IGRE

JUG SE JAVLJA. Strahota iger. Beri, če nisi player. Če si, pa ne boš razumel ali pa se boš delal, da ne razumeš. Tako playersko boš blefiral. Blef stoletja, ljudje. Strahote. Igre. Besedi, ki lahko stojita povsem narazen. Besedi, ki sta si toliko nasprotni in včasih tudi tako blizu. Igre. Igre, ki jih igrajo ljudje so nekaj, s čimer se rodimo. Tako povsem nedolžno. Tako čisto preprosto. Igre, tiste, zaradi katerih je življenje bolj zanimivo. Družabne. Osebne. Spletne. Zabavne. Otroške. Odrasle. Nedolžne. Krute. Zapeljive. Skrivnostne. Nevarne. Grozotne. Strahotne. Politične. Ubijajoče. Pričakovane. Specializirane. Ženske-moške igre. 

Ne, nikakor jih ne bi enačila. O, ne. To zadoščenje ne privoščim moškemu svetu. Še. Mogoče si kdaj premislim. Igre, katere v različnih življenjskih obdobjih, gledaš popolnoma drugače. Ko otrok si se naučil, da brez iger ne gre ter da svet sploh ne obstaja, če ni le tega. Igre. Igre, ki preidejo v igre psov in mačk v moško-ženskem svetu, kjer »čistotaprave« mačke postanejo zverinice, ki razumejo pomen iger na najboljši način zanje. Ker na koncu koncev pri igrah gre vedno za to, da nekdo zmaga, požanje, kar že mora požeti in se oplete z lovorikami playerja. Player. Igrač. Igralka. Kljub vsem svojim sposobnostim, sem zelo slaba igralka. Zelo. Takšna, ki vedno pričakuje, da gre za pošten boj, kjer bodo ljudje odnehali ali pa bodo igrali pošteno. Vem, vem – ne morete mi pomagati. Jaz sem takšna, da bi še sovražnika nahranila, ga pobožala in mu ponudila pomoč. Takšna oseba sem jaz. Takšna, ki ne razume iger. Takšna, ki se izgubim v razsežnostih le-teh. Takšna, ki je naprimer (saj mogoče je slab primer) »svojim moškim« stala ob strani tako, da je poslušala zgodbe o njihovih nesrečnih ljubeznih in podvigih. Tudi tiste najbolj mračne skrivnosti, ki so se dotikale njih in še kakšnih drugih osebkov. To, da sem »mojim moškim« dovoljevala, da so mi zaupali svoje nesrečne ljubezni, da sem bila prijateljica z ušesom, ki ne želi ničesar kot biti TU, je bila največja nateg-igra doslej. Največja. Veste tista, ko si rečete:«Ma, koja bedačica sem jaz.«, a vendar vztrajate v tem, ker je to veliko bolje, kakor, da sploh ne bi bili tam. Igre, ki ste jih pripravljeni igrati, samo, da bi bili tam, da bi bili pomembni in da bi nekdo uvidel, kakšni ste, vas prevzamejo, ker drugače ni šlo ali pa ne gre. A si predstavljate? Si lahko? 

Igre zaradi katerih ljudje zgubljajo bitke, vojne, premoženja, dušo in srce. Igre ločencev, ko se gredo  bitk s svojimi otroki in se igrajo komunikacije preko otrok, ker ne zmorejo sami, ampak lahko pa se vmes dol dajejo ali pa se skrivajo lovijo po avtomobilih kot mladostniki.  Igre brejkuperjev, ki se razhajajo, pa se vračajo nazaj, medtem, pa se igrajo z besedami, pogledi, poštnimi pošiljkami, vabili ter ignoriranjem vse dokler zopet ne pridejo na stare tire. Igre zakoncev, ki si omislijo »vsakojakih« igric (ne, in ni to na kar ste nekateri pomislili), samo, da bi si malce popestrili življenje. Znaki prevar v zraku. Znaki vznemirjenja v zraku, ko se gredo nevarnih iger – samo, da jih nekdo ne zasači. Ali pa je triger prav v tem, da jih. Zasačijo. Besedne igrice preko tekstovnih sporočil, kjer ljudje veliko raje povedo neke resnice, kakor bi jih izrekli. Že zdavnaj sem vsem rekla, da tisto, kar pišeš po SMSu, raje nehaj in  pokliči ter povej. Res. A veliko bolj zanimivo, intrigantno je, če nekomu nekaj otipljivo vročega poveš na SMS kot v živo? A res? Igre, katere se igrajo samski ljudje, moški ali ženske, ki lovijo alfa samce ali beta womenke, pa ne zmorejo tega takoj povedati, ker bi »alfa draž« šla v franže. Igre, ki te lahko popeljejo do svetovnih orgazmov besed, ljudje, da ne bo pomote, ki nimajo pravega pomena v realnem svetu. Igre, katere se igrajo mladostniki, ko se podajajo v svet ljubezni – svet preizkušenj, strahot, lepot in dvojnih iger, da so bolj varni in pristni.  O, Bog.

