ZADENI ME Z BESEDO, PISMO.

JUG SE JAVLJA. Pisma. Poštne pošiljke. Telegrami. Pošta na star način. Obožujem jih/jo od nekdaj. V src se mi prikrade na poseben način, neka čarobna toplina. Nekdo mi src ukrade vsakič. Vsakič, ko prejmem, kakšno poštno pošiljko. No, pisma uradnih zadev malo manj. Kot deklica sem pisma oboževala. S prijateljicami sem si vedno dopisovala. Vedno. Kasneje so ta pisma prešla v dolga pisma, kjer sem izlivala moje misli in počutja, ki so bila povezana z ljubeznijo. Vem, tako pocukrano preprosto. Ne vem, če veste, ampak košarkaškemu kralju Aleksandru Đorđeviču sem pisala že v osnovni šoli. Prosim, ne se smejat. To je bila prva platonska ljubezen, ki je bila povezana z ljubeznijo do košarke. Đorđevič je bil bližje kot Jordan. Dolga pisma, kjer sem analizirala košarkaško igro. No, pa malce tudi njega. Tako osnovnošolsko. Spomin mi lahko prikliče le to, da sem analizirala igro, predvsem njegovo, in hvalila. Nikoli nisem prejela nikakršnega odgovora. Nič za to - pomembno je bilo, da sem pisala.

Moja srednješolska »prijatla« je bila kasneje deležna največje pozornosti. V pismih sem izrazila vse, kar sem v tistem trenutku čutila. Najbolj skrite skrivnosti. Podrobnosti. Začimbe. Dejanja. Napotke. Nasvete. Vprašanja. Začarane kroge. Igre, katere igrajo moški ali ženske poleg moških, ki so njihovi, pa niso naši. Ali pa ne morejo biti. Kasneje sem to nadaljevala z bejbiči (ljubkovalen izraz za moje najbližje moške izbrance) – in O, bog, takrat sem mislila, da bom z besedami zadela koga, da bo uvidel, kaj mislim, čutim in tisto, kaj ne morem povedati, da bi ga končno zadelo. Analizirala sem poezijo, prozo in svoje misli. V pismih sem vedno pristavila še kakšno malenkost. Štiriperesno deteljico. Čigumi. Sliko. Špric parfuma. (Vem, ne nič reči, to je bila zaslepljenost na mač). Pisma sem pisala na roko, čeprav sem v 1. letniku pisala test zgodovine nezadostno, ker profesorica Rožmanova ni znala razbrati nič iz moje nečitljive pisave. No.....tudi profesorica se je premislila, mi dala možnost, da sem "moje pismo od kontrolke" prebrala in dobila nemško enico. No, pisava je bila za moje srčne bolj čitljiva in razumljiva. Sem se trudila. Še danes pišem na roko. 

Pisma sem nato po faksu opustila, ker sem ugotovila, da sem preveč sebe dala v to in da v »real life« ljudje tega ne vidijo. Začela sem pisati kratka sporočila tistim, ki so bili tako prekleto daleč od mene. Voščilnice za rojstni dan. Novoletne čestitke. Razglednice z morja. To je bilo podobno pismom. Mojim »prijatlom« sem vedno pisala iz morja – njihovim otrokom. Seveda se tudi na razglednicah potrudim, da pišem v krogu ali v obliki delfina ali da me morajo brati nazaj. Tudi nekaterim otrokom pišem. Sem pisala, ko sem se morala posloviti od njih. A vendar me pisma otrok vedno zadenejo. Vedno. Zadnje ganljivo pismo, ki me je zadelo, je bilo, ko je deklica napisala, da me nikoli ne bo pozabila in da ve, da sem šla v »boljšo službo«. Priložila je še pesmico o meni. Ko sem takrat prejela pismo, sem jokala. Ja. Nisem zmogla ničesar drugega. Pisma, ki veš, da so od srca. No, vsaj jaz tako starodavno mislim, da so. Pisma so vedno od srca. Vedno. Zelo rada jih tudi prejemam, čeprav so redkejša. 
Pisma otrok ob spremembi letnih časov, ob posebnih praznikih, elektronska pisma, majhna sporočilca romskih biserov ali otrok iz nespodbudnega okolja - vse me zadane. Vse spravljam. Ob pismih v šolskem okolju postanem senzibilno občutljiva. Ganjenosti niti ne skrivam. Zakaj bi? Otroci, ki pišejo. Vauuu.

