PLEŠASTA PEVKA - ZAŠTEKAJ, NI DRUGE!

JUG SE JAVLJA. 1. DEL Igra pod masko. Ne, ne gre za tisto igro. Gre za igro v celotnem pomenu besede. Igra. Drama. Dramski svet. Gledališki svet. Ljudje se razdelijo na tiste, ki se bolje znajdejo v njem in tisti, ki pojma nimajo, kaj je tako čarobnega v tem. Gledališki svet lahko to naredi, da vas osvoji ali ne. Tudi slab. Odličen pa toliko bolj.  Od nekdaj me je privlačil. Kakor, da bi me vzel k sebi in rekel, da sem lahko v celotni njegova. Samo njegova. Tako kot tek. Tudi tam postanem samo njegova. Tako egoistično in prevzetno me zasvoji in vzame za vedno. Le-da pri dramskem svetu lahko svojo ustvarjalnost veliko bolj izkoriščam in dajem ven. In pozabim na vse. Kot tisti preklet ventil. Tako je bilo od nekdaj, če ni bilo zavor. Svojo ustvarjalnost sem preko besed dajala ven kot majhna deklica, dokler nisem "posvojila blokade desetletja", nato kasneje tudi v šoli, kjer sem opazovala otroke, ki so igrali pod mojo taktirko, kakor, da so profesionalci. Otroci in mladina ti dajejo tisti občutek, da nekaj v tem lajfu delaš prav in da so hvaležni za to. Ne vedno, ampak pogosto. Dolgo sem bila za "vrati" kot oblikovalka tega puuzla, dokler nisem prestopila tega čarobnega praga. Na drugo stran. Na stran igre. Z mojim priljubljenim dramskim talentom mladostnika sva pred leti zaigrala prvič po dolgem času pri Dedku Mrazu kot Vila Andreja in Pinđi pižama. Nekako vedno drugi opazijo moj talent in me spodbudijo, da ne čakam ali stojim na enem mestu. Dve leti zapored sem bila deležna pravljice z Dedkom Mrazom. Svetoven občutek. A sem vam zaupala, kakšen občutek je to bil, ko smo morali improvizirati, ker Dedek Mraz ni imel mikrofona vključenega. To anekdoto moram razložiti. Polna telovadnica otrok in staršev, ki  so nestrpno  pričakovali Dedka Mraza. Vila Andreja in škrat Pinđi pižama sta svoj del odigrala, ko je v njuno dnevno sobo prišel Dedek Mraz brez vključenega prenosnega mikrofona. S strani mi mahajo, da se ga ne sliši ter da naj rešim situacijo. Tako vilinsko se se odpravila do njega in mu rekla v svoj mikrofon: »Dedek Mraz, nič te ne slišimo. A si kaj pozabil? A si na slabem glasu?« On me je pogledal, človek, ki je drugače facon od faconov v resničnem lajfu, nonšalantno odprl svoj plašč, kjer je bil zapasan prenosni mikrofon in rekel: «Ja, Vila Andreja, a mi boš pomagala?« Pogledala sem ga, ker pojma nisem imela, kaj pritisniti, zato sem rekla: «Ja, ne vem, če bom znala.« On pa: «Boš, boš.« Vse to se je dogajalo okoli njegovega pasu, kjer sem končno našla tisti gumb, da se ga je slišalo. A si lahko vizualizirate sliko?  A si predstavljate, kdo se je smejal v dvorani? Vseh tistih 200 staršev, če ne več. To je bil smeh za starše. Definitivno. Z Dedkom Mrazom in celotno »odraslo« ekipo, pa te zgodbe ne bomo nikoli pozabili.

Pred dobrim letom in pol pa sem se zopet na pobudo prijatle vključila v dramski svet z namenom, da me preplavi neka druga energija. Tako ali drugače. V tistem času sem to krvavo potrebovala. Kot izziv, da pozabiš na vse bolečine tega sveta in vse neizpolnjene želje. Moje, da se razumemo.  Igrati, čeprav sem v svojem lajfu zelo slaba igralka. No – v smislu pretvarjanja. Jaz sem samo plain simple. Direktna. Iskrena. Čutna. Senzibilna. Zadetkovna. Utrujajoča zaradi stvari, ki so pomembne. Pravična tudi za ceno, da izgubim glavo. Občutljiva na laži in neiskrenost. Težka za koruptivnost. Poštena, tudi za ceno, da me ne vzljubijo na prvo žogo.  Ne, nisem na prvo žogo. To vedo »moji moški bejbiči«. Priznam. Saj oni tudi, če bi imeli "pravo glasanja", vedo. Če si želijo priznati. Jaz pa si lahko priznam, da igram. Da sem. Kot grajska spletična na gradu, kot grški Bog, kot zaljubljeni Žabec ali kot........ Ja, pozabim. Zbledim. Živim neko drugo žviljenje. Živim.

Moji bližnji vedo, koliko mi to pomeni, predvsem zaradi pretekle "posvojene blokade stoletja".

Približuje se D-sobota. Plešasta pevka, absurdna drama in muzikal, našega "majhenga gledališča" DRUGI ODER iz Brežic. Saj veste, dramski svet  sa JUGA. Tudi tukaj smo ustvarjalci, ki smo »posebni«, ki funkcioniramo drugače. Ki se sporazumevamo drugače. Ki čutimo drugače. Ki smo za nekatere malo FJU-FJU. Nič zato, to je le naša dodana vrednost. Danes vem to. Danes me ni sram tega povedati in  deliti z vami.

V ponedeljek smo imeli prvo generalko na »velikem« odru. Trema je bila prisotna. Ker sedaj pa gre zares. No, da me ne boste narobe razumeli, en teden pred predstavo je menda tako. Sama nisem imela treme, ker imam toliko dela sama s sabo, z mojim zdravjem, ki ni najboljše, vendar se ne dam in se ne bom dala (vem skovanka čisto narobe) in s stvarmi, ki vplivajo na moj čustveni svet, če že ne na srce. November mi vedno to priredi. Majkicu mu. Tako v velikem slogu pred velikim decembrom. Ta dva meseca nista ravno moja priljubljena - nikakor. Vendar vztrajam, grizem in se smejim. In sem.

In vas vabim, da nas pogledate, da nas zadanete ali pa vas mi, da nas ošvrknete, da nas skritizirate, da nas preanalizirate in da malce tudi opazite.

