MAUPASSANTSKA PRAVLJICA - HOČEŠ SLIŠATI?

JUG SE JAVLJA. Dež je spral z nje tisto maupassantsko zgodbo, ki jo je nosila s sabo od nekdaj. Tisto nostalgično poezijo, ki je nakazovala, da pravljice obstajajo in da so ter da tudi vedno bodo. Pravljice imajo takšen značilen vtis na človeka, da verjame, da so, čeprav se skrijejo za nekaj časa in jih ni na spregled. Za nič na svetu jih ne moreš najti in tudi one te ne najdejo. Preprosto te ne najdejo, te obidejo in zaokrožijo, kakor, da gre za ebolo, ki zadane vse ostalo. Epidemija de luks. Ebola efekt ne pomeni samo, da te obide, ampak te zadane še tista nostalgija po tistem, kar misliš, da bi se moralo zgoditi, pa se nikakor ne. Vprašanja čemu in zakaj niso dobrodošla niti s strani tvoje »druge polovice« tvojega jaza, tiste vojne med črnim in belim, med porednim in pridnim, ker tako ali tako niso prava, kaj šele, da bi postavljal odgovore nanje. Nope. Poletje vedno privleče na dan pravljice - takšne in onakšne. To je čas  - čas za sprave, prijateljstva, poglobitve, za druženja, za vzdušje in za »pravi feeling«, da tako bi pa se dalo živeti, biti in iti. Na drugi strani pa poletja oziroma čas poletij sprožajo v ljudeh vse tisto nepravljično in nečloveško. Zadetkovno sovraštvo. Prezir. Jezo. Uničenje. Ljubosumnost. Nora dejanja, ki v orbito vržejo vso sprevrženost. Veste o čem govorim? Ne še? Danes bom spregovorila o tisti »nepravi« pravljici.

Čas, ki pokaže, da so ljudje v bistvu zli in hudobni, je mimo ali pa je predvsem neverjetno možno, da bi temu bilo tako. O hudobiji in o zlu smo prebirali v pravljicah, ko smo bili mladi, kasneje smo padali na žajfnice, ki so pokazale nerazumevanja med odnosi in kaj je lahko neka ženska naredila drugi. No, tudi, moški. Neki ljubezenski trikotniki, ki so kasneje prikazovali, kaj vse človek naredi za ceno ljubezni ali temu, kar on v svoji pokvarjenosti imenuje ljubezen, pa ni niti l od te besede. Neke družinske zgodbe, ki so vrgle družinske zamere, vendette, prelivanje krvi in maščevanje za voljo, ker se je nekomu tako zazdelo, da ne uporabim tipične »jugovske« besede na p. Iz otroštva se najbolj spomnim nanizanke (ne ni Pesem ptic trnovk), BACK TO EDEN – Vrnitev v paradiž, kjer sem prvič dojela, da se za dosego cilja uporabljajo vsa sredstva, in da ni nujno, da je vojna. Za dosego cilja. Da dobiš, to kar hočeš. Preko trupel – tam je šlo tudi preko krokodilov in živega blata. Spletke smo gledali vsi – dokler nismo oblikovali kritičnega uma in moralne presoje in smo k temu pripomnili in dodali, da to ni vredno tvoje/naše pozornosti. Ne rečem, da ostali ljudje, ki so to gledali naprej ali še gledajo, nimajo kritičnega uma ali moralne presoje, le da nikakor nisem zmogla razumeti, kako neki lahko to gledajo all the time. Nadaljevale so se španske, meksikanske, portugalske, hrvaške nanizanke, kjer si poslušal zgodbe. Veste, kakšne? Boljše od pravljic. O, spektakularne in polne nepredvidljivih zapletov in dejanj, ki jih obsojam do nartnih koščic. Spletkarjenja na mač. Saj vi jih tudi. Vem.

Saj veste, da sem tako otroško prepričana, da so ženske majstorice tega opravila, vendar v teh žajfnicah tudi moški ne zaostajajo. Kolobocije svetovnega merila vam povem. Kolobocije, ki počasi prepletajo srca, um in človeška bitja tako na nezavednem, tako prekleto »podmuklo«, skrito in nevarno. Ljudje, ki to gledajo, berejo ali spremljajo, počasi začnejo verjeti, da se takšne stvari dogajajo tudi v »real življenjih«, kajne. Argumente, o katerih "se čistijo", so predvsem, le kako so scenaristi prišli do teh idej, da so to režiserji naprej razvili, le od kod jim te ideje? Le od kod?  Filmi vedno prikažejo tisto, kar se najbolj bojimo, da se lahko zgodi v življenju. Velikokrat pa prikažejo prav to – bojazen, da se to lahko zgodi nekomu zelo blizu mene, tebe ali njega. Kolikšna nevarnost, da se to pripeti ravno nam in da ni znanstvena fantastika?

