Zadetek. Digitalna demenca. Ustavi se. Stop. - 1. del

JUG SE JAVLJA.  Že dolgo sem se odpravljala, da bi napisala nekaj smiselnega ali nekaj takšnega, kar bi lahko prebralo čim več ljudi, da bi se širilo, da bi se delilo in da bi se vsidralo. Naslova nikakor nisem hotela poenostaviti ali izbrati po knjižni uspešnici, tudi zato, ker se večina ljudi ustavi na demenci in dobiva druge asociacije. Digitalna demenca. Kaj vam povesta ti skovanki besed? V kaj vas usmerita? Kaj najprej pomislite? Zagotovo se ustavite na demenci, kajne. 

Doba spletnega in vsega, kar sodi in je povezano z elektronskimi mediji je nekaj, kar je neizpodbitno in brez česa ne moremo več biti, kajne. Računalniki so del opreme brez katere ne moremo več nikamor. Tudi na dopust ne. Tudi v shopping ne. Tudi v gozd več ne. Tudi v na tek. Pustimo, da imamo na eni strani digitalno industrijo, ki dela in ustvarja čudeže s tem, kaj vse lahko naredijo te majhcene napravice, ki nas prevzamejo še predem jih dobro spoznamo. Napravice, ki kmalu začnejo usmerjati naša življenja, čeprav so najprej in prvenstveno ustvarjena, da so "naša pomagala in pripomočki" brez katerih ne moremo. Te majhne napravice začnejo upravljati z našimi življenji. Če sevda to dovolimo. In dovolimo. 

Tole bom spesnila na zelo čustven način, ker sem vpletena v to bolj kot si mislite. Bolj. Zapleteno razmerje – vam povem. Na mač. Digitalna demenca. Ne se ustrašiti in ne misliti, da to ni za vas. Je. Še preveč. Zate. Za tvoje bližnje. Za tvojega otroka. Za nečaka. Za moža. Za ženo. Za otroka v šoli. Za nas. Izrednega pomena, da se prebijete skozi te besede in si nato ustvarite svoje mnenje. Morate si ga – če vam ga že niso drugi.....mediji.

Svojo diplomsko nalogo sem naredila na računalniku, na katerem sem se učila vsega – tabel, statistike in pisave. Vseh 107 strani + dodatek. Takrat podatkov še nisem imela na spletu, zato sem imela okoli sebe knjige, izpiske, znastvene raziskave in vsega kolikor hočeš okoli sebe. Moji starši so bili takšni nadebudni idealisti, ki so verjeli in še vedno verjamejo, da se vsega naučiš tako, da sam guliš, guliš, drgneš in ne odnehaš. Stari je imel to še bolj podkrepljeno, ker je opazil, da je mami še bolj vztrajna. In saj veste, "tiho takmičenje".To vem sedaj. Zatorej, sem drgnila, tipkala, črnčila – in se nisem poslužila nikakršnega pomagala. To pač ni bil izhod. Nikoli. To je bilo v prejšnjem tisočletju. Od takrat do danes se je veliko spremenilo, kajne? Od tega, da je super dedek Google naredil korake za na Luno, kakor vsa računalniška industrija, ki nas vsako leto seznanja, kaj vse ne znamo in kaj vse bi lahko imeli drugače. Že od mojega tokivokija mobitela, ki sem ga imela za nujne primere, kadar sem šla na pot, se je spremenilo veliko. Takšnih mobitelov, ki ne veš, če bi jih imel v rokah ali ne. Saj veste, da rada slikam. Glejte, moj Samsung naredi takšne slike, da še sama ne morem verjeti. Torej, da ne govorimo o tablicah, Ipodih, Applih in ostalih zadevščinah. Računalniška industrija je torej za drogami, prehrambeno industrijo, trgovino z orožjem in ljudmi tukaj nekje. Če se ne motim, je zelo blizu tega, da postane velesila brez katere ne bomo mogli iti tudi na WC. Ni čudno, da vse bolj osveščenim ljudem to ni všeč in da iščejo izhode povsod. Neuspešno. Uspešno predvsem v tem smislu, da ne posega preveč v družbeno življenje. Vsaj takrat ne.
Kajti zelo blizu smo odvisnosti. Zelo blizu. Preblizu. Odvisnosti sem preštudirala v času študentskih let in kasneje do nule – skoraj. Tema, ki me je vedno privlačila. Ljudje, ki so me vedno privlačili, kako padeš notri in kdaj se sploh zaveš, da si notri. Igre, katere igrajo odvisniki. Manipulacije po domače. Kako preprosto so dobri v tem in kako hitro lahko ugotoviš, da plešeš z njimi. Manipulatorji so posebna vrsta ljudi, ki vedno igrajo na karto, da brez tega ne moreš in da si tako prekelto vpleten v to zadevščno, da se moraš odzvati. No, tako kot želijo oni. To je ta past.