Vabim vse tiste, ki ste moji in tiste, ki ste bili, pa niste več. Vabim vse, ki imate radi gledališki svet in tiste, ki se radi smejite in imate radi glasbo. Vabim Vas v naš svet. Vabim vas, da nas boste zaštekali.

STOP. JUG. BREŽICE. DOM KULTURE. SOBOTA. 30. NOVEMBER 2013. 19.00. PLEŠASTA PEVKA. VSTOP PROST.STOP.

 

Pridite. Ne bo vam žal.

 

Mary. Vem, da ste hoteli vedeti. Ja, Mary sem. Brhka Mary. Igram brez maske. For sure.

Djevojka sa sela

 

 

 

 

"ALKOHOLČIČ ........A TI BI TUDI?"

JUG SE JAVLJA. Veste, kaj me najbolj odbije poleg grozot, ki jih je sposoben narediti človek, laži, goljufij in kraj? Nemoralnost. Nemoralnost do stvari, ki so pomembne. Nemoralnost do vsega, kar se me dotika. Veste, če nekdo nekoga zradira, ker se je tako egoistično odločil in tej osebi ne pove, pa se obnaša in vede močno, kakor slon. Ni res. Veste, če nekdo zaposli svojega daljnega bratranca v tej krizi v istem podjetju, ker se pač ni nihče drug javil na razpis, ni res. Ni res, ljudje. Veste, če nekdo govori, da Romom ne zameri ničesar in jih ne obsoja, pa ne zmore z njimi niti enega razgovora iz oči v oči razen na portalih in skritih zaprtih kotičkih, ni res. Veste, če nekdo govori, da nima denarja, medtem, pa si privošči vse in še več, ni res. Ni res, ljudje. Veste, če nekdo uči v šoli, se spreneveda, da je učitelj, medtem, ko ni pristopil niti praga fakultete, ni res. Veste, če nekdo govori, da obsoja alkohol, medtem, pa se usede v avtomobil in za volan, pa čeprav je sredi centra in samo preko Save, ni res. Veste, če nekdo govori o družini, medtem pa vanjo in v odnos ne vnese ničesar, ni res. Veste, če nekdo govori, kako se žrtvuje za podjetje, katerega je pokradel, delavcem pa ni plačeval prispevkov, ni res. Veste, če nekdo davkov ne plačuje, jih odtaja in nalaga denar v davčne oaze, mirno sedi na svojih stolčkih, in se zgraža ob ovadbah in priporu, ni res, ljudje. Ne, ni res.

Nemoralnost me vedno zadene do takšne mere, da postanem občutljiva in ranljiva do zadnje pore na moji koži. V nekem pičlem trenutku zbudi v meni jezo, ki bi lahko eksplodirala do potankosti na prafaktorje. Sedaj ne vem, ali jaz ali moja jeza ali kar obe. Na drugem mestu so prevare – vsakršne. Manipulacije, ki izvirajo iz prevar, ostajajo delno skrite vidnemu očesu, le če ni to oko izkusilo že več takšnih stvari, da se je senzibiliziralo za takšne stvari. Senzibilizacija pri takšnih stvareh je ključ, da se dotakneš, razumeš in obvladaš vse to. Ne, narobe sem to izrekla. Saj se ne moreš senzibilizirati do teh stvari, da jih razumeš ali se z njimi poigraš. Kaj mi pa je? Ne, manipulacije te vedno zadenejo kot burja, jugo je preblag in pretopel. Zrešetajo. Prebodejo. Ranijo. Manipulirajo vsi–skrito ali odkrito. Sploh ni pomembno. Sploh ni pomembno, če se tega zavedajo ali ne. To je del te igre. Saj veste tisto, ko si mislite, kako je vedel, da mora točno sem pritisniti, na ta gumb pri meni? Kako zaboga ve? Na tisti gumb, ko veste, da boste morali odreagirati, ker takšni ste, pa kljub temu, da je manipulacija. Šibka postanem, kadar to začutim okoli mene, saj ne morem verjeti, da spet. To, kar me v tej celotni situaciji, saj ne vem, če straši ali pribije na tla, da se zavedam, da sem v tej brezupni situaciji, iz katere ne morem ven. V vsej tej situaciji opažam, da nisem hladna, da mi ni ravno do Kosova ter da me vse to gane tako, da bi tekla takoj mali maraton.Takoj. A zaskrbi me zgolj dejstvo, da so ljudje okoli mene vedno bolj hladni, apatični, hitro zaključujoči, polni nekega gneva in pasivnosti. To me ubije, in takrat bi zmogla le tisti »tupi« pogled, vendar se v zadnjem trenutku zavem, da moram reagirati in da moram reči, ker če ne me bo pogoltnilo. Ne, situacija, ampak manipulacija. Ma, pa še rima se. In zmorem reči. Zmorem argumentirati. Zmorem biti živa in srčna. Zmorem, tudi za ceno nerazumevanja okolice in ljudi, ampak saj vem, s kom spim. Vsem tem manipulantom bi želela sporočiti, da se ne grem. Ne, ne grem se tega, kar oni poimenujejo pogled na boljši jutri, pravica do izražanja in moralna dolžnost. Ker ljudje moji, to ni nič drugega kot ena velika utvara, s katero me želijo tako ali tako »nafilat«, da lažje spijo in kujejo nov plan za novo igro. Ker zopet smo pri tem, da gre za igre, ki jih igrajo ljudje. Nedolžne. Otroške. Radožive igre. Ja, pa še kaj.

