem mojim prijateljem za RD podarjala glasbo-tako na CD-jih in tako, da sem napisala spisek mojih "najbolj IN" pesmi, katere so se mi zdele v tistem trenutku tako intimne. Glasba je lahko vedno intimna, pa četudi je melanholična, žalostna, senzualna, plesalna, energetična, vzhajajoča. (Ne, nima zvze s kvasom). Po nekem mojem norem prepričanju glasba zadane toliko bolj, ker gre za dvojni kanal-zvoka in besed. Odkar so na YOU TUBE začeli podnaslavljati filmčke, imajo ti več ogledov. Samo zaradi nas, vizualnih tipov, ki moramo besede tudi videti, da nas lažje zadenejo. Glasba je del naše kulture. Moja družina je "POLA POLA". Dolga leta kot deklič sem to skrivala. Sram me je bilo. V šoli so me vedno učiteljice spraševale, kako se doma pogovarjamo in če moj oče zna slovensko. Takrat sem to razumela kot "Ni prav, da govorite srbo-hrvaško, če sploh govorite". Ne vem, če je katera od teh učiteljic želela zvedeti ali slišati, da nikoli nismo govorili očetovega jezika, ker se je on želel naučiti brezhibno slovensko, tako da tega jezika sploh ne obvladam. Zmešam vse primesi jezika-srbskega, hrvaškega, črnogorskega……Glasbo v »očetovem jeziku« razumem in me vedno bolj zadene, razloga za to ne poznam. Žal, me slovenska glasba nikoli ne more toliko. Res. Harmonika ni »moj broj«. Bijelo Dugme. Azra. Indexi. Balašević. Bajaga. Miško Kovač. Terezija Kesovija. Doris Dragovič. Novi Fosili. A je potrebno razložiti, kdo od mojih tastarih je poslušal, katero glasbo? Vem, da ne. Prvi del glasbe je moj del. Mami smo včasih s sestro vzele mikrofon, se oblekle v njena oblačila, kolavdre (beri ogrlice) nametale nase, čim več jih je bilo, tem boljše, nataknile pete in pele. Jaz sem pela, sestra je manekensko hodila. Včasih sva se tudi posneli, ker je imela mami magnetofon. Glasba je bila vedno del mene. Vedno. Najlepših trenutkov se spomnim po glasbi, po tem in onem komadu. Moje prvo razočaranje. Mojo prvo platonsko zaljubljenost. Mojo prvo plesno izkušnjo. Mojo prvo ljubezen. Mojo prvo prijateljstvo. Moje prvo izkušnjo koncerta. Moje prvo veselje. Zanimivo je katerih trenutkov se spomnimo povezanih z glasbo, ne da? Ko sem kupovala moj prvi avto, sem si z zadnjimi tolarčki kupila CD predvajalnik s šestimi CD-ji, da je glasba vedno tam, z mano. V avtu imam še nekako poseben odnos do glasbe, ker je tako majhne prostor in lahko izrazim vse, kar znam. Pogosto vzamem v roke kakšno plastenko z vodo, ki postane moj mikrofon, in pojem. Kričim. Kakšni vozniki me gledajo, pa še njim zapojem preko okna. Veliko smeha sproži glasba v meni. Veliko emocij, za katere včasih sploh pozabim, da obstajajo. Kadar slišim določeno pesem, se točno spomnim občutka. Poznato, kajne? Glasba je včasih celo pred besedo pri meni. Če bi lahko, bi govorila včasih tudi s pesmimi. Povedala vsemu svetu (najbolj pa sebi, pa še komu), kako in kaj. Včasih pa mi je všeč glasba brez razloga, čeprav bi se kakšni psihoterapevti ne strinjali z mano.
Pevci in pevke vedno pustijo v meni nek poseben pečat. Izbor mojih pevcev je predolg, vendar v njem ni instant pevcev in instant glasbe. No, vsaj mislim. Za današnje jutro sem si zaželela TO. Prvič sem jo slišala pred leti, ko sem bila še mlada in nadebudna ter sem hodila v London vsako leto, v prodajalno vinilk. Priznajte, da se bolje sliši, kot zgoščenk ali cdejk. CHASING PAVEMENTS je bil takrat hit. Duffy. Adele. Amy. To so bile takratne boginje. Vse tri sem morala imeti. In sem zadnje denarje porabila za glasbo in knjige. Njen glas je sprožil v meni nekaj posebnega. Tudi besedila. In za danes je to to. Skeptikom, ki ne marajo Adele, ker je uspela »čez noč«, ker poje žalujke, ker je zelo bogata, ker je bolj okrogla in ker jo nonstop vrtijo na R1, da so jo izničili (moje skromno mnenje), sporočam, da naj zaprejo oči, se uležejo in jo poslušajo.Poskusite. Vsaj zame.
