SAMO TO - bolečina psičke Džulmase

Bolečina nekoga. Bolečina – tako na splošno. Tako določeno in na mestu. Bolečina te vedno zadene, pa četudi si nanjo pripravljen. Ne, zmotila sem se – na bolečino nikakor ne moreš biti pripravljen. Danes ne bom govorila o bolečini – tisti, o kateri bi lahko vsak napisal stran moje knjige. Od srede do danes se moja Džula (ljubkovalno Džuli ali Džulmasa) bori za življenje. In veste, kako vem, da sem krhka, ko se zlomim že ob samem pogledu nanjo. Glejte ta avgust sem res krhka. Tako ali drugače. V petek sem jo morala pustiti na veterinarski v Krškem, tako nepričakovano, s stavkom, da me bodo poklicali in sporočili, kako in kaj. Ure in minute so se vlekle, čeprav sem imela deloven petek, da je kaj. Ob enih so me poklicali in sporočili, da se je zadeva zelo zakomplicirala ter da se moram odločiti za operacijo ali to, da jo pustim umreti. Nokio (še vedno je moja spremljevalka in ne Samsung, ki mi je padel v dodo pred tremi leti) sem bolj pritisnila k ušesu in brez razmišljanja izjavila: «Da, seveda, operacija.« Veterinarka, drugače izredno prijazna in takšna »moj broj« kot rada to rečem v mojem jeziku, mi je začela govoriti o denarju, o tem, da je ta operacija res draga ter da me mora na to opozoriti. Ja, takšen je pač svet, v katerem živim. Živimo. Nato mi je dejala, da nima smisla, da pridem sem, ker jo bodo takoj operirali zaradi nujnosti. Obsedela sem v moji pisarni, ko je prišla sodelavka, ki skrbi za naše želodčke in me videla tako vso objokano (kar je seveda zelo nenavadno zame - no, vsaj v javnosti) in niti ji nisem mogla reči, da ne gre za otroka, ampak samo za psa. Prosim, bodite pozorni vsi na ta SAMO. Prosim. Tisti dve uri sem polovično preživela za računalnikom in nato doma, kjer sem sedela, tako kot sem to znala v študentskih letih – na tleh v kuhinji, s kavo v rokah, predvsem takrat, ko sem se ubadala s čim. Čez eno uro in pol so me poklicali. Meni se je zdelo, da gre za dan ali dva. Veste tisti občutek, ko ste bili mladi, pa vam je bil nekdo všeč, niste še bili zaljubljeni, pa ste čakali na njegov klic. Pa je šlo nekaj narobe, ker vas ni klical dva dni. Podobno. Veterinarka mi je počasi razložila, da je Džula prestala operacijo, vendar ne kaže na najbolje, saj je kost naredila številne luknje po požiralniku, kar ne morejo »popraviti« in ne vedo……Ja, tega ni rekla, ampak, ne vedo, če bo preživela ali ne. Upajo pa na najboljše. Nato pa je zaključila s stavkom stoletja: »Moram pa Vam še povedati, da kljub »živemu izidu zaenkrat« (to je moj izraz anyway), smo jo na začetku skoraj izgubili, vendar je nenadoma prišlo do preobrata pri operaciji. Vaš pes je res borec.« Nič. Sesedla sem se tako ali tako, solze so tekle po licih, kar tako, ko jih pustiš in jih niti ne brišeš. Štiri ure čakanja, da se bo Džula zbudila iz narkoze. Ko sem prisopihala do nje, so mi pokazali, kaj je prestala, na računalniku. Sodobna tehnologija. Hvala Bogovom.Težka operacija je bila za njo. Kost je naredila ogromno  lukenj v požiralniku. Rez čez želodček, ker čez usta ni šlo. 48-urno postoperacijsko okrevanje s 50-50.  Ko sem se počasi zakadila v prostor, kjer je ležala v tistem »grdem boksu« brez odej ali nečesa spodaj, so mi solze polzele kot nore (tretjič). Saj sem se delala močno, vendar, me mešički niso ubogali. Ko jo je veterinarka postavila na mizo s celotnim prerezanim želodčkom, vso nadrogirano in z infuzijo v nogici, je moja Džulmasa naredila nekaj, kar vem, da ima po meni. Vem. Vstala se je na nogice, postavila in me gledala »češ, glej, kaj zmorem«. S tresočimi nogicami. Z infuzijskim vsadkom in vijoličastim povojem z modrimi pikicami. Stala je tako, kakor bi to naredila jaz. Kakor sem jaz to naredila na babičinem pogrebu in prebrala govor, kakor je želela, čeprav so se mi roke tresle ali pa nazadnje, ko so me prizadeli. Primerki. Nekaj let nazaj. Džula je v štirih dneh izgubila skoraj dva kilograma, kar je za njeno težo, vsaj tisti, ki jo poznate ali ste jo imeli priložnost dotakniti se, ogromno. Včeraj je bilo najhujše mimo. Noč sem morala prespati oziroma prebedeti z njo, saj nismo vedeli, sploh kako bo. Stanje se je spreminjalo iz ure v uro. Noč je bila kratka, brez spanca. A vendar je preživela. Sva preživeli. Najhujše sva dali skozi. Jaz v dnevni sobi in ona v svoji postelji. Večino noči je prestala, ker je prerezana čez celoten trebuh. Skoraj. Si predstavljate? Stala.

Zgodaj zjutraj sem jo peljala nazaj na infuzijo in killerske tablete, vendar sem s sabo vzela celotno njeno počivališče. Tam že ne bo ležala – na kartonu.  Veterinarka je videla, da sem bila danes že bolj zbrana. Ker se veterinarji menjajo kot nori, sem dobila napotke za jutrišnji (nedeljski) zgodnji obisk. Mlad 80 ali 90 letnik bejbič (res, ne moreš verjeti, koliko jih je, če jih opazuješ) je prišel in rekel: »Tale ja vaša?« »Ja, tale je pa moja.« Začel jo je božati in rekel: »Veste, kosti pa zagotovo več ne bo jedla. Če pa jih bo, jih bo zgrizla. (hotel me je malce nasmejati, kar mu je tudi uspelo) A ste videli rentgenske slike lukenj na požiralniku?....A je ona »carta«? To zadnje vprašanje je pa bilo zopet za očesne mešičke, vendar glejte, 80 je pa 80 letnik.