No, ni pomembno kdaj, vendar se stvari dogajajo tudi v »real življenjih«, pa kolikor to želeli skriti, zakamuflirati ali spregledati. Scene. O, scene, ljudje, svetovnega merila, čeprav sem veliko bolj za besedo KOLOBOCIJE. Prepričana sem, da prazniki, počitnice in poletja sprožajo v ljudeh še veliko bolj to, da uvidijo, koliko so sami ali koliko imajo težave v odnosu ali koliko v lažnem odnosu živijo. To so obdobja, ko uvidiš, kako si lahko še bolj sam, če si v odnosu, ki ni O.K., ki ni to,  kar pričakuješ, želiš in ne moreš prav ničesar ukreniti, da bi spremenil. Da bi spremenila. Vidva. Psihoterapevti so še vedno podcenjeni v naši preljubi Sloveniji. Veste, v smislu, kaj mi bo on pomagal in povedal, kaj tako ali tako že vem. Nazadnje sem bila deležna stavka v smislu: »Čemu bi šel k psihoterapevtu, da bi mi povedal, da nisem kriv za nekaj, kar že tako ali tako vem? Čemu?« Uf, veste, psihoterapija je definitivno podcenjena na mojem jugu in vsakič, ko slišim to vprašanje ali pomislek glede psihoterapije, vem odgovor. Bolje, da krpamo, da pobegnemo za vikend na morje, da malce lažemo (predvsem sebi) ter da se prepustimo toku, ker poletje, pa je tako ali tako čas, da uživamo in kdo neki bi želel reševati. Reševati odnos – takšen je. Pika. Saj ni slab….ampak dober tudi ni. Pa kaj češ, takšen je lajf in kriza, ki se kot hobotnica razširja v vse pore našega življenja.V vsem tem smo tako ali tako skrhani do konca, vendar bežimo pred tem, da nas ne bi resnica oglodala do kosti in speljemo. Ja, za nekaj časa. Morje ima čudežen občutek. Gore tudi. Bazeni. Potovanja. Zabave. O, da. In to smo čakali celo leto, kajne?

V vsem tem, pa nekaterim ne znese, in jih resnica ogloda, tako, da se zgodijo sprevrženosti, o katerih gledamo samo na televiziji. A ste opazili, koliko samomorov, umorov in tragedij se zgodi ravno v času poletja? Koliko nekih norih dejanj iz znanstveno fantastičnih filmov? Koliko pobojev, talcev, bomb, terorističnih napadov in družinskih tragedij? Predlani, lani in letos. Hrvaška. Osijek. Slovenija. Grosuplje. Gaza. Norveška tragedija leta 2011 v Oslu in na otoku Utoeya je bila tista, ki me je najbolj zadela, ker sem tam uvidela, kaj lahko človek naredi samemu sebi in drugim.  Tako, kakor se je to sedaj zgodilo v Gazi med Palestinci in Izraelci, kjer izbereš vsa sredstva, da bi prišel do svojega cilja ter prizadeneš »sovražnika« na način, kjer ga najbolj zaboli. Kdo neki se spravi na otroke? Na ženske? Na gonilo vsakega naroda? Kdo? Kakor dogodki v Grosuplju, kjer mi je še sedaj nepredstavljivo, kar se je zgodilo. Kdo pobija svoje partnerke, ker preveč dobro zgledajo in ker so priljubljene med moško srednjo? Kdo ubije tudi otroke? Kdo? Kdo? Ljudje, kdo? V 21. stoletju?

Veste kaj, nekaj ne delamo prav.
Veste kaj, nehajmo se sprenevedati, ker nekaj Definitivno NE DELAMO PRAV. Ne, nekaj – nehajmo biti slepi in gluhi ter kinestetično nezmožni dotika, besede in posluha. Nehajmo reševati stvari z jezo – in z na videz enostavnimi rešitvami, s pištolami, s kroglami in puškami. Če je temu že tako, potem sodite raje sebi, kakor drugim.

Ker v prvi vrsti moramo SODITI sebi. Da se ne bi narobe razumeli pri "soditi" - nikoli nisem za ekstremne destruktivne zadeve, kakor bi bilo najlažje za razumeti. Se pogovoriti s SABO. Če se pa ne znamo, potem pa se potrudimo, da poiščemo …………Nekaj. Nekoga. Nekaj. Pika.

Veste kaj, ker jo/ga nezavidljivo potrebujemo. Ne zaradi SEBE, temveč zaradi vsega tega, kar je dobrega v nas. Ja, DOBREGA. Tega preseženega. Tega dotakljivega, ki gane in zadane. Tega zadetkovnega. Tega srčnega in spravnega. Tega "oprostljivega". Papeževe besede rotenja sem prebrala in slišala, kakor vsi vi, vendar nisem toliko prepričana, če so jih slišali VSI in če je prišlo do vseh teh umov, pa četudi je, so preveč zmanipulirani, da bi slišali. Teh ali onih z orožjem in "glavami", ki mislijo drugače.

Gor ali dol – NEKAJ NE ŠTIMA. In tudi morje, poletje, sonce ne more tega zbrisati. Pa tudi pravljice NE. Žal.

