ALI JE ŠE KAJ PROSTORA NA JUGU?

JUG SE JAVLJA. Srčni ljudje. Tisti, ko prvi trenutek, ko jih srečaš, veš, da imajo nekaj, kar nimajo vsi ljudje. Neko posebno noto ali dovtip, ki te spominja na vse tisto, kar je prav v življenju. Nekaj tistega tako preprosto naravnega, da želiš ostati tam več časa, in predvsem dlje. Nekaj tistega tako blizu tebi, da ne moreš verjeti, da obstajajo in se gibljejo z neko posebno tankostjo gibanja. Ljudje, ki te objamejo, brez objema. In te prepričajo, da si ti poseben, ne oni. In ti dajejo vedeti s svojo skromnostjo, lahkotnostjo in srčnostjo, kako pomembni so drugi ljudje, čeprav so v resnici oni tisti brez katerih svet ne bi bil takšen kot je. Definitivno.

V življenju ne srečaš veliko teh ljudi, ker si pogosto fokusiran na tiste, ki ti delajo sive lase ter tvojo amigdalo razburjajo, da sploh ne veš, da imaš srednje možgane, s katerimi lahko funkcioniraš in bi moral. Te ljudje, ki živijo v nekem svojem svetu, teh ljudi sploh ne zmorejo razumeti. Niti približno. Želijo, vendar se pogosto ustavijo na tisti prelomni točki, ko jih tako hitro vrže nazaj v njihovo orbito, kjer se počutijo varne, da okategorizirajo te ljudi za "nekam posebne", "živeče v svojem svetu" in "srčnjake, ki ne razumejo sveta.

Znano?

Veste za črno-bel svet, ki nam ga vsi želijo sproducirati, ne, ups, ki je sproduciran, postaja smešen, ko nisi vpleten ali vključen zraven. Svet mavrice, barv, odtenkov, prosojnosti, tankočutnosti in pristnosti, ki je tako občutljivo zadetkoven. Ti ljudje vseh mavričnih dovtipov, "frjolčastih" barv so ljudje zaradi katerih je svet boljši. Ti ljudje ga delajo boljšega. Ti ljudje ustvarjajo neko posebno noto življenja, da ti zastane dih na vsake toliko časa. Tako preprosto, vzamejo ti ga, pa četudi je to za 23 sekund, ko tvoj src ne bije več. Ker drhti. Ker jemlje zamah in zalet. Ker se pripravlja na skok. Ker čaka na to, da bo skočil v ta bazen srca. Transparentnosti ne prepoznava, ker se zliva v to, kakor da se ni nič zgodilo in nam umirja korak. Severa Gjurin prepeva: 
"Kakor, da se ni nič zgodilo, si mi vdihnil nov zrak. Vračam se domov. Divje vode se vzpenjajo čez krov in moje temne gore se lomijo na pol. Kakor, da se ni nič zgodilo. Zlil si se v moje srce. Kakor, da se ni nič zgodilo, našel si moje ime. Kakor, da se ni nič zgodilo, si umiril moj korak. Kakor, da se ni nič zgodilo, si mi vpihnil nov zrak."

Ti ljudje se velikokrat niti ne zavedajo, kakšen pomen in vlogo imajo, ker so toliko osredotočeni na to, da delajo stvari instinktivno, naravno, brez zadržkov in neobzirajoč na vse. Seveda morajo videti smisel v tem, kar delajo, če ne se tega sploh ne lotijo. Svet, črno-bel, razumejo, vendar ga ne želijo in se odbijajo od njega na različne načine. Ne da ne bi zmogli, ne želijo. Prav imajo. Tako prekleto prav.

Srčni ljudje nas nekako pogosto najdejo ne glede na to v kakšnih življenjskih okoliščinah se znajdemo. Najdejo. Kot da nas zavohajo, da zadrhtimo z vsem svojim bitjem, ker pomislimo, da bi želeli biti za odtenek blizu - njim. Za odtenek. Kot da jih je nekdo poslal, ker jih v tistem trenutku potrebujemo, da so naš veter za naprej ali naš ogenj ali naša voda. Kot da se "nasjajijo", da bi nas ustavili, da razumemo vso to našo temo. Da jo ustavimo. Da prekličemo vse tisto, kar je globlje od bolečine. Da odrinemo v ta njihov svet, v katerega nas vlečejo na mač. Da začnemo razumeti, kaj je tisto tako pronicljivo, a pomembno. Zame. Zate. Za svet. In za ljudi v njem.

In v kolikor bi želel kdo iz tistega belo-črnega sveta te ljudi kako poimenovati, zbanalizirati stvari, ki jih počnejo ali jih predstaviti svetu kot tiste, ki malce lebdijo nad zemljo in ki so tako drugačni, imam novico zanje: "Še je prostora na jugu. Zanje. Še. Na mač. Na tač. In upam, da ga nikoli ne zmanjka."

Pred enim mesecem sem prejela vabilo na 50-letnico človeka, ki ga najbolje poznam kot starša, katerega otroci hodijo v mojo šolo. Kot Brežičanka ga poznam od prej, iz različnih krogov ljudi. Veste človeka, ki sije s tisto svojo preprostostjo, in ki te znova in znova sezuje...tudi z balerink ali 10cm pet ali all stark ali tenisic (brežiški izraz namerno uporabljam), da te ustavi in vrže v neko drugo orbito. Ob vabilu sem zanemela, saj si je želel deliti ta rojstni dan z ljudmi, ki so stopili v njegovo življenje na tak ali poseben način. Da proslavimo. Povabil je Severo Gjurin, katero obožuje, ter napolnil viteško dvorano Posavskega muzeja Brežice ljudi, njegovih ljudi, ki so darila zanj namenili Sončku Maribor. Tako je želel. Za otroke. Za otroka s cerebralno paralizo njegovega prijatelja. Polna dvorana ljudi. Pogledov gor in dol, levo in desno. S krajšim govorom in Severo, ki je povedala, čemu je prišla na rojstni dan, ker drugače tega ne počne. Vsedel se je v 10 vrsto s svojo srčno družino ter v svojem obsijanem stilu privoščil vsem nam to, kar Severa Gjurin tudi lahko da. V njegovem govoru, v katerem je bilo čutiti toliko preprostosti in genijalnosti, katero premorejo vsi nadarjenci, je nasmejal dvorano in ti dal vedeti, da je bistvo, kljub temu, da je nevidno, v NAS. V tem, kako in na kakšen način gledamo na svet in na ljudi. V tem vsem sem dojela nekaj, zato tudi delim vse to, ker drugače ne bi, da je še veliko prostora za ljudi, ki sijejo na druge. Da ga moramo poiskati in ga prekleto narediti zanje. Da je ta svet na tako dotakljiv način boljši zaradi njih. Da ljudje, ki naredijo nekaj, da vključijo tebe, da skoraj težko zadržuješ solze, ker delaš nekaj dobrega, so .......THE ONE(S). So. Brez njih ne bi bil ta svet le luknja. Ozonska. Brez njih ne bi bilo vsega tega. To jaz imenujem "to je to." Ko izgubiš vse besede in lahko le čutiš to polnost celotnega prostora dvorane ljudi, ki čutijo nekaj, kar se težko opiše. Se čuti. Se je čutilo. Njegov svet. Njegove vrednote. Njegov fokus. Njegovo vizijo.Njegovo srce. Njegov kozmus.
Omenil je tri ženske v njegovem življenju ter mamico otroka, ki ima cerebralno paralizo, ki je prišla pred nas. Z besedami. Tk- tk, pa te zadane. Vse. Celoten paket.