Zadnjič sem poslušala pogovor matere in hčere v zdravstvenem domu, ko je naenkrat hčera, adolescentka rekla materi: «A to pomeni, da ti ni mar zame?« Razgovor je šel v smeri kaznovanja matere zaradi prestopka hčerke. Dolgo sem premišljevala o tem vprašanju – veste o tistem BELO-ČRNEM obzorju, ki ga imajo triletniki, ko mu vzameš igračo ali ga kaznuješ, pa ti reče: «Nimam te rad.« Manipulacij se naučijo že otroci. Ja, seveda, da od nas. Seveda. Večino stvari se naučijo od nas – dobrih in slabih, le da so slabe toliko bolj odmevne, kakor dobre. Negativnih stvari se bolj sliši. Negativne stvari so bolj udarne in opevane. Ja, oprostite, nalijmo si vina. Negativne stvari so hrana za razkroj, neobstoj in razkol. Negativizem počasi razrašča kot rak ali kot prekleta odvisnost. Tako počasi, po tiho, brez glasu in brez pompa. Vse se začne v manjših krogih – tako pretkano brez uvidevnosti. Tako kot alkohol. Jp, tako kot alkohol, ki je na prvem mestu po vsej svoji »moralnosti«. Lani sem bila na Portugalskem, z mladimi, kjer je bil alkohol kot za stavo tam sredi divjine, izolacije in ljudi različnih evropskih kultur, glavna zadeva. Glavna. Ljudje se niso mogli zabavati brez njega. Na Portugalskem, kjer stane eno pivo 0,60 €, si je mladina dala duška. Po večeru, ko so šli ti mladi, da se razumemo študentje in post študentje, preko roba tako povsem, se je par njih opravičilo vodstvu in nekaterim drugim ljudem s trditvijo, da ni šlo drugače. Da se je preprosto zgodilo. Vodja izmenjave mladih in hkrati gostitelj (youth exchange) je vprašal tega mladega človeka: »Kaj ni šlo? Ne razumem te.« Tišina tistega popoldneva, sonca, ki se je poigravalo z mano in s temnorjavimi tolmuni vodje, direkten pogled in zadetkovnost besed, ne bom nikoli pozabila. Deset ljudi je obnemelo in moja glava je bila polna odgovorov in grizljajev v jezik.

Alkohol je tukaj med nami, kot v zavetju kot tisti zasledovalec, ki te čaka in ti želi nekaj povedati prej ali potem. Ampak ima to neizmerno željo po izpovedovanju. Alkohol. Ja, ta prekleta tekočina, ki te pogosto pusti mrtvo hladnega, vročičnega, drhtečega in ...«dej mi še« človeka. Veste, kaj naredi alkohol? Ne postavi meja. Ne kontrolira človeka. Ne postavlja vseh zidov, s katerimi se zavarujemo pred vsemi. Ne zadrži. Ne. Alkohol poruši vse pred sabo. Poruši zidove – še tako visoke, trdne ali kitajske. Zminimilizira vsako dejanje, ki je bilo še toliko vredno. Destruktivno se odloči, da je zmagovalec – prvi in edini. Alkohol prenese vse. Prenese šibke ljudi. Prenese težke ljudi. Spravlja jih na kolena. Medtem, ko so ljudje na kolenih, tako skoraj nečloveško, okolico razdre na prafaktorje od prafaktorjev. S silo, ki ima neustavljivo moč. Alkohol te strahopetne s stresom prežete ljudi spremeni v silake, ki z besedami udarjajo kot z bičem. Saj bi jih drugače tudi udarjali, pa se kontrolirajo zaradi zunanjih dejavnikov in sprejemanja socialne sredine. Udarjajo tudi s pestmi in s telesom. Alkohol, ta prekleta omama, ki končno spravi Aladina iz steklenice, naredi, da ljudje pokažejo svoj pravi obraz, svoj pravi jaz – brez vseh mask. Maske padaje kot domine. Čk-Čk.

Alkohol ne pokvari vsega. O, ne. Alkohol pokaže v resnici, kdo so ljudje. Alkohol pokaže, kaj si v resnici želijo in potrebujejo. Alkohol pokaže svojo plat. Ne, alkohol pokaže svojo past.

Vodja Danijel je ob koncu tega razgovora in opravičil rekel temu mlademu Francozu:«Veste za vse, kar gre tukaj……….gre za spoštovanje. Spoštovanje do sebe in nas tukaj. In ne za alkohol in uživanje le-tega….«.

Alkohol me je zopet nekaj naučil. Naučil, da je povsod, kjer se ljudje odločijo zanj kot najboljša rešitev ali zdravilo. Naučil, da se še vedno imam super brez njega. Naučil, da se zmorem pogovarjati, dotikati ali ljubiti brez njega. Naučil, da sem DOVOLJ brez njega, čeprav me še veliko manjka. ;-)

Alkohol moj, kdo te pije? Kdo te želi piti? Kdo te želi imeti? Kdo želi pokazati svoj pravi jaz? Veš, kaj alkohol, ne bojim se te. Bojim se ljudi–tistih, ki želijo s tabo pokazati svoj pravi jaz, ker ga drugače niso zmožni pokazati. Zato želim odpreti oči, širom, in se zazreti v te alkoholizirane oči, ki mi niti lagati ne morejo. Zato želim odpreti oči, da te vidim, zavoham in začutim. Tako na daleč. Zato, živel alkohol. Vržem ti rokavico. Sprejmeš? Si upaš? Si drzneš?

Pssssst, samo o tem se ne govori. Ker je nevarno.

Djevojka sa sela

A TI SI TUDI OD "DOL"? - osebno sporočilo

JUG SE JAVLJA. Od dole. Od dol. Južnjaki. Bosanci. Pol pol. Nekaj vmes. Slovenci boste prikrajšani, verjamem. Ne, in Vojničevih Čefurjev ne mešajte v to, ker ne gre za isto zadevo. V zeleni deželici pod Alpami živim odkar pomnim zase. Resda živim bolj na jugu, kar je zasluga moje mame in očeta. Ne vem, če sem vam zaupala, kako sta se spoznala moja mami in oče. Nisem?! Velikokrat sva s sestro poslušali to njuno zgodbo, ki se nama je zdela pravljična in sva jo poslušali vsakič, ko sva si zaželeli. Mami je delala v kiosku (veste to so bili takšni kioski, v katerih so prodajali vse od cigaret, sadja, čokolade, časopisov in vsega, kar bi tudi danes našel v Harrodsu. Pravijo, da tam lahko kupiš vse od šivanke do slona) kot mlada nadebudna trgovka. Kiosk je stal na Čatežu – Motelu, vendar na drugi strani, tam kjer je včasih tekla stara avtocesta, kjer so se ustavljali tovornjakarji in turisti, ki so zahajali v Čatež. Nekega sobotnega popoldneva so prisopihali štirje prijatelji iz Zagreba, med katerimi je bil tudi moj oče. Ko je zagledal mojo mami, je pokupil polovico kioska in uspel mami tudi podariti vizitko. Stara šola. Seveda je šla mami v akcijo, ko je po njenem, minilo dovolj časa. Na klicanem telefonskem naslovu so ji povedali, da oče tam več ne dela, kar je mojo mamo odvrnilo od očeta in smo vedno slišale par sočnih, vendar je ponovno snidenje zaplamtelo strast ali kako bi se temu že reklo. Oče je še enkrat prišel s prijatelji v kiosk, kjer je nerodno moji mami zopet pokupil pol kioska, ji podaril čokolado, ona pa se je nadebudno zakadila vanj s vprašanjem stoletja »A na tisti številki pa niste več?« Kasneje je nastala družina Ninković. Z mehkim Ć.