»Ja, dobiva vso ljubezen, ki jo premoremo. Kompenziramo malo. Več nas. Ni tipičen terier sploh.«

Bil je tiho, za kar sem mu bila hvaležna in se je le nasmehnil, pokazal prešeren bel nasmeh ter rekel, da me pričakuje jutri. Zopet sem odkorakala z vrečko zdravil, medtem, ko je Džula vsa srečna sedela na prvem sedežu in ne v kuferangu kot ponavadi. Privilegiji. Veste vse tisto, kar veš, da ne smeš narediti, pa narediš.

Ko sem se vozila v deževnem jutru domov, sem razmišljala o Džuli in meni. Ja.

Samo to, TO ni SAMO PES. Samo, da veste. Ne more biti. Ne gre tako. Enostavno nikoli nisem bila »dog lover«, saj nikoli nisem imela psov. Nikoli. Džulo sem dobila kot darilo, ko sem zapustila mojo srčno-dušno službo in vse moje srčne ljudi tam. Pred dvema letoma. Nikoli si ne bi mislila, da lahko pes postane človek. Nikoli. Nikoli. Ne bom rekla, da tisti, ki nimate psa, ne boste razumeli, ker je to zame kliše. Kakor to, da če nimaš otroka, ne moreš razumeti otrok ali vsega, akr se dogaja zraven. Ampak nekaj pa sem se spomnila. Ker je avgust tako poln ………. Moja babica je vedno rekla, kadar sem jaz bila, kaj bolna ali ko je mojo sestro pičil modras, ko sva bili šmrklji ali, ko je želela dobro nekomu: »Sva bol nek ide na mene.«

 Ja, ta trenutek in vsakič, ko jo grem pobožat, to potiho rečem.

Še vedno se boriva. Jaz in moja Džula. Džulmasa. Džuli. Samo to počneva. In ne, ne gre samo za PSA. Gre zame.

 

Djevojka sa sela

DOTAKLJIVOST PRIMOŽA KOZMUSA, DENISA AVDIĆA IN ROBBIE WILLIAMSA na način JUGA

JUG SE JAVLJA. (Najprej pojdi do konca teksta, kliklni na play in beri. Tako jaz berem.) Majhni  - veliki ljudje. Preprosti. Polni neke veličine, a toliko preprostosti v njih. Toliko tiste naravne »naravnosti«, bližine in preprostosti. Veste, o čem govorim? Veliki ljudje vedno premorejo to neko posebno auro, ki jo delijo z drugim svetom, da zmorejo komunicirati z vsakim posameznikom, kakor, da je njihov najbližji prijatelj. Kakor, da ni nobenih barier med njima. Kakor, da gre za najbolj preprosto stvar. Kakor, da se poznata že sto let. Kakor, da sta skupaj ovce pasla, bi rekla moja prijatla. Težava, ki se pogosto zgodi ljudem, ki postanejo »javne osebe«, da izgubijo kompas, da se v tej poplavi ljudi, izboru ljudi, ki so pomembni izgubijo ter se odločajo za napačne poti. Ne vem, če so toliko napačne, kakor so to poti, ki niso več blizu temu majhnemu ali preprostemu človeku. Tebi ali meni. Talent vedno prepoznamo, vsaj tisti, ki se s tem ukvarjamo, pa toliko bolj. Takoj jih začutimo. Imamo neko intuicijo, da takoj začutimo človeka, takoj prepoznamo njegove kvalitete in njegov potencial. Tisti ljudje, ki so mi blizu »po karakterju« pa seveda imajo posledično večjo prednost, da jih sama zaznam. Začutim. Zadetektiram. Zacementiram in zapakiram, za tisto, kar preprosto v mojem jeziku rečem: «To je to.« Biseri, neprecenljivi,  vedno ne pokažejo tistega, kar vsi pričakujejo, niti jih drugi ne opazijo, ker nimajo tega detektorja za bisere ali pa gre preprosto za to, da ljudje tega niti ne vidijo ali ne zmorejo na prvo žogo. Čisto preprosto so obremenjeni z drugimi stvarmi, kjer se niti ne morejo ali ne zmorejo skoncentrirati na neko čudežnost, genialnost ali odstopanje od sredine. Pa tudi vse več je »šunda«, tistega zavitega v celofan. Odstopanje je ključno, pa ne samo to, tudi biti na pravem mestu, odskočna deska in to, da verjameš vase. Moje bisere, ki to še niso bili oziroma jih še niso odkrili, ali pa so bili na začetku, sem vedno začutila. Enostavno se je zgodilo nekaj, za kar sem verjela, da bodo uspeli. Tako nekako preprosti so bili, čutni in dotakljivi.  To, da so mi bili »blizu«, ni potrebno poudarjati. Zelo.

Danes sem vzela pod lupo moje tri bisere. Odrasle. Velike otroke. Velikane. Dotakljivce. Vem, kaj premišljujete, le kako bo le te povezala. Le kako? Zelo preprosto. Zelo.