Nekega odštrkanega ponedeljka me je ob odhodu do avtomobila ustavila deklica, ki je drugače prav nič ne vidim, nimava vsakodnevnega stika in se vidiva na vsake kvartale. Zaupala mi je zgodbo njenega fanta. Sedemletniki. Naslonjena na zeleno ograjo sem strmela vanjo na gugalnici, v njene besede in v to, kar je govorila. Njen »mož« ali kako bi se to že reklo je bil zraven ter je dejal, da bosta za vedno skupaj. Morala sem se oglasiti. Morala. On mi je odgovoril tako suvereno: «Ne bo drugače – skupaj bova.« Ko se je oddaljeval, sem še vedno stala tam in poslušala zvoke ptic in gugalnice. Moja biserčica s platinastimi lasmi pa je rekla: «Saj sem imela vmes že nekoga drugega, ampak sedaj pa sem spet na njem.« Všeč mi je bila skovanka NA NJEM. Tudi njej povem svoje mnenje o ljubeznih, medtem, ko ona izjavi: «Kje vse bom jaz takrat?....Srček me bodo klicali.« Nasmehnila sem se, ker sedemletnica je zadelo bistvo odnosov in iger, katere se prav vsi gremo, ali smo se šli ali se jih bomo šli. Igre iger. Kam vse nas bodo popeljale igre? Kje vse bomo? Kje vse smo? Kam gremo? Kako nas bodo klicali ali nas kličejo?

Glede iger pa ne samo to, da jih ne maram. Večina nas ne mara tega odtegovanja, tega  časa, ko se nekaj dogaja ali vleče predolgo. Iger, kjer nepravi obrazi pridejo na površje. Iger, kjer nikoli ne vemo, kdo je na čem. Igre prevaranih žensk. Igre zapuščenih moških. Igre ljudi, ki se ne ljubijo, pa so skupaj, ker je lažje živeti v odvisnem odnosu, kakor v nobenem. Igre ljudi, ki se sovražijo, pa funkcionirajo skupaj. Igre ljudi, ki se preizkušajo in preverjajo, pa se razhajajo in ostajajo skupaj. Igre ljubic in ljubimcev, ki pristanejo na vse zaradi ljubezni, katere se gredo njihove boljše polovice, ki pojma nimajo, v kakšnem kaosu so tisti, ki jih čakajo in pričakujejo, medtem, ko oni žive dvojni lajf. Igre koketarjev in koket, ki navržejo vabo, čakajo in se podvizajo, v kolikor v vabo nekdo zagrizne, samo toliko iz olike, medtem, ko se oni sprenevedajo, da ne vedo, da koketirajo. (Tukaj dam kapo dol plesalki A. Klašnji, ki je javno povedala,  da koketira in uživa v tem.) Ker tudi za to moraš živeti. Za svet iger, kajne. 

Za igre se ne rodiš. Za igre nikoli nisi pripravljen. Za igre ne moreš biti nikoli dovolj pameten ali neumen. O igrah nas naučijo le to, da so pomembne v naših življenjih, ker se naučiš, kako zgubljati in kako zmagovati ter, da so nepredvidljive do obisti. O igrah se naučiš to, da neprestanoma ne veš, kaj se bo zgodilo naprej in pričakuješ izid, kakor, da gre za tretji podaljšek na košarkaški tekmi. O igrah sanjaš, ker veš, da so edini adrenalin, ki te vrže v orbito tako sunkovito, da od adrenalina doživiš high od highev. A vendar te kmalu prizemljijo. Tako brutalno.