In prav zato odločila, da svoje navade pisanja pisem ne bom opustila. Saj ne vem, kaj se zgodi s tem pismom, kasneje, ko ga človek prejme. Kakšna je reakcija človeka, ko ga odpira oziroma bere, čeprav me zanima kot sam vrag. To pričakovanje in ugibanje, kako je na človeka to vplivalo je najboljši del pisem zame. Niste vedeli? Ja. Ta del, ko se preigravam, kako je to zgledalo. In to dejstvo, da pojma nimam, kako. Včasih zvem tako slučajno ali pa kasneje, ko nisem več v tem filmu. Včasih sem zvem tudi letaaaaaa kasneje. To so neprecenljivi trenutki. Neprecenljivi. 

Z uvedbo FB-ja sem poskušala tudi preko tega medija, vendar lahko le rečem, da je to le najhitrejši medij. Res. In ljudje nekako čutijo dolžnost, da odgovorijo. In všeč so mi odgovori. Priznam. A vendar mojo škatlo s pismi (potiho povem, da so v škatlah za čevlje) FB ne more zamenjati. Preveč je neoseben, javen in samozadosten. Chata pa sploh ne maram - sploh. Ne še. Ne, nikoli mi ne bo všeč. Chat je kot instant varianta pisem, ko se nekomu ne da napisati, kaj  iz srca. Ko imaš občutek, da si nadomestek nekomu ali nečemu na instant način. Chat bi ukinila. Takoj. 
Elektronska pisma pa me nikakor ne morejo zadeti, če jih ne pišeš le tej osebi, ampak večini. Tega ne maram. Verižnosti in neosebnosti.

Pred časom sem si kupila poseben nož za odpiranje pisem. Ne, pri položnicah nisem tako nežna. Tam trgam. Tako grobo in dajem tudi zvočni efekt VUN. Jp. Pred leti sem prejela poštno pošiljko. Nenavadno, ker v januarju nikoli ne prejmem ničesar. Prijatelja. Bejbiča mladega rodu, ki me je prej poklical, kakšen je moj naslov. Star kov (beri jaz) dela to po bondovsko – tudi, če ne veš, pošlješ in upaš, da bo poštar na tvoji strani. Eno leto sem tako nadobudno, ker sem bila v memory lossu (to je tudi sedaj prisotno), pisala tudi poštarjem na pisemski ovojnici, na prvi in zadnji strani. Na ovojnico sem napisala, da upam, da bodo našli prejemnika ter da mi bodo malce pomagali. Ker nisem najbolj ažurna pri hišnih številkah, naslovih, ker sem pa vizualni tip, sem tako slikovito opisala, kje se nahaja ta hiša, blok ali ta človek. Zraven sem prilepila še kakšen nasmešek ali pa obljubila poštarju, da ga naslednjič peljem na pijačo. Moram reči, da ne vem, kako je delovalo, vendar so mi večinoma prejemniki sporočali, da je moja inovativnost res neprecenljiva. Kdo piše, kakšnemu poštarju – tako spodbudno in nadebudno, da mu polepša dan? Kdo? Moja sporočila poštarjem so bila gotovo popestrilo dneva. Pa četudi je kdo pomislil, da pišem iz kakšne ustanove. Tako pišem še danes, zmislim se številko (no, predvidevam) ali napišem: "najbolj super številka", "številka zraven SKB banke", "glavna ulica določenega mesta", "Poštar ti že veš, katera številka"...Vem - to tudi mene nasmeje, kaj ne bo poštarjev. No, k bistvu. 

Pismo, ki je prispelo v januarju leta 2012, je vsebovalo DVD z ovitkom ter na roko napisano kratko pisemce. Prijatelj, ki skrbi zame. Daleč stran. Tako kot sem jaz pred leti zanj. Ko sem odprla ovitek, kjer je bil DVD, je bil znotraj en tanek, ampak res tanek robček. PISMA SV. NIKOLAJU. Okorna obožujem in mislim, da je car. S pismom sem še nekaj časa sedela na sedežni in se smejala tako v tri dni. Saj bi uporabila robček, vendar sem mislila, da ga bom še potrebovala pri filmu. Veste, kaj? Robček je bil zadetek v src. Film je bil takrat zadetek. Sem bila zelo blizu, da Okornu napišem pismo. Res. 