Brežice so zelo majhceno mestece na jugu naše državice, kjer lahko živiš ali stagniraš. Napreduješ pa tudi lahko, če se giblješ v pravih »hobotničnih« krogih. Čisto enostavno. Tako tipično slovensko. Pred leti je oče poučeval na višji šoli, kjer sem se znašla v eni izmed predavalnic bolj po naključju kot želji. Še upirala sem se temu, da bi bila zraven, vendar je oče imel izpit z dvema skupinama dijakov in študentov ter je potreboval pomoč.  V eni izmed predavalnic me je tako prazno pustil. Tako mlado, nadebudno, polno znanja in misli, kako vse znam in obvladam. Seveda so me tisti obrazi gledali, ko je moj oče odšel v drugo predavalnico, in me preizkušali. Saj vam je to znano, kajne? Veste, kako so mene prvo leto moje službe preizkusili takrat še osmošolci? Ne veste? Pri uri etike in družbe, ki sem jo poučevala, je eden nadebuden učenec iz zadnje klopi dvignil roko ter rekel: «Učiteljica, moj oče je rekel, da Vi učitelji samo meglo mešate? Kaj pa vi pravite na to?« Si predstavljate moj obraz pametnjakovičke na začetku moje poti? S tem, da morate vedeti, da nisem »tipična učiteljica«. Nisem. No, danes me je gospod na Šentvidu vprašal, kje delam, in ko sem odgovorila, je rekel: «Ooooooo.« Vas zanima ton? Tisti ton, »O, bog, v kateri službi pa si Ti?« Tako nerada to slišim, vendar je to dejstvo, da so ljudje nezadovoljni s sistemi in s šolo nasploh. No, v tisti predavalnici dijakov in študentov sem se znašla tako prekleto samo, negotovo in s strahom, ki sem ga občutila. Ne bi priznala za Boga takrat, da je bil strah. V prvi vrsti sta sedela dva mladeniča, ki sta skoraj preplavila mizo s svojimi mišicami (bicepsi in tricepsi). Eden izmed njiju je imel taktiko, da me je kar naprej prekinjal in je kar naprej postavljal vprašanja ob katerih sem se malce nasmihala in bila le tiho. Oče je tako ali tako rekel, da ne bom imela nič dela, samo malce naj gledam, da ne bodo prepisovali. Začetek že ni kazal tako. Avtoriteta na ničli. Na tablo sem napisala nekaj, kar se mi je takrat zdelo zelo pametno, in se je sosed tega bicepsa nasmejal, tako skromno, in svojega prijatla tako prijateljsko dotaknil z mimiko obraza, da naj neha. Nič ni govoril. Le pisal je test. Kakor vsi ostali. Brez vseh privilegijev. Brez vsega pompa. Njegov prijatelj je dal mir in tudi ostali. Na koncu je oddal test in mi rekel: «Saj ni bilo težko, kajne?« On meni. Ko bi vedel, kakšne težave sem imela. Ja, to je bil Primož Kozmus. Mislim, da se te prigode niti spomni ne, vendar sem ga od takrat naprej spremljala. Tako pozorno in nazorno. Kljub temu, da precedens pripada Nuši Derendi in vsem oboževalcem, ki ga pridejo spremljat ali pozdravljat, ko pride s kakšno medaljo, sem tiha in velika spremljevalka. Ko se je »upokojil« sem zapisala celo epopejo o tem, da razumem njegove želje, vendar jih tako egocentrično še ne morem sprejeti. Ne, ne morem. Primož je v vseh svojih porah tako preprosto »majhen-velik«. Velikan v svoji preprostosti, ki je nikoli ni izgubil. Niti takrat, ko so mu vsi pripisovali, povzpetništvo, materializem in neodobravanje njegove športne poti. Skoraj vsako leto ga grem pričakat, če sem doma ali če imam kandidate, da gremo tudi po dežju. Ko sem pred leti v vročinskih razmerah tekla 10,5 kilometrski Kozmusov tek, s katerim je v Brežicah premaknil tekaško sceno na višjo raven, sem bila zadnja. Zadnja. Rezultat in razmere na progi so me skoraj ubile. Čez nekaj dni sem prejela pošto, kjer je ekipa Primoža Kozmusa razmišljala tudi o »zadnje uvrščenih tekačih« na 3. in 10. 5 kilometrski razdalji ter mi podarila bon za 2 osebi  vožnje na »Čatež EYE«. Primož gotovo niti ni vedel za to, v meni pa je sprožil ta »občutek«, da mi je blizu bolj kot si mislim. Bon za zadnje mesto. Za trud.

Primož je biser. Ni druge.

Ob ukinitvi radia MAX, kjer je delal tudi moj prijatelj iz preteklosti, smo na istih frekvencah zaslišali RADIO 1, ki me na začetku nikakor ni mogel prepričati z glasbo, zato sem kot tista muha ne enodnevnica, ampak letnica, kar naprej pisala elektronska pisma programskemu direktorju g. Vodušku. Tako preprosto in enostavno. Na moja elektronska sporočila  je redno odgovarjal, nato pa je enkrat, ko je imel dovolj te » hvale in pohval« napisal sporočilo,  da mi lahko pošljejo majico z napisom RADIO 1, samo, da naj jim povem naslov. Ne vem, če je mislil, da se bom utišala, vendar sem razumela »namig«. Saj sem le hvalila voditelje, ki so bili res nekaj posebnega, in verjela, da bodo razumeli, kaj jim želim povedati. Tako skoraj utopično. Eh, saj vem. Takrat je bil kralj, čeprav jaz temu nikakor ne morem pritrditi, Boštjan Romih, ki me je dobesedno ubijal v jutranjem terminu. Nekega sobotnega popoldneva sem se zbudila po neki poroki ali obletnici (to je malce megleno), ko sem zaslišala glas moškega, ki me je odnesel. Takrat sem rekla: «To je to.« Seveda sem tudi pisala Radiu 1, kjer me gotovo niso resno jemali, ampak veste moja politika je takšna kot v filmu Kaznilnici odrešitve, kjer je Tim Robbins pisal iz zapora državi, da naj mu namenijo nekaj denarja za knjige v knjižnici vsak dan. Ja, vsak dan je napisal pismo. No, tako vztrajna nisem bila, sem pa pisala. Kar povprašajte jih.  Denis je kmalu prišel v popoldanski program, kjer je zasenčil vse – s svojo preprostostjo, bližino in naravnostjo. Tako kot tisto sobotno popoldne, ko sem ga prvič slišala. Saj veste, takrat se je govorilo ali ste ljubitelj Romiha ali Avdića, vmes tako ali tako ne morete biti.  Nekega popoldneva, ko sem načrtovala aktivnosti ob Tednu otroka še na moji bivši šoli, kjer sem pustila srce, sem dobila idejo, da bi povabila neko medijsko osebnost na šolo, ker je bila tema parlamentov prav vpliv medijev na otroka in mladostnika. Napisala sem, takrat je bilo to najbolj modern način komuniciranja, privatno FB sporočilo Denisu Avdiću, kjer sem mu preprosto razložila mojo »čudežno« idejo, da bi prišel na šolo kot gost v Tednu otroka za moje učence. Nisem pričakovala veliko, vendar sem pisala. Pisati ni nikoli greh, kajne. Denis je odgovoril naslednji dan. Vas zanima odgovor? Rekel je, da je zelo počaščen ter da mu je moja ideja zelo všeč, vendar bo rabil še kakšen info o vsem ter vodenje do Velike Doline, ki je skoraj Bogu za hrbtom, čeprav se lokalci ne bi ravno strinjali s tem. A ja, ter na mojo skrb glede plačila je odgovoril,  da pride le kot darilo otrokom – brez honorarja.  Seveda sem morala z idejo tudi pred ravnatelja, ki takrat še ničesar ni vedel o tem, in pred kolege, če bodo zadevo podprli. Seveda so se strinjali. Ko smo tega človeka videli, ga gostili tisti dve uri, ko je ves nespreten, čeprav je govoril kot raztrgan zdravnik, kar je vedno znak za nekaj, rekel: «Veš, imam malce treme pred temi otroci.« (zbrala se je namreč cela šola in sem mu le namignila glede "jezika". Nisem mu hotela reči, da so otroci najstrožje občinstvo in kritika. Oni nikoli ne skrivajo, kar čutijo ali ne čutijo. Vem, da sem mu rekla, da naj ne skrbi, saj mu bodo jedli iz roke. Spodbudiš biser kot je Denis, kajne. Veste jaz sem že takrat verjela, da je biser. Neizbrušen, ampak iskren, preprost in naraven. In so mu jedli iz roke. S svojo preprostostjo je vzel moj rdečorumen penast mikrofon, ki sem ga imela za »fonklce« (čateški izraz za gluposti)  in otrokom pokazal, kakšno je delo radijskega voditelja. Ko je končal dve urno predstavitev z vsemi učenci, je prišel v zbornico, kjer smo vse sedele in ga gledale, kakor, da je Bog. To je vedno tako s pisatelji, kreativci, glasbeniki in umetniki, ki pridejo v šolo. Vsaj pri meni.  Še debelo uro je klepetal z nami, pil kavico iz moje »šoljurine« in poslušal naše zgodbe ter pripovedoval svoje, kakor, da se poznamo že sto let. Tako preprosto. Tako enostavno. Denis me je takrat, ko še ni bil zvezda totalno razorožil. Z Denisom sva po tistem dogodku postala »pisna« prijatelja. To je bilo tik pred vstopom v jutranjo oddajo. Pa tudi kasneje – vendar to bom delila, ko bom napisala njegovo avtobiografijo. Vsaj tako ga hecam. Na pisen način, da ne bo pomote. Denis je v meni sprožil nekaj, kar lahko samo občutiš in ne znaš povedati. Spremljam ga od takrat kot tista tiha spremljevalka, analiziram njegov stil, besede, kdaj gre preko meje, kdaj zadane in kdaj uspe. Tudi, ko ne. To, da je nekoč v etru prebral mojo biserno izjavo, in ne samo enkrat, pa…….kako bi rekli temu: «He¨s got me. For good.« To, da mi je pisal po tistem Tednu otroka za pravoslavno novo leto, je bilo tudi nekaj, kar ne bom nikoli pozabila. Nikoli. Tako preprosto. Tako enostavno. Tako, ko res ni bilo potrebe. Ampak to naredijo biseri. Ker čutijo.

