JUG SE JAVLJA. Beli bogovi za zaprtimi vrati. Boginje. Življenje se ti lahko iz trenutka spremeni iz 300 na 10. Hitrosti ali kilogramov. To je stavek, ki je ves čas ropotal v mojih mislih, hkrati pa pristajal na jedilniku pogovora s tistimi, ki so me želeli poslušati. Sporočilo, ki ga želiš prenesti svetu, ter hkrati in najbolj, samemu sebi. Pogosto pa ta sporočila slišiš, ko se šele zaustaviš, in ko ti kdo postavi ogledalo pred tebe, tako na mač. Pa še ni dovolj. Pa potrebuješ tudi besede, rafal le-teh. Rafali so vedno dobri, ker v tebi sprožijo misli, procesiranje, analiziranje ter te hkrati ustavijo. Zabremzajo. Zaustavijo na eno točki. Onemogočijo. Ovirno pritrdijo na eno točko. Zabetonirajo. Zacementirajo. Zalepijo. Pritrdijo. Zabijejo.
"Telo je vedno tisto, ki te opozarja." Ta stavek mi je šel vedno pošteno na živce. Pošteno. Posebej zato, ker se mi je zdelo, da je iz trte zvit in da ga izrekajo ljudje, ki ne vedo, kaj reči, če se ti kaj zgodi. Pač zboliš. In to je to.Za kaj neki govorijo o telesu in sporočilih? Čemu?
"Telo je vedno tisto, ki te opozarja." Ta stavek mi je šel vedno pošteno na živce. Pošteno. Posebej zato, ker se mi je zdelo, da je iz trte zvit in da ga izrekajo ljudje, ki ne vedo, kaj reči, če se ti kaj zgodi. Pač zboliš. In to je to.Za kaj neki govorijo o telesu in sporočilih? Čemu?
Zdravje je vrednota. Vem. Se zavedam. Z vsako črtico na koledarju vse bolj. Črtice ene, kajne.
Nekoč, ko sva bili z mojo prijatlo na seminarju za osebno rast, kjer smo morali sestaviti seznam vrednot. Takrat zdravja kot vrednoto sploh nisem postavila kot prioriteto na seznam vrednot. Smejali sva se takrat, sama še posebej. Kako neki, da zdravja nisem postavila na lestvico? Vedno sem bila zdrava kot hren. Aktivna. Polna energije. Polna elana. Nikoli niste od mene slišali, da nečesa ne zmorem. Nikoli, da mi ne bo uspelo. Moram priznati, da jamračev nikoli nisem kaj posebej marala. Ne, celo na živce so mi šli in nisem razumela, kako nečesa ne zmorejo. Sama sem živela vedno preko svojih zmožnosti - to sem ugotovila kasneje, ko me telo več ni "ubogalo". Tako potiho je dajalo znake, da ne zmore - začelo se je z alergijo na ambrozijo. Tam več ni šlo z nobeno vrsto preusmeritve. Tisto smrtonosno rastlino, ki te ohromi kot tistega otroka, da samo spiš, jokaš in se smiliš samemu sebi kot 80-letna babica. Z ambrozijo sem postala prijatla, ker sem se odločila, da svojih sovražnikov ne smeš nikoli pustiti na drugem bregu, da čakajo v zasedi. O, ne....ambroziji sem pokazala zobe, da sem se zašundala in zamaskirala ter se s kolesom odpeljala tam, kjer je je bilo največ, ter kolesarjenja nisem opustila v obdobju poletja, ko najraje kolesarim. Kljub temu, da te alergeni ohromijo, da prav čutiš, kako si slab, sem s športom reševala stvari. Tako amatersko. Ne, nič reči. Vsako leto ji napovem vojno, kakor bi to naredila vsaki bolezni. Ja, Klub ambrozijcev se veča vsako leto tudi v mojih krogih prijatlov, kar je za "mojo prijatlo ambrozijo" le podatek, ki se ga ne zaveda, da smo skupaj močnejši. Res, da avgusta porabim malce več šampona, ker si lase umivam vsak dan, ker se ta biserčica zasidra v lase in ti potem nagaja v zaprtem prostoru. Dolgo nisem vedela, čemu kiham, jočem in si hočem izpraskati oči, pa četudi ne grem nič ven. Kapljice in tablete so nujna izbira, ko res ne gre več. Evo ga...počasi. Ta beseda ima pomen. O, ima. V bolnišnico me še ni spravila.