Včeraj, kljub izredno napornem službenem dnevu, se je moj svet zdel tako enostavno preprost proti vsem tem, kar sem tam doživela ali se primerjala. Vse je vse zapisalo v mojih možganskih sinapsah, amigdali in srednjih možganih, srcu in telesu. Vse. Ni druge. Več stvari. Več ljudi. Več oči. Več pogledov. Več hrbtov. Več besed. Več smeha. Več preteklosti. Več sedanjosti. Več prihodnosti. Vse tisto, kar smo pustili, kar imamo in kar mislimo, da bi lahko bilo. Trenutek, ki ga ne moreš pozabiti. Za vedno. Ste mislili, da bom delila še kakšen "small talk detajlič"? Bom. Brez teatralnosti, ker je niti ni bilo. Ste dvomili v to? Ni potrebe. 
Stojimo, se pogovarjamo in ustvarjamo "zgodovino". Gneča povsod. Ogromno ljudi s samimi nasmehi na obrazih. Z izjemami. Z mladino okrog nas. Dva natakarja sta ves čas hodila k nam z vinom, kljub temu, da moj kozarec ni bil prazen, ter me nežno nagovarjala s steklenico in prosečim izrazom. Da res moram. Gledala sem jih, se ubranila enkrat, nato pa sta se še kar naprej vračala. Tak vpliv imam na vino in gospoda. Kot da sta imelo tajno nalogo/misijo. Sta že vedela čemu. 
Ne, in nista me zgrešila, kljub mojim 180 centimetrom, ter se uspešno vračala. Postanki so bili kratki, a jedrnati. Pristanek tudi naslednji dan. Z nasmehom na obrazu sem zaspala in si rekla: "Točno takšno 50-letnico bi imela." Moja srčna prijateljica je rekla: "You cannot beat this." Točno to. Točno to. Manjka mi še kakšen centimeter, kakšen percentil in kakšna distanca. 

Djevojka sa sela

BOSNIA BY HEART - 1. del.

Jug se javlja. Sarajevo 2018. Strokovno. Poklicno. Kongres psihoterapije za otroke in mladostnike. Duševno zdravje. Pomen le tega v Sarajevu. V mestu, ki je največ pretrpelo.  V mestu, ki ponuja na področju duševnega zdravja veliko. Predavatelji iz celotnega področja "bivše juge"; Hrvaške, Srbije, Makedonije, BIH in Slovenije. Kakšen užitek poslušati vse te strokovnjake na področju psihoterapije, psihiatrije, izobraževanja, zdravstva in privatnega sektorja. Koliko novega in koliko potrditev za znanja, ki jih pridobivam na študiju psihoterapije Zakonske in družinske študije. Koliko resničnih zgodb. Koliko tankočutnosti. Koliko močnih besed. Koliko ljudi, ki živijo in delajo za dobrobit na strokovnem, znanstvenem in poklicnem področju. Koliko novih idej. Utrujenost vseh štirih dni, ki se je prevesila v izpopolnjenost in to, da imam kar dobro kondicijo. Študijsko. Danes so me otroci takoj povprašali, kako je bilo to od devetih do sedmih vsak dan. Takoj. 
Nikoli nisem bila v Sarajevu, kar se za nekoga, ki ima korenine iz Bosne in Hercegovine ne spodobi. Vem. A vendar nikoli ni prepozno za ničesar - no, razen za kakšne stvari, ki so pogojene z biološkega vidika. 

Pot se je začela v četrtek zjutraj iz Brežic. Priznam, da že dolgo nisem bila tako "pripravljena" na pot kot tokrat. Ko voziš še nekoga, si odgovoren ne samo za tri ljudi, ki so v avtu, ampak za vse, kar te osebe imajo doma. Tako pač je. Odločitev, da gremo z avtom je padla spontano, ker sem razmišljala, da je letalo predrago ter da bo z avtomobilom "ceneje". 

Veste, kaj? Ni bilo cenejše. Bilo je bogatejše.  V avtu smo se znašle: Slovenka, Hrvatica in mešanka Hercegovka in Slovenka. Vsaka je bila zadolžena za svojo državo. Tako preprosto. Tako smo se opogumlajle. Pot sem dodobra raziskala na vse možne načine, investigirala ljudi iz Bosne, ki živijo pri nas in ljubitelje Bosne in Sarajeva ter se pripravila na pot. Vozniki to naredijo, kajne. Do potankosti.

Priznam, da je bila to najboljša stvar, ki se mi je letos zgodila in ne samo zaradi teme kongresa oziroma konference, ampak zaradi tega občutka, ko se znajdeš v državi, ki prebudi v tebi vse tiste občutke, ko si bil majhen otrok. Nostalgije na mač. Ljudje, ki so nas zadeli ne samo z dejanji, ampak z besedami. Ljudje, ki živijo svoj "život" na banalno dotakljiv način brez "trunke" laži. Bosna te zadane, ko prestopiš mejo. Takoj. Z videzom. S cestami. Z omejitvami. S policisti. S cariniki. S preprostimi ljudmi. S hrano. S kičem all over the place. Z ravnino in PRAVCEM.

Pa začnimo s koncem. A ste bili že v Sarajevu z avtomobilom? Nistee? Morate. To je MUST do - če ne vsaj do konca življenja.

Z juga moje Slovenije - Brežic (čeprav bi geografi rekli, da to ni jug. Jug je zaradi drugih stvari, upam, da razumete tisti, ki mi sledite)je to piece of cake. Iz Brežic do Sarajeva greste recimo približno dobrih 5 in pol ure, samo v eno smer. Od Brežic do Slavonskog Broda, Dervente, Doboja, Zenice in Sarajeva z dvema carinama in kup prigod, ki vas bodo vodile po državah naše stare juge na način, da ne boste verjeli, da ste vmes še prečkali enklavo - Republiko Srpsko. O, jo pa boste začutili na mač. 

Na hrvaško-bosanski meji sem se skoraj stopila od nežnosti in tega, da sem zaman pričakovala, da mi ne bo nihče rekel za zeleno karto. Vem, kakšna naivčina sem jaz. Seveda mi je rekel. Carinik je zeleno karto nekako elegantno spustil iz roke, tako, da sem se malce pregibala po tleh. Nobenega "oprosti" ni bilo ali kaj drugega, samo moje pregibanje na mač in tiho ubesedanje. Ko smo visokoraslega Bosanca, carinika, povprašale, kako za Sarajevo, je nonšalantno izjavil:"Samo pravo. Samo pravo." Najprej sem mislila, da se te Bosanci malce "jokajo" z mano, vendar kakšna zmota. Bosanci naredijo iz majhne stvari velike stvari, ampak tudi vsak drug policaj, bencikelner, cestninar mi je govoril: "Dušo, samo pravo. Takva ti je Bosna - ideš samo pravo i ništa drugo."

Ja, ljudje, niti enega zavoja, niti enkrat v desno, niti enkrat v levo. No, razen "enih pametnih Slovencev", ki so nam na kongresu v Sarajevu povedali, da so šli čez Banjo Luko in se peljali 8 ur. Moški Slovenec seveda. Potiho povem, da sem bila ponosna nase. Res. 

Pekarice, bencinske črpalke kot gobe po dežju, "kuče svokojake", kič all over the place, hiše "dvokatnice" so redkost, ker so vse tri ali štiri katnice. Cerkve, džamije in ljudje, ki spoštujejo svojega Boga na mač. Bosna me je sprosila tako, da sem "pjevušila" od meje naprej in sem brez težav vozila od Dervente do Zenice (več kot 200 km) po regionalni cesti, na katero smo mi pozabili. Regionalna cesta, ljudje. Ovinki. Omejitve na mač. Policisti, ki priznam, da opravljajo svoje delo tako kot nikjer na Balkanu. 150%. Več kot ducat policistov, ki so ustavljali promet, sedeli v avtomobilu, imeli prižgane modre luči in stali, stali tako kot Bosanci stojijo ter gledali na nas kot tiste majhne muhe tako v četrtek kot nedeljo. V nedeljo jih je bilo še več. E, niso me ustavili - sem prepočasi vozila. To, da ko sem prehitela vse tovornjake, in me je pritisnilo na WC, sem tako kot tipičem moški voznik rekla: "Nema pišanja. Nema." Veš, tisto, ko ravno prehitiš tovornjakarje, ki ti grenijo lajf in pot, pa moraš na WC. Vse moške voznike sedaj zelo dobro razumem, kako vam je, ko me tako kot KOFČEG rečemo: "Dragi, jaz bi morala res lulat" in ta vaš miselni tok sedaj štekam. Res. V Bosni ne greš na WC od Dervente do Zenice - ni šans, imaš preveč dela na cesti s počasno vožnjo in omogočanjem prehitevanja.