Denis je biser. Ni druge.

Robbie Williams se je pojavil malce prej in malce kasneje. Kot tisti najbolj oddaljen lik zvezdnika, ki me je zadel v nekem intervjuju, kjer je povedal, da nihče ne more razumeti, kako je, če si povsem sam ob toliko ljudeh in da vsakič, ko je na koncertu in ko po energetski pesmi Let me entartain you razmišlja, kaj ti ljudje vidijo v njem. Takrat sem še redno hodila v deželo kraljice Elizabete ter v Londonu kupila obe avtobiografiji, kjer sem uvidela, da gre za čisto preprostega »bloke-a«, ki se je v življenju srečal z vsem, kar si ne želiš. Z odvisnostmi – z alkoholom in drogami.  Z nesrečnimi ljubeznimi. Z depresijo. Z razdrto družino. Z izgubljenimi prijatelji. S prevarami. Z debelostjo. Vse, kar premore toliko nas ali pa toliko mene ali tebe. Saj ni pomembno. Na enem turističnem obisku Londona, kamor sem šla pogosto kot spremljevalka osnovnošolske mladine, nisem odšla v muzej voščenih lutk, ker sem si ga ogledala že parkrat, in ne samo v Londonu, zato sem ostala »zunaj« in  kramljala z vodičem na kavi. Dekleta so prišla čez dve uri iz muzeja ter mi pripovedovala, kako svetovno je notri, s kom vse so se slikale ter da so se slikale tudi z Robbiejem. Seveda, če si fanica Robbie Williamsa, si takoj tudi priljubljen, čeprav niti za kakšno ceno ne bi bila fanica Justina Bieberja ali…, da bi bila priljubljena. Samo, da se razumemo. Seveda so vedele, da mi je všeč. Posebej, ko so videle, da sem zadnje funte, ker takrat še nisem verjela v kartice v tujini,  namenila za njegovo avtobiografijo. Ko smo prišle iz Londona predčasno, ker so se nam »zgodili« teroristični napadi, kjer sem bolj skrbela za dekleta kot zase, sem čez nekaj časa v nabiralniku našla pismo bivše učenke, ki je takrat postala že srednješolka. Veste, kaj je bilo v pismu? Slika Robbie Williamsa za spomin in pripis. »Za Tebe in tvojega Robbieja……«. To je bilo nekaj, kar zmorejo le otroci in mladostniki. No, Robbiea Williamsa nikoli nisem spoznala na tak način, kakor Denisa in Primoža, a vendar me je prejšnji torek »odnesel« v Zagrebu. Preprosto je spodmaknil tla pod mojimi nogami. Tako preprosto. Tako enostavno. Ker smo šle na koncert na način, da so nas domačini, prijatelji moje prijatle, peljali do Maksimirja, je tipičen mačo Hrvat rekel: »Ma ja, moram, da idem. Ne ide se mi. Samo zbog žene.« Veste v smislu, da to res ni kakovosten pevec ter da gre samo pogledat, če še zmore peti in zabavati narod. Saj sem imela celo palet besed, vendar nisem želela pametovati. To sem se z leti naučila, da vse manj delam. Ljudje tega ne marajo. Saj prikimavate, kajne. No, Robbie se niti ni pretvarjal, da ne zna »dobro« peti, da pozablja tekst in da višjih tonov pri »She¨s the one« ne more zadeti. Niti se ni pretvarjal, da ni več mladenič in »bad boy«. Niti se ni pretvarjal, da sta Beyonce in Noel Gallagher osebi, do katerih niti nima odnosa, ima pa odgovor na njiju. Niti se ni pretvarjal, da je star in je s palico skakal okoli. Niti se ni pretvarjal, da mu je mar za občinstvo. Tako preprosto je bil in zadel. Tako preprosto je naučeno vzel nekoga iz občinstva. Tako nenaučeno je vzel iz občinstva mamico in hčerko ter ju posedel na oder. Enostavno. Preprosto. Zadetkovno. Dotakljivo. A sem povedala, da je bil Robbie darilo za moj rojstni dan? Sem? Koncert, mislim.

Robbie je biser. Ni druge.