In, začnimo pri sebi. O.K.?! Samo to. In vem, da veste, kje začeti. Z majhnimi koraki.

Jaz sem danes poskušala popraviti polletno "škodo". Sem. Z dvema čokoladnima ježkoma, s sivko sprave, s knedlom v ustih ter objemom. Dveurnim talkom - tako na mač.

 

Djevojka sa sela in juga

HVALA TI- KLJUČ STOLETJA

JUG SE JAVLJA. Dobro jutro, Brežice. Zgodba s celine. Dan pred dežjem. Pritiska. Stiska, kakor, da je pravi "meč" med svetovnima boksarjama. Temni oblaki se počasi selijo po terenu in vsako toliko časa spustijo kakšno kapljo. Nizek pritisk. Šoping centre ne mara poleti, ker sprožajo v njej vse to, kar bi želela imeti, pa ne želi pasti v pasteh potrošništva, ki jo mečejo gor in dol. S ključi je imela težave ves čas – od otroštva, ko je izgubila ključe neštetokrat in jih je imela zavezano na šnirancu (beri vezalki) okoli vratu, da jih ne bi izgubila še enkrat. Ključi so nezgoda, s katero se srečuješ pogosto v svojem življenju. Ključi vseh vrst, oblik in sestavin. Tisti, ki nikoli niste imeli težav s ključi, takoj nehajte brati. Takoj. Ker boste razumeli s pozicije, da se to vam tako ali tako že v štartu ne bi moglo zgoditi, zato je bolje, da nehate – že v štartu brati.

Torej, ključi takšni in onakšni. Kdaj ste izgubili prve ključe? Je bil to prvi razred ali četrti ali pubertetniška leta ali študentska ali kasneje prva leta osamosvojitve bivanja zase ali v dvoje? Koliko ključev ste izgubili? Kolikokrat ste iskali ključe, pa jih niste našli? Kolikokrat ste se rešili z rezervnimi ključi, ki jih niste imeli v hiši ali avtu, v katerega ste hoteli priti?

Samo, da povem, da je bila gotovo mojstrica v izgubljanju ključev. Takšna big time. Ne, v kolikor se bo kdo našel, ki je boljši od nje, mu takoj predamo to poslanstvo in prestol. Takoj. Začelo se je v osnovni šoli, ko je izgubila ne vem kolikokrat ključ od hiše, tako, da ga je potem nosila okoli vratu ves čas. To je bila rešitev, ne ni bila kazen. Ključi so vedno odpirali nekaj, kar bi moralo biti že v začetku odprto. Kdo neki se je spomnil, da se mora vse zaklepati. Kdo, neki?! Kdo neki se je spomnil ključev?

Obdobje srednje šole se je zadeva malce izboljšala, medtem, ko so časi študentske mladine povzročali veliko preglavic – kam neki je ključ dala, kar se ji sedaj ne dogaja več, ker si naglas reče, kam ga je postavila. ;-) Obdobje osamosvojitve pa so pripeljala tudi malce več kaosa, saj je imela ključe od večih vrat – teh in onih in tistih. Ko izgubiš ključe se pojavi vedno totalen šok in črni scenariji v glavi, kje neki so in kdo neki jih ima ter kaj bo z njimi naredil. Ključe od različnih vrat ni nikoli več izgubila, jih pa neprestano išče po torbicah, ki so definitivno neprilagojene za njene ključe. Tiste velike, malhaste, odprte ter takšne kot naročene za ljudi, ki radi malce posežejo po tujih vsebinah tako za hec ali, ker jih je ravno fejst srbela roka.

Prav zgodba se je zgodila v šoping centru Evropark v Mariboru v času po faksu, kjer je pustila ključe avtomobila v avtomobilskih vratih, pa tega ni opazila, saj je bil sijaj trgovin prevelik in prebleščeč. Tudi nagovarjanje po zvočniku je preslišala, dokler ni prišla do avtomobila in ni vedela, kje so njeni ključi. Memory loss je v takšnih zadevščnah čudovita stvar ali pa prekletstvo. Zase je vedno govorila, da prekletstvo, čeprav sem prepričana, da čudovita stvar. Ko je stopila do informacij, vsa izmučena, prestrašena in zadihana, saj je iz garaže do informacij, kar nekaj metrov, ji je prijazna Mariborčanka povedala, da so ključi tu ter da je prijazen gospod opazil ključe v ključavnici avta, zaklenil avto in odnesel ključe na informacije. Res, da je šlo za novo majhno opel corso, vendar je takrat pomislila, da jo spremlja sreča v nesreči. Avto namreč ni bil njen – bil je na posojo. Od družinskega člana. Brand new.