In to je to. Od mojih bolezni. Glavobola kot tipičnega ženskega prijatelja ne štejem zraven. Priznam pa, da ga nikoli nisem uporabljala za izgovor pri posteljnih aktivnostih. Nikoli.
In to je to. Od mojih bolezni. Glavobola kot tipičnega ženskega prijatelja ne štejem zraven. Priznam pa, da ga nikoli nisem uporabljala za izgovor pri posteljnih aktivnostih. Nikoli.
Priznati moram tako na glas, da sem si v preteklosti vedno želela, da bi bila v bolnišnici, za kar so me vsi moji prijatelji pošteno okarali in me ne-razumeli. Otroško razmišljanje je šlo v smeri tega, da sem nenehno koga obiskovala, pa sem to sprejela kot dogodek. Ja, in še danes imaš ljudi, ki to obračajo na dogodek. Še danes. Kljub temu sem si z leti vedno manj želela bolnišnice in sem bila toliko bolj ponosna, da si takšno bedastočo sploh upam ponoviti komu ter jo povedati naglas.
Dokler nisem sama pristala v njej. Tako nepredvidljivo presenetljivo.
O sistemu Belih Bogov sem se soočala preko zgodb mojih bližnjih, vendar je vedno obstajalo neko nezaupanje do sistema, kar sem sama pripisovala temu, kakor reče Munc: "Še en sistem - going down." O sistemih, ki strmoglavo gnijejo ali padajo kot hiša iz kart pred potresom. Sociala. Šolstvo. Zdravstvo. O Belih Bogovih bi najraje napisala vse tisto, kar sem začutila, pa nimam jajc. Figurativno jih imam - zato se bom potrudila.
Beli Bogovi ne obstajajo. Obstajajo vsi tisti zraven njih, ki garajo cele dneve in prikrivajo napake le-teh ter sistema. Strežnice. Sestre. Brati. Specializantke. Zdravniki, ki jih iščeš z lupo, da ti pokažejo tisto človeško plat. Sistem je še eden sistem, ki ne zdrži tega, da bi obstal. Ne, ljudje, ne zdrži. Veste, zakaj? Zato, ker lahko Beli Bogovi delajo, kar želijo in jim nihče ne more ničesar. Bolniki smo tiho, ker smo nemočni. Sestre se zgražajo potiho in so nemočne, ker ne morejo nobenemu "superiornemu dohtarju" reči: "Ej, to ni O.K. Kaj delaš? Dej zmigi se. Dej naredi ta pregled." Dobri Beli Bogovi so osamljeni primeri, ki ne bodo "slabega Belega Boga" zacinkali ali o njih grdo govorili, temveč se trudijo v sistemu kolikor zmorejo. Nimajo toliko moči. Veste, to, ne da.
Ne vem kolikokrat bom še ponovila stavek mojega psihoterapevta, ki je rekel: "Kaj ti ni jasno, Andreja? Sistem je močnejši od tebe. Nauči se plavati v njem." Dolgo sem razmišljala o tem in sedaj, ko sem ležala v novomeški bolnišnici, sem želela le to, da bi me nekdo videl kot Andrejo. Ne kot gospo. Ne kot nekoga, katero so pretepli. Ne kot kakšno pijanko. Ne kot kakšnega simulanta. Ne kot nekoga, ki ne ve za kaj gre. Kot Andrejo. Kot Andrejo, ki je kolabirala, se potokla kot največja nasprotnica Zavca in izgubila ravnotežje za več kot petnajst dni, da tudi hoditi ni mogla sama in trpela bolečine glave kot pokrovko, ki jo hoče odpreti in raznesti. Tako kot ekonom lonec. Bububububu.
Ves čas mojega zdravljenja sem poslušala gospa, "čop-čop" gor dol. Saj so se trudili biti simpatični, vendar na neprav način. Ves čas sem čakala, da bi me nekdo pogledal v oči in rekel: "Glejte, potrudili se bomo, da ugotovimo, kaj se z vami dogaja. Potrudili se bomo." Ves čas sem čakala, da bi me kdo ohrabril z besedami: "Kako ste spali danes? A je z glavo, kaj boljše? Kako je z vašim ravnotežjem?" Prenesla bi tudi tikanje, kar te v teh situacijah še bolj dotakne. Transfer gor ali dol. "Ej, Andreja, trudimo se in ne se dat."