Odvisnost je zadeva, katere se vsi bojimo in vemo, da zelo hitro lahko zapademo vanjo. Odvisnosti o katerih pa vse več govorimo v teh časih pa je nekaj, kar smo na študiju omenjali le bežno – digitalni mediji. Vsi. Profesor na podiplomskem je imel kar nekaj časa kasneje 2 urno predavanje o televiziji in o tem, kako črna škatla razpolaga z našimi življenji in kreira naš vsakdan. Takrat sem se uprla njegovemu razmišljanju in nisem verjela, da to, o čemer je govoril ima kakšnih zametkov resnice. Pogosto so me profesorji postavljali v situacijo, da sem se borila proti mnenju ali dejstvom. Čudno, kajne? Takrat sem ob TV sprejemniku doma eno leto abstinirala od TV. Imela sem ga v dnevni brez, da bi ga "odprla".
Ja, jaz sem odvisnik od digitalnih medijev. Takrat je bila TV. Priznam. Sem ugotovila, ko sem ugasnila TV za toliko časa.

Vsako leto postiram od socialnih omrežij, ker opazim, da sem »preveč gor« in vidim, da ni dobro zame. Letos sem bila dva meseca brez FB-ja. Devetošolka mi je rekla: »Pa ravno to ste si morali izbrati, če lahko zdržite. Čemu si niste izbrali čokolado.« Nočete mojega komentarja, kajne.
Ja, jaz sem odvisnik od digitalnih medijev. Vem.

Znani nemški psihiater Manfred Spitzer je leta 2012  napisal knjigo DIGITALNA DEMENCA, v slovenščino je bila prevedena leta 2016. Strokovna javnost je dejala, da je nujno »zlo«, da jo preberemo. Ko smo bili na konferenci o novih dognanjih o delovanju možganov, ki nas je strokovno javnost vrgla v orbito in podrla vse tisto, kar smo se učili na faksu, so nam omenjali to knjigo. Knjiga, ki bi morala postati biblija za vse. Zate. Zame. Za nas. Vsebina je takšna, da nam ne bo všeč, vendar je nujna za to, da ne pustimo novih generacij v tem oziroma v to. Manfred Spitzer se že 20 let ukvarja s spremembami v možganih, ki jih povzroča učenje. Vodi univerzitetno kliniko v Ulmu, kjer obravnava paciente od računalniških iger in odvisnike od svetovnega spleta. »Življenje teh pacientov so digitalni mediji povsem uničili. V Južni Koreji, zelo moderni industrijski državi, ki ima v svetovnem merilu vodilno informacijsko tehniko, so zdravniki pred petimi leti pri mlajših odraslih vedno pogosteje beležili motnje spomina, motnje pozornosti in motnje koncentracije kakor tudi čustveno poplitvenje in splošno otopelost. To bolezensko sliko so poimenovali digitalna demenca.«

Prvi udarec. Nežen je, kajne. Sedaj pa prosim premislite ali ste, kdaj pomislili, če ste odvisni. Od digitalnih medijev – socialnih omrežij, vseh aplikacij Microsofta in Googla, elektronske pošte, brskanja po netu, mobitelov, igric in televizije. Ste? Vem, da ste. Seveda pogosto v svoji praksi slišim, o čemer govori tudi moj Manfred (se opravičujem, vendar mi je gospod res prirasel k srcu), da ne vem, o čem govorim, ker nimam te izkušnje. "Sama teorija."Jaz vedno zagovarjam, da imam vedno boljšo izkušnjo od tistega, ki je vpleten, ker je čustveno vpleten in ni objektiven. Kdor je strasten v nečem, lahko presoja strast. Tudi po mnenju Manfreda Spitzerja je to narobe. »Alkoholik lahko učinke alkohola na svoje telo in svoj um znatno slabše oceni kakor psihiater, ki ga obravnava, in nič drugače ni pri drugih boleznih, odvisnosti in duševnih stiskah: distanca in sorazmerno neprizadet pogled od zunaj sta neredko najboljši predpostavki za vsaj približno oceno stanja. Zakaj bi moralo biti glede digitalnih medijev drugače?«

To knjigo je posvetil svojim otrokom z namenom, da jim zapusti svet, ki je dragocen, vreden ohranitve in tako vreden življenja. Sam podpira »samodoločujoče ravnanje kritičnih ljudi« (kakšna dobra skovanka), ki nimajo predsodkov ter se predvsem želi zavzemati za tiste, ki so nemočni, ki so bolni in starejši. In za naše otroke. In na srečo ne gre za parole »Za naše otroke gre«, s katerimi se poslužujejo svetovne kampanje, ki govorijo, da vsak otrok mora imeti računalnik.