Druga zgodba se je zgodila na bencinski črpalki v Trebnjem v času prvih službenih let, kjer je zaradi uničenega motorja na avtu, mogla z vlečno službo priti iz Ljubljane v Brežice. Postaja v Trebnjem je bila na petrolovi črpalki, kjer je izgubila sopotnika, pri tem, pa je izgubila tudi denarnico z vsemi dokumenti. Namreč, ko se je vstala, ji je denarnica elegantno padla na tla. Bojda. Tema, sneg in nobenih luči na levi strani črpalke. V Brežicah je ugotovila, da vlečne službe ne more plačati, ker denarnice ni nikjer. Memory loss ali panika sta nakazovali le eno možnost, da je denarnico nekdo vzel, čeprav se je tej možnosti upirala in je pomislila, kako je mogla denarnica nekam pasti. Ja, sama od sebe. Drugo jutro je prejela klic iz Trebnjega, kjer so ji sporočili, da je priseljenec iz Bosne našel denarnico z vsemi dokumenti, z dvignjenim denarjem in markami, vrnil denarnic na črpalko, ne da bi vzel tolar. Niti zahvaliti se mu ni mogla, le tako v nebo je zašepetala besede zahvale. V denarnici je bil takšnem majhen ključek od njenega nabiralnika, kleti in službe. Samo takšni majhceni ključki.

Zadnja zgodba se je zgodila pred kratkim v šoping centru blizu Zagreba, kjer je iskala v hitrici trgovinico, kjer je vedno našla rojstnodnevno darilo za teto. Ugotovitev, da te trgovinice ni v tem šoping centru, ampak naslednjem je zelo vzporedna stvar, ki ni toliko pomembna, kakor dejstvo, da je ključe svojega mogotca pustila na škatlici od wc papirja. Takšni črni lepi škatlici. Ko se je odpravljala do avta, je ugotovila, da ključev ni v torbici – tisti veliki, malhasti in polni vsega, razen ključev. Takoj jo je zadelo. WC !!! S tekočimi nogami maratonca je tekla dvesto metrov do wc, ki je bil na drugi strani centra, se zapodila v četrto stranišče, kjer ključev ni bilo. Rdeči fleki, panika, srage pod nosom so jo nagovorile, da je tekla nazaj, kjer je morala povedati svoji največji kritičarki zaupnici, da naj stoji zraven avta, ker nima ključev. Njen monolog je šel v smeri, kje so informacije, kje zaboga. Zakadila se je v knjigarno, kjer so jo trije moški, za kar se je zahvalila vsem angelom, gledali kot da je padla iz neba. Zdrdrajoče je povedala, da je izgubila ključe ter, da išče informacije. Mlad možakar je opazil njeno stisko, tekel z njo po hodnikih, v neko drugo nadstropje do uprave, ki je bila za zaprtimi vrati. Ko je odprla vrata, sta tam sedela dva varnostnika, za njima pa je bilo polnooo prečudovitih kamer. Veste, koliko kamer?

»Da li ste možda našli ključeve od avta?«

Mlad možakar je izjavil: »Od ......?«

Sesula se je na tla, tako, da sta že mislila, da ji je slabo, vendar je njeno  olajšanje bilo nepogrešljivo.

»Ne, nije mi loše« je odgovorila na mladenčevo vprašanje.

 

Ko se je vračala do avta, je bil njen nasmeh le v skritih kotičkih, skoraj neopazen in besede mladega gospoda, ki je razložil, da je gospa opazila ključe na WC-ju, jih odnesla na upravo, da jih ne bi kdo iskal, ki so ji odzvanjale, kakor orglice. 

Veste, saj ni šlo za ključe in darilo, ki bi bilo malce vrednostno pretirano, če bi avto res »izgubila«, ampak to, da obstajajo ljudje, ki zmorejo nekaj človeškega – nekaj, kar lahko le zapišeš, se zahvališ, ker jih nikoli ne boš našel ali videl. Ker mogoče le ti ljudje od dveh možakarjev in ženskice razlagajo isto zgodbo svojim vnukom ali otrokom ali prijateljem, kakor jo je ona razložila nekomu. Tako preprosto iskreno. Kot neka Hollywood story, kajne.

Saj morda je kdo opazil malce popuščajočo spominsko žensko, no moški bi jo gotovo okategorizirali z raztrešeno puhasto živalijo, vendar ne gre zanjo. Ne gre za to, kolikokrat izgubimo stvari ali se nam zgodijo stvari, na katere imamo vpliv. Ker v kolikor izgubiš ključe, si ti odgovoren za to, kajne?

 

Ma si. Ni druge. Ti si odgovoren. Ti si kriv. V vsakem primeru. In plačaš za to.

Ampak ljudje, ki zmorejo najti ključe avtomobilov, polne denarnice in jih vrniti, samo tako, da jih odnesejo na mesta, kje bi jih lahko iskal, pa so dejanja, o katerih bi morali govoriti. Se jim ZAHVALITI  - njim in tistemu tam zgoraj, da obrača stvari tako, da se zamisliš, potiho zahvališ in upaš, da bodo prejeli sporočilo zahvale.