Če bi sedela kot KOFČEG, bi poslikala vse, kar je bilo na poti. Res. Vse. Tako sem slikala le z očmi in se nasmihala, smejala in uživala. Počasi  so se tega melosa nalezele tudi moje prijateljice na mač.

Tik pred Sarajevem sem vključila garmin Mojco in si mislila, kakšna frajerka sem, da sem brez garmina prišla. Tudi Ilidža in hotel je bil na dohvatu ruke. Noro. Veš tisti občutek, ko prideš na cilj in bi vriskal. 

Bosna je v meni pustila pečat z dvema taksistoma, enim popoldnevom in enim večerom na Baščaršiji, kjer so me ogoljufali in kjer mi niso verjeli, da se nisem vsedla na 10 KM vredna očala, ampak so se v steklih "naredile popakane lise". Z ženskami na tržnici ni dobro češenj zobati, z mano pa tudi ne. Očala sem pustila tam, kar mi je prodajalka skoraj preprečila, ker njena očala niso popokala, pa jih ima že pol leta in ne razume, da moja so, razen, če se nisem vsedla nanje. Uf. 

To, da se ženske niso dale zmesti in niso želele, da znižujemo cene sploh. Saj ne da, bi imele želje, samo, če kupuješ dve đezve potem pričakuješ nek popust. 

Taksista pa sta nas "oborila sa nogom". Eden nas je s ceno, drug pa z zgodbicami de lux. Oba vojna veterana in vse, ki znamo poslušati in tudi vprašati. Težke so to zgodbe. Veliko bolečine je. "Znate, Sarajevo je bilo oko 1200 dana bez elektrike. Jer si znate to zamisliti? Skoro četiri godine." Ljudje, a si lahko predstavlajte? Si? To, da je začutiti bolečino, ko govorijo o tem, kako je BIH država skoraj duhov, brezdelnežev oziroma ljudi, ki so brezposelni (30% jih dela, 70% jih je brezposelnih) ter mesto trgovin in največjega BIG SCREENA na Balkanu. Taksist nam je povedal, da se Beograd bori, da bi imel večjega. O cenah vožnje nisi smel govoriti, ker sta se takoj razburila. Ijako nsita bila u Ljubljani i Londonu, tamo je sve skuplje. To su cijene koju se pravedne. To, da so nam v hotelu dejali, da vsi "cenejši" taksiji niso avaliable, dražji pa so, Slovenkam diši po prevari. Sorry. Tako plastično to je.

To, da so patriarhalna družba ni treba govoriti, kajne. Taksist je izjavil za tem,da je bil v Albaniji na morju tako:

"Ma ne bi išao tamo nikad više. Nikada. More, da ne možeš plivat, sunce i samo pijesak, nigdje ni jednog bora. Dobro, da imam debelu ženu, pa mi ona pravila sencu. Svi Bosanci ti idu u Makarsku. To je naša meka. Nema druge."

Vse fore so vedno na ženske, vendar ne v njihovi prisotnosti. Če bi bile prisotne, bi bila povsem druga zgodba.

Drug taksist se je prerekal z ženo v stilu, da lahko, da sploh ni problem, če je on naročil avtomehanika, ona pa se je sedaj odločila, da gre na kavico preden bo šla k avtomehaniku. Spoloh ni problem. "Samo, da ne zaboraviš nejga kod te tvoje kafice." 
Nam pa:

"Evo, gledaj ti sad moju ženu. Zove me, da  ne bi ona otišla k avtomehaničaru u tri, kako sam se dogovorio, nego u četiri, jer bi malo popila kaficu. Pa koja kafica..pa šta ti je ženo. Koje budale."

Patriarhat na mač.
Čeprav vemo, zakaj gre. O, vemo. Doma so najverjetneje popolnoma tiho.

Najboljši del je bil vodja "sale" v hotelu, ki nas je razveseljeval vsak večer. Prvi večer smo prišle po celem dnevu v hotel ob pol desetih. Visok možakar brez las nas je pričakal in izjavil:"Pa gdje ste bile do sad?"

Malce nejeverno ga gledamo in razmišljamo, kaj bi rekle.On pa:

"Pa sada je pola deset. Pola deset.

"PA zatvarate u deset?"

"Da, i.....nema vas. Nije vas bilo do sad."

Tiho smo, ker nas že dolgo ni nihče tako direktno ogovoril.

"Ajde idite sad...taj stol. Da, tamo, da vas imam na oku. Da, to."

Seveda smo se drug večer zahvaljevale in ga kar občudovale, kako je celotno zadevo vodil. Hotel s 1500 ljudmi. Noro.

Fićo, tako je imel zapisano ime na srajci, nas je popolnoma razorožil. S tisto pristnostjo, ki jo imajo te ljudje. Tisto veličino preprostosti.

"Fićo, vi ste tako ljubazni."
In nejgov hiter, "neodloljiv" odgovor.

"Fenks for nothing".

Smeh je razlelezel naše ustnice. Ko smo ga vprašale, kaj popiti za večerjo, nas je častil s pravo rakijo s stavkom: "Kuča časti."

In smo ostale z Holywood bandom, v tej jedilnici, do konca. Band je pel brez prestanka dve uri. Me tudi, ker se nam je zdelo, da celo bolje pojemo od njih.

Ko nas je ogovoril penizonist, da nas želi slikat, ker predstavljamo Bosno, smo si rekle, da smo se dobro "stopile z okoljem". Ko smo povedale, da smo Slovenke, nas skoraj ni želel slikati. Ne, ne..... slikal je z veliko vnemo. Bosanke po novem.

Bosna te prevzame. 

Ni druge. 

S svojo ležernostjo, počasnostjo in pomislekom nase, nas ustavijo, da se ustavimo in razmislimo, kaj je tisto, kar je pomembno. To, da ne pozabimo nase in na majhne stvari. To, da začutimo tisto veselje, smeh in radost v nas. To, da zmoremo razumeti, da se je potrebno te ležernosti učiti.

S svojo srčnostjo te zadanejo kot hiša iz kart, da preprosto kapituliraš.

Bosna, prevzela si me.

Mogoče tudi zaradi konference oz. kongresa, ki nas je spomnil, kako pomembno je delo, ki ga opravljamo. O konferenci drugič. 

Kljub temu, da bolečina "idealno" paše v Bosno, bom raje zaključila:

"Pa lako čemo."

"Neka, ide."

"Šta bi htijela, u Bosni si."

Hvala ti, Bosna.

Zadela si me.

In še se vrnem - da te spoznam.
Vožnja nazaj.....priznam vsem, čeprav se nisem pogledala v ogledalo: "Mičkeno, sem ponosna nase. Na vožnjo. Na to, da sem prevozila to razdaljo. Prvič." In to, da sem prišla domov s sirnico, baklavami, ratlukom in kiflami hlebčkom ter bakreno đezvo - veliko. In neprecenljivmi izkušnjami.