Tukaj me je seveda dobil. Kupil. Prodala sem za besede. Priznam. In za dejstva, ki jih ta knjiga nosi. Ker to je zakon. To je to, kar morate, res morate prebrati. Spitzer govori o tem, da je to zelo neprijetna knjiga. Zelo. A vendar vam povem, da jo boste hlastali, kot sem jo jaz. So pa neprijetna dejstva. Samo to. In vedno imate izbiro, da igrate igro po svojih pravilih, kakor jo kot starši ali odrasli igrate ali jo igrate po pravilih nekoga, ki odloča o tem zaradi nikakršnega drugega vzroka kot zaslužka. No, razen, če so še kakšne druge stvari, ki so še bolj grozne od tega.

Le nekaj dejstev, za vse tiste, ki vnašajo v naš izobraževalni sistem digitalne medije, kakor kruh in mleko – nekaj, brez česar otroci in mladostniki ne morejo živeti in biti. V naš izobraževalni sistem se vrine prav vse – znanstvene raziskave nimajo prostora niti časa, da bi prišle notri. Niso pomembne. Kakor je letos rekla odlično Zalokar-Divjakova: »Za stroko ni posluha. Strokovna mnenja ne štejejo. Pokliče se jo, ko je že prepozno.« To je tako, ko mene nekdo vpraša, kakšni so učinki preventivnih programov proti nasilju, saj je res čudno, da ni rezultatov. Preventivni programi so za to preventivni, da vsaj nekdo o pomembnih temah spregovori z otroki. Ker če ne, se meče pod preprogo, zmagujejo argumenti s pozicije moči in starševske zaščitnosti do otrok. Ker če ne, je lažje živeti z lažno toleranco do nasilja in mnenjem "Saj so samo otroci - mi smo tudi bili." A kljub temu verjamem, da globoko v sebi, vsak od vas ne želi imeti doma otroka, ki bi izvajal nasilje, ki bi bil odvisen od digitalnih medijev, ki bi bil izločen in ki se ne bi mogel vživljati v druge, ki bi namerno poškodoval druge in ki bi živel v svojem izoliranem svetu. A ne da? A kljub temu verjamem, da si želite za otroka najbolje in da bi tako morala delovati tudi šola. In ne padam na izgovore o sistemih. Ne več.

Še nekaj, kar bom še velikokrat izpostavila, ko slišim »Joj, spet neka teorija« (Manfred govori o »Ah, vi pa vaša znanost«) – »Znanost je najboljše, kar imamo! Znanost je skupno iskanje resničnih, zanesljivih spoznanj o svetu in s tem tudi o nas samih…Kdor kratko malo povprek odklanja zanesljivost rezultatov znanosti, bodisi ne ve, kaj govori, ali pa zavestno govori neresnico.«
Torej, moj Manfred in moja malenkost, bova malce poudarila, da stroka VE, kaj govori. Res. Dajte ji prisluhniti. Ker ne bo tiho. Ne, ne bomo. Pa četudi jo bodo teptali. Pa četudi bodo izvajali vse oblike iger, da jo utišajo. Pa četudi jo bodo izolirali in pritiskali ob zid. Stroka je zato stroka – da naredi dobro za tiste, ki tega ne zmorejo. To. Z znanjem. In srcem.

Dejstva - 1.del.Naključno izbrana.

   Med najpomembnejša spoznanja na področju nevrobiologije spada dejstvo, da se možgani stalno spreminjajo s tem, ko jih uporabljamo. Zaznavanje, mišljenje, čutenje in ravnanje – vse to pušča za seboj spominske sledi. Če so torej možgani VEDNO učijo, potem pušča za seboj sledove tudi čas, preživet z digitalnimi mediji.

Tržišče digitalnih medijev zvito širijo napačne informacije, kakor je počel kadilski lobi v 60-letih, sprevračajo dejstva, jih zamegljujejo in zabrisujejo.