Samo veste kaj, jaz bi naredila enako. Enako. Tudi dekle iz moje zgodbe. Tudi vi, kajne?

In ne bi potrebovali zahvale na belem papirju, kajne?

Djevojka sa sela

 

SPOROČILO ROKU - ZADNJI REMINDER

JUG SE JAVLJA.  Slovo. Takšno počasi, srčno in zadetkovno. Takšno za vedno. Slovesa imajo skoraj vedno pridih bolečine, ker eno brez drugega ne gre. Katero slovo je (bilo) brez bolečine? Katero? Bolečina je sestavni del sloves. Ko imaš cmok v grlu. Ko ne moreš dihati. Ko se tisti »metulji« v želodcu spremenijo v iglavce, ki te z vsakim premikom spomnijo na to, da boli. Da ni vse kar tako. Da je vse zaradi nečesa. Da te spomni, da smo sestavni del bolečine in izgube. Poleg sreče, ljubezni in čarobnosti medsebojne zadetkovnosti. Medsebojna zadetkovnost je čar, ki ne mine, ampak ostane za vedno. To je tista kemija, ki jo imaš z nekom, pa sam ne veš, čemu in zakaj. Kemija, ki te zadane, zaslepi in osvoji za vedno. Zasužnji. Zasvoji. V življenju ni veliko tistih kemijskih ljudi, ali pa jih sedaj po tridesetem vse manj spoznavaš in se več niti ne trudiš. Y generacija pojma nima o čem govorim, vendar jim dam kredibilnosti, da na koncu bodo tudi oni začutili. Bodo. V življenju ti pridejo na tvojo pot ali njegovo/njeno ljudje, ki te osvojijo isti trenutek, ko jih zagledaš ali ti njih. Ki te sprejmejo na prvo žogo ali pa gredo mimo tebe, kakor, da ne obstajaš. Tisti klik, ki se naredi med vama dvema, je klik za vedno. Je tisto, kar šteje in kar ne moreš pozabiti, kar tako. Tega ne zmorejo vsi. O, ne. To zmorejo le otroci, otroci s posebnostmi in »štekajoči preprosti ljudje«, ki nikoli sebe ne postavljajo na prvo, edino in zadnje mesto.  Samo ti ljudje zmorejo to. Pa živali.

Že kot majhna deklica sem vedela, da bom nekoč delala z otroki – kot da bi vedela, da ne bodo moji -, s tistimi, ki to najbolj potrebujejo in tistimi, katere sama najbolj potrebujem. Otroci so me naučili največ v mojem življenju – največ o sreči, veselju, ljubezni, bolečini, porazu in žalosti. Oni so edino tisto sonce, ki zmorejo vdahniti v ta svet vse tisto, kar je prav, resnično, pravo, neizgubljeno ter prekleto nedolžno. Oni zmorejo nemanipulirati, čeprav se iger naučijo že v zgodnjem otroštvu. Oni zmorejo povedati v obraz vse tisto, kar vidijo, občutijo in zaznajo. Brez mask, brez pretvez in brez polovičarstva. Direktno, tako, da obstaneš, da te zadanejo za vedno in so tvoje vodilo, če jih zmoreš razumeti. Če jih zmoreš sprejeti v vsej svoji ranljivosti. Otroci, ki so zaznamovani tako ali drugače. Ki so drugačni v vsej svoji biti.

V nedeljo je umrl brat moje srčne prijatle Darje. Rok. Dovolil mi je, da sem ga klicala Rokičko. 22-letni fant, katerega sem spoznala pred dobrimi osmimi leti, ki me je očaral na prvi trenutek. S svojo pristnostjo, svojo iskrenostjo in ljubeznijo. Vsakič, ko smo se videli, je imel nasmeh na obrazu. In O, Bog, kako se je znal objemati. Njegov objem je bil takšen, da si vedel, da je objem. Velikokrat te je pobožal po laseh, kakor, da je on odrasel in ne jaz ali mi. Njegov entuziazem je bil neponovljiv, saj je večino časa želel, da si se smejal, čeprav si bil žalosten, da si bil vesel, čeprav bi se najraje zakopal v mišjo luknjo. Smeh, ki ga slišim še sedaj, kakor, da me je poklical, kakor zadnjič. Njegova kemija je bila edinstvena, saj je ljudi preprosto oboževal in pri tem pozabil na svojo bolečino, kakor, da je ni in je nikoli več ne bo.

Rok je bolehal dolgo časa. Tako na mač. A vendar tako potiho in pozabljajoč, da je res temu tako. Vsakič me je spomnil, da je svet prepoln ljudi, ki niso vredni naše energije, saj ne zmorejo razumeti ljubezni, sreče in dobrote. Rok je bil vesel, kadar nas je dobil na Activitiyu, kjer je zmagoval, kakor za stavo in užival. Rok je bil vesel, kadar je kakšna malenkost pristala zanj. Rok se je znal zahvaliti, kakor, da je šlo za najbolj dragoceno stvar na tem svetu. Rok se je znal pošaliti na tvoj račun, čeprav je vedno zaštekal, če je šel preko meje. Začutil je tvojo nemoč in žalost, tako, da te je potem še dvakrat ali trikrat poklical, kar tako, da ti je slišal glas.  Rok je znal biti človek, ki si je vzel čas zate in ni nikoli pozabil.