Tutanj Andreja 

BREŽICE, MOJE MESTO 2018 - dogodek leta (simple kot pasulj)

JUG SE JAVLJA. #BMM. Brežice, moje mesto - četrtič z besedo. In ne gre več rado, kot gre v tretje, ampak preprosto gre. Ne, preprosto, je. "Ko mi tebe uze, ko mi tebe posla. Ko provocira naše suze, svaki put kad bi došao. Meni mozak brani, da se tebi predam. Tvoja pojava me hrani al¨ se ipak ne dam. I samo te gledam, osječaj je izvanredan. I toj drogi biču predan makar osto čedan. Lutko, ja sam rešen, da večno s tobom plešem. Lutko, ja sam rešen, da večno s tobom plešem. Pogled tvoj me srami, ali strašno godi. Miris tvoj me mami, dodir tvoj me vodi. Ti si cilj mog lutanja i predmet pobude, razlog mog drhtanja, boja moje požude. I dok tonem u san, u mraku čujem tvoj glas. Na jastuku stiskam tvoj dlan, orkestar svira za nas." To. Podčrtane besede imajo smisel - nekateri ste ugotovili preden ste prebrali. Vem. Tako sem včasih predvidljiva z željo, da bi bila zadetkovna. Ženska, pač.

Letošnje leto Brežice, moje mesto sem doživljala s stresnim hormonom izčrpanosti - vendar z željo, da kljub zadnjemu izpitu, ki ga imam v petek, dam štempelj. Psihopatološka diagnostika in terminologija ima moč, da v moji glavi naredi malce večji red. Pa še komu. Kljub temu, sledim, tako kot zavedna Brežičanka, kaj bo v mojem mestecu ob zaključku šolskega stresnega delovnika. Tam so zahteve vedno večje, višje in nedojemljive, kar ni le izraz ali odraz staršev, otrok, ampak tudi ljudi, ki nam krojijo center, fokus ali vsebino. Zagotovo bi tudi jaz lako ustanovila kakšno stran odličnega izražanja, kaj vse je narobe. Ne bom, da ne bi komu to padlo na pamet. Ustanovila bi stran ali skupino, kaj vse je prav, kaj je dobro in kaj bi še lahko bilo. Moj fokus je bil vedno na dobro. Vedno. Nisem edina - še veliko nas je. Kljub vsem, ki postavljajo polena na to in tisto, kar je dobro. Na vse, kar je uspešno, kar odstopa ali izstopa in kar ima rezultate. Na vse tisto, kar štrli ven, pa niti nima namena, pač štrli. Na vse tisto, kar je izvirno in ustvarjalno. Na vse tisto, kar je narejeno s srcem za skupno dobro. Le-tem in onim polenčarjem pa sporočam: "Zaradi vas smo še boljši." Simple kot pasulj. Tako je tudi z našimi Brežicami in z največjim dogodkom leta. Fokus vseh ljudi nikakor ne more biti vedno obrnjen na dobro, to nam je v krvi, kajne. Kljub temu, da imamo enako težavo s tem fokusom na celotnem prostoru ex YU, na svojem prostoru to doživljaš veliko bolj čutno, senzibilno in občutljivo. Znano, kajne? Če nekdo odgovarja tvojega prijatelja. Če nekdo govori, kaj vse ni v redu na področju, kjer delaš. Če nekdo govori, kaj vse je narobe in napačno. Če nekdo pride preblizu s kritiko, ki ni konstruktivna, občutiš.....tudi bolečino. V tem smo na našem prostoru majstori (se opravičujem te udomačenem izrazu), ko vsak poprek izraža svoje mnenje, ga plasira in stoji za njim, čeprav je to samo to - stojim za tem. Intelektualcev se več ne sliši, ker se sliši samo tiste, ki zagovarjajo neko stališče brez strokovnega vložka. Veste, tako, ker so nekje nekaj prebrali, nekje videli, nekje posneli, nekje kopirali in nekje izvlekli iz konteksta. Veste, takšnim, niti ne moreš odgovoriti - ne želiš. Ker v kolikor so v narcisističnih preoblekah niti ne bodo slišali, kaj šele razumeli. V tem neutrudnem boju pa vsake toliko želiš povedati to, kar ti je na umu, zato to narediš. Ker "dobro" to počne in dela. Veste kaj, "dobro" ima sto življenj. Zato ga vsako toliko moraš pustiti, da odide in se vrne 100x boljše.

In "BMM 2018" je to naredilo na tak senzibilno-občutljiv, prefinjen, tankučuten, odgovoren, vesten, marljiv in neprenosljiv način. Kot vsako "dobro" zmore in zna. Z žensko noto seveda. BMM 2018 ni več "petek in sobota", kjer se nekaj dogaja za mlado in staro. To je postal tedenski spektakel presežnikov, kjer vsak majhen konček mojih ali tvojih Brežic živi za to, da se naslovi in pozdravi poletje, kjer se moraš malce ustaviti, zabremzati in pogledati vase v svoj "innerself". Vem, da je to ljudem, ki vidijo ali se fokusirajo na samo slabo, izredno težko. Tudi meni bi bilo. Priznam. Koliko enih stisk. Koliko enih borb s samim seboj. Koliko ukvarjanja ne s sabo, ampak z drugimi. BMM je uspešen prav zaradi tega innerselfa ljudi, ki vedo zakaj, čemu in s kakšnim namenom to počnejo. Vedo. Ne samo zato, ker so usposobljeni ali ker stvari gledajo s širše perspektive, ampak za to, ker zmorejo nekaj, kar zmorejo uspešni ljudje. Ukvarjajo se s sabo, z načrtom, ki ga imajo v glavi in s svojo pronicljivostjo intelektualcev združujejo izzive. Hard task, ljudje. Priznajte.

Vem, tudi jaz se slabo počutim, ker vidim, da je v našem mestecu, kakor v državi, vse razdeljeno na črno-belo, desno-levo, naš-vaš in moje-tvoje. Zelo težko mi je poslušati župana in gledati njegov vpliv na ljudi, kjer opaziš, da se ljudje neugodno počutijo prav zaradi tega. Posledično tudi jaz. Ker ne vedo, če bi se smeli počutiti fajn. Pa četudi bi bil njihov ali naš. Pa četudi bi bil pol naš ali pol njihov. Pa četudi bi bil nikogaršnji. In, a ni ravno v tem catch, da bi presegli to čigav sem, da bi se lahko počutil fajn in da si predvsem to dovoliš. A BMM kljub temu to naredi - stopnjuje ta občutek in to, da si ljudje na koncu dovolijo, da se imajo fajn. Da uživajo. Da sodelujejo. Da se povezujejo. Da se zmorejo slišati, upoštevati in slediti. Da so kulturni in sprejemajo. Ker gre le za dogodek našega mesteca, ki je uspešen.

Kuhna na ulici je bila letos res v razmahu. Ne samo to, tudi hrana in eventi, ki sledijo. Vključili so vse - mlado, staro, neprilagodljivo, prilagodljivo, VIP mesta za vse tisto, kar je drugačno, a vendar ima svoje mesto. Glej, tako je to, povsod. Eni so pač na balkonu, eni so na ulici. Mene tisti gor na balkonu prav nič ne moti, če se zmorem imeti fajn in biti sama s sabo. Nič. Mene ljubljanski fast food nič ne zmoti, čeprav je bil lokalc takoj zraven. Mene hrvaška ali srbska ali bosanska ali slovenska glasba nič ne zmoti - pač nisem plesala na Alfija Nipiča, ker sem čakala Silvestrski poljub. Joke. Moj sošolec iz osnovne šole, s katerim sem se čisto slučajno in kratko družila na ta sredin večer, je rekel: "Poglej, 70 letni in kusur možakar je v sredo zvečer prišel v Brežice, se svečano oblekel in poje svoje evergreene, lahko bi pa bil v pižami doma. Kapa mu dol." In res, kljub temu, da mi ta glasba ni všeč, je to samo to. Tudi čvek paše. Tudi druženje. Tudi to, da iz omare privlečeš neke spomine, katere si že pozabil. Kje piše, da se mora BMM vrteti okoli mene? Ali okoli tebe? Mislim, samo okoli mene ali tebe. BMM se vrti tako, da poskuša zadovoljiti vse na način, ki presega presežnike, ampak ima eno rdečo nit. No, ker sem ženska, mogoče več rdečih niti. Tisto zgornjo ste že ugotovili? Niste? Boste.