♥ "
♥ "
Gibonnija sem prvič "spoznala", ko sem v nekem posebnem čustvenem stanju slišala njegove besede. S sestro sva bili tako ali tako nori na vse, kar je imelo čutnost v glasbi. Njegovo pravo ime je Zlatan Stipišić, kar sem zvedela veliko kasneje. Njegova glasba me je zadela, ko sem v nekem čustvenem stanju SLIŠALA njegovo sporočilo glasbe. Takrat me je presunilo. Veste tisti občutek, ko te zadane kot, da bi te nekdo ranil. Njegova besedila tako ali tako moraš razumeti, da bi jih sploh lahko pel, razen v tistih njegovih rojstnih glasbenih letih, ko je imel še dolge lase in je želel uspeti z rock glasbo. Še dobro, da je odšel iz rocka ven. Res. Njegova čutnost in energija, ki jo daje v glasbo, je edinstvena. Tega še nisem občutila pri nikomur. Res. (No...izbor se je povečal. Priznam.) Seveda sem, kakor vse moje glasbene idole tudi njega proučila. Do potankosti. Tudi tam je kralj. Tako skromno bitje, da dol padeš. Otrok/ človek s posebnimi potrebami. Ne vem, če ste vedeli, da Gibonni jeclja? Ste? E, tukaj pa je tako ali tako postal »moj za vedno«. Z kraljem imava nekaj skupnega. Na mač. Včeraj me ja raztreščilo tako ali tako na milijon koškov, kjer mi ni bilo pomembno nič. Tako, kakor njemu ne na prvem koncertu, kjer sem ga poslušala v prvi vrsti, v Gradu Brežice, kjer je zaradi svoje perfekcionistične note vrgel stol iz odra, ker violinist ni zadel pravega tona. Tega ne bom nikoli pozabila. Gibonni ni samo dober, ampak zmore v meni sprožiti to, da bi v trenutku odšla na Kostariko, če bi kdo hotel ali na Luno. V meni sproži vse – bolečino, srečo, ljubezen, željo. Tako prvinsko. Tako prvinsko pa sproži v meni tudi to, da bi moje »poletne » desetcentimetrske pete vrgla tudi čez balkon. Tako prvinsko. Moja prijatla je rekla ob koncu, ko smo bile popipsane kot muhe: »Glej, Jan Plestenjak ne more tega sprožiti, kar je sprožil on.« Pa tudi nihče drug od slovenske scene. In tega, kar je on včeraj prikazal ne moreš FEJKAT. Ne moreš, ljudje. To je ekstaza v vsakem pomenu besede. Src mi je pon, čeprav mi bo danes glavo razteplo - pišem s sončnimi očali gor in prva kava me sploh ni zadela. Nope." Ob koncu leta 2017 sem ugotovila,d a lahko z zapisom pred petimi leti ustvarim identično vzdušje v mojem duševnem prostoru. Neverjetno, kajne? Ob koncu leta 2017 ugotavljam, da je v ospredje prišla glasba, ki ni zanemarljiva, a še vedno ne premore harmonike.
Vem, da me pogosto otroci v šoli povprašajo, čemu mi harmonika ni všeč? Pogosto me vprašajo, katera glasba mi je všeč. Povem jim. Polovico glasbenikov ne poznajo. Zadene pa me vedno glasba, ki ima emocijo. Ki ima električno energijo.
In moram povedati, da sem na zadnji novoletni zabavi poskušala odmisliti instant glasbo. Ker je bilo preveč umetno. Ker je bilo preveč štanca. Ker je bilo preveč mimo emocij. Ker je bilo preveč to, kar je dovolj za ciljno publiko.
Vem.
Vem.
To bi bil pravi odgovor otrokom in vsem ostalim.
Kadar ni emocije, ne more biti pristnosti. Pika.
Kadar ni emocije, ne more biti zadetosti. Pika.
Kadar ni emocije, ne zmoreš začutiti.
Prepričana sem, da si vsi želimo začutiti. To.
Ja, to.
Djevojka sa sela