Znal je biti To, kar ne vidimo več pri mladih. Rok je bil reminder, da se je potrebno ustaviti, čeprav je sam hitel kot strelica skozi življenje, da ne bi kaj zamudil, izgubil ali prepustil. Rok je bil reminder, da je svet lep, čeprav ni vse tako kot mora biti. Rok je bil reminder vsem, ki nismo razumeli svojih težav pa smo skozi njegovo bolečino začeli razumevati tudi svojo na drugačen način. Sprejemljiv. Sprejemljiv, da te zadane točno tam. Ja, tam – v sredino. Tk-tk, pa si noter. Razumete?

Koliko reminderjev imate Vi?

Koliko situacij, ko se zaustavite, in si rečete DOVOLJ?

Koliko besed in realnih dejanj?

Koliko veselja ste zmožni, četudi nimate razloga zanj?

Koliko smeha in objemov, pa četudi, nimate časa?

Koliko časa zase in tvoje najsrčnejše?

Danes smo se poslovili od Roka – od njegove neizmerne radosti po življenju, kakor slutnji, da ne bo več dolgo tu. Roka ni več med nami – odšel je. Za vedno. Za to, da je spomnil vse nas na tistem cerkljanskem pogrebu, da je čas. Da je čas, da se ustavimo. Sončni žarki so se poigravali z nami, tako, kakor bi se Rok. Enako.

Rok je odšel kot 22 letni fant z Downovim sindromom in s slabim srcem. Ob rojstvu mu niso pripisovali dolgega življenja. A vseeno prekratko. Rok je premogel srce za vse nas, ki smo stali tam in goltali »knedle«, stiskali dlani, se objemali in neskrivali bolečine. Solze so polzele po licih in obrazih ljudi, ki so ga poznali. 

Rok je odšel.

Nebo so prikrili oblaki. Gruče ljudi so se zgrinjale do zadnjega slovesa z njim.

Veste, kaj?

Rok me je naučil, da kljub vsej bolečini, ki jo premore ta svet, vidiš tudi svetlo plat in se ne brigaš za ljudi, ki te ne »štekajo«, samo za to, da bi bil družbeno sprejemljiv.

In, Rokičko, ti si moj tihi reminder.  Src si. (Dvakrat sem se potrepljala po srcu in pod vzglavno blazino sem dala Activity kartico – petko. Gremo na vse ali nič. ;-))

Djevojka sa sela

 

 

TANČICA INTERESA POROKE IN ŠTIKLE DA DOL PADEŠ

JUG SE JAVLJA. Petke. Štikle. Salonarji. Čeveljci z vrtoglavimi petami. Polno peto. Podprti. Ozke špice. Podplati, ki te stabilizirajo. Salonarčki. Sandalčki. Petke. Debele pete ne spadajo sem, niti polne. Zaenkrat. Veste, o čem govorim? O višinah. O tem, kje smo in kam gremo. Višine petk, ker je tam svet popolnoma drugačen od zemlje balerink. Tam je tako ali tako vse prizemljeno, ravno, gladko in nezanimivo, kajne. Vrtoglave višine postavijo ljudi v drugačne pozicije, namere in dejanja. Vrtoglave višine jih postavijo tam, kamor mislijo, da spadajo in sodijo, vendar temu ni ravno tako. To je le iluzija. Iluzija višine ali položaja, v katerem se znajdeš ali si. Iluzija ali resničnost? Kje je meja? Kam se postaviti, da jo začutiš ali veš? Kam? Kako? Ali preprosto padeš v situacijo in veš, da si na pravem mestu? Ali preprosto izbereš situacijo in človeka in veš? Ali položaj? Ali politiko? Ali prave ljudi? Ali pravo priložnost? Ali pravo višino?

Interesi so zapletena stvar, s katerimi se vedno bolj soočamo in jih tudi bolj opazimo pri drugih, kako reagirajo nanje ali kako v tem morju interesov plavajo. Interesi, kako se odločiti in na kakšen način, predvsem pa da, ne pademo pod to tančico interesov. Interesi, s kom si. Interesi, s kom boš. Interesi, s kom ne želiš biti. Interes, s kom moraš biti. Interes – tisti skupen in pomemben, da zmorete(a) za vedno. Da ne prevaga to ali ono, temveč le tisto, kar želite(a). Tisto, kar ni samo interes, ampak je vse kaj drugega. Interesne ljudi prepoznam po nekem intuitivnem občutku in se lahko katapultiram od njih prekleto daleč. Prekleto. Tako, kot od štikel in petk ter višin. No, nisem vedno bila tako »odskočna«.