To, da so ti trije velikani povsem moji na nek način je neizpodbitno dejstvo. Vsi so se nekako znašli v mojem življenju čisto slučajno. Čisto tako enostavno. Preprosto so del mojega življenja, če to vedeli ali ne. Dejstvo, da sem jih spoznala takrat, ko še niso bili slavni ali pa vsaj toliko prepoznavni ne, je moj privilegij in dragocena izkušnja, ki je ne dam nikomur. Vsaj zaenkrat ne. Vsi zbudijo v meni občutek, da jim je mar za stvari, ljudi in vse, kar se dogaja okoli njih. Nasmešek vedno spreleti moj obraz, ko prikličem iz parafina moje spomine. Vedno.

 

Veste kaj sem premišljevala sedaj, ko sem pod vplivom emocij in tega, da sem se intenzivneje ukvarjala z vsemi tremi po dopustu.  Čisto po naklučju, seveda. Primož je bil na svetovnem prvenstvu v Moskvi četrti, Robbie je na Maksimirju "zadel" 40.000 oboževalcev, medtem, ko Denisa že četrti teden ni radiu, kar v meni sproža nek poseben občutek štirice. Vidite, kako so povezani? Ne, saj ne. Razmišljala sem,  da smo tako kot so oni meni, tudi mi nekomu veliki. Da smo tudi mi nekomu preprosti. Zadetkovni. Dotakljivi. Majhni, a veliki. Gotovo. Tudi mi smo nekomu biser, čeprav ne vrtimo kladiva, radijske mešalke ali glasbenih ritmov.  Že s samo svojo pojavo in dejanji smo lahko nekomu pomembni.

 

In tako nekdo tudi o Vas/Tebi ali Meni piše blog ali kolumno ali pripoveduje svojim otrokom ali staršem. O tisti majhni čokoladici. O tisti majhni uslugi. O tistem majhnem koraku. O tisti prijazni besedi. O tistem podarjenem hladilniku. O tisti malenkosti. O tisti preprosti besedi. O tistem bonu za Čateško oko. O tisti prebrani izjavi v etru. O tisti sliki. O tistem darilu za rojstni dan. O tisti čestitki.

 

Veste, kaj sem si zaželela? Zaželela sem si nekaj narediti za moje tri bisere – Primoža, Denisa in Robbieja, vendar ne premorem ničesar, kar bi jih vrglo, kakor oni vržejo mene. No, razen besed. Besede imam kot tisti prekleti ventil, da dajem ven vse tisto potlačeno toliko časa, da zaboli vsaka črka, ki jo udarim po tipkovnici.  Besede so tiste, ki so nezadostne, če tako misliš. Če verjameš.

 

Ne, in danes ne verjamem, da so nezadostne. Ne. Le pravi ljudje jih morajo slišati, prebrati in razumeti. To bo dovolj. Za danes. Za male-velike ljudi.  Za »TO JE TO« občutek.

 

Postfestum:

Sobotni avgustovski trening teka (17. avgust, če smo natančni) na stadionu je bil po enem mesecu kot da bi šla na koncert mojih treh biserov - Denisa, Primoža in Robbieja. Trener Jaro je že bil tam. Ni jih bilo veliko. Sotrpinov namreč. Trening je bil pričakovano ne-enostaven. Na koncu treninga sem na atletskem stadionu zagledala dva možakarja. Eden izmed njiju je bil Primož, ki je tako počasi metal in treniral. Niti ga nisem videla, ko sem tekla. To je odgovor za vse tiste, ki me sprašujejo, kaj delam in razmišljam, ko tečem. Še mojega bisera nisem videla. Saj sem ga hotela pozdraviti, vendar sem se premislila. Da ne bi mogoče prejela po pošti še kakšen bon – če bi bila zadnja. Naslednjič pa definitivno grem do njega. Definitivno.

 

Djevojka sa sela (Besede posvečam mojim trem biserom – če me bodo sploh, kdaj prebrali. Pa četudi ne – to je bilo bolj za mojo dušo in za ljudi, ki me berejo. )

ŠPORTNI ODKLOP, če verjameš, da je lahko odklop

JUG SE JAVLJA. Osebno. Ne beri, če nisi »the«moški. Ker ne boš verjel. Končuje se Svetovno prvenstvo. Svetovna prvenstva. Evropska prvenstva. Olimpijske igre. Vse obožujem. Postanem naravnost odvisnica od črne škatle, ki tisti čas kroji moj svet. Od nekdaj. Tako preprosto je to. Trpi moje družbeno življenje. No, vsaj včeraj sem zaradi tridesetletnice naredila izjemo in malce trpinčila ta mlad svet tam s tem, da sem Kozmusa spremljala po radiu. Moški svet, tisti, ki me ne poznajo, mi ne verjamejo. Vidim. Opazim. Včasih sem se borila, da bi uvideli, da mi je šport pomemben, sedaj sem le starejša in mi ni toliko do tega, da bi kdo razumel, sprejel in me občudoval. Šport je tako ali tako čisto posebno samo moj. Ni druge. Ne morem ga deliti z drugimi, tako, kakor moškega ne bi - delila, mislim.

