KARIERNI SURVIVOR - sem ali nisem?

JUG SE JAVLJA. Otroci in načrtovanje prihodnosti. To je tema letošnjih parlamentov, ki so jo zbrali otroci in mladostniki sami. Dobra tema. Takrat se mi je porodila ideja, da bi lahko povabila goste z nenavadnimi kariernimi potmi na našo šolo. Starše. Lokalce. Bivše učence. Že dolgo sem imela željo, da bi povabili bivše učence naše šole, ki so imeli nenavadno izobraževalno in poklicno pot, da jo predstavijo učencem. Idejo sem tudi realizirala kljub vsem preprekam in oviram. O, ja, tudi jaz jih imam. Neodobravanja, ki so sestavni del vsakršnega življenja, kajne. Oktobra so povabljeni gostje naredili nekaj nepozabnega, saj so ne samo predstavili svojo karierno pot, ampak vlili otrokom upanje, da se vse doseže s trudom, akcijo in željo. Rdeča nit je bila ustvarjalnost, kar je zame največja vrednota. To, da zmoreš slediti svojemu notranjemu glasu.

To so bili ljudje, ki dajejo dodano vrednost okolju in družbi z drugačnimi kariernimi potmi. Takšnimi, ki so imele tudi padce in vzpone. Takšnimi, ki so imele dodano vrednost v tem, kar so dajale. Kar še vedno dajejo družbi. Karierne poti, ki vzbujajo v nas vse to, kar je prav in kar je dobro ter vredno. Spomnim se, da mi je eden izmed staršev rekel: "Veste, ampak jaz imam tudi vzpone in padce ter bi včasih svojo službo nekam "zabrisal". A lahko to povem?" Takrat je smeh prevel moj obraz. Ker to pravzaprav tudi želim. Realno sliko. Tistega dne (no, dveh)  se še danes spomnim, ker je bil to neponovljiv občutek zadovoljstva, sreče in izjav otrok o tem, kako so se počutili ne bom pozabila še nekaj časa. Nekaj gostov ni uspelo priti. Simona Potočar, Jernej Agrež, Miro Druškovič in Iztok Franko niso uspeli priti zaradi poslovnih in službenih razlogov. Uspelo nam je sedaj, kjer sta se Simona in Iztok brez oklevanja odzvala mojemu povabilu. Ponovno. Tako, kakor se to dogaja pri ljudeh z veliko začetnico. 

Letošnja tema otroškega parlamenta nam ponuja drugačen pogled na prihodnost. Morda lahko odraslim in otrokom ponudi razmišljanje in spodbudi močnejše zavedanje o vrednotah, ki nam jih v današnjem hitrem življenjskem tempu primanjkuje. Samo  materialne dobrine in blišč ne morejo biti tisto, kar nas osrečuje ali naj bi osrečevalo otroke v prihodnje. Otrokom in mladim tudi manjka opremljenosti za življenje. Otrokom in mladim manjka neka druga perspektiva razmišljanja o tem, kaj je v tem svetu pomembno in ključno. Otroci in mladostniki potrebujejo vzornike in ideale. Ja, ideale in vzornike. Vsi smo jih. Otroci in mladostniki potrebujejo svet vrednot. Svetovino vrednot. Svetovina zato, ker sem prepričana, da je toliko sveta v tem izrazu, ki vpliva na naše otroke in mladostnike. Na vse tisto, kar jih oblikuje. Na vse tisto, kar je sestavni del njihovega odraščanja in skrbi zase in za druge.

Ko smo se pogovarjali z mladostniki (to tako rada počnem), sem ugotovila, da  potrebujejo usmeritve in da razmišljajo tudi preko svojih meja. Da niso ukalupljeni in da razmišljajo "out of the box". Govorili smo o tem, da so najpomembnejše vrednote: ljubezen, sreča, družina, strast, znanje, iskrenost, poštenje, zdravje, kar je v meni sprožalo le zadovoljstvo. Priznam. Svet, v katerem želijo živeti, naj bi imel vse te primesi. Če hočeš ali ne, zagotovo mislijo tudi, da sta uspeh in denar tukaj zraven. Samo, da si to upajo sporočiti le, ko so sproščeni in ko vedo, da bodo dobili argument nazaj. No, ne vsi. Sem prepričana. 