  Digitalni mediji zmanjšujejo globinske obdelave. Ker nam računalniki odvzamejo umsko delo, prenosniki in interaktivne table za šolo in pouk, niso primerni za izboljšanje učenja. To potrjujejo številne raziskave. Učenje predpostavlja samostojno intelektualno delo:kolikor bolj in predvsem kolikor globlje človek intelektulano obdeluje kako snov, toliko bolj dolgotrajno znanje pridobi.
   
   Šola je COPY AND PASTE namesto branja in pisanja.

  Ni nobenega zadovoljivega dokaza za trditev, da moderna informacijska tehnika v šoli izboljša učenje. Ta tehnika vodi k površnemu razmišljanju in k raztresenosti ter ima poleg tega nezažele stranske učinke, ki segajo od golega motenja do otroške pornografije in nasilja.
   
  Spletna socialna omrežja zadovoljujejo našo osnovno potrebo po stiku s soljudmi. Velilo časa prebijemo z opravljanjem in z zgodbami o vseh nam znanih ljudi. Kdor pa meni, da ima ta nova možnost same dobre plati, se moti. Anonimnost interneta povzroča, da smo se primorani manj nadzorovati in zaradi tega manj truditi za ustrezno socialno vedenje. Kdor si je svoje socialne kompetence že pridobil po tradicionalni poti, mu bodo spletna socialna omrežja komaj kaj škodovala.....Kdor pa nasprotno skorajda še ni imel priložnosti, da bi razvil socialno vedenje, in kot otrok mladostnik dobršen del svojih socialnih stikov neguje po spletu, socialno torej živi na spletu, ima dobre možnosti, da postane njegovo obnašanje zelo neprimerno. 

Internet je poln spodletelih socialnih stikov, ki segajo od pretvarjanja, da je določen človek nekdo drug, preko laganja in varanja vse tja do grobe kriminalnosti.

  Digitalna socialna omrežja delajo naše otroke in mladostnike osamljene in nesrečne.

Psihiater Manfred Spitzer je napisal knjigo DIGITALNA DEMENCA, da bi več ljudi upoštevalo dejstvo, da ta problem obstaja. Vsa dejstva, ki jih je navedel v knjigi so znanstveno podprta.

   Demenca je upad, sestop umskih sposobnosti.

Devetošolci v Nemčiji porabijo za medije slabe 7,5 ure na dan – pri tem ni bila upoštevana uporaba mobilnih telefonov in MP3 predvajalnikov.


Otrokovi možgani še niso "dokončani" in se zato vanje vse še posebej hitro vtisne. Digitalni mediji so škodljivi za učenje in s tem za umski razvoj malčkov!

Ekran ni dobra varuška - in še manj dober učitelj! Zato je potrebno ukrepati.

Možgani odraslega človeka se bistveno razlikujejo od otroških možganov, ko so ti še v fazi razvoja. To preprosto dejstvo spregledajo praktično "vsi" strokovnjaki, ki izražajo svoje mnenje o digitalnih medijih na področju izobraževanja....Kdor želi, da postanejo njegovi otroci matematiki ali strokovnjaki za informacijsko tehnologijo, naj poskrbi za prstne igre namesto za prenosnike v vrtcih. In kdor resno jemlje knjižni jezik, naj namesto tipkovnic raje zagovarja svinčnike.

Ni vseeno, kaj počnejo otroci in mladostniki ves dan, kajti to pušča v njihovih možganih sledove. Pri računalniških igrah so taki sledovi: vse večja nagnjenost k nasilju, vse večja otopelost do stvarnega nasilja, socialna osamelost in manjša možnost uspešnega dokončanja šolanja.

Predstava o digitalnem domorodcu, ki je računalnik in internet sprejel in razumel tako rekoč z materinim mlekom, se pri pogledu od blizu razkrije kot mit.

Digitalni mediji delujejo proti sposobnosti samonadzora in zato sprožajo stres. S tem dejstvom se bo moral ukvarjati tisti, ki si prizadeva, da bi v vrtcu in v osnovni šoli več uporabljali medije.

Hlastate. Morate, ljudje. Morate.
In dejstvo, da je potrebno osveščati. Sem Digitalno demenco prebrala dvakrat. In si šla kupiti svoj izvod. In letošnja evalvacija tabora "Morska raziskovanja in potepanja" za bistre glave.V eni izmed evalvacij je 13-letna biserčica zapisala:

»Ne potrebujem računalnika, da bi nekaj osvojila. A bi lahko naslednji tabor bil brez računalnikov? Prosim.«

Glejte, to je šele začetek.

Nisem končala.

Sem šele začela.

Skupaj z Manfredom. 
Sledi 2. del.

Djevojka sa sela