Moj oče ni Slovenec, vendar je veliko več od tega. Tako mislim še sedaj. Bom obrazložila. Naša družina je imela zaradi očetovega priimka, kar nekaj težav, katere smo uspešno premagovali. V osnovni šoli so me poleg zamenjave z Nino (po priimku Ninković predpostavljam, čeprav je meni to čisto nelogično), velikokrat spraševali, če moj oče govori slovensko, če je oficir in če se doma pogovarjamo slovensko. Kot osnovnošolka sem sovražila ta vprašanja ter pogosto nanje sploh nisem odgovarjala, ker so mi preprosto šla na živce do Marsa. Kasneje sem imela zaradi mojega priimka kar veliko težav. Brežice so res jug naše Slovenije, kjer je narodnostna zasedba pestra. V Brežicah je bilo ogromno »čefurjev«, čeprav jih mi nismo poimenovali tako, ampak se je govorilo o oficirjih, o oficirskih ženah in oficirski deci, beri otrocih. Ste slišali? Ne vem, kaj je bilo slabše, to da si bil od dol, pa nisi bil oficir, ali to, da si bil od dol, pa si bil? Oboje je imelo slabšalen prizvok. Nismo bili oficirska družina, ampak smo bili "od dol" od vedno. Kakšna ironija besed, kajne? Moja družina je slovenska, kljub temu, da smo se ves čas morali boriti s tem, da smo. Me razumete? Moje hercegovske korenine sem najbolj skrivala v času srednje šole, ko sem se začela tudi podpisovati drugače. Moj mehki ć sem zamenjala s trdim, ker sem mislila, če bodo videli  ob vpisu na fakulteto v prestolnici, da sem od dol, da bom imela slabše možnosti. Ne, mislim, da si ne morete predstavljati, kaj pomeni, če si od dol, pa to sploh nisi, ker si ves čas tu in si enkrat ali dvakrat na leto dol. Ampak, ko smo bili dol je bila zadeva tako preprosta. Moja babica je vedno rekla: «E, došle moje Slovenke.« To, da se še vedno zelo mučim s hrvaščino ali srbohrvaščino, tako vsaj par dni, dokler ne pridem v ritem, ni majhna stvar. Babica je vedno očitala očetu, kako nas ni naučil bolje »našega« jezika. Ob osamosvojitvi naše zelene deželice je tudi oče prišel delat v Slovenijo, ker si je prej služil kruh v Zagrebu. Tako zaveden Slovenec bi se temu reklo drugače, ki niti enega dne svojega življenja ni govoril svojega jezika v naši hiši, razen, ko so prišli obiski njegove družine. Tako svoj. Tako zaveden Slovenec, ki si je sam kupil SSKJ, da mi lahko pripelje kakšno sočno slovensko besedo, ko ga jaz gledam, kakor, da je priletel iz Marsa. Tako zaveden Slovenec, ki prebira Delo in Finance, ker pravi, da sta oba časopisa strankarsko usmerjena, pa prebira oba, da je uravnoteženo. Tako zaveden Slovenec, ki nikoli ni ljudi, ki so mu metali pod nos »da je od dol« krivil za njihovo majhnost, nevednost ali neznanje. Tako zaveden Slovenec, ki je bil na Triglavu in na/v vseh slovenskih lepotah. Tako zaveden Slovenec, ki je vedno poskrbel, da je bila slovenska kultura praznikov vedno pri nas na prvem mestu. Tako zaveden Slovenec, ki ima na svojih hektarjih zemlje tudi nekaj brajd trt. Tako zaveden.

Oče nas je vedno učil, da se moraš do vsakega človeka obnašati, kakor da je kralj, pa čeprav je berač ali obratno. Da nikoli nisi nad ali pod – ker pravi kralj, šef, vodja ni. To je bilo izrednega pomena zanj. Da tudi najbolj nevedne, krute, zlobne in škodljive ljudi ne obsojamo, ker so takšni in se tako vedejo. Nisem najbolje to razumela, ko so me bejbiči začeli osvajati in je velikokrat sledilo vprašanje, če je moj stari Bosanc in če sem sama tudi. Vsaj elegantno je bilo to, da niso šli takoj na mene, ampak so imeli tastarega za bariero. To mi je bilo takšno vprašanje, kakor, da bi jaz njih povprašala, če so pravi Slovenci. Tako 100%. Tako »Modrijanovsko« ali "Avseniško". To obdobje, da sem Slovenka s hercegovskimi koreninami sem sprejela šele po faksu, kar je pomenilo, da sem res dolgo potrebovala. Zgodb, ki jih je doživljal moj oče, pa danes bom – ker moram. Ker jih je ogromno. Ker me vedno ganejo. Ker me prizadenejo do Kekčeve dežele. Ker me je ta zadnja pred par tedni.

 

Zadnjič sta z mojo mamo odšla po »rastlinje« za njuno carstvo. Seveda sta navajena, da odideta skupaj, ker eden drugemu ne zaupata. Upokojenska fora. Oče kao pojma nima, kaj kupiti, čeprav je sadjarski in vinogradniški mojster (prav uradno naziv ali licenco ima), medtem, ko mama zbira po trenutnem navdihu, kar spravlja očeta v stanje ne-nirvane. V tem svojem nezaupanju eden do drugega se fantastično dopolnjujeta. V tej »trgovini« v bližini Brežic je vedno gneča. Vrsta se je vila iz trgovine. Oče je stal v vrsti, medtem, ko si je mama ogledovala rastlinje zunaj skupaj z Džulo. Oče je opazil možakarja, ki je prikorakal v trgovino, ki je tebimeninič prehitel celotno vrsto in rekel prodajalki: »Jaz bi 10 kg krompirja.« Seveda se je oče oglasil in mu rekel, da bi ga prosil, če gre v vrsto, kakor vsi, ki čakajo v vrsti. Možakar ga je pogledal in rekel prodajalki tako nonšalantno: »Saj je samo krompir – bom hitro. 10 kg krompirja.« Pri tem so začeli tudi drugi negodovati, vendar se nihče ni oglasil, oče pa je še enkrat rekel v svojem zelo umirjenem in ne tipičnem za južnjake tonom: »Mladi gospod, mi vsi čakamo v vrsti, prav je, da Vi tudi.« Možakar je nato odkorakal ven, kjer ga ja opazila moja mami, ki je slišala, kako je rekel, tako v brk in še komu zunaj: »Dost mi je teh Srbov, naj grejo od koder so prišli.«