Vem, zapletena stvar, vendar sem o tem razmišljala, poleg petk, na sobotni poroki. Ta sobotna poroka je bila prečudovita, kakor vse poroke so. Poroka »stare juge« in Avstrije. Poroka mešanih stilov, mešanih narodnosti in mešanih držav v tem skupnem svetu. Poroka, ki je razdeljevala svet ne samo v cerkvi, ampak tudi kasneje. Svet dveh svetov, zlit v enega. Asimiliran. Začrtan. Popoln v svoji nepopolnosti. Svatje na eni in drugi strani smo se razlikovali po tem, da jih nekaj ne govori nemško in da smo v višine res ogromni ter da je bila toaleta žensk – res, tako kot jaz vedno rečem, kadar grem k babici na jug, »Evo ga, v nulo.«, res drugačna od toalete evropskega pridiha. Svatje smo se zbirali pred cerkvijo na Dunaju, ki je s svojo mogočnostjo skoraj pojedla vse svate – leve in desne, naše in tuje. Vse. Prihod svatov je naznanjal, da se počasi približuje tisto, kar vsaka ženska čaka – če ne naglas,  vsaj tako potiho. Vem, vem – to bodo prebrali predvsem moški, zato bodo razumeli in tudi, če bodo v brk govorili, da je tako ali tako vseeno, če si poročen ali če »si skupaj«, mi verjemite, da ni. Ni za ženske. Ni. Ker če pa je zate vseeno, potem pa podpiši.

 

V cerkvi je bila mrtva tišina in le naše spogledovanje je naznanjalo, da vsi nestrpno čakamo prihod neveste. Mojo nestrpnost je zagrabila zgaranost prejšnjega tedna in vožnja do Dunaja ter misli, ki so mi uhajale, da že dolgooo nisem bila na nobeni poroki. Ne, saj ni to, da se ljudje ne poročajo več. Ne, ni to. Misli so mi uhajale h glasbi, k ritmom orgel in tamburic, prepletenost teh dveh svetov povsod okoli nas. Ženin z otkačenimi očali in ves zmeden, živčen in polno glavo vsega. Cigaret, ki ga ni pokadil do konca, je samo nakazoval, da je v deep sosu živčnosti. Ko smo si že ogledali vsak svojega desnega partnerja odspredaj vse, kar je bilo, prekomentirali potiho frizure, plastične in tiste večerne obleke, poročene in neporočene pare, si se ustavil še na drugi strani, tam, kamor ni nihče gledal javno, vendar skrivno smo videli, opazili vse. Toalete. Frizure. Kdo je s kom, kdo ni s kom. Kdo je srečen, kdo nesrečen, kdo je IN in kdo OUT. Koliko jih je, kako sedijo, kako se pogovarjajo in kako spadajo v ta svet – naš. Imela sem občutek, ki me kasneje ni prevaral, da je to bil naš svet. Popolnoma. Glasba. Pridiga duhovnika iz Sarajeva, ki je vse oznanjal v obeh jezikih. Še Hvala Bogu, ker sem mislila, da bom eno uro in pol umrla v nemškem grobem jeziku, ki me vedno spomne na tisto, kar ste tudi vi sedaj pomislili, vendar jaz nisem na prvo žogo. O, ne. Pesem. Orgle. Tamburice. Zadetkovnost.

Prihod mlade neveste je bil nekaj, kar je množico na levi in desni strani spremenilo v to, da smo z nasmehom na obrazu gledali vanjo in v spremstvo očeta in matere. Prvič sem to videla, da spremljata hčerko, mati in oče. Kakšen ponos je bilo občutiti. Plul je do nas in nas pobožal. Ženin, ki je čakal na pročelju, je stopical in gledal svojo izbranko ter bogsigavedi, kaj je razmišljal, ko jo je gledal. Sama procedura je trajala res dolgo, in to vstajanje gor in dol, je tudi mojo sestro vrglo iz tira, da je potiho rekla: »Naj se že odločijo, ali bomo stali ali sedeli.« Težko je za ateiste, veste. Duhovnik, ki je doktor znanosti in predavatelj, kar sem zvedela kasneje je govoril v našem in nemškem jeziku. O poslanstvu, ki ga imamo vsi na tem svetu. O poslanstvu, da smo tukaj na zemlji, da se združimo in da smo ljubljeni ter »da je normalno, da smo skupa i živimo skupa dok treba jer drukčije ne ide. Tu smo na svijetu, da .........«.Tišina je zavela, vetrc sem začutila po mojih nogah kljub dolgemu krilu in petkah. Visokih štiklah. Vetrc, ki se je sprehajal po visokem stropu, po mislih in laseh vseh tistih barbik, ki so imele vse navite lase, zvite in »počesane«, tako za poroko. Kakor, da vadijo. Kakor da se vsaka od njih moži. Le da je barva obleke drugačna. Barve, barve interesov. Rdečih. Koralnih. Rumenih, Modrih. Zelenih. Brez rokavov. S tančicami in visokimi petkami, kjer so nekatere komaj hodile. Se lomile. Se teple s pločnikom in s kockami pred cerkvijo. Če si v petkah, potem si ženska. Potem veš, za kaj gre. Potem si zapeljiva še bolj, kakor v balerinkah. Kaj, balerinke? Balerinke so del interesnega sveta, ki gredo moškim v nos, ker naredijo žensko enostavno, preprosto in nepoželjivo. Common. Da smo si čisto na jasnem, so meni tudi petke zelo všeč. Zelo. Žensko, ki zna to nositi. Ki zna hoditi. Ki se zna vesti. Kateri »bodl« stoji čisto drugače, če je na peti. Definitivno. Saj veste, kaj je bodl, ne?