Beli Bogovi so prihiteli na vizito ter se spraševali, kako sem pristala na travmatološkem oddelku, čeprav sem zrel primer za nevrologijo. Beli Bogovi so me gotovo 10 povprašali, kaj se je zgodilo, tako, da sem že imela občutek, da me preverjajo. Nobenega osebnega vprašanja. Nobenega osebnega stika. Kot na tekočem traku. Nobenega aktivnega poslušanja. Samo strmo gledanje vame. Izjave, da sem malce prestara, da ne bi slišala na ORL-ju. Izjave, da ne vedo, čemu me glava še boli. Nato so večinoma predali delo specializantom, ki niso še Beli Bogovi. Izjava zelo prijazne specializantke, ki je dejala dobremu Belemu Bogu, ko je jo poprosil, če bi poklicala nevrologa zame:"Joj, ne vem, če je to pametno, da bi name deloval, ker sem preveč inferiorna zanj." Pri tem je pogledala vame ter rekla: "Specializantka." Pogledala sem jo, zdravnik je pokimal in rekel, da bo on poklical. Ni mi dalo miru, zato sem rekla: "Vsi smo mi nekomu inferiorni, veste. Inferiorni smo toliko, kolikor to dovolimo." Saj vem butasta izjava, ker tako je. To je dejstvo. Dovoljenje gor ali dol.
Nasmehnila se je, vendar je tudi ona hitela naprej. A niste vedeli, da je glavno vodilo v bolnišnici, da se HITI. No, saj je tako v vsakem sistemu. Ko te sestre vržejo ob pol šestih zjutraj v akcijo, in nato naprej tablete, brisača, vizita, razgovori, stiki. Vse je na hitro kot blisk. Hitenje je zadeva, ki me je spravljala v stanje, da bi nekomu rada zakričala: "Ne, hitite, prosim. Za trenutek se ustavite in me poglejte v oči. Za trenutek. Kam bežite?" In druga stvar, TO NI MOJA ODGOVORNOST.
V tem celotnem sistemu sem v šestnajstih dneh spoznala, kaj je dobro in kaj ne. Tako na uč ugotovitev, ki je lahko tako kot vsa mnenja laikov, ki sem jih slišala od drugih ljudi, pregrešno napačna. Tako nekako se mi dozdeva, da "smo vsi pravniki, vsi ekonomisti, učitelji in zdravniki." To so ta siva področja na katera se vsi spoznamo. Vsi znamo poiskati diagnoze in svetovati. Mojim najbližjim niti ne zamerim. Moji najbližji so prejeli tudi največ informacij, da lahko prenašamo mnenja gor dol, levo in desno.
Vse ostalo je podaljšek sistema. Vsi vse vemo.
Pojma nimamo. Samo to. Belim Bogovom pa sporočam, da sem hvaležna tudi za te tri tedne ugotavljanja. Kljub vsemu. Beli Bogovi bi potrebovali nov sistem. Definitivno. Da ne bi obračali oči, ko bi poslušali zgodbe strokovnih napak, odločitev in nedela ostalih Bogov.
Vsi bi ga.
Beli Bogovi pa bodo ostali v sistemu, za katerega je psihiater Mravlje izjavil, da je tempirana bomba. Puf.
Specializantka nevrologije, ki je prišla v moje sobane belih zidov ob pol desetih zvečer na dan, ko sem že skoraj obupala od diagnoz in nediagnoz, katere so mi pripisovali, je rekla: "Z vami je vse v redu, le............". Končno se je našel nekdo, ki je povedal, kako in kaj ter me potolažil. Pa kaj potem, če so naslednji testi pokazali še srce. V sistemu Belih Bogov je moje srce preneslo vso to hladnost, sistemskost in slovo.
In ja tiho smo, ker smo "odvisni" od njih, tako kot so starši od učiteljev, uporabniki od socialnih delavk in bolniki od zdravnikov. Vsemu je skupno nekaj - MOČ.
Bogovi sistemov, dajte jo uporabljati PRAV. Prosim. Spomnite se časov , ko ste bili specializanti, ter vam je bil pacient človek. Je bil pomemben. Je bil. Je bil. Ker mogoče bo kdaj prav obratno. Mogoče boste prišli s svojim otrokom k kakšni svetovalni delavki, psihoterapevtu, uradnici v socialnem sektorju ali učitelju. In boste v glavi imeli enak miselni tok, pa prav ničesar ne boste mogli storiti.
Kakšnega Boga bi si želeli?
Veste.
Vem, da.