Veste, če bi imeli samo en mesec življenja zaradi smrtonosne bolezni, a bi se jih šli? A bi se jih šli, da imate omejen čas bivanja na tem planetu in s tem človekom? Če bi zvedeli, da vaš otrok uporablja igre strahote, da bi pridobil na priljubljenosti, a bi jih dovoljevali? Če bi zvedeli, da se vaš sin gre iger z dekleti na več vročih stolih in mu je to, kakor nekaj, kar namažeš na kruh za zajtrk, bi mu dovolili? Če bi vaša hčerka bila »žrtev« iger moškega playerja, a Vas ne bi držalo, da bi tega playerja malce stresli? Če bi se morali odločati za igre ali face-to face komunikacijo, za kaj bi se odločili? Igre?!

Veste, ker pri igrah gre vedno za to, da nas spravljajo v položaj nezmožnosti in slabe volje na koncu. Igre so tiste, katerih ne želimo, a se nenehno vračamo in padamo nanje, kakor tisti adrenalinski odvisneži.  Kakor tiste črnobele domine. Tk – tk, pa si tam. Strahota iger je v tem, da si noter, še preden se zaveš. Tako nedolžno. Tako preprosto. Tako igrsko – playersko. In samo za to, ker nimamo jajc ali že kaj, da bi nekomu v obraz povedali stvari. V obraz. Da se ne gremo iger. Da je dovolj. Si upate? Si drznete? Si drznete biti neigrač? Zmorete?

Ko sem vstopala v avto je platinasta biserčica rekla: «A te lahko kličem srček, tako kot te Sonce kliče Sonce?«

Priznam, tudi to je igra. Samo, da je to tista lepa.

DJEVOJKA SA SELA (S pepelom posuta pa nisem. Saj veste. Saj čutite, ne da?)

ODNEHATI

(Oktober 2012)