Moje otroštvo in kasnejše obdobje je bilo povezano s športom, skoraj v vsaki pori. Mami je bila kot gumica na vseh vejah, ko je bila majhna, gimnastičarka od pet do glave. Že kot majhna je skakala iz čateškega mostu V Krko, tisti, ki ne veste, kje je to, pojdite pogledat, da boste dobili občutek. Kasneje se je vrgla v šah, kjer je pokazala svoje logične povezave, ki jih ima še sedaj. Najbolj jih izkorišča v komunikaciji z nami, kjer ji za boga nisi kos. Oče je pa druga zgodba. V njegovi »rodni« Hercegovini, kjer ni nič drugega, razen kamenja, je nacionalni šport tako ali tako žoga. V vseh oblikah. Nikoli nisem ravno razumela nogometa, vendar me je za vse ostale športe navdušil oče. Naštejem? Vsak petek sva s sestro skupaj odšle na bazen, kjer je Partizan, takrat športno društvo v Brežicah, imelo telovadbo, gimnastiko, igre z žogo in plavanje, vse v enem paketu. Mama je bila vsa srečna, ker je bil to edino čas, ko je lahko vse pospravila, ne da bi jo kdo motil in se odpočila od nas. Super razdelitev nalog, kajne?! Petkove večere je oče nadgradil s tekom, saj je tudi med prvimi tekel v Brežicah. V živo se spomnim komentarja strica, intelektualca drugače, da samo nori in tisti, ki nimajo, kaj za delati tečejo. Moj oče se ni dal zmotiti. V srednješolskih letih je okužil še nas. S sestro sva poskusile vse od teka, gimnastike, kjer smo najdlje vztrajale, atletike in skupinskih športov, kjer sem prednjačila pred sestro. Svojo prvo medaljo sem prejela v atletiki, disciplini met z žogico, katero so kasneje ukinili, iz meni nepoznanih razlogov. Ne smejte se. Met žogice je bila zame pomembne disciplina. Ja, v metu žogice sem bila na stopničkah, prejela zlato medaljo in se počutila kot boginja, z občutki sramu in solzami v očeh. Skupinski športi; košarka, rokomet in odbojka, so nato prednjačili pred vsemi., tudi z mojo osebno noto. Košarka je bila in ostala prva nesojena ljubezen, pri rokometu sem se okusila in z zamenjavo trenerja tudi sama odšla, saj kondicijski treningi niso bili najbolj po mojem okusu. Mislim, kdo pa  zaradi klepetanja teče kazenske kroge? Kdo? Pri odbojki sem se bolj frajerisala in zaradi učitelja športne vzgoje, ki mi je bil takrat tako všeč, igrala odbojko s tremi prsti in servirala z »zvočnim signalom utrujenosti«, ker sem verjela, da me bo učitelj bolj opazil. Seveda me je. Bila sem ena izmed redkih deklet, ki je gledala košarkaške tekme pozno v noč, sledila vsem tekmam v NBA ligi, se zaljubljala v tetovirane košarkarje, imela top lestvico najboljših košarkarjev (ne, in ni bil lepotni kriterij) ter pristajala na domači Partizan. V času stare Juge je bil Partizan z Divcem, Obradovičem, Paspaljem, Đorđevičem, kasneje Danilovićem, zakon. Priznam, da sem bila malce zaljubljena v Aleksandra Đorđeviča. Priznam. In sem  mu tudi že v rosnih osnovnošolskih letih napisala kar nekaj pisem, kjer sem mu opisala, vse, kar sem doživljala, ko sem jih gledala, bodrila in navijala zanje. Tako po žensko. Tudi nekaj predlogov sem imela. Se smejete, ne da?! Šport me je vedno privlačil. Nekaj je bilo v njem.

Poleg aktiviranja v športu, pa sem bila pripadna vsem športom v črni škatli, saj so bile sobote vedno namenjene športu, malce kasneje pa žajfastim filmom, samo zaradi maminega vpliva, kjer se je oče vedno norčeval, da sem mami »ljubavno izobražuje in povzdiguje ter kulturno uzdiše« in me skupaj z njo. Moji starši so bili zelo skromni, in si v tistih časih nismo mogli privoščiti ničesar, razen enkrat krat letno morja v Nerezinah, in to je bilo to. Smučanje je bil predrag šport, pa me niti ni veselil, izleti po Sloveniji so bili povezani z denarjem, tako, da so nam ostali sobotni popoldnevi doma. In veste kaj, to so bili zame najdragocenejši trenutki. Pripadnost vsem športom, razen nogometa in boksa, čeprav vem, ko je Mike Tyson odgriznil uho nasprotniku, je velikokrat pripeljala do tega, da so me moški primerki malce drugače gledali. Pa ne zaradi kakšnega mojega fetiša, da me ne bi kdo narobe razumel, temveč prepričevanja, da znam, razumem in čutim šport skoraj enako kot oni, če ne bolj. Gledali smo vse – od gimnastike do skupinskih športov ter celo do smučanja. Oče je rekel, da ker smo Slovenci moramo pripadati tudi tradicionalnemu slovenskemu športu; smučanju in skokom. Moj oče je bil internacionalist kadar smo gledali šport, tako sva midve s sestro tudi postali internacionalistki, predvsem po osamosvojitvi Slovenije. Navijala sem za vse države bivše juge, le da sem kasneje imela veliko težav s Hrvaško. Njenim egocentrizmom, ki me je velikokrat odpeljal na Mars. Nikakor nisem mogla razumeti, da so vedno najboljši, da so vedno sodniki krivi ter da so OH in SPLOH, kar me je motilo že takrat. So pa zato prednjačili športniki Srbije, Bosne in Slovenije. Cepili so me z mišljenjem in mnenjem, da so športniki tisti, ki se najbolj odrekajo, poleg intelektualne srenje, kulturnikov, gospodarstvenikov in znanstvenikov, da bi v tem svetu pustili pečat. Dolgo tega nisem razumela, kakor to razumem sedaj. Vsako svetovno prvenstvo smo pričakali, kakor da je poroka ali pogreb, z globokimi čustvi in vpletenostjo. Poseben poudarek je bil na atletiki in maratonu, kjer je oče najbolj užival ter to svoje veselje prenašal na naju. Atletika pa je bila vedno zakon. V časih Carla Lewisa in Ben Johnsona, bojev med Ameriko in Jamajko ter obeh Nemčij, sem uživala do konca. Atletika pusti v tebi nek občutek, da je potrebno za dosežke garati, še malce bolj, kakor v kakšnem drugem športu. No, vsaj po našem prepričanju.

A vendar vem, da sem velikokrat slišala, kako je šport res nekaj brezveznega in kako se z njim ukvarjajo ljudje, ki nimajo časa za bolj pomembne stvari. Velikokrat so te izjave padale v najbližji družini, kjer nisem mogla verjeti, da je temu tako. Seveda, ker rasteš znotraj neke družine, ne veš, kaj se dogaja zunaj nje in si misliš, da je vse, kar je znotraj prav in O.K. Prvič sem naslutila, da mogoče temu ni tako ter da ima mogoče ta »bližnja družina« prav ter da je to s športom ena sama »fulacija«. Saj veste, konformizem je stvar skupine.Vedno. Kljub očetovim razlagam, sem verjela drugim, da šport res ne prinaša nobenega napredka družbi, ker to naredijo le nosilci napredka – zdravniki, privatniki, gospodarstveniki……Danes vem le nekaj, da sem morala iti skozi to fazo, kjer sem verjela, da šport ni to, kar so me učili starši. Danes vem, da je edino šport tisti, ki premaguje vse. Danes vem, da se vsem športnikom klanjam, kakor da bi bila v Tadž Mahalu. Danes vem, da je šport ključen za vse.