Djevojka sa sela
Beli Bogovi so prihiteli na vizito ter se spraševali, kako sem pristala na travmatološkem oddelku, čeprav sem zrel primer za nevrologijo. Beli Bogovi so me gotovo 10 povprašali, kaj se je zgodilo, tako, da sem že imela občutek, da me preverjajo. Nobenega osebnega vprašanja. Nobenega osebnega stika. Kot na tekočem traku. Nobenega aktivnega poslušanja. Samo strmo gledanje vame. Izjave, da sem malce prestara, da ne bi slišala na ORL-ju. Izjave, da ne vedo, čemu me glava še boli. Nato so večinoma predali delo specializantom, ki niso še Beli Bogovi. Izjava zelo prijazne specializantke, ki je dejala dobremu Belemu Bogu, ko je jo poprosil, če bi poklicala nevrologa zame:"Joj, ne vem, če je to pametno, da bi name deloval, ker sem preveč inferiorna zanj." Pri tem je pogledala vame ter rekla: "Specializantka." Pogledala sem jo, zdravnik je pokimal in rekel, da bo on poklical. Ni mi dalo miru, zato sem rekla: "Vsi smo mi nekomu inferiorni, veste. Inferiorni smo toliko, kolikor to dovolimo." Saj vem butasta izjava, ker tako je. To je dejstvo. Dovoljenje gor ali dol.
Nasmehnila se je, vendar je tudi ona hitela naprej. A niste vedeli, da je glavno vodilo v bolnišnici, da se HITI. No, saj je tako v vsakem sistemu. Ko te sestre vržejo ob pol šestih zjutraj v akcijo, in nato naprej tablete, brisača, vizita, razgovori, stiki. Vse je na hitro kot blisk. Hitenje je zadeva, ki me je spravljala v stanje, da bi nekomu rada zakričala: "Ne, hitite, prosim. Za trenutek se ustavite in me poglejte v oči. Za trenutek. Kam bežite?" In druga stvar, TO NI MOJA ODGOVORNOST.
V tem celotnem sistemu sem v šestnajstih dneh spoznala, kaj je dobro in kaj ne. Tako na uč ugotovitev, ki je lahko tako kot vsa mnenja laikov, ki sem jih slišala od drugih ljudi, pregrešno napačna. Tako nekako se mi dozdeva, da "smo vsi pravniki, vsi ekonomisti, učitelji in zdravniki." To so ta siva področja na katera se vsi spoznamo. Vsi znamo poiskati diagnoze in svetovati. Mojim najbližjim niti ne zamerim. Moji najbližji so prejeli tudi največ informacij, da lahko prenašamo mnenja gor dol, levo in desno.
Vse ostalo je podaljšek sistema. Vsi vse vemo.
Pojma nimamo. Samo to. Belim Bogovom pa sporočam, da sem hvaležna tudi za te tri tedne ugotavljanja. Kljub vsemu. Beli Bogovi bi potrebovali nov sistem. Definitivno. Da ne bi obračali oči, ko bi poslušali zgodbe strokovnih napak, odločitev in nedela ostalih Bogov.
Vsi bi ga.
Beli Bogovi pa bodo ostali v sistemu, za katerega je psihiater Mravlje izjavil, da je tempirana bomba. Puf.
Specializantka nevrologije, ki je prišla v moje sobane belih zidov ob pol desetih zvečer na dan, ko sem že skoraj obupala od diagnoz in nediagnoz, katere so mi pripisovali, je rekla: "Z vami je vse v redu, le............". Končno se je našel nekdo, ki je povedal, kako in kaj ter me potolažil. Pa kaj potem, če so naslednji testi pokazali še srce. V sistemu Belih Bogov je moje srce preneslo vso to hladnost, sistemskost in slovo.
In ja tiho smo, ker smo "odvisni" od njih, tako kot so starši od učiteljev, uporabniki od socialnih delavk in bolniki od zdravnikov. Vsemu je skupno nekaj - MOČ.
Bogovi sistemov, dajte jo uporabljati PRAV. Prosim. Spomnite se časov , ko ste bili specializanti, ter vam je bil pacient človek. Je bil pomemben. Je bil. Je bil. Ker mogoče bo kdaj prav obratno. Mogoče boste prišli s svojim otrokom k kakšni svetovalni delavki, psihoterapevtu, uradnici v socialnem sektorju ali učitelju. In boste v glavi imeli enak miselni tok, pa prav ničesar ne boste mogli storiti.
Kakšnega Boga bi si želeli?
Veste.
Vem, da.
Djevojka sa sela