Letos sem januarja dobila dve pismi. En paketek, kjer sem prejela račun od Optike Preskar, ker mi ga decembra nikakor niso mogli sprintat. Lahek paketek. V mislih sem imela, da je zagotovo darilo, ki ga nisem prejela na zadnjem srečanju z neprijazno trgovko, ki je strankam pred mano delila "travniški čaj", meni pa ga je pozabila dati. Ne, ni bil čaj. Prejela sem selfie stick, bele barve, in se smejala kot bi pokala orehe. Mogoče so mislili, da bi morala iti po nova očala. A vendar šteje gesta, čeprav ni bilo sporočila. Gesta, da selifijev res ne maram, da ne maram tudi ogledal, kakor tudi to, da me ta treenuteek tudi mobiteli nimajo radi, ker sem že 4 tedne na nadomestnem, ker je na mojem novem mobitelu šel prikazovalnik zaslona - second time.

Drugo pismo pa je bilo od prijateljice, ki never ever ne piše pisem, voščil ali RD voščil. Takšna oseba je. In nato 4. januarja prejmem voščilnico za novo leto, od nje in njunega psa. V voščilu je bilo zapisano, vse tisto, kar si sama želim ter stavek leta:"Vem, da bo leto 2018 boljše kot 2017."

Dobro smo začeli to leto. Z nenavadnimi in presenetljivimi pismi. To šteje.
Nočete vedeti, komu vsemu sem pisala - poleg kralja košarke Đorđeviču. Nočete. ;-) Drznila sem si pisati tudi nekaterim javnim osebam v našem slovenskem prostoru. Res. Moram povedati, da se javne osebe zelo razlikujejo, vendar jih moram pohvaliti. To, da odgovorijo. To, da ne gredo mimo. To, da jih moje besede ganejo. Samo da veste, humor je ena izmed ključnih zadev. In to, da si drzneš.

Ljudje, v kolikor Vas drži, da bi komu napisali pismo, pa ga niste, DEJTE (tipičen brežiški izraz). Dajte, res. Naj vas ne bo strah. Drznite si. Izzivajte z radovednostjo. Bodite pismo. Bodite sporočilo.

Ne reči, da nimate časa. 

Ne reči, da pisma ne zadenejo. 

Ne reči, da ne veste, kaj bi napisali. 

Tudi, če napišete OPROSTI je dovolj. Tudi, če pošljete sliko svojega otroka. Tudi, če najdete dobro knjigo ali SUDUKU križanko. Tudi, če pošljete slikanico. (No, pri slikah pazite, da ne boste kakšno iz TISTEGA usb ključka). Tudi, če pošljete pozdrav. Tudi, če pošljete dišavo smrekico. Tudi, če pošljete konfete. Tudi, če pošljete robček. Tudi, če pohvalite. Tudi, če napišete svoje mnenje.

Ljudje, pišite. Zame. Zate. Zanjo. Zanj. Nekomu. Mami. Očetu. Babici. Dedku. Sinu. Hčerki. Bratrancu. Učiteljici v pokoju, ki je bila najboljša ever. Radijcu. Televizijski voditeljici. Učitelju, ki je na vas pustil vtis. Prijatelju. Košarkaški zvezdi. Turističnemu vodiču. Novinarju. Teti. Stricu. Prijatelju, na katerega ste pozabili. Prijazni prodajalki, frizerki ali maserju.Stranki. Staršu, ki vas vedno preseneti z nečim. Otroku.

Ukradite src nekomu. 

Zadenite.

Tk.

WHAT THE WORLD NEEDS NOW IS .......CARING.

In le nekaj, vedno bom pisala pisma. Vedno. Vedno. Ni druge. 

Djevojka sa sela.

(V tem času je izšel PISMA SV. NIKOLAJU dvojka. Dober. Za pismo Okornu se še odločam.)

P.S. - Pa še nekaj - ko bi vedeli, komu vse sem jaz pisala. Jooooj.  Izdam v memoarih. Namig - predsednikom še nisem. Me pa mika, kanadski. ;-) In še par ljudi.