Svetovno prvenstvo v Moskvi je v meni vzpodbudilo to, da sem po ženskem maratonu, kjer je 37-letna Italijanka vodila 40 kilometrov in izgubila vodstvo v zadnjih dveh kilometrih, ter 10-kilometrski preizkušnji, kjer je »moj izbranec« Mo Farrah tako na pokerski način zmagal, šla na nasip in pretekla 15 kilometrsko razdaljo, samo za to, da ne bi jamrala, kako nekaj ne morem. Kako nekaj ne gre in ne zmorem. Saj so me malce bolele mišice, ker sem pretiravala, ampak, če je Kozmus vrgel v prvi seriji 78,10 bom tudi jaz toliko časa tekla. Pametni že računajo. Atletika vedno zbudi v meni občutek, da zmorem še veliko več ter, da je v meni energije, da dol padeš veliko. Deseterobojce občudujem, poleg tega, da tudi vsakega športnika po žensko pokomentiram, tudi spremljam rezultate, navijam in se jezim. Atletika je kraljica. Atletika je bolj moj kralj.

 V sem tistim skeptikom, katere že poslušam, ker se približuje evropsko prvenstvo v košarki, kako bo šlo našim ali je sploh realno, da bodo tretji, kako bi lahko bolje šlo in kako se sploh ne bodo odrezali in kako je sramotna zadeva z Benom Udrihom (tukaj se popolnoma strinjam s temi negativci), ker se povsod vse vrti okoli tega športa (tenisa, atletike in košarke) in kako imajo pametnejšega dela (kuhanje marmelad in vlaganje ter košenje trave in sedenje v kafiču), kakor gledati športnike, lahko le rečem to:

L"judje, jaz sem jokala s skoraj z vsakim, ki je jokal na stopničkah pred dnevi. Oni so dali vse od sebe, kar so zmogli. Vse. Zadnji delček atoma v sebi. Za dosežek. Za rezultat. Za to, da je bil nekdo ponosen nanje. Za to, da so uresničili svoj cilj. Za to, da se je pod emocijami strl, ko je pel svojo himno. Za to, da je uresničil svoje sanje. Za to, da je dokazal samemu sebi, da zmore. Zase. Za svojo družino. Za svojo državo. Jaz bi objela vsakega od njih (saj ne zaradi kakšnega drugega razloga). Skeptikom pa sporočam, da naj gredo preteči 1 kilometer (samo enega na polno) ob 30 stupnjeva, preskočiti pol metra, metati malce na koš eno uro ali pa plavati pol ure. Samo to naj naredijo. Zame. V največji meri pa zase, da bodo znali ceniti, napor tega športnika, ki se je zato sam odločil. Da. Tako kot si se ti skeptik moj, odločil za to, da brez pomena komentiraš, kako jim danes ne gre in kako jih res ne razumeš, da sedaj na svetovnem prvenstvu niso pokazali vsega. Tako kot si se ti odločil, da nergaš in piješ brezalkoholno pivo, ker imaš potem boljši občutek. Tako ko si se ti odločil, da se športno ne udejstvuješ, ker je to izguba časa in imaš pametnejšega posla. Tako kot si se ti odločil, da mu zavidaš njegov uspeh in vse povezuješ z denarjem.

Vse je stvar odločitve. Jaz sem čutila z njimi. Z DEL POTROM. Z jamajškimi sprinterkami. Z maratonkami. S hitrimi hodači. Z mojim Kozmusom. To je bila pač moja odločitev. Pa čeprav na 30-letnem žuru. Ob radiu. In sem vseeno vesela za njegovo 4. mesto. Na svetu. In tudi, če našm košarkašem ne bo šlo, ter se bodo skeptiki nasmihali, mi ne bo mar. Na prvo žogo.

 In veste čemu?

 Ker štekam.

 P.S.- Definitivno pa bi lahko bila prostovoljka na kakšnem svetovnem prvenstvu. Lahko bi bila tudi muha. Lahko bi bila tudi komar – tudi za ceno smrti.

P.S. 2: Če želite z mano small talkat, me vedno dobite s športom. Vedno. Samo a HINT moškemu svetu. No, in ženskemu. ;-) 

 Djevojka sa sela

ŽELJA "na bukvalno " iskren način

JUG SE JAVLJA. Ste si kdaj želeli nekaj narediti, pa niste zbrali poguma ali vas je kaj drugega oviralo pri tem? Kakšen neumen razlog. Kakšna izkušnja iz preteklosti.  Kakšen slab komentar nekoga, ki vam je veliko pomenil in ste takrat, ko ste slišali njegove besede, skoraj želeli izginiti s te oble. Se lahko najdete tukaj notri? Se? Želje so zanimive stvari, ki nas preplavijo, kadar jih dolgo ne izpolnjujemo. Želje so tiste, ki nas premaknejo, da naredimo kaj norega, kar drugače ne bi nikoli storili. Želje. Kdaj ste si nazadnje, kaj zaželeli, tako, da ste pustili vse in to naredili? In prosim, ne štejejo materialne stvari. Ne, mobiteli, računalniki, vse tiste i zadeve, avtomobili, hiše…. Ne, materialne stvari želim, da odmislite, če zmorete. Želje, ki niso povezane z denarjem – no, ne vsaj toliko na »MAČ«, ker je v tem svetu tako ali tako vse povezano z denarjem, če dobro pogledamo. Nekoč mi je prijatelj rekel, da njemu denar ni pomemben. Moje razmišljanje je šlo v smeri, da to pa sploh ne more biti res, ker je vsakemu človeku denar pomemben, če ne, pa ne govori resnico. Veste v tem smislu »veš, jaz ne delam za denar«, kar sploh in absolutno ter, kakor bi prijatelji Srbi rekli »bukvalno nije istina«. Vsi mi delamo za denar. Vsem nam je pomemben. Niansa je le v tem, koliko le-ta vpliva na naš moralni kodeks, vrednote in načela. Ter name, nate ali na vas in nato, koliko nas pomirja.  Veste pri moji babici ljudje delajo za 130 € na mesec ali manj ali nič. Če bi tam nekdo rekel, da denar ni pomemben, bi vas gledali z odprtimi očmi v smislu, če se vam je malce zmešalo. 130 €. Si predstavljate?

Željice z veliko žlico. Moje želje so vedno zelo skromne, čeprav po zunanjosti sploh ne zgledam skromna. Za ljudi, ki so daleč in me niti ne zmorejo, ne želijo in ne morejo spoznati ali uvideti, kaj sem.  Fasade vseh oblik. Pripisujejo mi vsega in svačega. Vsega. O, Bog. Vprašanje, ki je tako prekleto, preprosto: «Kaj sem? in Kaj si želim?« Moje želje so bile vedno impulzivne in polne presenečenj. Velikokrat so tihe in jih ne delim z nikomer. Tako želim, da so samo moje. Velikokrat dvomim, da se bodo uresničile, ker mi zmanjka ali energije, ali časa ali volje ali poguma. Ja, pogum je ključen za velike stvari. Za moje srčne želje.  Za tiste moje najbolj »nemogoče« na začetku.