Četrtek, 2. marec 2017

Po kosilu smo se zbrali v naši največji učilnici, ki je tako majhna, da te kar zaboli. A vendar sem smrtno prepričana, da so omejitve le v glavi ter da se da veliko narediti, če razmišljaš, da lahko in da zmoreš. Učenci so tiho pričakovali gosta. Že to je bil dober znak. Vsaj zame. Ko sta vstopila v prostor je zavela ena posebna tišina. Moja štirica mladostnikov je vodila celoten program, kakor tudi okroglo mizo. Biserčica Leja je suvereno, samozavestno in odločno predstavila oba gosta ter jim prepustila besedo. Simona Potočar je že v uvodu povedala, da je razmišljala o "tej naši mladini" tudi na način, da bi se jim bolje približala. Kako zahvalna sem ji za to. Ko je stopila gor, se je takoj opazilo, da dela z ljudmi. Ko delaš z ljudmi, delaš stvari, ki jih opazimo veliko bolj tisti, ki to tudi delamo dnevno. Njena karizmatičnost je tako zadela otroke, da so nekateri imeli tudi odprta usta. Njena nekonvencionalna pot je pokazala to, da je v življenju pomembno predvsem to, da vztrajaš, da ne odnehaš in da greš za tistim, kar imaš rad. Pri tem je pokazala predvsem to, da je srce ključno za to, kar počneš in kar delaš.

Kakšen izziv je to, da delaš stvari, ki so poleg šole ključne?

Kakšen izziv je to, da delaš stvari brez, da pričakuješ zaslužek?

Kakšen izziv je to, da verjameš v to, da dobre stvari rodijo dobre stvari?

Kakšen izziv je to, da na poti do uspeha delaš tudi stvari, ki ti prinašajo dober občutek in zadoščenje, da delaš samo dobro?

Kakšen izziv je to, da se premakneš iz cone ugodja v cono "dare"?

Simona jih je popolnoma ogrela, zagrela in pokazala, da je pomembno slediti svojim sanjam. To, da je ponovila in poudarila, da so ji tudi porazi prinesli neko drugo bogastvo, neko drugo globino in nek drug odriv, je bil popoln zadetek. S svojo očarljivostjo, nevsiljivostjo, preprostostjo in zadetkovnostjo je poudarila le to, da je več kot človek s srcem. 

Iztok Franko je naš bivši učenec, ki je za vedno ostal v mojem spominu po tem, da je bil otrok poln presenečenj. Njegove nenavadne, ustvarjalne ideje so me pogosto nasmejale, saj je velikokrat izjavil, da bo postal predsednik države. Pa ne samo to - on je bil že takrat drugačen. Drugačen po tem, da je sanjal. Ja. Drugčaen po tem, da je preskakoval korake. Drugačen po tem, da si je drznil. Svoje bivše učence "ne zasledujem po FB-ju", ampak nekako pridejo do mene in jaz do njih. Tako preprosto je to. Za vsako njihovo "spletno" prijateljstvo sem počaščena. Vem, da se lahko sliši patetično in šugar, ampak tako čutim. 

Iztok je začel drugače, a vendar je začel s tem, kakšne interese je imel. Kaj je tisto, kar ga je zaznamovalo kot otroka in mladostnika. To, kako pomembne so bile osebe v njegovem otroštvu, ki so mu omogočale, da je svoje sanje in strast sanjal. Iztok je veliko govoril o tem, kako je delal stvari, ki mu niso prinašale denarja, a so ga dolgoročno vrgle v orbito uspeha. Koliko ur odrekanja in vztrajnosti, da bi zmogel oditi tja, kamor si je želel. Na področje sanj in izzivov. Kako pomembno je sanjati in vztrajati. Kako pomembno je verjeti, da so vse tiste ure prostovoljnega dela vplivale na to, da te nekdo vidi. Da nekdo vidi tvoje kompetence. Da nekdo uvidi, da je tisto, kar je najpomembnejše, tvoja strast.

V poplavi glav je biser na Iztokovo vprašanje, kaj je najpomembnejše v življenju, izjavil, da strast. Smeh je prevel zgodovinsko učilnico. Nasmeški na obrazih učiteljev.

Veste, kaj? 

Strast je ključna za to, da nam uspe. Za to, da verjamemo tem svojim sanjam in da ne odnehamo, ko nas malce "pokopljejo", "udrihajo" in "ustavijo". Za to, da si rečemo potiho: "Gremo naprej." Za to, da si rečemo, ne bom odnehal. Ne bom. 