JUG SE JAVLJA. Odnehati. Nehati. Ne nehati. Odnehati je vedno lahko. Vedno. Kljub temu, da so me učili, da je tudi težko. Odnehati od nečesa, kar veš, da ni v redu ter da te ugnablja in tlači v zemljo. Odnehati od ljudi, odnosov, stvari, odvisnosti, užitkov, hobijev, prepovedi. Odnehati navkljub temu, da veš, da je tako bolje, ker te nekdo drug ali drugi prepričajo, da je tako prav. Bolj stara sem, bolj sem skeptična in bolj premišljujem o stvareh ter se pogovarjam sama s sabo. O tem, kako težko je odnehati in v tistem pičlem trenutku tako lahko. Tako prekleto lahko. Zadnjič sem na treningu teka odnehala tik pred koncem. Naš trener je zakričal: «Pa menda ne boš sedaj odnehala. Čisto na koncu.« V sebi sem imela kljub nostradamovski praznini, ki sem jo občutila, razdiralno moč, da bi zakričala: «Ne, ne morem. Ne gre. Nekdo želi, da neham, veš.« A nisem mogla spustiti niti glasu. Vsaka mišica mojega telesa se je upirala, kričala in kričala, da sem pretiravala. A sem? Kaj sem takšnega naredila, da ne zmorem? Prvič se mi je zgodilo, da nisem zmogla do konca (pri teku seveda). Čutila sem v sebi utrujenost, ki je niti opisati ne morem, kot da gre za popolnost praznine, ki jo občutiš. Veste  tisto, NIČ. Preprost, ampak ogromen nič. Tudi zjokati se ne moreš, niti poveseliti niti »pojokati«. Telo ti vedno sporoča na nek poseben način, da je dovolj. Saj veste, ko ste zaljubljeni, pa ti telo sporoča, da sploh ne potrebuješ niti grama hrane, pa četudi je čokolada ali kakšen drugi OH. Saj veste, ko ste prestrašeni ali ganjeni, pa vam kocine na rokah stojijo navzgor, ne da bi kaj storili. Ali pa ko vam je nerodno, pa občutite vročino, ki se počasi začne seliti kot lastovke na jug od desne strani vratu navzgor do ušes in lic. Saj veste, ko se zlažete, pa vas nenadoma vaše telo ne uboga več, pa začnete prestopicati in z očmi švigati kot netopir po kakšni kraški jami. Telo vedno pove. Pove, kadar je preveč in kadar je premalo. In ne samo vode, hrane, ljubezni, žalosti ali česa drugega. Telo sporoča stvari za katere še zdaleč ne moreš verjeti, da so vidne drugim, kakor, da se znajdeš v trenutku gol na krožniku in čakaš, kaj se bo zgodilo. Ta razgaljenost naših teles nima nikakršne povezave z goloto, prosim, da mi ne bi prišteli ali prisodili česa, kaj nimam oziroma nisem. Telo sporoči zelo hitro, kaj in kako. Telo nas vedno izda. Vedno. Zadnjič sem premišljevala o tem, da odnehati od nečesa ne pomeni, da ne zmoreš več ali še, temveč, da se tako odločiš, ker ne moreš več te agonije ali bede ali muke. Vem, ni tako strašno, a vendar odnehati od besed, od misli, od razmišljanj, od resnice, od poštenosti, od vztrajnosti in aktivnosti, je beda. Ali pa blišč. Odvisno iz katerega zornega kota gledaš. Gimnazijskega obdobja »Blišča in bede kurtizan« Balzaca ne bom nikoli pozabila, saj sem književnost požirala, kakor tudi knjige in knjigice. Od knjig nisem nikoli povsem odnehala, čeprav sem jih v nekem obdobju prenehala brati, pa sem kompenzirala tako, da sem jih kupovala. Vem, vem. Če komu manjka kakšna avtobiografija, kot je R.Williams, Princ William, M. Monroe, Mandela, Sinatra, Bono, posojam. Samo to. :-) Odnehala sem v življenju od mnogih stvari – le nekaj mi tukaj ne gre v račun. Res. Koliko drugi ljudje vplivajo na to, da odnehaš. Koliko? V vseh aktualnih zadevah, tako aferah ali škandalih, ljudje vedno odnehajo od nekih svojih namer. Odnehajo, ker vedo, da ni pametno plavati v tem ali onem morju s krokodili in njihovimi potomci, ki krvoločno čakajo, le na en napačen korak, besedo ali glas. Tudi sama sem odnehala od veliko stvari, ki so mi bile pomembne, vendar ne samo na VEN–za izložbo. Tudi znotraj sem odnehala. V tistem trenutku sem zmogla le to. Izložba, katero vsi vidijo in se odločajo ustvarjati mnenje na podlagi le tega, kar imaš v njej. V svojo izložbo vedno postavimo stvari, katerih se sploh ne zavedamo, da so tam in niti ne pomislimo, da bi lahko nekdo, udaril po njej. Razbil njena stekla, jo polil ali zažgal. Izložbo ljudje pustijo na miru, kajne. Posebej, če je to tvoja osebna izložba. Izložba, v katero postavimo tako ali tako, samo lepe stvari. Tiste prepoznavne, tople, srčne in zadetkovne. A vendar zaupnost postaja tako krhka sestavina naših življenj, da vem, da vse, kar je v izložbi, pa čeprav je malce zakrito ali skrito, je javno. In vem, da sem javna, ko začnem razlivati moje misli na papir in jih delim z nekom. In vem, da sem javna, ko nekomu povem svoje mnenje, pa on to pove še desetim ljudem, ki pripisujejo mojemu mnenju ne vem, koliko še stvari. In veste, kaj v vsej tej javnosti postane grdo, nehvaležno in  sprinjeno? To, da ljudje moji izložbi pripišejo nekaj, kar ni moje. Nekaj, ker je skregano z mojimi moralnimi načeli. Nekaj, kar je njegovo in »podturijo« meni in moji izložbi. In zaradi tega dejstva bi lahko……. Veste, o čem govorim ? O pokvarjenosti. O igrah in spletkah. O izigravanju. O razočaranju in zabetoniranih kompleksih. O škodoželjnosti. O nagajanju. Otroci to igro nagajanja začnejo razumeti že zelo zgodaj kot dojenčki, ko mu rečete, da tako se pa ne boste šli in on tudi ne, ko vrže žlico na tla. Tako preprosto jo vrže. Bum. Presk. Pa to naredi še enkrat in še enkrat, ker mu je všeč. Smejite se, ker, kako pameten je, on pa vidi, da je nagajanje ena vrsta zabave, kjer začne uživati. Tisti občutki nagajanja, ko uvidi, da ste vi »malce« jezite in nič ne morete. Pri nagajanju gre vedno za to, da nekdo postavlja mejo. Ironično je samo to, da je nagajanje všeč samo tistemu, ki nagaja. Nedolžno otroško nagajanje pa pri odraslih otrocih preide v to, da ljudje nagajajo, mi pa iščemo razloge, čemu to delajo in kakšen je njihov cilj. Seveda se v tem polju vedno znova zaciklamo, ker ne zmoremo razumeti tega otroškega nagajanja, ki pa ima vse hujše posledice, kakor padec žlice na tla. In otroško nagajanje je daleč od odnehanja in nehanja. Daleč stran. V življenju sem odnehala od nepravih ljudi, od neprave ljubezni, od škodljive razvade kot je zamujanje in od »škodoželjnih ljudi«. Pametnejši in starejši so mi vedno govorili, da nikomur, ki ti stori, kaj žalega, ne smeš želeti nič slabega, ker vsaka zadnjica pride tja, kamor mora. Veste, kadar se me ni dotikalo, sem se temu nasmihala, medtem, ko sem bila manj humoristično nastrojena, ko se je  dotaknilo mene, moje izložbe, moje javnosti in MENE. O, Bog. Koliko bolečine lahko zmoreš sproducirati sam zase ob vsem tem? Koliko solz zmoreš spustiti in koliko molka v sebi in izven ? Koliko bolečine in hkrati vztrajnosti? Koliko ponižanosti, a hkrati ponosa? Koliko hladnosti, a hkrati topline? Koliko ?