Ko sta mi zadnjič pripovedovala zgodbo (oče je bil seveda tiho), sem onemela in nisem mogla verjeti, da je  to zgodba iz "sedaj", ko moj oče tako boljše govori slovensko kot pred leti, ko je besedico BIL tako težko izgovoril, vsaj zadnji del. To sem vedno opazila - izgovorjavo besed. Tako tipično slovensko, kajne.   Da se je to zgodilo tukaj. Da so to Brežice. Tiste Brežice - Brežice, moje mesto. Kajti vse takšne stvari (stavki in stavčiči) vplivajo name ali pa so vplivali name. Pa še kako so. Tudi na to, na kakšen način bi želela otrokom predstaviti »različne kulture«. Definitivno. Zadnjič je biser rekel, da bi njemu bilo najhuje, če bi pripeljal domov dekle, ki bi bilo druge narodnosti, ker bi starši na to gledali slabšalno. V takšnih situacijah včasih totalno zmrznem. Kolikokrat ste sami slišali to? Kolikokrat ste si zaželeli, da ne bi imeli stika z »unim od dol«? Kolikokrat ste bili priča temu? Kolikokrat? Kolikokrat slišimo besede nestrpnosti do vsega tujega? Biseri me nikoli ne povprašajo, če sem od dol in iz kod izviram. Nikoli.

Ko sem povprašala očeta o tem dogodku in izjavi tega možakarja, saj mi je mami vse razložila do potankosti, je rekel  nekaj, za kar občudujem mojega očeta, ki niti za mojega največjega sovražnika ali tistega, ki me je prizadel, ni rekel niti ene grde, zle ali privoščljive besede. Niti ene. No, saj jih ni bilo veliko, ampak nekaj se jih pa vedno najde. Mislim, kakšnih krepkih besed.

»Veš, saj ni vedel, kaj je rekel.«

Bila sem tiho in sem tako otroško gledala očeta, ki je rekel nekaj, kar nikakor ni samo stavek s sedmimi besedami. Požmrknil mi je in odšel delat. Jaz pa sem obsedela na klopci in razmišljala o sebi. O svoji reakciji. O tem, kako bi jaz to doživela in kako bi reagirala. Mene že zmoti, če me nekdo prehiti na pošti, pa sem nekaj desetletij mlajša. Razmišljala sem o tem, kdo sem jaz, da pošiljam koga kam. Kdo je nekdo, da pošilja nekoga nekam, ker je jezen sam nase, ker se je prepozno odpravil v drevesnico kupovat, pa se je udaril »bimbota« in nonšalantno prehitel celotno vrsto, nato pa, ker ni bilo po njegovo, je še malce žalil nekoga, ki mu je povedal, kar bi mu že morala trgovka.

 

Veste kaj, takšnih drevesničarjev je ogromno. Vsepovsod so okoli nas. Vsepovsod.  In ne gre več za Slovenstvo ali Slovenclje ali Slovenčke ali Slovence. Ne. Gre za RED. Gre za PRAV. Gre za to, da priznaš napako, če jo narediš. Gre za to, da izbereš drugačen pristop. Takšen, da ne boste dvainsedemdesetletnega možakarja pošiljali tja, kamor sploh ne more iti. Ker nima domovine. Ker nima zemlje. Ker nima doma. Da ta »Slovenec« mogoče nima nikogar več, razen Slovenije. Ker je to bila vedno njegova domovina. Vedno.

Ne, in ne bom napisala, če razumete. Ker me.

Če bi me še slučajno, kdo želel povprašati, če sem od dol in če zato bolje razumem tiste od dol in če sem vesela, da je Hilda v zaporu zaradi delavcev od dol, in če se ne sramujem, da sem od dol……..

Jaz sem od tu. Sem Slovenka, vendar je moj oče veliko večji Slovenec od mene. Ker mene je včasih tako sram, da sem od tu. Mojega očeta ni bilo nikoli. Nikoli. Moj oče ni "naturščik" Slovenec, vendar je veliko več od tega.

Jaz sem le Slovenka - če verjameš, ki  še potrebuje nekaj kilometrine, da jo takšne stvari drevesničarjev ne bodo ganile.

Ker me.
Saj mojega očeta tudi, vendar ne bo nikoli tega povedal.

Djevojka sa sela  

 

 

ŽENSKE - PSSSSSST, KAČE - back off

JUG SE JAVLJA. Ženske. Ne, pojma nimate o čem bom pisala, ampak moram. Tako enostavno in prvinsko moram. Ženske – takšne in onakšne. Tople. Hladne. Kače. Strupenjače. Ljubosumnice de lux. Bejbe, katerih domet je do Šentvida, in se Stolu ali Triglavu niti približati ne morejo. Ne, da ne morejo, ne zmorejo ali pa jim tiste poštenjačke ne dovolijo. Boj kokoši de lux, čeprav so mi petelini bližje. Ženske, ki zmorejo v vsej svoji veličini, biti to, kar si niti v sanjah ne moreš predstavljati. Veste, ampak nekako si mislim, da jih je nekdo moral naučiti tega. Moral. Ni šlo kar tako na suho. Nope. Nekoč mi je zelo pomemben moški v mojem življenju rekel, da se moraš z ženskami stopiti ali pa boš vedno na drugi strani. Tisti moški. Tisti jasni glasni. Veš, ko ti moški pribije resnico ali laž, ti jo pribije. Ne glede na posledice in ne glede na to, če bo bolelo ali ne. Bolečina tako ali tako ni za moške. Če želiš pokazati, da si močna, potem moraš moškemu pokazati, da se bolečine ne bojiš, in se ji upaš približati tako na aj to aj. Z moškimi je to veliko lažje – oni ne poznajo enega čustva, za katerega mislim, da so ženske cepljene že od ranega otroštva. Zamerljivost je težka stvar, ki uničuje odnose med ženskami in sproža veliko težav in težavic. Naredi celo vojne in sovraštva. Veste, takšnih do onemoglosti. Žal. Zavist. Ljubosumnost. Ja, vse to pokaže nekaj, kar najprej skrivajo kot hudič otroka. Uf, kako dobre so v tem. Tako preprosto. Ne vem, kdo jih je tega naučil, ampak sem nekako tako naivno prepričana, da ne očetje.