Glasba, druženje, imeti se fajn, sprostiti se ima vpliv na človeka, saj veste. Ima. Ima pa tudi to, da ob BMM čutiš neko posebno obvezo, ki jo ekipa BMM na skrivaj želi. Mislim. Veste na BMM prideš ne glede na to, kaj se dogaja gor, dol, levo ali desno. Mislim tudi na nebo. Prideš. Ja, prideš. Ker BMM je srce našega mesteca. In bo vedno ostalo. To je dejstvo.

BMM sproži v tebi vso to nostalgijo za starimi časi, privleče vso to bolečino, ki se skriva in jo napolni s prečudovitimi občutji, ko zmoreš videti drugače. BMM sproži to eno posebno pozitivno energijo, ki jo čuti vsak nastopajoči, ki pride na naš jug. BMM sproži to, da vse mlado in staro pride iz svojih lukenj na to dogodek. Od povsod.

O petkovem highu s Tabujem in Crveno Jabuko ne morem, ker je preveč lepih spominov, pa bi me lahko zaneslo. No, lahko bi tudi.

O sobotnem highu pa lahko. Videti je bilo, da se zopet ponavlja zgodba klimaksa juga na mač, ker je številka obiskovalcev zopet presegla vse okvirje. Moja najboljša prijatla je odgovorila na mojo izjavo, koliko ljudi je: "Vsi. Vsi so tukaj."

Vsi so bili tam. Smo.

Vauuuu.

In ljudje, to je point.

A ste uživali, ko ste gledali in opazovali ta boj med bobnarjem Crvene Jabuke in trobentašem Sarsov? Saj ne vem, če je bil boj. Bolj je bilo moje opažanje. Bil je le način obeh skupin, kako privleči še ta del ženskega občinstva, ki je videl neke potenciale v članih obeh skupin. Ali pa samo pokazati vsebino pred formo. Bolj to - vsaj zame. Crvena jabuka je bila bolj srčna skupina kot Tabu, zato sem tudi bolj plesala in se gibala kot gazelica. Žera me je zadel kot vedno s svojo preprostostjo in srčnostjo. Goli torzo bobnarja Crvene jabuke, z vzburljivimi tetovažami in palčkami, ki so delovale kot magnet je pa zgodba zase. (Vem, od nekdaj so mi bili bobni všeč. Priznam.) Njegov slow motion, ko je prižgal cigareto in inhaliral ter izdihnil dim v nebo. Njegovi srkljaji pločevinke energijske pijače in nato odsoten, mamljiv pogled v publiko. Ekran je pokazal vso tisto naježenost njegovega telesa, ko je bil v highu. Ta njegova pojavnost je bila tako opazna, da je kričalo celotno njegovo telo. In verjemite, imel si kaj za pogledati. Njegova energija je bila na višku ekstaze. Te glasbeniki so mi vedno bolj všeč.

A je Sarsov trobentač zadel s svojim belim suknjičem, ki je izgledal kot japonski sako ali kuharska oprava Francoza, a bila je le srajca? Z vso elegantnostjo je dihal v tisto zlato trobento kot otrok, ki se veseli, ko dobi tisto, kar želi. Ta strast, ki jo je izkazoval, je bila prodirljiva na 300 metrov stran. Ne samo uh, tudi uč je imel kaj videti. Njegov pogled moškega je zadel. Tak nek pogled, ki te vrže v drugo orbito. In ta zvok nepronicljive trobente. Njegova poteza, da je stal pred bobni kot vojskovodja v enem trenutku in tisto, ko se je elegantno vsedel na rob odra z mahajočmi nogami in igral na trobento, kakor, da se igra z žensko. Ni druge, ta prefinjenost njegovega odnosa do trobente s srbskim etno feelingom je prevagala. Kakor tudi zadetkovnost večera. S.A.R.S. je skupina alternativenga rocka, ki ima zanimivo zgodovino za sabo in ki ni le "Lutka" skupina. Njihov zvok tega etno melosa je zadel celotno mesto. Mlado in staro.To je bil res presežnik - vsaj zame. Za srce parajoč glas Željka, ki je s svojo preprostostjo in čistim vokalom zadel z vsebino. Ja, vsebino.

No, jaz sem čisto slučajno videla Simono Potočar Agrež, eno izmed vražjih žensk, ki je uspela ob "Lutki" priti do svojega izbranca s hitrostjo modrega tekača, in sem čutila ta njen odsoten pogled in to, da je vseeno prišla do mene in me vprašala, kako je. Ona mene. Si predstavljate? Saj sem tudi jaz njo in verjela, da ne rabi »pomoči« besed. »Damage was done«  v dobrem smislu. Vse je "klapalo" za zunanjega opazovalca. Vse.

Te vražje ženske so naredile nekaj, kar bi moral biti ponos vseh nas, ki s strani opazujemo BMM in imamo nekakšno mnenje o vsem tem. Ta tim vražjih žensk, katere ni nihče omenil (prepričana sem, da niti ne bi želele, to ocenjujem po sebi, in se lahko prekleto motim) pa si zaslužijo poklon. Globok. Ker za vsem tem stojijo ne samo visoko inteligentne in nadarjene mravljice, ki so to vse naredile, ampak ženske, ki so povezale vse, kar se povezati da. Te vražje ženske, delujejo povezovalno na mač. To pa je ključ za vsak uspeh.

Hvala vam, vražje ženske, ker sploh ste.

Sarsovci bi vam rekli: "LUTKE JEDNE NADARENE."

Jaz pravim, pravi ljudje morajo biti na pravih mestih. Vražjih žensk z moško podporo zvoka, osvetlitve, garačev, ki so delali, popravljali, iskali in v organizacijskem in delovnem vrvežu niti ni bilo videti. Globok poklon za kar jim je uspelo letos tudi njim. Ker to je zagotovo presežnik presežnikov.
In vem, da niti ne bi želele/i takšne javne pohvale. Vem.
A vseeno. Besede so konj - vsaj zame.

Nejevernežem pa sporočam, da nisem v nikakršni povezavi ne s tem ali z onim, nimam nič od tega ali onega, nisem ne črna ali bela, ne rdeča ali pink. Sem samosvoja. Predana, zavedna, poštena in srčna Brežičanka, ki si je sposodila ta verz Sarsovcev:

"A kostim smešan in svetlucav,

tačku odavno znam napamet.

Dok čutim zaliveno mi se smeju,

jer da progovorim, odmah bi stali.

Ali ne - neču, da pokvarim veče,

zašto publika, da nju (blogericu) žali."

Zaključila bom s to anekdoto, čeprav jih imam veliko. Sredi Sarsov je pritekla k meni 8-letnica in me poklicala: "Andreja, jaz sem tudi tukaj." To je bil "moj šolski otrok", kar nekaj sem jih videla. Vsi so bili tako sproščeni - lepo je to gledati. Nato je stekla nazaj k svoji botrci (to mi je vmes povedala) in mi pokazala razglednico Lee Sirk in njen podpis. "A si vesela, Tadeja?" Ona pa:"A si ti tudi?""Sem."

Človek, sem. Ja.