Moram malce nazaj. Moram. Kot majhen deklič sem hipersenzitivnost kompenzirala z vsemi vrstami športa, knjigami in glasbo. Kar povprašajte me, kaj glede športa. Dajte. No, pa tudi to, da smo bili vedno športna družina. Vedno. Mama je skakala v Krko s krškega mostu, je bila gimnastičarka in šahistka. Medtem, ko je oče, uvedel v našo družino vse športe z žogo. No, nogomet »mu nije prolazio« ter začel s tekom pred 40 leti, ko so vsi mislili, da se mu je malce zmešalo. Saj veste, jug se javlja. Svojo pomanjkljivost hipersenzitivnost, ki se bolje sliši, kakor preveč občutljiv otrok sem hotela kompenzirati, tako, da bi bila nevidna, majhna ali celo minorna. Ne, lažem, takšna, da me ne bi bilo. Da bi izginila. Da bi pobegnila. Da me ne bi opazili.  Niti najbližji. Moški primerki so tukaj naredili eno veliko zmedo. Veliko. No, mogoče sem jo tudi jaz, ob stiku z njimi. Mogoče. To s svojo občutljivostjo je posebno in imam poseben odnos do nje. Sem ga/jo izpilila. »Dovršila«. Odnos z mojo občutljivostjo, ki je tako indirektno povezan z mojimi željami.

A si kdo želi človeka, ki je občutljiv? A si želite imeti otroka, ki bi bil občutljiv na vsako besedo, stavek in dejanje? Ali moža ali partnerko? Ali sodelavca? Ali šefa? Ali voznika vlaka? Ali frizerja? Ali kozmetičarko? Ali prodajalca? Ali bankirja? (No, njega celo mogoče….) Odkimavate. Vem. Ne, ne želite si, da bi vas sploh zadele zadeve in da bi to sploh na kakšen način pokazali. Vem. »Budi muško.« «Ne joči.« »Ne bodi cmera.« »Zresni se.« "Ojačaj se." Ja, senzitivnost je zapletena zadeva, posebej, če morate nastaviti fasado, da tega nihče ne opazi. Ne sprašujte me, ker v tem, smo odlični. Veste, kot tisti otrok, ki se je naučil, da je potrebno živeti s ščitom in fasado. Fasada je zapletena stvar. Naša fasada je najvišja pri ljudeh, ki so nas prizadeli, ki so nas izneverili in ki so nas zadeli točno tam, kjer najbolj boli. Saj razumete fasado? Fasado umaknemo med našimi najbližjimi. Ni jih veliko. Lahko jih naštejemo na prste obeh rok. Tam ne želimo skrivati. Tam ne želimo biti tiho. Tam želimo, da nas vidijo. Da nas zaznajo. Da nas občutijo. Da jim lahko zaupamo svoje najskritejše želje, pa četudi so neuresničljive – popolnoma. Sploh ni pomembno, želim, da o mojih željah spregovorijo tudi oni. Da se nasmehnejo naši noriji ter da premlevamo naše želje dolgo v noč ali jutro. Da upoštevamo vse vidike njihove uresničitve, v kolikor je le mogoče. Da neupoštevamo, da niso ravno toliko uresničljive. Da so mogoče za trenutek celo uresničjive kljub vsem posledicam.

Saj veste, o čem govorim?

Želje so tiste, ki so gonilo in nas premaknejo. Pa četudi tja, kjer potem spoznamo, da ni vse tako mleko in med, ko pridemo tja. Saj ni pomembno. Premaknejo nas. Odmaknejo. Odskočimo. Odlepimo se. Zaživimo na tako »bukvalno« dober način. Zrastemo. "Otrok v nas" se nasmiha in nas ne pusti na miru. Smejimo se z energijo do Donjega Vrbna (približno 700 kilometrov stran). Občutki so, kakor, da smo slepo zaljubljeni in ne vidimo prav ničesar. Samo ta občutek in vrelišče besed, kako povedati, da smo tako dobro. Naraven HIGH samo zaradi želje. Željice.

Svojo hipersenzitivnost sem spilila. Dovršila. Ofasadila. Skamenila. Ojačala. To so samo socialne veščine, veste. Samo, da se to tako moderno sliši. Mojo občutljivost sem morala utrditi, ker bi me ljudje drugače pokopali – no, vsaj jaz bi se dala pokopati. Tako pač je. Svojo občutljivost pokažem vedno, kadar tako ocenim. Kadar mi ljudje dajejo priložnost in možnost. Ko ocenim, da lahko in da je varno. Ko ocenim, da jo bodo razumeli in sprejeli kot del mene. Hipersenzitivnost je zelo povezana z mojimi željami in jo zelo težko kontroliram, kadar me kdo gane. Tako v SRC. Opazujem, kako reagirjao ljudje, ko uresničujem svoje želje. Malce pred tem in malce po tem. Tako »bukvalno« pomembno je ta njihova reakcija na moje besede in dejanja, če so oni povezani z mojo željo. Če se je le dotikajo. Če jo le okrznejo. Če jo le zadanejo. Mojo željo.

Naravnemu highu uresničevanja želj in željic se nikakor nikoli ne želim(o) odreči. Normalno boste rekli. Ne. Ne smemo, ljudje. Ne smemo. Ne smem (si potiho govorim kot mantra) in mojo hipersenzitivnost bom zapakirala tako, kakor najlepše zavito darilo. Sem.

V kolikor ste Vi pomislili na svojo željo, da bi jo uresničili, KAJ ČAKATE? Kaj čakate, ljudje?

Let go. (Ne, ni napaka)

Prijateljica moje babice mi je v pogovoru v majhni vasici na jugu pred dnevi rekla:"Nemoj, da čekaš dušo previše i bori se, nemaš šta izgubiti." Gledala sem jo in se dotaknila njene stare zgubane roke in se ji potiho zahvalila. Nič nisem govorila. O ničemer osebnem.

Djevojka sa sela (nisem pogumna samo na papirju. Več. Za besede "sa juga" sem povsem odgovorna zaradi vpliva moje Hercegovine zadnji teden. In bodo vedno.)