 

Ampak ljudje, ne me. Res. Če bi še katera rada izjavila, da je zelo preprosto biti »na višini«, da je potrebno le znati, kar se popolnoma strinjam, da je treba znati, potem laže na debelo in veliko. Petke so definitivno zaradi interesa. Definitivno. Ker če niso, potem pa prosim pojdite bose in upajte, da se bo kdo ozrl za vami, da vam bo zažvižgal, da si bo misli »ulalala«, da bo kapituliral – na prvo žogo seveda. Dajte riskirajte TO. Pa ne mi govoriti o allstarkah in nevesti ali pa o balerinkah.  Ne.

Res, ne.

Nevesto smo pričakali v predmestju Dunaja, kjer smo sedeli v letnem vrtu in se hladili. Ja, kam je šel ta svet, da smo bili svatje bolj utrujeni od glavnih igralcev. V tistem vrtu z lampijoni, je duhovnik skoraj padel name, ker sem z nogo mahala gor in dol, ter mi namenil največji nasmeh tega dne. Small talk gor in dol. O Sloveniji. O družini. O stanju duha. O krizi. O političnih igrah. O vrednotah. O ljubezni. Ja, saj vem, ne znam small talkat. Priznam. O Andriću. O njegovi »pridigi« oziroma blagoslovu mladim. O vetrcu, ki je zadel cerkev. Nasmehnil se je in rekel, da je vedno bil dober v besedah in nato zaključil: »E, nisam vam ja baš primjer za »vezivanje« i za ove ljudske stvari, ja više pričam i zbog toga sam izabrao riječi. Tako je lakše.«  (Dr. Topić.)

Ljudje, veste, kaj je lažje?

Lažje je biti z nekom, kjer ni interesa. Lažje je biti z nekom, ki je tvoja barva. Lažje je biti z nekom, ki četudi ni na pravem mestu, diha tvoj zrak. Lažje je biti z nekom, ki te zjutraj zbudi in ti popravi koder s čela. Lažje je biti z nekom, ki ti reče, da mu odrežeš rezino kruha in reče »ŠATCI«. Lažje je biti v sandalčkih z nizko peto, kakor v salonarjih. Lažje je.

Petke so pa definitivno bolj zanimive. Kdo to pravi?

Ženske, da ne bo pomote. Ženske.

Lažje je samo pisati o tem. Lažje je, bi vi rekli.

In vprašanje, ki ni dalo miru in mi še vedno ne da, kaj je lažje? Kako izberete? Kaj ste izbrali? Koliko interesa vključite? Koliko je lažje prepustiti se? Koliko je lažja ljubezen? Koliko je zadetkovna neizmerna sreča? Koliko je lažja predanost in zaverovanost v to, kar verjameta oba? Koliko ljubezni je potrebno, da je lažje? Koliko ovir in koliko skupnih odločitev?

Veste, kaj, težje je. Samo jaz tako ali tako "samo  pričam". Petk ne obvladam anyway.

Svet avstrijskega in starojugovsekga melosa je poniknil krepko v jutro, ko sta ženin in nevesta še vztrajala. Pa mi tudi. V vrtski idili, kjer smo se tako nezavedoč pogrupirali. Ko smo pod vplivom dobre rakije padli v debate moško-ženskih odnosov, je možakar zraven mene očaral s svojim duhom prav vse. "Gledaj, ja nisam iz Bosne. Bosna nema ništa sa mnom, ja sam iz Hercegovine." Smeh in veter sta nas odnašala k neki novi zgodbi, tudi tej, da je prišel lastnik, ki nas je prosil nekaj v nemškem jeziku, pa nas je večina razumela po mimiki obraza, da smo malce preglasni. Malce. Simpatični možakar z modrimi mokasinami je izjavil tako interesno zadetkovno: "Evo, tako ti je to u Evropi, kad ti je najljepše, oni te odseču."

Tančica interesa poroke je padla. Only love, ljudje.
 

Djevojka sa sela

 

P.S.- Pa saj niste mislili, da sem bila brez petk. Nisem razočarala moškega sveta. Zdržala sem štiri ure. Pa da ne boste misli, da sem bila edina. O, ne. Vse so se preobule. Vse. Samo tudi balerinke ali sandalčke moraš tudi znati nositi.