Pa četudi nisem zmogla Kozmusovega teka niti pogledati, ker me tako src boli, ker ne morem teči. Pa četudi sem Leo Sirk le od daleč pogledala in se razveseljevala v Galeriji okusov, ker sem se tako odločila. Pa četudi sem sedela pri Splavarju, kjer sem pogrešala natakarja Rudija, čeprav je bila tam svetovna glasba. Pa četudi sem sedela z usnjeno jakno v soboto, ker me je zeblo kot miša. Pa četudi sem Psihomodopopovce gledala z distanco, ker tako otkačena nisem, da bi jih poslušala all the time. Pa četudi, sem danes brez desne noge - skoraj. Pa četudi sem zvedela, da je to tudi ozdraljivo.

Vse ima smisel, ljudje.

Če pa sanjam trobentača ali bobnarja, sporočim. Mogoče nastane kakšna dobra knjiga.

Zapis posvečam v celoti eni posebni vražji ženski, ki je tudi del ekipe BMM, vendar je tokrat zaradi drugih razlogov "odsotna". Ona me rada prebira tako ali drugače (to mi je povedala včeraj na FB-ju) - za kar sem ji hvaležna. Tako iz srca. Za vsako besedo. Mila, par besed vzdušja je pa še zate. Get well soon.

Brežice moje mesto, farewell do naslednjič.

Djevojka sa sela (Pure, kind and honest)

JUG SE JAVLJA. Obletnice. Obletnice. Srečanja. Spomini. Najdlje seže spomin na osnovnošolska leta, ker na vrtčevska nimamo spomina. No, vsaj vsi ne. Ko prejmeš vabilo za obletnico, potem te v sunku presune vse tisto, kar je bilo dobro, tisto, kar ni bilo in tisto, kar bi želel pozabiti, skriti ali povedati naglas. Obletnice spodbudijo v nas vsa tista občutja, ko si na trnih že nekaj mesecev prej. 

Obletnice niso kar tako. Pa naj rečejo, kar hočejo. Obletnice so skoraj tako kot poroke, pogrebi in okrogle obletnice. Pričakovanja gor ali dol, obletnice terjajo veliko truda, napora in energije. Pa ne mislim na organizacijski odbore, ki skrbijo za okvirje in okvirčke. Čeprav tudi njim "KAPA DOL". 

V letošnjem letu 2017/2018 sem imela dve obletnici - gimnazijsko in osnovnošolsko. Nočete primerjavo. Ne. Vendar sta bili popolnoma drugačni. Nekaj sošolcev pa naj je bilo istih. Iz osnovne šole. 

Veste, kaj je catch obletnic? 

To, da sploh pridete. To, da se pojavite, ker boste najprej na pladnju ponudili in pokzali vse, kar imate dobro. Kjer bostee pokazali to

MOŠKI, MOJI STE.

JUG SE JAVLJA.

O. Moški si. Boš vedno. Ruralno moj, tvoj ali njen. Nočem, da si njegov. Spoštujem tudi to. Nočem, da si njen. Ne želim deliti. Nikogar. Razen dobrih moških - tistih, ki se jim priklanjam - in ploskam obema, ženski in moškemu. Razen dobrih moških, ki razumejo. Ki spoštujejo. Ki poznajo meje. Ki vedo, kaj je prav. Ki vedo, kaj ni prav. Ki ljubijo. Ki so tihi, a glasni. Ki sprejemajo ženske. Ki zmorejo biti to, kar so, z vsemi svojimi napakami. Dobri moški. Veliko jih je. Dobrih. Odličnih. Čutnih. Neverjetnih. Tankočutnih. Čustvenih. Ranljivih. Odgovornih. Resnicoljubnih. Pravih očetov. Pravih mož. Pravih partnerjev. Takšnim "idealnim", katerim jaz rečem "da sem zaljubljena vanje" - v smislu idealizma - in tega, da če že ne rečem njim, rečem drugim kakšne kvalitete imajo. Tudi teh je nekaj. V mojem svetu. Kaj šele v vašem? Vsem tem moškim je skupno nekaj - da so imeli družino iz katere so prišli. Družina, ki je znala razmejiti. Družina, ki je znala spoštovati sistem in podsistem. Družina, ki je ločevala zakonsko in starševsko. Družina, ki ji je uspelo. In otroku, ki je uspelo. Ta moški je tako ali tako otrok, kateremu je uspelo, da zmore, zna in želi. Biti moški. Ta moški je vse to, kar se zaveda ali ne zaveda. Pomembno je, da je ta moški podsistem, ups, sistem ključen za preživetje. Ključen. Zate. Zame. Zanjo. Zanj. No.....

Moški je sistem, ki je tako drugačen od našega, a tako podoben našemu. Vzorci, ki se prenašajo. Vse tisto, kar se je dogajalo v otroštvu. V družini. V sistemu.

A se spomnite svojih sistemov? Svojega sistema?

Danes ni poseben dan. 

10. marec. 

Ker sem pregledala poste na FB-ju, ker v teh letih spomin že temeljito peša (glede tega, kar sem pisala šest let nazaj), sem opazila, da moške postavljam na piedestal in se jim zahvaljujem. To, da idealiziram moške, je stvar s katero tudi moram živeti. Ne vseh. Ne vseh. A vendar, praznik mučenikov kot komercialna nota pride prav tudi mojim ventilom. Tako pač je. Mogoče bo enkrat tudi ventil, da bom napisala knjigo o moških - o vseh mučenikih tega stoletja ali mojega stoletja in mučenic tega stoletja. Spomin mi seže na predmet "MOŠKI IN ŽENSKE v sodobnem svetu" na faksu, kjer so bile debate o razlikovanju le teh ključno, da sem na ta izpit prišla z 20 minutno zamudo, ker mi je pri Trebnjem na mojem starem golfu (prvi moj avto) motor zatajil, in sem štopala do LJ, da sem prišla na ta izpit. Profesorica mi je dovolila, da pišem še dodatnih 20 minut, čeprav je izpit trajal dve uri. Zanjo je bil to presežek od presežkov. Pisala sem 9, kar je bilo za njene standarde tako ali tako 10+. Zanimivo koliko stvari se mi je pripetilo ravno pri tem izpitu, kajne?

Moški. Retrospektiva na MUČENIKE. Saj je kar smešno, ampak delim.

Leto 2011. To je bilo v poznih 30-tih.

Dan MUČENIKOV. Salve gor in dol - moški so najčudovitejša bitja. Če verjameš - jih tudi dobiš. Tole ja pa za MUČENIŠKO dušo. Črno bela idila - kot je današnji dan. Na zdravje - da bi živeli.

Leto 2016. Jug MUCENIKOV se javlja. Bejbiči (mladina uporablja vse bolj neprijetne izraze, kakor je le-ta), takole. To. Glejte, brez vas sploh ne bi bilo zanimivo. Sploh. Ne bi bilo akcije. Ne bi bilo neakcije. Ne bi bilo samostojnosti. Trdoglavosti. Trdoživosti. Srčnosti. Neizprosnosti. Potrpežljivosti. Iskrenosti. Zapeljivosti. Tihožitja. Poželjivosti. Sle. Mucki, zaradi vas smo me boljse. Niste vedeli? 

Leto 2014. "To posvečam MOJIM moškim. Vsem, ki so bili. Vsem, ki so odšli. Vsem, s katerimi smo se razšli. Vsem, katerim nisem bila niti do nartnih koščic. Vsem, ki sem jih zapustila. Vsem, katerim nisem hotela "pod ceno" ostati, ker ni bilo prav. Vsem, ki sem jih oboževala. Vsem, ki so mene oboževali. Vsem. Vsem, ki bodo za vedno ostali v moji beležnici spominov."Martini je gladko spolzel po njenem grlu tako brez zadržkov, kakor bi tudi on."Vsem" je vrednost, ki je preuveličana. Definitivno. Majhcena regresija, katere se je šla, kadar je preteklost udrihala v sedanjost. Noro. Noro razbijanja srca. "To posvečam MOJIM moškim. Vsem, ki so tu. Vsem, ki razumejo vsako mojo misel. Vsak mojo črko. Vsak moj gib. Vsak moj dihljaj." To je posvetila - ČUDEŽU. Tako preprosto, kakor se zlije žlahtna tekočina po njegovih brbončicah. (Moška zarota - 1. del)

Leto 2014 je bilo zagotovo povezano s kakšnim "mojim" moškim. Neusojenim - definitivno. Čeprav imam sedaj popolnoma drugačne izraze. Priznam, da sem starejša in .....uvidevnejša. Jp.