Ženske, ki so kače, ko jih že pogledaš. Ženske, ki gredo preko trupel, kakor, da bi šle preko zebre. Čk-čk, pa grejo s tistimi desetcentimetrskimi petami, kakor, da so carice tega sveta. Ženske, ki te ne zmorejo pohvaliti, kadar dobro zgledaš. Ženske, ki nikakor ne uvidijo, da si srečna in zadovoljna. Ženske, ki iščejo tvoje napake za stavo. Ženske, ki nikoli ne plačajo pijače, ker čakajo moške za to. Ženske, ki ne premorejo toliko nazora, da bi podale svoje mnenje, ki bi bilo bolj dragoceno od tekstovnega sporočila S kočljivo vsebino. Ženske, ki zmorejo koketirati in te prepričevati, da ne vejo, kaj delajo. Ženske, ki zmorejo gledati tvojega moškega, kakor, da tebe ni zraven. Ženske, ki te elegantno povprašajo, če ti je ta tipos všeč, čeprav si to omenila že zadnjič, in ti ga speljejo, ker to enostavno ne samo znajo, ampak lahko naredijo. Ženske, ki gredo….do konca. Do golega. Do konca. Dokler ne začutijo, da so šle predaleč, pa se potem umaknejo s tistim nedolžnim pogledom »Upsssss……a sem kaj narobe naredila?«

A vam opišem eno takšno kačo? A imate svojo v rokavu? A ste jo priklicali? A jo vidite?

Sedaj pa poglejte mojo. Takšno nedolžno sem izbrala za prvič. Za prvi del. Za današnji dan.

Včeraj mi je umrl mobitel. Saj veste, kaj se je zgodilo z mojim prvim na tač? Ne veste? Ja, na moji najlepši plaži na Krku mi je elegantno padel iz črnega cekra v morje. Na mojih skalinah sem ga oživljala, vendar se ni dal. Moj izlet do mesta Krka ni rešil njegove duše. Znamka sedaj ni pomembna, bo kasneje pri moji kači. Za otroke sem bila takrat učiteljica, ki ima cool mobitel, za kar sploh nisem vedela, ker sva z mojim prijatlom, Barbinim Rokičkom, kupila istega, kar tako, ker nikoli še nisva imela mobitela – takšnega. Vem, totalno brezveze, ampak sva. Kar tako, ker imava oba dober okus in ker zaupam Roku do konca sveta.  Pred tremi leti je to bilo. Sindrom krize srednjih let. Priznam. Ja. Seveda so se moji prigodi ne samo smejali moji srčni, ampak, ko sem jim pokazala ta zanimiv črn ceker in kako mi je uspelo, da je štrknil iz cekra, to je bilo tako zanimivo, da niso mogli verjeti. Saj veste, hollywood story again. Kaznovala sem se tako, da mi je sestra ponudila službeni mobitel, katerega so ravno zamenjali in ga niso več potrebovali. Iz Samsunga sem prešla na Nokio. Samsungovci veste o čem govorim. Vem, veste. Mobitel, ki je imel čisto preproste funkcije, mi je dobro služil do včeraj, ko je nepreklicno ugasnil, ko je nekdo klical in niti ne vem, kdo. Kar sploh ni pomembno. Mrtev je bil do danes zvečer. Po timu na Razvojni sem skočila v Krško, kjer mi je že zadnjič moja prijatla rekla, da je tu mesto, kjer se kupujejo telefoni. S poudarkom na prodajalca, ki zna prodajati. Velika trgovina ovalne oblike je v meni sprožila nek občutek, ki ga nisem še znala opisati, vendar sem ga takoj, ko sem zagledala prodajalko. Ženska črnih las me je najprej pregledala od gor do dol. Na obrazu ni niti mogla skriti, da ji nisem všeč. Tako enostavno. Ko sem jo povprašala na tako dober način, ker to pa znam ljudje, o znam, me niti ni gledala v oči, ampak se je sklanjala za računalnikom in pogledovala k moškemu, ki je sedel na stolu na drugi strani mize. Ni mogla, veste. Ni mogla skriti.

»A mi lahko pomagate? S telefonom imam težave.«

Pogleda me in reče: »Pokažite mi.«

Mojo Nokio ji pomolim, o ona z nasmehom na ustnicah reče:«To je vaš telefon?« 

Ne odvrnem pozornosti. Še. 

»Ja.«

»To je vaš mobitel? Takšnih več ne delajo, veste.«

Gledam jo kot da sem tisti piščanec, ki so ga polili z vodo in ji rečem: »A mi lahko, kako pomagate? Ne deluje, ekran se ne prižge.«

Hladno odvrne: »Ne, nima smisla.«

»Mislite, da se ne da popraviti?«

»Ja.«

»A vi tukaj popravljate mobitele?«

»Ne.«

»Kam pa se obrnete na pomoč?«

»V Ljubljano. (Pove nek naslov).«

»A mi lahko še enkrat poveste, da si zapišem?«

»Bom vam zapisala.« (S težavo to naredi.)

»Veste težava je v tem, kar je na telefonu. A se to, da kako rešiti?«

»Ne. Mi to ne delamo. Garancije pa več nimate. Tako ali tako pa je to mobitel – veste, takšen, ki ga več ni.«

Potiho sem ji hotela reči, da je. O, jaz ga imam. No, sem ga imela. Sedi in me ne gleda več, ker ji nekaj tipos na njeni desni nekaj reče. Premišljujem, kaj narediti, ker telefon nujno potrebujem – če ne za budilko. Takrat me še enkrat premeri in se tako zajedljivo nasmehne. Veste, tako kot je že prej hotela, pa je skrivala. Takrat sem premogla nekaj, kar sem včeraj v moji dramski vlogi tudi. Tako uspešno. Ko tako začutiš, da greš do konca. Ker nisi "tista bad guyevka".