Odnehati od dobrih stvari ali stvari, ki izstopajo, ali pa ti in samo ti izstopaš, niso nikoli izbira ali možnost. Ne želim, da so. Dobre stvari ne želijo, da  odnehaš. Dobri  ljudje ne želijo, da odnehaš. Tisti PRAVI. ŽIVI. S SRCEM. DOTAKLJIVI. NEZAMENLJIVI. ČUTNI. POŠTENI. TISTI, KI so DALI ŽE NEKAJ BITK ČEZ. BESEDNI. KLJUČNI. MOJI. MOJI LJUDJE. Veste, ko sem odnehala v torek na treningu, je ob trenerjevih besedah, skočil k meni sotrpin tekač, ki  je že končal s treningom (pol/maratonec) in rekel: »Pejt, greva dokončat z lahkim tempom.« Imela sva še tri stadionske kroge, ki jih je pretekel z mano, govoril o vsem in svačem in me zamotil. Tako za spodbudo. V tistem trenutku sem se počutila tako močno, polno in zadovoljno, da bi lahko pretekla…..Ne, ne, to res ne bi mogla.;-) Sorry, guys, tako dobro mi to še ne gre. Priznam. Ampak odnehala pa nisem. In ne BOM. Veste zakaj in čemu ?

Zato, ker ne morem odnehati, kadar so stvari DOBRE. Zaradi tistega občutka, ko počnem te stvari in ljubezni in dejstva, da četudi se nekaj slabega zgodi, bodo z mano vedno MOJI ljudje. Z MANČMELOVOM in zvonjenjem na moja vrata. Z OBJEMOM na aerobiki. S povabilom NA KOFE ob turobnih jesenskih popoldnevih. Z UŠESOM, ki sliši in občuti. Z obiskom SAVNE in artifišl sonca. S MMSom spodbudnih besed. S SLIKO otroka. Z DRUŽENJEM v naravi in sprehodom. S TEKOM treh krogov. S PREVOZOM domov.  Z BESEDAMI udarnosti in to, kar bi tudi moja 98 letna babica rekla in je včeraj:«E, TUTANJ MOJ, DA LI SE BORIŠ? I ŠTA TI MENI RADIŠ TAMO U SLOVENIJI?«

Pa, sad…….BORIM SE. S tekom. In še s parimi stvarmi. Včeraj sem ga ofišeli premagala. Tek. Ne vem, kaj bo jutri.;-) Ampak tudi Scarlet je rekla v Vrtincu: »After all, tomorrow is another day.« Jp. In veste kaj, ljudje:«PUSTITE ME TEČI.(Glejte me le z razdalje in pšsssssssst.) PROSIM.«

 

Djevojka sa sela (14 dni do maratona, kjer upam, da mi ne bo nič, ničesar in nihče nagajal. Res. Psihična priprava tekmovalca je ključna).