Avtobus je čakal že več kot 10 minut, kar je v meni sprožalo mravljince, vendar ga nisem imela srca prekiniti. Nisem. Oba sta imela, kdo bi si mislil, toliko stičnih točk. Toliko podobnih stvari. Vsi trije smo imeli nekaj skupnega. Ne boste verjeli kaj. Pravo. No, pa ne samo to.

Oba sta v svoji predstavitvi na tak nevsiljiv način pohvalila učitelje - ki so zame tako ali tako - najpomembnejši. Šola vedno pade ali raste z učiteljem. Dobrim, seveda. Kot šolska svetovalna delavka to še bolj vem. To zagovarjam od nekdaj. Simona je omenila Ireno Rimc Voglar kot "begunsko prijateljico", s katero sta preživeli toliko skupnih ur. Iztok pa učitelje, ki so se mu "utrnili v spomin - od Draga Ivanška, Nataše Baznik in Štefke Bevc. Tako iskreno je bilo vse to. Tako prekleto srčno. 

Moja štirica biserov, Arne Lovše, Gabrijel Račič, Gašper Zagorc in Leja Lopatič, je okroglo mizo vodila tako, da sem bila ponosna nanje. Priznam. Kaj lahko vse storijo mladi, če želijo. Kaj vse lahko sproducirajo. Kaj vse lahko naredijo. Kaj so naredili tudi ostali parlmentarci in tisti, ki so prišli, da bi nekaj povedali. Vauuuu. Oba gosta sta bila tako kompatibilna, da sta se začela dopolnjevati na več možnih načinov.

Veste, kaj? 

Niti v enem njunem stavku ni bilo neresnice, hvale ali hvalisanja. Nič.

Pa bi lahko.

Pa bi tako lahko. 

Ko sem štiri bisere peljala domov, ker so zamudili vse avtobuse, je biserčica dejala: "Ko bi imeli na tak način šolo. Vsak dan." 

Mislila je pouk. 

Danes sem predvsem hvaležna Simoni in Iztoku, ker sta ne samo odprla usta mladim, ampak dala nekaj, kar ni moč kupiti. Kar ni moč najti v knjigah. Kar ni moč vzeti. Hvaležna, da imamo toliko uspešnih mladih ljudi, ki so "če bi hoteli ali ne" ideal mladim s svojim načinom razmišljanja, kompetenc in opremljenosti za življenje. Ljudje, ki imajo krila.

Dajmo otrokom in mladostnikom to, kar najbolj potrebujejo - KRILA. IZZIVE. PROSTOR. STRAST. VSEBINO. VZORNIKE. Ker jim imamo kaj dati. Imamo. 

Simona in Iztok imata veliko več kot boste našli na internetu. In sta toliko več in bolj SURVIVORJA svojega časa. Toliko več.

"Danes smo vas povabili medse v okviru šolskega parlamenta. Letošnja temo otroškega parlamenta v Sloveniji je otroci in načrtovanje prihodnosti. V mesecu oktobru smo gostili številne goste, ki so nam predstavili svoje poklicne in izobraževalne poti. Zelo veseli smo da sta si gosta vzela čas, da bi nama podrobneje predstavila svojo življenjsko oziroma poklicno pot. Gosta sta Simona Potočar in Iztok Franko. Iztok Franko je bivši učenec naše šole in je človek večih talentov ter velikih idej. Trenutno živi v Dubaju, Združenih Arabskih Emiratih, kjer za dubajsko podjetje Ramy 4x4 opravlja funkcijo marketing managerja. Med drugimi je tudi glavni urednik portala Avto.over.net in deluje na področju avtomobilističnega novinarstva od leta 2005. Simona Potočar je oseba z različnimi talenti, ki prihaja iz Novega mesta trenutno pa živi v Brežicah. Zaposlena je v družinskem podjetju in se ukvarja z managementom glasbenikov, PR-jem, organizacijo dogodkov in kot zunanji koordinator brežiškega glasbenega dogajanja v okviru MC Brežice. Je tudi vodja intervencijske enote zveze vodnikov reševalnih psov Slovenije za Posavje, Dolenjsko in Belo Krajno. Sodeluje tudi kot prostovoljka v okviru Adre Slovenija, kjer je preživela več kot tisoče ur na terenu z begunci. Sodeluje kot prostovoljka na različnih področjih, kar ji daje moč in voljo za druge projekte."

Djevojka sa sela