Leto 2018.

Moški. Ti si tu. Vedno boš. Nepremostljivo povezan z mano. Moški, ki spoštuješ moje meje, želim te vedno. Želim, da veš, da boš vedno del mojega sveta. Želim, da veš, da spoštujem tebe, ki imaš rad svojo žensko/ženo. Želim, da veš, da spoštujem tebe, ki imaš rad svoje otroke. Želim, da veš, da spoštujem tebe, ki se boriš z demoni, čeprav je težko. Želim, da veš, da spoštujem tebe, ki se boriš za boljši jutri vseh nas. Želim, da veš, da spoštujem tebe, ki spoštuješ moje najbližje prijateljice. Želim, da veš, da spoštujem tebe, ki se boriš vsak dan. Želim, da veš, da razumem, da ti je včasih težko z boljšimi polovicami, vendar ti kar gre. Želim, da veš, da spoštujem to, da se trudiš (kar najbolje vidim pri mojih najbližjih prijatlejicah). Želim, da veš, da si pogosta tema razgovorov.

Želim, da veš.....da moški, ki zmore razumeti, spoštovati in zajeziti vse tisto, kar je prav in kar ni prav, kar je narobe in kar je konstruktivno in kar destruktivno zanj in njegove bližnje, ki ne obupa in ki zna ostati ali obrniti list papirja v knjigi življenja, ki ne odneha, ker mu je nekdo vrgel kosti poželenja, ki niso prave, ki vztraja kljub svojim demonom, ki se z njim poigravajo, je ......moški. Moški, bodi TU. Noro razbijanje srca bo privedlo v vse to, kar si želiš. Tudi v to, da narediš to, kar delaš najbolje. Ker znaš. Ker znaš tudi bolje. ;-) (To je ta ženski trenutek popravljanja, vem.)

Bo.....

Pa če boš mucek ali tiger ali mačon.

Vsem mojim ZADETKOVNO DOBRIM moškim, brez vas, ne bi bila to, kar sem. Definitivno. Ste zgled (mojemu) pravemu moškemu. Tam nekje.

In ve, moje drage? Kje bi ve bile? Kje? 

Pa za spremembo opustimo tiste moške, ki niso ZADETKOVNO DOBRI. Za spremembo jim pustimo, da naj dihajo. Pa četudi hropejo. Pa četudi hlastajo.

Še vedno jim lahko damo umetno dihanje, kajne. 

Dihajte, MOŠKI moji. 
Naši ste - če še ne veste, pa boste zvedeli.
Kmalu.

BOMBASTIČNO ME ZADENI - IGNORANCA, ne dam(o) se!

Jug se javlja. Kulturni praznik. Cankarjevo leto. Slovenščina. Slovenski jezik. Moj pogled. Majhen. Zame pomemben. Verjamem, da tudi zate. Tako je, da je šolska slovenščina vedno na razpotju: ali jo imaš rad ali je nimaš. Priznam, da sem slovenščino oboževala od majhnega. Prepričana sem, da je predmet vedno tudi povezan s tistim, ki ti ga posreduje, zapečati in približa. Prva profesorica slovenščine, profesorica Maroltova, je bila zame vse - učiteljica, profesorica, srčna duša, skoraj da mama v šoli. Srčna je bila na zunanji pogled, kakor tudi na notranji. Če si jo bolje spoznal. Hodila sem vsem njenim krožkom. Filmski. Recitatorski. Dopisni. Dramski. Dodatni pouk. Tekmovanja. Skoraj vse. Najraje sem pisala, igrala in recitirala. Brala sem skoraj vse, kar je prišlo pod roko. Knjižnico sem vedno oboževala. Še vedno jo. Knjige se bile vedno takšen neprecenljiv vir bogastva, ki je v meni še sedaj. Pompozno razmišljanje, kajne. Ampak danes si dovolim. Dovolim si, da razmišljam o tistem, kar me bogati, kar mi daje energijo in tisto, kar ne more kar tako umreti v meni. Profesorica Maroltova je bila nežna in romantična duša, ki je vso književnost pričarala na takšen način, da sem bila zaljubljena v slovensko prozo, poezijo in dramatiko. Zaljubljena. Očarana. Angleži imajo tako čudovit izraz za to; I was completely mesmerised by....... Uročena.

Kasneje je prišla druga avtoriteta, profesorica Lelićeva, ki pa v meni zbudila nekaj drugega. Težko je, če iz romantike preideš v realizem. Težko. A vendar, ljubezen do slovenščine je ostajala.S svojo avtoriteto je zbujala vse to, kar nisem želela biti, a vendar si je drznila iti preko mej. V slovenščini. Oboževala je književnost, kakor tudi sem jo sama, za kar sem jo vzljubila. Po tiho. Ker na glas je bila "strah in trepet" vseh. Spomnim se veliko dogodkov iz gimnazije, ki jih pogosto delim z učenci, tistimi, ki želijo in tistimi, katerim želim sporočiti, kakšen moralen nauk. Prva najina zgodba je šla v smeri totalnega sramu, ponižanja in ponižnosti. Takoj na začetku. Zato je toliko pomembno, ko govorimo o otrokovih dosežkih, na kakšen način spregovorimo o njih. Res. Prvi spis v 1. letniku. Pisali smo 4 spise na leto. To je bilo moje močno področje. Od takrat, ko mi ni šlo do takrat, ko sem to izpilila. Se opravičujem, izpiljevala. Nedovršni glagol, definitivno. Torej, prvi spis smo prejeli nazaj. To so bile takšne pole papirja, s katerimi sem imela težave na začetku, ker se nikoli nisem mogla odločiti o čem bom pisala in ker me je velikost papirja oziroma pole vrgla v orbito. Prva ocena. Zadostno. Spomnim se občutka. V grlu me je stiskalo. Rdečica. Sram. Strah. "Brigitka, tvoji stavki so tako bombastični, da sem se zaradi tega odločila, da bo zadostna ocena. Drugače bi bila nezadostna." Nič mi ni bilo jasno. Ne to, da me je poklicala po maminem imenu, kaj je to bombastično in čemu je to dobro, da nisem pisala nezadostno. Ker to mi je želela sporočiti. Nato je še poudarila, da smo vsi iz brežiške osnovne šole pisali nezadostno, razen mene in mojih bombaizmov. Kot da bi mi hotela narediti uslugo. Medvedjo. Meni se je zdela lisičja in pretkana. Na poti domov sem razmišljala samo o tem, kaj to je. Ker smo bili tipična slovenska družina (cinizem - watch out), smo imeli slovar slovenskega knjižnega jezika doma. Oče je imel utopično željo govoriti brezhibno slovenščino. Hercegovec de lux. S srbskimi koreninami. Besedo sem našla. Takrat še ni bilo interneta. V tem tisočletju sem živela.

bombástičen -čna -o prid.(á) 
pretirano zanosen, stilno nabrekel: bombastični govori o domovini; bombastičen slog; bombastične besede / bombastična reklama

Takrat sem to razumela "preveč bogati, okrašeni in pocukrani stavki". Počutila sem se tako nepocukrano. Občutka se še sedaj spomnim. Nekaj, kar sem znala početi odlično, sedaj več nisem znala. Kar hitro sem ugotovila, da ne gre samo za to, ampak tudi to, kakšen stil ima nekdo. Tako kot v življenju. Vsak ima svoj stil, ki ti odgovarja in tisti, ki ti ne odgovarja. Od avtomobilov, hiš, notranjega dekorja, moških, hrane, dopusta, morja ali hribov, črne ali bele barve, vrsta teka, glasbe, športa, prepričanja......Stil je zadeva osebnosti. Definitivno. Moj stil sem morala spremeniti, tako, da sem še vedno lahko ohranila sebe in se približala avtoriteti, ki sem jo spoštovala. Dolgo sem potrebovala. Dolgo - dokler nisem v času mojega tihega uporništva začela pisati o Cankarju, Partljiču in mojem pogledu na politiko, domovino in srce. Težko lahko tam uporabljaš bombaizme. Izredno težko.