»Veste, kaj sem razmišljala, razmišljala sem o tem, da bom potrebovala vašo pomoč.«

Pogleda me, kakor, da sem iz marsa padla in reče: »Kaj pa?«

»Potrebovala bom vaše svetovanje pri mobitelih. Bolj slabo se spoznam nanje. A mi lahko svetujete? Potrebujem ga.«

Naenkrat se je zbudila in se vstala, prišla do vitrine z mobiteli in mi začela kazati mobitele za 249,60 € in več in malo manj.  Začela je razlagati vse o telefonih tega ranga.

Prekinila sem jo in rekla: »Veste, moram vam povedati, da me tako dragi mobiteli ne zanimajo. Sem imela že enega takšnega pred leti, pa to ni zame.« (tako preprosto)

»Ja, kaj pa ste imeli?« 

»Galaxy S II...no, nekaj takšnega.«

Čeljust ji je skoraj padla dol. Nato tako po moje izjavim: »Ja, samo veste, mi je padel v vodo.« 

Tipos za mizo se je tako iz srca nasmejal, ona pa se je zadrževala, vendar vem, kaj si je mislila. Vem. Ko mi je razkazala vse mobitele, sem se ji zahvalila ter dejala, da bom še premislila ter se oglasila zvečer. Tako nonšalantno je odšla do stola in me komaj, da pozdravila v slovo. 

Ko sem odhajala do avta, sem razmišljala o eni stvari. Samo eni. Ne, o  kači. Ne. Razmišljala sem, da imamo povsod takšne ljudi. Takšne ženske. Ne, moških takšnih ne poznam. Ne, jih ne. Veste, kaj bi mi tipos rekel, če bi prišla.»Ja, mobitel je hin, bo treba druga nabavit. Dejva zbrat enega za vas. Za koliko pa? Čeprav bi vam ta bolje pasal. Takšna ženska ste.« Ne bi me premeril – no, vsaj ne tako. Ne bi se šel te komunikacije na tem nivoju. Veste, kako nekateri ljudje začutijo, da lahko z nekega pedestala govorijo, skačejo in udrihajo, kar tako. Veste, ti ljudje pojma nimajo, da je ta pedestal tako »trul kot jabolko«, ki so ga ugriznili.  Veste, ženske kače so povsod okoli nas v preoblekah da dol padeš.

Zvečer sem odšla v Brežice, kjer so že zaprli trgovino, ker sem bila pozna. Iz službe. Ženska mi je vseeno odprla, pogledala moj mobitel, dala zamenjavo in me prosila, da naj jutri pridem k šefu, ki bo poskušal rešiti zadevo, če bo šlo. Pogledala sem jo in ji rekla: »Hvala, ker ste. Veste, kako mi je bilo brez telefona en dan?«

Ona pa je z nasmehom na obrazu rekla.«Vem. Niste edini.«

A vidite razliko? Samo, da veste, da od danes naprej kupujem samo, če bodo moški v štacunah. Kaj se smejete? Sporočilo, ki ga imam za vse kače, ker če si priznamo, je ta bila "le nedolžna one", BACK OFF. 

Nisem taprava. Nisem te sorte. In ne bom več tiho. Ne. 

Djevojka sa sela

(Vam javim, kako bo z reševanjem mobitela in vsega, kar je na telefonu. Ja, vem. Pametni pišejo in shranjujejo na SIM kartico. Vem, ljudje).

SPOMINI DO GOLEGA "Ej, še sem tu."

JUG SE JAVLJA.♥ (Najprej si prižgite glasbo spodaj. Res. Zame.)  Spomini. Tisti dotakljivi, ki bodo vedno, kljub izgubi spomina. Velikokrat si ob določenem obdobju prikličemo neko osebo iz preteklosti, občutke, dejanja in druge ljudi. Spomini nas vržejo lahko tudi v čas otroštva, kjer imamo večino dogodkov selekcionirano do potankosti. Spomini na lepe, manj lepe in ne lepe trenutke. Katerih se bolje spomnite? Spomini nas vržejo v obdobje, ko je bilo vse nedolžno igrivo, razigrano, domače, ljubeče, a hkrati je bilo tudi nekaj bolečine, izgube in trpljenja. Če je to lahko sploh "nekaj". Črno-bela domino zadevščina. A lahko v tem pičlem trenutku prikličete v spomin, ko ste se skregali z mamo? A lahko prikličete, ko ste se zaljubili in ste šli na prvi zmenek? Ko ste odšli na šolski ples v pričakovanju, kdo bo prišel po vas? Ko vam je umrl hišni ljubljenček? Ko ste s prijatelji hodili za pusta po hišah? Ko vam je nekdo prvič pripopal frenča? Ko ste naredili vozniški izpit? Ko so vam ukradli denarnico, ko ste šli na izlet? Ko ste šli na prvi razgovor za službo? Ko so vam lagali? Ko ste zvedeli, da se je vaša prva ljubezen poročila? Ko ste zvedeli nekaj, ker vas je vrglo iz vaših tirnic tako, da ste si obraz ves čas zakrivali od groze? Ko ste naredili nekaj, kar ste vedeli, da ne smete, pa ste vseeno? Se? 