Veste čemu nisem marala slovenskih klasikov, razen Gradnika, Murna, Ketteja, v tistem času odraščanja? Ker sem bila velik sanjač in so me njihovi realizmi oziroma njihova depresivna stanja spravljala v orbito, v kateri nisem želela biti. V orbiti sanjanja je veliko boljše. V orbiti, kjer je vse možno in dosegljivo, kjer nikoli ne veš, kako se bo razpletlo. Logično za 15-18 letnico, kajne.

Avtoriteta od Lelićeve je bila odlična v tem, da je oboževala književnost, kar nam je "vtetotivrala" v srce. Vsaj meni. Želela je, da razumemo odnos do kulture, kar sem sprejela zato, ker je bila kultura vedno nekaj, kar sem smatrala, da je največji intelektualni dosežek poleg znanosti na svetu. Želela je, da razumemo, da bomo bodoči intelektualci, ki moramo ne samo spoštovati kulturo, ampak jo tudi udejanjati, kreirati in jo raznašati. Kot poslanstvo.

Sem zaprisežena šolnica. Kulturnica by side. Veliko bolečine se je nakopalo v teh letih mojega udejstvovanja v šoli. A vendar kot šolnik spodbujam kulturo na različne načine. Ker imam kulturo v sebi poskušam s prireditvami (za katere si vzamem ves dodaten čas, ker ne spada v moj % dela svetovalne delavke) in dajem v vse spore delovanja skritega in odprtega kurikuluma. Svoje udejstvovanje nadgrajujem z nečim, kar je zame neprecenljivo, in to so biseri. Otroci in mladostniki. Nikoli nisem bila mnenja, da moramo avtoritete narediti, pripraviti, zapakirati in dostaviti kulturne prireditve ali kulturo takšno kot si mi želimo ali si jo začrtamo. Ne. Moje prepričanje je, da morajo biti biseri ustvarjalci le-tega. Kritični. Aktivni. Sodelujoči. Vodilni. In da se ne bomo narobe razumeli, ne pri izvajanju, ampak pri so ustvarjanju. 

Želim, da oni sami kreirajo kulturo. Tam, kjer lahko in tam, kjer zmorejo. Čemu neki bi samo želela, da otroci preberejo, kaj jaz napišem ali kaj jaz ustvarim? Čeprav sem tako zaneseno prepričana, da mi to gre dobro od rok, velikokrat naletim na vse mogoče. Trnova je to pot. 

Ko sem ta preobrat naredila v moji glavi že pred leti, nam je to vzelo vedno veliko več energije, časa in živcev, neodobravanja ostalih avtoritet, vendar zagovarjam to, da kulturo ne moreš kopirati, prenašati ali posnemati. Moraš jo ustvarjati. Moraš jo čutiti, da lahko vztrajaš. 

Ker se vedno na poti najde nekdo, ki bo tvojo kulturo postavil v kot ali jo celo izbrisal. Ker se vedno najde nekdo, ki je ne spoštuje in ki jo ne ovrednoti. Ker se vedno najde nekdo, ki jo površno pogleda. Najhuje, kar se dogaja zadnje časa je to, da se pojavlja v naši sredini igra ne upoštevanja s pridihom "naj nekdo dela, kaj hoče mojega odobravanja ne bo". Ignoranca v bombastičnih dimenzijah. 

To je tako kot pri nasilju - najprej zminimiliziraš, znormaliziraš in nato postaviš v kot in se ne zmeniš kot da ne obstaja. To. In to se ne dogaja samo v sferi kulture. To se dogaja v sferah, kjer se glas, znanje in vse tisto, kar šteje, ne šteje. Ko zminimiliziramo stvari, ker jih ne razumemo in ker jih zato ne moremo sprejeti, se znajdemo v začaranem krogu, kjer naj verjetneje odloča nekdo s pozicije moči. Ko se znormalizirajo stvari, ki so nevarne, škodljive in neustrezne, potem to naredi nekdo, ki ni odprt, ki vlada s pozicije moči in ki ne zmore sprejeti nikakršnega drugega mnenja. Odprtost k mnenju, drugačnemu, je v naši družbi le na papirju oziroma deklarativni ravni v smislu "Ja, seveda, ampak obveljalo bo "naše" in pika." 

Avtoritarnost je tako nevarna, da zaboli. 

Neupoštevanje strokovnosti in stroke, ki govori svoj jezik je postala folklora, ki postavlja svoja pravila. Neupoštevanje glasu razuma je tako močno udarno, da demokracije ni. Že zdavnaj smo jo pokopali in jo sedaj opevamo v smislu, da je. Obstaja samo lažna demokracija, ki govori o tem, da imamo vsi možnost. Vendar je nimamo. 

Že pri kulturi je nimamo.

Že pri upoštevanju strokovnosti je nimamo.

Že pri upoštevanju intelektualne srenje in posluha je nimamo.

Že pri tem, da se daje možnost, je nimamo.

Že pri tem, da se razmisli - kaj, čemu in kaj lahko naredimo in popravimo, je nimamo.

Vse kar je lažno boli.

Vse kar je zacelofanano boli.

Vse kar je tipično avtoritarno boli.

Govor Vinka Moderndorferja me je včeraj zadel.

Vem, da je zadel tudi politike. So skrivali, vendar se jih je dotaknilo.

Ker koga se ne bi?

In veste, to, da ne odnehaš je to, kar imam(o) v krvi. Realno ali bombastično. S ponosom. Z zanesenostjo. S tem, da presegamo okvirje zapriseženega in folklorizma. V kulturi. In drugod. Pretirano zanesena sem le takrat, ko slišim,da me ne slišijo. In bom. Pretirano glasna z noto, s spoštovanjem in z zmernostjo. Ne, ne bom pretirana. Poskušala bom biti, jasna in iskrena.
Poskušam.

Vlačugarjem sodobnega sveta pa sporočam(o): "Ne bomo se ustavili. Ne bomo. Pa četudi nas strašite, kategorizirate, omalovažujete, skrivate, lažno predstavljate, opredeljujete, škodujete našemu ugledu, minimalizirate, posplošujete, škodite. Nekaj moramo poudariti, kar je mogoče nezanemarljivo, da se bombastični zadetki nikoli nismo predali in se ne bomo. Ker beseda je otrok, ki ga imaš najraje. Ki ga ljubiš. Ki ščitiš in zaščitiš. Ki ga neseš na piedestalu. Ki ga neguješ. Ki ga ovrednotiš. Ki ga nosiš v sebi kot škrlatno znamenje v srcu.

To. Želim biti BESEDA. 

Sem.

In bom.
Spoštljiva.
Tako so me učile vse avtoritete.
Vse.
Zato bom BESEDA.
Ni druge.
In tudi vi bodite.
Ker zmoremo.
Ker kultura ni samo kultura.
Je veliko več.

In če niste poslušajte še enkrat slavnostni nagovor Vinka Moderndorferja. Morate.

"Značilnost današnjega časa ni demokracija, ampak ignoranca."

Zato morate. 

Djevojka sa sela