V spomin lahko prikličemo lepe in manj lepe stvari, črne in bele, mehke in trde, mrzle in vroče. Sama se spomnim določenih trenutkov povezanih z obdobjem letnih časov. Jesen v meni prikliče v spomin vstop v 1. letnik gimnazije. Pričakovanja, ki se ga ni dalo izbrisati ali zamegliti. Prihod v Ljubljano, ko je listje odpadalo ter ko je megla zameglila vse do enajste ure dopoldan. Sprehodi v gozdu, kjer sem z nogami odmetavala listje, se smejala in skakala kot majhen otrok. Krizanteme. Postfestum morja, ko si ugotovil, da je vse minilo ter da se ne bo vrnilo. Streznitev, da bo jesen s svojimi čari, zradirala poletje. Dan mrtvih. Noč čarovnic zadnja leta. Buče. Volitve. Ljubljanski maraton. Pečen kostanj v zamegljeni Ljubljani. Kuhano vino. Obiranje grozdja. Nabiranje in spravljanje jabolk. Čas diskotek, ko smo si dali duška pred faksom. Rojstni dnevi mojih najbližjih. Pospravljanje omar iz poletnih cunjic na težje jesenske. Ja, jesen me nevzdržno spomni tudi na pokopališče. Na sorodnike. Na običaje in navade. Na majhno pokopališče na Čatežu, kjer nisem pokopala še nikogar bližnjega, razen babice in dedka, ki sta umrla pred mojim rojstvom. Vsakoletno pričakovanje naše razširjene družine je, kje se bomo sestali po obisku groba ter kako bomo kasneje še kakšno spregovorili o vsakem. Moje pričakovanje oziroma spomin pa gre daleč nazaj, ko sem bila še majhna deklica in sem potiho priznam oboževala pokopališče v novembru. To je bil zame eden izmed najlepših trenutkov, kjer sem z noto pozornosti, naklonjenostjo in svečko pokazala pripadnost mrtvim, ter se srečala z živimi, katere nisem videla dlje časa. Mojim mrtvim, katere sem spoznala le ob pričevanju mojih staršev, ter hlastala za zgodbami njihovih življenj. In mojimi živimi, ki so bili večino časa »mrtvi in daleč stran«, tako, da smo spregovorili, se poslušali in pokramljali v tistih trenutkih. Pokopališče zvečer je prineslo v nas otrocih neko drugačno noto. Tiste stare sveče in igranje z voskom je bilo nekaj, kar se ni govorilo naglas, ampak nas je povezovalo. Najbolj lahko prikličem v spomin občutke povezanosti družine, toplih razgovorov in izmenjava mišljenj. Lučke na grobovih so dajale nek spokojen občutek in mir. Velikokrat sem razmišljala o tem, koliko luči, svetlobe in toplote za mrtve. Spoštovanje do mrtvih je bilo zame toliko težje, ker nisem pokopala nikogar »mojega«, čeprav se je kasneje tudi to spreminjalo. Priznati moram, da imam sedaj drugačen pogled na rituale, vendar o tem ne bom danes.

V mojem času odraščanja so moji najbližji in najsrčnejši zgubljali očete, matere in prijatelje. Kasneje pa tudi partnerje, babice in dedke ter prijatelje. Doživeti izgubo poskušam razumeti, čeprav ni moja. Ne zmorem je »sprejeti«, vendar  jo razumem. To neznansko vročino, potrebo in željo po ljudeh, ki so nas zapustili, pa so še vedno tu. Tukaj. Tukaj se razlikujem od večine, saj je spomin na mrtve zame vedno tudi spomin na žive, ki niso več del naših življenj. Mojega. Ti živi ljudje se elegantno sprehajajo po naših mislih, skačejo, hodijo in tečejo. V preteklosti sem jih hotela pregnati, vendar sem kasneje odnehala. Ker ne gre. Ker je to pač človeško. Ker je to pač moje. Moji živi ljudje se sprehajajo po mojih mislih toliko bolj, kolikor so bili srčni. In srčnih ne moreš kar tako pustiti. Srčni ljudje, ki so v meni pustili pečat za vedno. Kot tisti preklet žig ali sodobneje tetovaža, katero ne moreš sprati. Srčni ljudje so daleč, predaleč, a v tistem pičlem trenutku tako blizu, da jih vidim, slišim in čutim. Začutim. Kot telepatija občutka. Včasih sem se zalotila, da držim telefon v rokah, če še številka sploh obstaja, kot da bi hotela preveriti, če še sploh živi. Če diha. Če koraka. Če je. Če obstaja. Z leti so moji spomini vedno bolj bledi in vedno bolj…….transparentni. (Čisto vedno, ko napišem to besedo, se spomnim na politike. Res). Veliko bolj usmerjeni v lepe trenutke. Veliko bolj se spomnim teh trenutkov. Veliko bolj se spomnim smeha. Nagajivih stvari. Srečnih trenutkov. Otkačenosti. Nas brez bolečine. In sebe tudi. Bolečine, kakor, da je ni. Kakor, da ni niti obstajala. Tisto preteklo preganjanje, če temu lahko tako rečem, je mrtvo. Ni ga več. Ni več sprehodov po mislih. Ni več dotikanj. V pičlem trenutku smo lahko blizu njih, vendar ne moremo več zaslišati dihanja. Niti več tistega občutka, da so povsem z nami. Spomini bledijo. Spomini se oddaljujejo. Bolečina odhaja. Živi ljudje (čeprav je ta skovanka res smešna, vendar vseeno) v meni zbudijo občutek majhnega otroka, da bi objela moj spomin in ga držala tako objetega nekaj časa. Si dovolila to. Živi ljudje nas naredijo žive, čutne in srčne v tem pičlem trenutku, pa četudi se moj spomin, ki vse bolj bledi, sprehaja po mislih. Tako okrzne me kot da bi mi hotel reči »Ej, še sem tu«.

Na pokopališču smo včeraj zvečer srečali sorodnika, s katerim smo padli v debato. Njegov stavek pa me je spodbudil, da sem malce prevetrila moj občutek na spomine. »Tako težko mi je bilo zadnjič, da sem zmogel le ležati na kavču. Še psa nista prišla k meni, ko sta videla za kaj gre. Kakšno žalost sem občutil.« Opazovala sem ženo, ki ga je z vso ljubeznijo gledala, ko je on, možakar starejših let tam v soju luči pred čateško cerkvijo izjavil te besede – besede bolečine, spomina in občutka krivde na tako iskren način, da nas je vse tri pribilo.

Ja, živi ljudje me naredijo živo. Tako za en samo pičli trenutek. Spomin pa vedno v meni zbudi željo. Željo po tem, da bi mojemu spominu podala roko, mu prižgala svečo in ga objela. Da bi delila toplino. To sem si zaželela.Tako enostavno. Tako preprosto. Tako ŽELJNO. Pa sem le v sodobnem svetu shranila te besede, če bi se kasneje premislila. In sem ga objela.

Za vse tiste, ki ste živi (:-)), ki lahko obudite en sam samcat spomin na srčno osebo, pa čeprav ta oseba gotovo pojma nima. Za vse tiste, ki zmorete, kaj takega. Za vse tiste, ki razumete. Za vse tiste  s spominom gor ali dol.

V spomin vsem, ki so živi daleč stran, pa se še vedno ob določenem dnevu, trenutku, glasbi, hrani ali situaciji, sprehodijo mimo Vas.

In vas zadanejo. O, vas. O, me. In moje življenje je zaradi tega le bogatejše. Vaše tudi. Priznajmo si.

Za žive ljudi!

Djevojka sa sela